Zadeva C-330/07

Jobra Vermögensverwaltungs-Gesellschaft mbH

proti

Finanzamt Amstetten Melk Scheibbs

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Unabhängiger Finanzsenat, Außenstelle Wien)

„Svoboda opravljanja storitev — Svoboda ustanavljanja — Davčna zakonodaja — Premija za investicije — Nacionalna ureditev, ki pravico do davčne ugodnosti pridržuje za sredstva, ki se uporabljajo v stalni poslovni enoti na nacionalnem ozemlju — Izključitev sredstev, danih v uporabo proti plačilu in uporabljanih zlasti v drugih državah članicah — Lizing vozil — Preprečevanje zlorab“

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 4. decembra 2008   I ‐ 9102

Povzetek sodbe

1. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja – Utemeljenost – Boj proti zlorabam – Pogoji

   (člen 49 ES)

2. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja

   (člen 49 ES)

1.  Nacionalni ukrep, ki omejuje svobodo opravljanja storitev, je lahko upravičen, če se nanaša izključno na povsem umetne konstrukte brez gospodarske resničnosti, katerih edini namen je pridobitev davčne ugodnosti. Vendar okoliščina, da podjetje, ki lahko zahteva premijo za investicije, daje drugemu podjetju proti plačilu na razpolago sredstva, ki jih to podjetje uporablja zlasti v drugih državah članicah, sama po sebi ne pomeni zlorabe. Tako dajanje na razpolago tudi ne more ustvariti splošne domneve o obstoju zlorabe in upravičevati ukrepa, ki krši izvrševanje temeljne svoboščine, zagotovljene s Pogodbo.

   (Glej točke od 35 do 37.)

2.  Člen 49 ES nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi katere je pravica do premije za investicije zavrnjena podjetjem, ki nabavljajo materialna sredstva, samo iz razloga, da se opredmetena osnovna sredstva, iz naslova katerih se ta premija zahteva in ki so dana na razpolago proti plačilu, uporabljajo zlasti v drugih državah članicah.

   Taka nacionalna ureditev, ki za investicije v sredstva, dana na razpolago proti plačilu, ki se uporabljajo v drugih državah članicah, določa manj ugoden davčni režim od tistega, določenega za investicije v taka sredstva, ki se uporabljajo na nacionalnem ozemlju, namreč načeloma pomeni omejitev svobodnega opravljanja storitev v smislu člena 49 ES, ker utegne podjetja, ki bi se lahko potegovala za to davčno olajšavo, odvrniti od ponujanja storitev zakupa gospodarskim subjektom, ki opravljajo storitve v drugih državah članicah; v položaju, v katerem eno podjetje daje materialna sredstva na razpolago drugemu podjetju proti plačilu in sta ti dve podjetji gospodarsko tesno povezani, utegne navedena nacionalna ureditev od opravljanja čezmejnih dejavnosti odvrniti tudi podjetje zakupnika.

   Take ureditve ni mogoče utemeljiti s potrebo po uravnovešeni delitvi davčnih pristojnosti med državami članicami, saj so dohodki od zakupa opredmetenih osnovnih sredstev, iz naslova katerih se zahteva premijo za investicije, zavezani plačilu davka v državi članici, ki premijo za investicije dodeljuje, in torej če ureditev iz postopka v glavni stvari ne bi obstajala, pravica te države članice do izvrševanja davčne pristojnosti na njenem ozemlju ne bi bila ogrožena.

   Take ureditve ni mogoče utemeljiti niti z nujnostjo zagotavljanja usklajenosti nacionalnega davčnega sistema, saj z vidika davčnega sistema ni neposredne povezave med premijo za investicije, priznano zakupodajalcu iz naslova opredmetenih osnovnih sredstev, ki jih je nabavil, in kasnejšim obdavčenjem dohodkov zakupnika, ustvarjenih z uporabo teh sredstev, ki so bila dana na razpolago proti plačilu.

   Poleg tega pa, ker ta ureditev ne dopušča, da bi se pravica do premije za investicije zavrnila le povsem umetnim konstruktom, temveč se nanaša na vsakega zakupodajalca, ki bi lahko zahteval premijo za investicije in ki daje na razpolago sredstva proti plačilu podjetjem, ki opravljajo čezmejne dejavnosti, ne glede na to, da ni objektivnih elementov, s katerimi bi se lahko dokazal obstoj takega konstrukta, je ni mogoče utemeljiti z nujnostjo preprečevanja zlorab.

   (Glej točke od 24 do 26, od 32 do 35 in od 38 do 41 ter izrek.)