Zadeva C-228/06

Mehmet Soysal in Ibrahim Savatli

proti

Zvezni republiki Nemčiji

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberverwaltungsgericht Berlin-Brandenburg)

„Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija — Svoboda opravljanja storitev — Obveznost vizuma za vstop na ozemlje države članice“

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 19. februarja 2009   I ‐ 1034

Povzetek sodbe

1. Mednarodni sporazumi – Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija – Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Pravilo standstill iz člena 41(1) Dodatnega protokola

   (Dodatni protokol k Sporazumu o pridružitvi EGS-Turčija, člen 41(1))

2. Mednarodni sporazumi – Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija – Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Pravilo standstill iz člena 41(1) Dodatnega protokola

   (Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija; Dodatni protokol k Sporazumu o pridružitvi EGS-Turčija, člen 41(1))

1.  Člen 41(1) Dodatnega protokola k Sporazumu o pridružitvi EGS-Turčija, ki določa, da pogodbenici medsebojno ne uvajata nobenih novih omejitev glede svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, ima neposredni učinek. Ta določba namreč jasno, natančno in brezpogojno določa klavzulo, ki je nedvomno klavzula „standstill“, iz katere izhaja obveznost, ki sta jo podpisali pogodbenici in je pravno gledano čista opustitev. Zato se je mogoče na pravice, ki jih ta določba podeljuje turškim državljanom, za katere se uporablja, sklicevati pred sodišči držav članic.

   Poleg tega se lahko turški vozniki v cestnem prometu, ki so zaposleni v podjetju s sedežem v Turčiji, ki zakonito opravlja storitve v državi članici, veljavno sklicujejo na člen 41(1) Dodatnega protokola, ker so osebe, zaposlene pri ponudniku storitev zaradi opravljanja teh storitev, nujno potrebne.

   (Glej točki 45 in 46.)

2.  Člen 41(1) Dodatnega protokola k Sporazumu o pridružitvi EGS-Turčija, ki določa, da pogodbenici medsebojno ne uvajata nobenih novih omejitev na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, je treba razlagati tako, da od začetka veljavnosti tega protokola nasprotuje uvedbi obveznosti vizuma, da bi se turškim državljanom dovolil vstop na ozemlje države članice zaradi opravljanja storitev na tem ozemlju za podjetje s sedežem v Turčiji, ker se takšen vizum na ta dan ni zahteval.

   Navedena določba namreč na splošno prepoveduje uvedbo vseh novih omejitev, katerih cilj ali posledica bi bila, da za turškega državljana pri izvrševanju svobode ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev na nacionalnem ozemlju veljajo strožji pogoji od tistih, ki so zanj veljali, ko je za zadevno državo članico začel veljati Dodatni protokol, torej 1. januarja 1973.

   Glede turških državljanov, ki nameravajo na ozemlju države članice izvrševati pravico svobodnega opravljanja storitev iz naslova Sporazuma o pridružitvi, pa velja, da je nacionalna zakonodaja, v kateri se za to dejavnost zahteva vizum, ki ga poleg tega ni mogoče zahtevati od državljanov Skupnosti, takšna, da moti dejansko izvrševanje te svobode zlasti zaradi dodatnih in ponavljajočih se upravnih in finančnih stroškov, ki so povezani s takšno odobritvijo, katere časovna veljavnost je omejena. Poleg tega, če bi bila vloga za vizum zavrnjena, takšna zakonodaja preprečuje izvrševanje te svobode.

   Lahko sklepamo, da takšna zakonodaja, ki 1. januarja 1973 ni obstajala, učinkuje vsaj tako, da za turške državljane pri izvrševanju gospodarskih svobod, ki jih zagotavlja Sporazum o pridružitvi, veljajo strožji pogoji od tistih, ki so veljali v zadevni državi članici ob začetku veljavnosti Dodatnega protokola. V teh okoliščinah je taka zakonodaja v smislu člena 41(1) Dodatnega protokola „nova omejitev“ pravice turških državljanov s prebivališčem v Turčiji, da svobodno opravljajo storitve v zadevni državi članici.

   O tej ugotovitvi ni mogoče dvomiti zaradi okoliščine, da pomeni navedena nacionalna zakonodaja le izvajanje določbe Skupnosti iz sekundarne zakonodaje.

   V zvezi s tem primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Skupnost glede na akte sekundarne zakonodaje Skupnosti, narekuje, da se te razlaga čim bolj v skladu s temi sporazumi.

   Nasprotno, klavzula „standstill“ iz člena 41(1) Dodatnega protokola k Sporazumu o pridružitvi EGS-Turčija ne ovira sprejetja določb, ki veljajo za turške državljane in državljane Skupnosti enako.

   (Glej točke 47, od 55 do 59, 61 in 62 ter izrek.)