Zadeva C-562/07

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Kraljevini Španiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Prosti pretok kapitala — Člen 56 ES in člen 40 Sporazuma EGP — Neposredno obdavčenje — Fizične osebe — Obdavčitev kapitalskih dobičkov — Različna obravnava rezidentov in nerezidentov“

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 6. oktobra 2009   I ‐ 9557

Povzetek sodbe

1. Države članice – Obveznosti – Neizpolnitev obveznosti – Utemeljitev – Načelo varstva legitimnih pričakovanj – Načelo lojalnega sodelovanja

   (člen 226 ES)

2. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predhodni postopek – Predolgo trajanje

   (člen 226 ES)

3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodišče – Upoštevni položaj – Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju

   (člen 226 ES)

4. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Rok, ki je za državo članico določen v obrazloženem mnenju – Poznejše prenehanje kršitve – Interes za nadaljevanje postopka

   (člen 226 ES)

5. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Pravica Komisije, da vloži tožbo

   (člen 226 ES)

6. Prosti pretok kapitala – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davek na dohodek

   (člena 56 ES in 58(1) ES; Sporazum EGP, člen 40)

1.  Postopek zaradi neizpolnitve obveznosti temelji na objektivni ugotovitvi neizpolnjevanja obveznosti države članice, ki jih nalaga pravo Skupnosti. Država članica se ne more sklicevati na načeli varstva legitimnega pričakovanja in lojalnega sodelovanja, da bi preprečila objektivno ugotovitev neizpolnjevanja obveznosti, ki so ji naložene s Pogodbo ES, saj bi bilo sprejetje te utemeljitve v nasprotju s ciljem, ki mu sledi postopek, določen v členu 226 ES. Okoliščina, da Komisija ni vložila tožbe za ugotovitev neizpolnitve obveznosti proti državi članici, če je ta prenehala očitano kršitev po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, torej ne more pri tej ali drugih državah članicah ustvariti legitimnega pričakovanja, ki bi lahko vplivalo na dopustnost tožbe Komisije. Poleg tega okoliščina, da Komisija ne vloži tožbe na podlagi člena 226 ES takoj po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, prav tako ne more pri zadevni državi članici ustvariti legitimnega pričakovanja, da je bil postopek zaradi neizpolnitve obveznosti končan.

   (Glej točke od 18 do 20.)

2.  Čezmerno trajanje predhodnega postopka res lahko pomeni kršitev, zaradi katere bi bila tožba zaradi neizpolnitve obveznosti nedopustna. Vendar je tak sklep primeren zgolj takrat, kadar je ravnanje Komisije otežilo oporekanje njenim trditvam in je Komisija tako kršila pravico zainteresirane države članice do obrambe, ta pa mora predložiti dokaz o taki težavi.

   (Glej točko 21.)

3.  V okviru tožbe na podlagi člena 226 ES je treba obstoj neizpolnitve presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ob izteku roka, navedenega v obrazloženem mnenju.

   (Glej točko 23.)

4.  Interes Komisije za vložitev tožbe na podlagi člena 226 ES obstaja, čeprav je bila očitana kršitev odpravljena po roku, določenem v obrazloženem mnenju. Zato država članica, če je bila v okviru predhodnega postopka obveščena, da ji Komisija očita neizpolnitev obveznosti iz Pogodbe, ne more veljavno trditi, da je ta institucija kršila načelo pravne varnosti, če se ni izrecno izrekla, da je končala uvedeni postopek zaradi neizpolnitve obveznosti.

   (Glej točki 23 in 24.)

5.  Komisiji ni treba dokazati obstoja pravnega interesa niti navesti razlogov, iz katerih je vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti. Če predmet tožbe, kot je razviden iz vloge, ustreza predmetu spora, kakor je opredeljen v pisnem opominu in obrazloženem mnenju, ni mogoče veljavno trditi, da je Komisija zlorabila pooblastila.

   (Glej točko 25.)

6.  Država članica, ki različno obdavčuje kapitalske dobičke, ustvarjene v tej državi članici, glede na to, ali so jih pridobili rezidenti ali nerezidenti, čeprav so ti zavezanci glede te obdavčitve v objektivno primerljivem položaju, ni izpolnila obveznosti iz člena 56 ES in člena 40 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

   Zakonodaja, ki zajema le kapitalske dobičke od prodaje premoženja, ki je v lasti v zadevni državi članici, in ki ne skuša z ugodno davčno obravnavo rezidentov doseči socialni namen ter za katero ni dokazano, da je njen namen upoštevati osebni položaj davčnega zavezanca v zvezi s plačilom davka, nima zveze z drugačnim položajem v smislu člena 58(1) ES, ki bi izhajal iz kraja prebivališča davčnih zavezancev.

   Obstoj konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja ne more ustvariti dvoma o tem sklepu, saj te konvencije le delno nevtralizirajo davčno breme, ki ga nosijo nerezidenti v zadevni državi članici. Poleg tega obstoj konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja ne izključuje tega, da se dohodek, ki ga davčni zavezanec pridobi v državi, ne da bi tam prebival, in ki je izključno obdavčljiv v tej državi, vseeno upošteva v državi prebivališča pri izračunu zneska davka na druge dohodke tega davčnega zavezanca zlasti zato, da bi se uporabilo pravilo progresivnosti davka. Torej se ni mogoče izogniti uporabi tega pravila zgolj zato, ker je nekdo nerezident. Iz tega sledi, da sta v takih okoliščinah ti kategoriji davčnih zavezancev glede na navedeno pravilo v primerljivem položaju.

   Omejitve, ki izhaja iz take zakonodaje, ni mogoče utemeljiti z nujnostjo zagotavljanja doslednosti nacionalnega davčnega sistema, če ni neposredne povezave med ugodnostmi, odobrenimi davčnim zavezancem rezidentom, in izravnavo, ki izhaja iz določenega davčnega odtegljaja.

   (Glej točke od 50 do 59, 65, 66, 69 in izrek.)