Zadeva C-303/06

S. Coleman

proti

Attridge Law in Stevu Lawu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Employment Tribunal, London South)

„Socialna politika — Direktiva 2000/78/ES — Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu — Členi 1, 2(1), (2)(a) in (3) ter 3(1)(c) — Neposredna diskriminacija na podlagi invalidnosti — Nadlegovanje, povezano z invalidnostjo — Odpoved delovnega razmerja zaposlenemu, ki ni invalid, vendar ima invalidnega otroka — Vključitev — Dokazno breme“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 31. januarja 2008   I - 5605

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. julija 2008   I - 5615

Povzetek sodbe

1. Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti – Obseg

   (Direktiva Sveta 2000/78, člena 1 in 2(1) ter (2)(a))

2. Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved nadlegovanja – Obseg

   (Direktiva Sveta 2000/78, člena 1 in 2(1) ter (3))

1.  Direktivo 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ter zlasti njena člena 1 ter 2(1) in (2)(a) je treba razlagati tako, da prepoved neposredne diskriminacije, ki je z njimi določena, ni omejena le na invalidne osebe. Načelo enakega obravnavanja, določeno s to direktivo za področje zaposlovanja in dela, se namreč ne uporablja za skupino določenih oseb, ampak na podlagi razlogov iz njenega člena 1.

   Če delodajalec obravnava zaposlenega, ki ni invalid, manj ugodno, kakor je, je bil ali bi bil obravnavan drug zaposleni v primerljivem položaju, in če se dokaže, da se tega zaposlenega obravnava manj ugodno zaradi invalidnosti njegovega otroka, kateremu nudi bistveni del oskrbe, ki jo ta potrebuje, se s takšnim obravnavanjem krši prepoved neposredne diskriminacije iz člena 2(2)(a) te direktive.

   (Glej točke 38, 50, 56 in točko 1 izreka.)

2.  Direktivo 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu in zlasti njena člena 1 ter 2(1) in (3) je treba razlagati tako, da prepoved nadlegovanja, ki je z njimi določena, ni omejena le na invalidne osebe. Na podlagi navedenega člena 2(3) se nadlegovanje šteje za obliko diskriminacije v smislu odstavka 1 tega člena in načelo enakega obravnavanja, določeno s to direktivo za področje zaposlovanja in dela, se ne uporablja za skupino določenih oseb, ampak na podlagi razlogov iz njenega člena 1.

   Če se dokaže, da je nezaželeno ravnanje, ki je element nadlegovanja, zoper zaposlenega, ki ni invalid, povezano z invalidnostjo njegovega otroka, kateremu nudi bistveni del oskrbe, ki jo ta potrebuje, se s takšnim ravnanjem krši prepoved nadlegovanja iz člena 2(3) te direktive.

   (Glej točke 38, 58, 63 in točko 2 izreka.)