Zadeva C-529/07

Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli AG

proti

Franz Hauswirth GmbH

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)

„Tridimenzionalna znamka Skupnosti — Uredba (ES) št. 40/94 — Člen 51(1)(b) — Upoštevna merila za presojo ‚slabe vere‘ prijavitelja ob vložitvi prijave znamke Skupnosti“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke E. Sharpston, predstavljeni 12. marca 2009   I ‐ 4896

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 11. junija 2009   I ‐ 4918

Povzetek sodbe

Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Absolutni razlogi za ničnost

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 51(1)(b))

Nacionalno sodišče mora za presojo obstoja slabe vere prijavitelja v smislu člena 51(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 upoštevati vse upoštevne dejavnike, ki so značilni za obravnavano zadevo in obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo znaka kot znamke Skupnosti, ter zlasti:

Domneva, da je prijavitelj vedel, da tretja oseba uporablja enak oziroma podoben znak za enak oziroma podoben proizvod, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom, lahko izhaja zlasti iz splošnega poznavanja – v zadevnem gospodarskem sektorju – take uporabe, pri čemer je tako poznavanje mogoče med drugim izpeljati iz trajanja take uporabe. Namreč, čim dolgotrajnejša je ta uporaba, tem verjetneje je, da je prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo za to vedel. Vendar ta domneva sama po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja prijaviteljeve slabe vere.

Namen prijavitelja ob vložitvi zahteve za registracijo je subjektiven dejavnik, ki ga je treba določiti glede na objektivne okoliščine obravnavane zadeve. Tako lahko namen, da se tretji osebi prepreči trženje proizvoda, v nekaterih okoliščinah kaže na slabo vero prijavitelja, zlasti če se pozneje izkaže, da ta ni nameraval uporabljati znaka, ampak je želel le tretji osebi preprečiti vstop na trg.

Dejstvo, da tretja oseba že dolgo uporablja znak za enak oziroma podoben proizvod, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljeno znamko, in da ima ta znak neko stopnjo pravne zaščite, je eden od upoštevnih dejavnikov za presojo obstoja slabe vere prijavitelja. V takem primeru bi lahko namreč prijavitelj uveljavljal pravice, ki jih daje znamka Skupnosti, zgolj zato, da bi izvajal nelojalno konkurenco proti konkurentu, ki uporablja znak, ki je zaradi svojih značilnosti že pridobil neko stopnjo pravne zaščite. Kljub temu pa ni mogoče izključiti, da prijavitelj celo v takih okoliščinah in zlasti, če več proizvajalcev uporablja na trgu enake oziroma podobne znake za enake oziroma podobne proizvode, ki bi jih potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom, z registracijo tega znaka sledi legitimnemu cilju. Tako je zlasti takrat, kadar prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo ve, da želi imeti tretja oseba, ki je nedavno vstopila na trg, od navedenega znaka korist s tem, da kopira njegovo podobo, zaradi česar ga prijavitelj registrira, da bi se uporaba te podobe preprečila.

Poleg tega je lahko tudi narava prijavljene znamke upoštevna za presojo obstoja slabe vere prijavitelja. Namreč, če zadevni znak predstavlja celostno obliko in podobo proizvoda, bi bilo mogoče slabo vero prijavitelja lažje dokazati, če je svobodna izbira konkurentov glede oblike in podobe proizvoda omejena zaradi tehničnih ali trgovinskih dejavnikov, tako da lahko imetnik znamke konkurentom ne prepreči le uporabe enakega oziroma podobnega znaka, ampak tudi trženje primerljivih proizvodov.

Poleg tega je mogoče za presojo obstoja slabe vere prijavitelja upoštevati stopnjo prepoznavnosti znaka ob vložitvi prijave z namenom njegove registracije kot znamke Skupnosti. Taka stopnja prepoznavnosti bi namreč lahko jasno upravičila interes prijavitelja po zagotovitvi večje pravne zaščite njegovega znaka.

(Glej točke od 39 do 44, od 46 do 52 in izrek.)