Zadeva C-121/07

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Francoski republiki

„Neizpolnitev obveznosti države — Direktiva 2001/18/ES — Namerno sproščanje v okolje in dajanje v promet GSO — Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti — Neizvršitev — Člen 228 ES — Izvršitev med postopkom — Denarne kazni“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca J. Mazáka, predstavljeni 5. junija 2008   I ‐ 9163

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 9. decembra 2008   I ‐ 9192

Povzetek sodbe

1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Rok za izvršitev

   (člen 228 ES)

2. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršiti sodbo – Denarne kazni – Cilj

   (člen 228(2) ES)

3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršiti sodbo – Denarne kazni – Naložitev pavšalnega zneska

   (člen 228(2) ES)

1.  Čeprav člen 228 ES ne določa roka, v katerem je treba izvršiti sodbo, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, zahteva interes takojšnje in enotne uporabe prava Skupnosti, da se ta izvršitev začne takoj in se čimprej konča.

   (Glej točko 21.)

2.  Cilj postopka iz člena 228(2) ES je spodbuditi državo članico kršiteljico k izvršitvi sodbe glede neizpolnitve obveznosti in s tem zagotoviti učinkovito uporabo prava Skupnosti. Ukrepa, predvidena s to določbo, torej pavšalni znesek in denarna kazen, uresničujeta isti cilj.

   V zvezi s tem je Sodišče pristojno za to, da v vsaki zadevi glede na okoliščine primera, o katerem odloča, in glede na stopnjo prepričevanja in odvračanja, ki se mu zdi potrebna, določi primerne denarne sankcije, da se zagotovi kar najhitrejša izvršitev sodbe, s katero je bila predhodno ugotovljena neizpolnitev obveznosti, ter da se prepreči ponovne podobne kršitve prava Skupnosti.

   Če se zdi naložitev denarne kazni posebej prilagojena za spodbuditev države članice, da v najkrajšem možnem roku izpolni obveznost, ki bi ob neobstoju takega ukrepa ostala neizpolnjena, temelji naložitev pavšalnega zneska bolj na presoji posledic neizpolnitve obveznosti zadevne države članice za zasebne in javne interese, zlasti če se je neizpolnitev obveznosti nadaljevala dlje časa po sodbi, s katero je bila prvotno ugotovljena.

   Če je plačilo denarne kazni, ki ima glede trajajoče neizpolnitve predvsem prisilno naravo, treba naložiti načeloma le, če neizvršitev sodbe, s katero je bila ta ugotovljena, še vedno traja, pa to ne velja, če gre za naložitev plačila pavšalnega zneska.

   (Glej točke 27 in od 56 do 59.)

3.  Morebitna naložitev plačila pavšalnega zneska ni avtomatična, ampak mora v vsakem posameznem primeru temeljiti na upoštevanju vseh bistvenih elementov, ki se nanašajo na značilnosti ugotovljene neizpolnitve in na ravnanje države članice, na katero se nanaša postopek, ki se je začel na podlagi člena 228 ES.

   V zvezi s tem, čeprav široke smernice, kot so tiste, vsebovane v sporočilih, ki jih objavi Komisija, s področja naložitve pavšalnih zneskov dejansko lahko prispevajo k zagotovitvi preglednosti, predvidljivosti in pravne varnosti postopka, ki ga vodi Komisija, takšna pravila ne morejo zavezovati Sodišča pri izvajanju pooblastil, ki mu jih podeljuje člen 228(2) ES.

   Poleg tega okoliščina, da Sodišče doslej v primerih, kjer se je prvotna sodba v celoti izvršila pred zaključkom postopka, začetega na podlagi člena 228 ES, ni naložilo plačila pavšalnega zneska, ne more predstavljati ovire za to, da bi se plačilo pavšalnega zneska naložilo v okviru druge zadeve, če bi se to izkazalo za nujno, upoštevajoč posebnosti primera in potrebno stopnjo prepričevanja ter odvračanja.

   Če Sodišče odloči, da bo naložilo denarno kazen ali pavšalni znesek, ju mora pri izvajanju diskrecijske pravice določiti tako, da sta po eni strani prilagojena okoliščinam in po drugi strani sorazmerna z ugotovljeno neizpolnitvijo ter plačilno sposobnostjo zadevne države članice.

   Med odločilne dejavnike za tako odločitev je treba šteti trajanje neizpolnitve od sodbe, s katero je bila ugotovljena, in zadevne javne in zasebne interese.

   Takšna neizpolnitev ima, če lahko neizvršitev sodbe Sodišča povzroči škodo okolju in nevarnost za zdravje ljudi, katerega ohranitev je eden izmed bistvenih ciljev okoljske politike Skupnosti, kot izhaja iz člena 174 ES, še posebno težo. Enako v bistvu velja, kadar je prosti pretok blaga kljub sodbi Sodišča, s katero se ugotovi neizpolnitev v zvezi s tem, še naprej oviran, tako da se krši pravo Skupnosti.

   Ponavljajoče kršitve države članice na posebnem področju ukrepov Skupnosti so kazalniki, da je za učinkovito preventivo poznejših podobnih kršitev prava Skupnosti treba sprejeti odvračilni ukrep, kot je naložitev plačila pavšalnega zneska.

   (Glej točke od 60 do 64, 69, 77, 78 in 80.)