Keywords
Summary

Keywords

1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Igre na srečo

(člena 43 ES in 49 ES)

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Igre na srečo

(člena 43 ES in 49 ES)

Summary

1. Člena 43 ES in 49 ES je treba razlagati tako:

(a) da bi bilo mogoče javni monopol, ki se nanaša na športne stave in loterije in kakršna sta obravnavana v postopkih v glavni stvari, utemeljiti s ciljem preprečevanja spodbujanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in boja zoper zasvojenost z njimi, ni nujno treba, da bi bili zadevni državni organi zmožni predložiti študijo, ki bi podpirala sorazmernost navedenega ukrepa in bi bila opravljena pred sprejetjem tega ukrepa;

(b) okoliščina, da država članica daje prednost takemu monopolu glede na sistem, v katerem bi gospodarski subjekti zasebnega prava pridobili dovoljenje in opravljali svoje dejavnosti v okviru ureditve, ki ne bi imela izključne narave, lahko izpolnjuje zahtevo po sorazmernosti, če, kar zadeva cilj zelo visoke ravni varstva potrošnikov, vzpostavitev navedenega monopola spremlja vzpostavitev zakonskega okvira, ki zagotavlja, da bo lahko imetnik tega monopola dejansko dosledno in sistematično uresničeval tak cilj s ponudbo, ki je kvantitativno odmerjena in kvalitativno načrtovana glede na navedeni cilj in je pod strogim nadzorom javnih organov;

(c) okoliščina, da bi lahko bili pristojni organi države članice soočeni z nekaterimi težavami pri zagotavljanju upoštevanja takega monopola s strani prirediteljev iger na srečo in stav, ki imajo sedež v tujini ter ki bi prek interneta in ob kršitvi navedenega monopola sklepali stave z osebami, ki so na območju navedenih organov, ni taka, da bi lahko vplivala na morebitno skladnost takega monopola z navedenima določbama Pogodbe;

(d) v okoliščinah, v katerih nacionalno sodišče hkrati ugotovi, da:

– oglaševanje imetnika takega monopola, ki se nanaša na druge vrste iger na srečo, ki jih tudi ta ponuja, ni omejeno na to, kar je nujno, da bi se potrošnike z odvračanjem od drugih nedovoljenih okvirov iger na srečo usmerilo k ponudbi tega imetnika, ampak je namen tega oglaševanja spodbujati nagnjenje potrošnikov k igranju in njihovo aktivno igranje, da bi se maksimirali pričakovani prihodki od takih dejavnosti,

– lahko gospodarski subjekti zasebnega prava izvajajo druge vrste iger na srečo, če so pridobili dovoljenje, in

– pristojni organi glede drugih vrst iger na srečo, ki ne spadajo pod navedeni monopol in ki poleg tega pomenijo večjo nevarnost za nastanek zasvojenosti kot igre na srečo, ki so predmet tega monopola, izvajajo ali tolerirajo tako politiko širjenja ponudbe, ki je primerna za razvijanje in spodbujanje dejavnosti na področju iger na srečo, da bi maksimirali prihodke od njih,

lahko nacionalno sodišče legitimno sklepa, da tak monopol ne more zagotoviti uresničitve cilja preprečevanja spodbujanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in boja zoper zasvojenost z njimi, zaradi katerega je bil vzpostavljen, s tem da bi zmanjšal priložnosti za igranje iger na srečo ter dosledno in sistematično omejil dejavnosti na tem področju.

(Glej točko 107 in točko 1 izreka.)

2. Člena 43 ES in 49 ES je treba razlagati tako, da pri sedanjem stanju prava Unije okoliščina, da ima gospodarski subjekt v državi članici, v kateri ima sedež, dovoljenje, ki mu dopušča ponujanje iger na srečo, ne ovira tega, da druga država članica ob upoštevanju zahtev prava Unije določi, da mora tak gospodarski subjekt za ponujanje takih storitev potrošnikom, ki so na njenem ozemlju, imeti dovoljenje, ki so ga izdali njeni organi.

Kar zadeva diskrecijsko pravico držav članic, da na podlagi lastne lestvice vrednot določijo raven varstva, ki jo nameravajo zagotoviti, in zahteve, ki izhajajo iz navedenega varstva, na presojo o sorazmernosti sistema varstva, ki ga je vzpostavila država članica, namreč ne more vplivati to, da je druga država članica izbrala drugačen sistem varstva. Glede na to diskrecijsko pravico in neobstoj kakršne koli skupnostne uskladitve na tem področju pri sedanjem stanju prava Unije ne more obstajati obveznost medsebojnega priznavanja dovoljenj, ki so jih izdale različne države članice. Iz tega zlasti sledi, da ima vsaka država članica pravico določiti, da mora vsak gospodarski subjekt, ki želi ponujati igre na srečo potrošnikom, ki so na njenem ozemlju, pridobiti dovoljenje, ki ga izdajo njeni pristojni organi, ne da bi to ovirala okoliščina, da ima določeni gospodarski subjekt že dovoljenje, ki ga je izdala druga država članica.

(Glej točke od 111 do 113 in 116 ter točko 2 izreka.)