Zadeva C-293/06

Deutsche Shell GmbH

proti

Finanzamt für Großunternehmen in Hamburg

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Finanzgericht Hamburg)

„Svoboda ustanavljanja — Davek od dohodkov pravnih oseb — Finančni učinki pri vračanju dotacijskega kapitala, ki ga je družba s sedežem v eni državi članici odobrila svoji stalni poslovni enoti v drugi državi članici“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke E. Sharpston, predstavljeni 8. novembra 2007   I - 1131

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 28. februarja 2008   I - 1147

Povzetek sodbe

Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Davčna zakonodaja – Davek od dohodkov pravnih oseb – Odbitek izgub

(člen 52 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 43 ES) in člen 58 Pogodbe ES (postal člen 48 ES))

Člen 52 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 43 ES) v povezavi s členom 58 Pogodbe ES (postal člen 48 ES) nasprotuje temu, da država članica za določitev nacionalne davčne osnove izključi negativno tečajno razliko, ki jo je utrpela družba s statutarnim sedežem na ozemlju te države med vračanjem dotacijskega kapitala, odobrenega njeni stalni poslovni enoti v drugi državi članici. Ti določbi prav tako nasprotujeta temu, da se negativna tečajna razlika lahko odtegne kot obratovalni strošek podjetja s sedežem v državi članici, le če stalna poslovna enota, ki pripada temu podjetju in ki je v drugi državi članici, ni ustvarila nobenega neobdavčljivega dobička.

Takšen davčni sistem namreč povečuje ekonomsko tveganje, s katerim se srečuje družba, ki želi ustanoviti subjekt v drugi državi članici, če tam velja drugačna valuta kot v državi izvora, in tako predstavlja oviro za svobodo ustanavljanja. Ta ni utemeljena z nujnostjo ohranitve doslednosti davčnega sistema, ker ni neposredne zveze med negativnimi in pozitivnimi tečajnimi razlikami. Ta ovira poleg tega ne more biti utemeljena z obstojem konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Svobode ustanavljanja se res ne more razumeti tako, da je država članica dolžna prilagajati svoja davčna pravila tistim v drugi državi članici, da bi se v vseh položajih zagotovila obdavčitev, ki odpravlja vsakršno neenakost nacionalnih davčnih ureditev, ker imajo lahko odločitve, ki jih sprejme družba v zvezi z določanjem poslovne strukture v tujini, glede na posamezen primer prednosti ali slabosti za tako družbo. Vendar se sporna davčna neugodnost nanaša na posebno poslovno okoliščino, ki jo lahko upoštevajo samo davčni organi države članice, v kateri je glavna družba.

Omejitev vračunanja negativne tečajne razlike, ki jo je utrpela navedena stalna poslovna enota, glede na njene poslovne rezultate se prav tako ne more utemeljiti s trditvijo, da bi družba, ki ima to poslovno enoto, lahko dobila dvojno ugodnost na podlagi negativne tečajne razlike. Država članica, ki se odpove izvrševanju svojih davčnih pristojnosti s sklenitvijo dvostranske konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, se namreč ne more sklicevati na neobstoj davčnih pristojnosti v zvezi s poslovnimi rezultati stalne poslovne enote, ki pripada družbi s sedežem na ozemlju te države, da bi utemeljila zavrnitev odbitka stroškov, ki jih je ta družba prikazala in ki se po naravi stvari ne morejo upoštevati v državi članici, v kateri je ta poslovna enota.

(Glej točke 30, 32, 40, od 43 do 45, 47, 50, 51, 53 ter točki 1 in 2 izreka.)