Zadeva T-51/07

Agrar-Invest-Tatschl GmbH

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Naknadna izterjava uvoznih dajatev — Sladkor iz Hrvaške — Člen 220(2)(b) Uredbe (EGS) št. 2913/92 — Obvestilo uvoznikom, objavljeno v Uradnem listu — Dobra vera“

Sodba Sodišča prve stopnje (osmi senat) z dne 8. oktobra 2008   II ‐ 2828

Povzetek sodbe

1. Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Skupnosti – Predlog, da se izda odredba za sprejetje posebnih ukrepov – Nedopustnost

   (člena 231 ES in 233 ES)

2. Lastna sredstva Evropskih skupnosti – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev

3. Postopek – Pripravljalni ukrepi – Pozna predložitev dokazov – Pogoji

   (Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 48(1))

4. Lastna sredstva Evropskih skupnosti – Odpust uvoznih dajatev

   (Uredba Sveta št. 2913/92, člena 220(1)(b) in 239; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

1.  Sodišče prve stopnje ni pristojno za nalaganje odredb institucijam Skupnosti. V skladu s členom 231 ES lahko namreč Sodišče prve stopnje akt le razglasi za ničen. Nato je naloga zadevne institucije, da na podlagi člena 233 ES sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje. Ta omejitev nadzora zakonitosti velja za vse vrste pravnih sporov, za odločanje o katerih je pristojno Sodišče prve stopnje.

   (Glej točki 27 in 28.)

2.  Člen 220(2)(b), četrti pododstavek, Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti določa, da se lahko zavezana oseba sklicuje, da je ravnala v dobri veri, le „če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni“. Iz tega izhaja, da je morala biti zavezana oseba nujno v dobri veri med zadevnimi gospodarskimi operacijami. Zato je odločilni datum za upoštevanje dobre vere zavezane osebe datum uvoza. Zavezana oseba ne more trditi, da je bila njena dobra vera retroaktivno pridobljena zaradi dogodkov po uvozih proizvodov iz tretjih držav, kot so nadzori, ki so več mesecev po tem, ko so bili ti uvozi opravljeni, potrdili pristnost in pravilnost potrdil EUR.1, predloženih zanje. V bistvu pojem dobre vere „glede pristnosti in pravilnosti potrdil o preferencialih, ki so bili nadzirani in potrjeni naknadno“, ni smiseln.

   (Glej točke 47, 49 in 51.)

3.  Čeprav lahko stranke v skladu z določbami člena 48(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje predlagajo nove dokazne predloge v utemeljitev svojih trditev v repliki in dupliki, Sodišče prve stopnje priznava predložitve dokazov po dupliki le izjemoma, in sicer kadar predlagatelju dokaznega predloga pred zaključkom pisnega postopka niso mogli biti na voljo zadevni dokazi ali če pozna predložitev nasprotne stranke upravičuje to, da je spis dopolnjen tako, da se zagotovi spoštovanje načela kontradiktornosti.

   (Glej točko 57.)

4.  Čeprav člena 220(2)(b) in 239 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti sledita istemu cilju, ti določbi nista enaki. Namen prvega člena je namreč bolj omejen kot namen drugega, ker je njegov cilj le varovati legitimno pričakovanje zavezane osebe glede utemeljenosti vseh dejstev, na katerih temelji odločitev, da se carinske dajatve naknadno vknjižijo ali da se ne vknjižijo. Nasprotno je člen 239 splošna klavzula pravičnosti.

   Ker sta ta člena različni določbi, katerih merila uporabe so različna, tožeča stranka na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje ne more le napotiti na pojasnila, ki se nanašajo na člen 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92, da bi utemeljila predloge, ki se nanašajo na člen 239 te uredbe.

   (Glej točki 58 in 59.)