Združene zadeve od C-278/07 do C-280/07

Hauptzollamt Hamburg-Jonas

proti

Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb GmbH & Co. in drugim

(Predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo Bundesfinanzhof)

„Uredba (ES, Euratom) št. 2988/95 — Zaščita finančnih interesov Evropskih skupnosti — Člen 3 — Povračilo izvoznega nadomestila — Določitev zastaralnega roka — Nepravilnosti, storjene pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 2988/95 — Pravilo o zastaranju, ki je del splošnega civilnega prava države članice“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke E. Sharpston, predstavljeni 25. septembra 2008   I ‐ 460

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. januarja 2009   I ‐ 477

Povzetek sodbe

1. Lastni viri Evropskih skupnosti – Uredba o zaščiti finančnih interesov Skupnosti – Pregon nepravilnosti – Zastaralni rok

   (Uredba Sveta št. 2988/95, člena 1(2) in 3(1), prvi pododstavek)

2. Lastni viri Evropskih skupnosti – Uredba o zaščiti finančnih interesov Skupnosti – Pregon nepravilnosti – Zastaralni rok

   (Uredba Sveta št. 2988/95, člen 3(1), prvi in tretji pododstavek)

3. Lastni viri Evropskih skupnosti – Uredba o zaščiti finančnih interesov Skupnosti – Pregon nepravilnosti – Zastaralni rok

   (Uredba Sveta št. 2988/95, člen 3(3))

1.  Člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, ki na področju pregona določa štiriletni zastaralni rok, ki začne teči od storitve nepravilnosti, se uporabi za upravne ukrepe, kot je povračilo izvoznih nadomestil, ki jih je izvoznik prejel neupravičeno zaradi storjenih nepravilnosti.

   (Glej točki 21 in 23 ter točko 1 izreka.)

2.  V zvezi z ugodnostmi, ki so bile zaradi nepravilnosti, storjenih pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 2988/95 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, neupravičeno prejete iz proračuna Skupnosti, je treba ugotoviti, da je zakonodajalec Skupnosti s sprejetjem člena 3(1) te uredbe in brez poseganja v člen 3(3) opredelil splošno pravilo o zastaranju, s katerim je samovoljno skrajšal rok, v katerem morajo ali bi morali organi držav članic, ki delujejo v imenu in na račun proračuna Skupnosti, izterjati neupravičeno prejete ugodnosti, na štiri leta.

   Glede dolgov, nastalih med veljavnostjo nacionalnega pravila o zastaranju, ki še niso zastarali, je treba glede takega dolga zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 2988/95 in na podlagi člena 3(1), prvi pododstavek, te uredbe šteti, da zastara načeloma v roku štirih let, ki začne teči od dne, ko so bile nepravilnosti storjene. V takih okoliščinah je treba na podlagi te določbe načeloma vsak znesek, ki ga zaradi nepravilnosti, storjene pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 2988/95, neupravičeno prejme gospodarski subjekt, šteti za zastaran, če se v štirih letih po storitvi take nepravilnosti ne sprejme akt, ki pretrga zastaranje, vendar ob upoštevanju možnosti, ki jo države članice ohranjajo na podlagi člena 3(3) navedene uredbe, da določijo daljše zastaralne roke.

   Zastaralni rok iz člena 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 se torej uporabi za nepravilnosti, storjene pred začetkom veljavnosti te uredbe, in začne teči od dneva storitve zadevne nepravilnosti.

   (Glej točke 29 in od 31 do 34 ter točko 2 izreka.)

3.  Pravica do uporabe daljših zastaralnih rokov, ki jo države članice ohranijo na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 2988/95 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, lahko izhaja iz splošnih pravil, ki so veljala pred sprejetjem te uredbe. Člena 3(3) navedene uredbe namreč ni mogoče razlagati tako, da morajo države članice v okviru te določbe določiti daljše navedene zastaralne roke v posebnih in/ali sektorskih predpisih.

   (Glej točki 46 in 47 ter točko 3 izreka.)