Združeni zadevi C-22/08 in C-23/08

Athanasios Vatsouras in Josif Koupatantze

proti

Arbeitsgemeinschaft (ARGE) Nürnberg 900

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Sozialgericht Nürnberg)

„Evropsko državljanstvo — Prosto gibanje oseb — Člena 12 ES in 39 ES — Direktiva 2004/38/ES — Člen 24(2) — Presoja veljavnosti — Državljani države članice — Poklicna dejavnost v drugi državi članici — Višina plačila in trajanje dejavnosti — Ohranitev statusa ‚delavca‘ — Pravica do socialne pomoči, ki se dodeljuje iskalcem zaposlitve“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca D. Ruiz-Jaraboja Colomerja, predstavljeni 12. marca 2009   I ‐ 4588

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 4. junija 2009   I ‐ 4609

Povzetek sodbe

1. Prosto gibanje oseb – Delavci – Pojem – Obstoj delovnega razmerja – Dejanska in pristna dejavnost

   (člen 39 ES)

2. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Odstopanje od načela enakega obravnavanja državljanov Unije

   (člen 39(2) ES; Direktiva 2004/38 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 24(2))

3. Pravo Skupnosti – Načela – Enako obravnavanje – Diskriminacija zaradi nacionalne pripadnosti – Prepoved – Področje uporabe

   (člen 12 ES)

1.  Ne glede na omejeno višino plačila in kratkotrajnost poklicne dejavnosti – kot je manjša poklicna dejavnost, ki se je opravljala krajši čas in ni zadoščala za preživetje ali je trajala le malo več kot en mesec – ni mogoče izključiti, da lahko nacionalni organi to dejavnost v skladu s celovito presojo zadevnega delovnega razmerja obravnavajo kot dejansko in resnično dejavnost, na podlagi katere je delavcu priznan status „delavca“ v smislu člena 39 ES.

   V zvezi s tem ima pojem „delavec“ v smislu člena 39 ES veljavo po pravu Skupnosti in se ne sme razlagati ozko. Za „delavca“ je treba šteti vsakogar, ki opravlja dejansko in resnično dejavnost, razen dejavnosti, ki imajo tako majhen obseg, da so zgolj podrejene in pomožne. Značilnost delovnega razmerja je, da neka oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere dobi kot protidajatev plačilo.

   (Glej točke 25, 26 in 30.)

2.  Glede pravice državljanov držav članic, ki iščejo zaposlitev v drugi državi članici, je treba odstopanje od načela enakega obravnavanja – ki ga uživajo državljani Evropske unije, razen delavcev, samozaposlenih oseb, oseb, ki ohranijo tak status, in članov njihovih družin, ki prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice – določeno v členu 24(2) Direktive 2004/38 – ki se nanaša na pravico državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic in ki spreminja Uredbo št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221, 68/360, 72/194, 73/148, 75/34, 75/35, 90/364, 90/365 in 93/96, v skladu s katero država članica gostiteljica ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči iskalcem zaposlitve niti v daljšem obdobju, v katerem imajo pravico do prebivanja – razlagati v skladu s členom 39(2) ES.

   V zvezi s tem se lahko državljani držav članic, ki iščejo zaposlitev v drugi državi članici in ki so vzpostavili dejansko povezavo s trgom dela te države članice, sklicujejo na člen 39(2) ES ob vložitvi prošnje za finančno pomoč, ki je namenjena lajšanju dostopa do zaposlitve. Pristojni nacionalni organi in po potrebi tudi nacionalna sodišča so pristojni ne le za ugotovitev obstoja take dejanske povezave s trgom dela, temveč tudi za analizo temeljnih elementov navedene dajatve, predvsem glede namena dodelitve in pogojev zanjo. Namen dajatve je treba preučiti glede na njene rezultate in ne glede na njeno formalno strukturo. Zato za „pravico do socialne pomoči“ v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38 ni mogoče šteti finančnih dajatev, ki so neodvisno od nacionalne zakonodaje namenjene lažjemu dostopu na trg dela.

   (Glej točke 34, 35, od 40 do 42, od 44 do 46 in točko 1 izreka.)

3.  Člen 12 ES ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero državljani držav članic niso upravičeni do prejemanja socialne pomoči, ki se dodeljuje državljanom tretjih držav.

   V skladu s členom 12, prvi odstavek, ES je na področju uporabe Pogodbe ES, ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo. Ta določba se nanaša na položaje s področja prava Skupnosti, v katerih državljan države članice utrpi diskriminatorno obravnavanje glede na državljane druge države članice zgolj na podlagi svojega državljanstva, in se ne uporablja ob morebitnem različnem obravnavanju med državljani držav članic in državljani tretjih držav.

   (Glej točke od 51 do 53 in točko 2 izreka.)