Zadeva T-299/05

Shanghai Excell M&E Enterprise Co. Ltd in Shanghai Adeptech Precision Co. Ltd

proti

Svetu Evropske unije

„Damping — Uvoz nekaterih elektronskih trgovskih tehtnic po poreklu iz Kitajske — Status v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja — Člen 2(7)(a) in (c) ter (10) in člen 11(9) Uredbe (ES) št. 384/96“

Sodba Sodišča prve stopnje (prvi senat) z dne 18. marca 2009   II ‐ 572

Povzetek sodbe

1. Ničnostna tožba – Pravni interes – Interes se presoja na dan vložitve tožbe – Tožba uvoznika, s katero izpodbija postopek, v katerem je bila uvedena protidampinška dajatev – Ugasnitev protidampinške dajatve

   (Člena 230 ES in 233, prvi odstavek, ES)

2. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Individualno obravnavanje podjetij izvoznikov v državi, ki nima tržnega gospodarstva – Pogoji – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje

   (Uredba Sveta št. 384/96)

3. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Dampinška marža – Določitev običajne vrednosti – Uvozi iz države, ki nima tržnega gospodarstva, na katere se nanaša člen 2(7)(b) Uredbe št. 384/96 – Uporaba pravil v zvezi z državami s tržnim gospodarstvom – Ozka razlaga – Uporaba, pridržana za proizvajalce, ki izpolnjujejo kumulativne pogoje, navedene v členu 2(7)(c) navedene uredbe

   (Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(7))

4. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Dampinška marža – Določitev običajne vrednosti – Uvozi iz države, ki nima tržnega gospodarstva, na katere se nanaša člen 2(7)(b) Uredbe št. 384/96 – Postopek presoje pogojev, na podlagi katerih se za proizvajalca lahko šteje, da ima status v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja

   (Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(7)(c))

5. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Postopek v zvezi s pregledom – Določitev običajne vrednosti – Metodologija, ki je bila uporabljena med prvotno preiskavo, ni v skladu z določbami člena 2 Uredbe št. 384/96

   (Uredba Sveta št. 384/96, členi 2, 17 in 11(9))

6. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Dampinška marža – Določitev običajne vrednosti – Uporaba konstruirane vrednosti

   (Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(10))

7. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Dampinška marža – Primerjava med običajno vrednostjo in izvozno ceno – Prilagoditve

   (Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(10))

1.  Pravni interes tožeče stranke glede predmeta tožbe mora obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Tak predmet spora in pravni interes morata obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar je domneva za to, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe koristi.

   Prenehanje veljavnosti med postopkom za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta ne pomeni, da mora sodišče Skupnosti na datum razglasitve sodbe razglasiti ustavitev postopka zaradi neobstoja predmeta ali zaradi neobstoja pravnega interesa. Poleg tega lahko tožeča stranka tudi ohrani interes, da predlaga razglasitev ničnosti akta institucije Skupnosti, da bi tako preprečila ponovitev domnevne nezakonitosti v takem aktu v prihodnosti. Tak pravni interes izhaja iz člena 233, prvi odstavek, ES, na podlagi katerega morajo institucije, katerih akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe. Tak pravni interes obstaja le, če lahko domnevna nezakonitost v prihodnje nastane neodvisno od okoliščin zadeve, v kateri je tožeča stranka vložila tožbo.

   Tak je primer ničnostne tožbe, ki jo vložijo podjetja, ki jim je bila po postopku pregleda naložena protidampinška dajatev, čeprav se navedena dajatev ne sme več uporabiti, če podjetja izpodbijajo postopek, ki je privedel do njene naložitve. V nasprotju s presojo utemeljenosti obstoja protidampinškega ravnanja je namreč podrobna pravila postopka pregleda mogoče ponoviti v prihodnosti pri podobnih postopkih, tako da tožeče stranke ohranijo pravni interes za izpodbijanje uredbe, čeprav je zdaj zanje brez učinka z vidika prihodnjih protidampinških postopkov proti njim.

   Poleg tega lahko tožeča stranka ohrani interes predlagati razglasitev ničnosti akta, ki jo neposredno zadeva, da bi dosegla, da sodišče Skupnosti ugotovi nezakonitost, storjeno v zvezi z njo, tako da je taka ugotovitev lahko podlaga za morebitno odškodninsko tožbo za ustrezno povrnitev škode, ki jo je povzročil izpodbijani akt. Poleg tega je ugotovitev nezakonitosti lahko podlaga za morebitno izvensodno poravnavo med Svetom in tožečima strankama za povrnitev škode, ki naj bi jo ti utrpeli.

   Teza Sveta, da bi se akti institucij, ker imajo časovno omejene učinke in bi prenehali veljati po vložitvi tožbe za razglasitev ničnosti, vendar preden bi Sodišče prve stopnje lahko izdalo upoštevno sodbo, izognili vsakršnemu sodnemu nadzoru, čeprav ne bi povzročili pobiranja zneskov, je v nasprotju z namenom člena 230 ES, v skladu s katerim se domneva, da se pravna skupnost, kot je Evropska skupnost, niti države članice niti institucije ne morejo izogniti nadzoru skladnosti njihovih aktov s temeljno ustavno listino, Pogodbo in pravom, ki iz nje izhaja.

   (Glej točke 43, 46, od 48 do 51, 53 in od 55 do 57.)

2.  Institucije Skupnosti imajo na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih položajev, ki jih morajo preučevati. Iz tega izhaja, da mora biti nadzor sodišča Skupnosti o presojah institucij omejen na preverjanje, ali so se spoštovala postopkovna pravila, ali je bilo dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, pravilno ugotovljeno ter ali ne gre za očitno napačno presojo tega dejanskega stanja oziroma zlorabo pooblastil. Enako velja za dejanske pravne in politične razmere v zadevni državi, ki jih morajo institucije Skupnosti oceniti, da lahko ugotovijo, ali izvoznik deluje v tržnih pogojih brez večjega posredovanja države in se mu zato lahko prizna status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu.

   Preizkus skladnosti računovodstva podjetij, ki želijo, da se jim z mednarodno priznanimi računovodskimi standardi po njihovi izbiri prizna status v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja, spada v široko diskrecijsko pravico institucij Skupnosti. Če se zadevna podjetja ne strinjajo s to izbiro, morajo dokazati, da standardi, ki so jih izbrale institucije, niso mednarodno priznani in da morebitne kršitve navedenih standardov z njihovim računovodstvom niso take kršitve glede na druge mednarodne priznane standarde.

   (Glej točke od 79 do 81, 90 in 255.)

3.  Metodologijo za določitev običajne vrednosti izdelka iz člena 2(7)(b) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 kot izjemo od posebne metodologije, ki jo v ta namen določa člen 2(7)(a), je treba, ker se slednja načeloma uporablja pri uvozu iz držav brez tržnega gospodarstva, razlagati ozko.

   Poleg tega je dokazno breme na strani proizvajalca izvoznika, ki želi dobiti status v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja. Člen 2(7)(c) navedene uredbe namreč določa, da zahtevek „mora […] vsebovati zadostne dokaze“. Zato institucijama Skupnosti ni treba dokazati, da proizvajalec izvoznik ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za pridobitev navedenega statusa. Nasprotno, instituciji Skupnosti morata presoditi, ali podatki, ki jih je poslal proizvajalec izvoznik, zadostujejo za dokaz, da so kumulativni pogoji iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjeni, sodišče Skupnosti pa mora preveriti, ali je ta presoja očitno napačna.

   (Glej točke 76, 82 in 83.)

4.  V okviru postopka presoje pogojev, ki omogočajo, da se proizvajalcu prizna status v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja, člen 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne protidampinške uredbe št. 384/96, ki določa trimesečni rok od uvedbe preiskave s strani Komisije, ne vsebuje navodil glede posledic prekoračitve trimesečnega roka s strani Komisije. Natančneje, v tem členu ni določeno, ali taka prekoračitev pomeni obvezno priznanje navedenega statusa ali nezmožnost nadaljevanja preiskave, ki sta edina razloga, zaradi katerih bi bila lahko izpodbijana uredba avtomatično razveljavljena zaradi navedene prekoračitve. Ker tako pojasnilo ne izhaja niti iz katere koli druge določbe osnovne uredbe, je treba preučiti namen in strukturo navedene uredbe, da bi lahko odločili, ali jo je treba razlagati tako, da nalaga obvezno priznanje navedenega statusa ali nezmožnost nadaljevanja zadevne preiskave v zvezi s pregledom, kadar Komisija prekorači trimesečni rok.

   V zvezi s tem iz besedila določb osnovne uredbe v zvezi z drugimi roki, zlasti tistimi iz členov 8(5) ter 9(2) in (4) izhaja, da kadar namerava osnovna uredba sankcionirati nespoštovanje procesnega roka s strani institucij s pravno veljavno ugoditvijo predlogu ali z drugimi konkretnimi posledicami, to tudi izrecno navede. Poleg tega iz namena in sistematike osnovne uredbe vsaj v okviru nekaterih preiskav v zvezi s pregledom izhaja, da je to treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da prekoračitev trimesečnega roka s strani Komisije v preiskavi preprečuje institucijam Skupnosti, da sprejmejo uredbo, s katero se za zadevna podjetja uvede protidampinška dajatev. Ne bi bil namreč pravilen sklep, da če so imela navedena podjetja sedež v državi, ki nima tržnega gospodarstva, in so zahtevala, naj se jim prizna navedeni status, Komisija ne bi smela opraviti preiskave v zvezi z njimi, če je prekoračila trimesečni rok, ker bi to škodovalo namenu prvotne zahteve teh podjetij, in sicer da se pregleda njihov posamični položaj. Prav tako ne bi bilo mogoče skleniti, da bi morala Komisija opraviti novo preiskavo, ker bi to dejansko samo še povečalo kršitev navedenega roka.

   Poleg tega je cilj trimesečnega roka, ki je določen v skladu s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, da se zagotovi, da o vprašanju, ali proizvajalec izpolnjuje merila, navedena v tem členu, ni odločeno na podlagi njegovega vpliva na izračun dampinške marže. Tako člen 2(7)(c), zadnji stavek, osnovne uredbe nasprotuje temu, da institucije, potem ko so sprejele odločbo glede statusa v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja, ponovno presojajo podatke, ki jih imajo na voljo v zvezi s tem. Zato se polnega učinka navedenega roka ne sme izpodbijati, če je v času med potekom trimesečnega roka in odločbo o navedenem statusu ter glede na okoliščine obravnavane zadeve treba ugotoviti, da podjetja, ki so zahtevala priznanje navedenega statusa, Komisiji nikakor niso omogočila, da bi izvedela, kakšen učinek bi na izračun dampinške marže lahko imela njena odločba o tem statusu.

   Nazadnje, ob neobstoju določbe, ki bi izrecno ali implicitno določala posledice prekoračitve procesnega roka, taka prekoračitev ne more povzročiti razveljavitve akta – v celoti ali delno – katerega postopek sprejemanja vključuje zadevni rok, razen če bi bilo dokazano, da bi bila, če ne bi bilo te domnevne nepravilnosti, vsebina navedenega akta različna.

   (Glej točke 116, 117, 119, 120, 122, 124, 125, 127, 128 in 138.)

5.  Čeprav člen 11(9) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 določa, da mora Komisija pri vseh preiskavah v zvezi s pregledom, opravljenih na podlagi navedenega člena, če se okoliščine ne spremenijo, uporabiti isto metodologijo kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, iz navedenega člena prav tako izhaja, da mora biti uporabljena metodologija, ki je v skladu z določbami členov 2 in 17 osnovne uredbe.

   Iz tega izhaja, da institucijam v preiskavi v zvezi s pregledom ni treba uporabiti metodologije, ki so jo uporabile v prvotni preiskavi, če ta ni v skladu z določbami člena 2 osnovne uredbe. V okviru primerjave med izvozno ceno in običajno vrednostjo za podjetja v državi, ki nima tržnega gospodarstva, ki jim ni bil priznan status v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja in za katera je bila izbrana običajna vrednost v podobni državi, bi vsaka nasprotna razlaga pripeljala do absurdnega položaja, v katerem bi ta podjetja, če bi Svet običajno vrednost izračunal na podlagi zneska dejanskih izvoznih cen in dejanskih cen izvoznika izbrane podobne države, lahko upravičeno predlagala razveljavitev izpodbijane uredbe zaradi kršitve člena 2(3) osnovne uredbe, če pa bi Svet izračunal konstruirano običajno vrednost, bi ta podjetja lahko predlagala razveljavitev izpodbijane uredbe zaradi kršitve člena 11(9) osnovne uredbe.

   Poleg tega obveznost iz člena 11(9) osnovne uredbe ne vključuje obveznosti ali prepovedi, da se izvedejo obiski zaradi preverjanja v okviru preiskave v zvezi s pregledom glede na to, ali so bili ti obiski izvedeni v okviru prvotne preiskave ali ne. Preverjanje podatka se namreč ne more šteti za del metodologije, izbrane za ugotavljanje obstoja dampinga, ampak le za sredstvo za pridobitev podatkov, ki omogočajo uporabo zadevne metode.

   (Glej točke od 176 do 178 in 187.)

6.  V skladu s sistematiko osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 se namreč konstruiranje običajne vrednosti nanaša na ugotavljanje prodajne cene proizvoda, kakršna bi bila, če bi bil ta proizvod prodan v državi porekla ali izvoza, zato bi bilo treba za izračun konstruirane vrednosti upoštevati stroške, ki se nanašajo na prodajo na domačem trgu. Vendar pa institucijam v okviru konstruiranja običajne vrednosti ni treba upoštevati dejanskih stroškov preiskovane družbe, ampak razumno ocenjene stroške prodaje, administrativne in druge splošne stroške, ki bi jih imela ta družba, če bi tržila zadevni proizvod v zadostnih količinah v njegovi državi porekla.

   Praksa uporabe znižanj, ki ustreza provizijam za zastopanje, se namreč lahko izkaže za potrebno na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe, zato da se upoštevajo razlike med izvozno ceno in običajno vrednostjo, ki vplivajo na njuno primerljivost, takih znižanj pa se ne sme uporabiti pri vrednosti, ki je bila konstruirana in ki zato tudi ni dejanska. Na tako vrednost načeloma namreč ne vplivajo elementi, ki lahko škodujejo njeni primerljivosti, kot so provizije za zastopanje, ker je bila umetno določena, tako da so ji bili dodani različni elementi, med katerimi pa niso plačila ali stopnje dobička v korist distributerjev, ki so podobni taki proviziji in morajo biti odbiti.

   (Glej točki 258 in 266.)

7.  Iz besedila in sistematike člena 2(10) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 izhaja, da je lahko prilagoditev izvoznih cen ali običajne vrednosti opravljena le zaradi upoštevanja razlik, ki se nanašajo na dejavnike, ki vplivajo na cene in torej na njihovo primerljivost. To pa ni tako, kadar gre za provizijo, ki dejansko ni bila plačana.

   Da bi lahko izvedle prilagoditve zaradi provizij, morajo institucije to utemeljiti z elementi, s katerimi je mogoče dokazati, ali je iz njih mogoče sklepati, da je bila provizija dejansko plačana ter da je bila taka, da bi lahko nekoliko vplivala na primerljivost izvoznih cen in običajne vrednosti.

   Vendar je zaradi vključitve drugega stavka v člen 2(10)(i) osnovne uredbe mogoče, da se prilagoditev izvede ne le zaradi razlik pri provizijah, plačanih za zadevno prodajo, ampak tudi zaradi marže, ki jo dobijo trgovci proizvoda, če imajo vlogo, podobno vlogi zastopnika, ki deluje na podlagi provizij. Čeprav trgovskim družbam, ki so povezane s proizvajalci izvozniki, ni bila plačana provizija, je odbitek iz naslova provizije od izvozne cene zakonit, ker se ta lahko uporabi, tudi če imajo zadevni trgovci vlogo, podobno vlogi zastopnika, in prejemajo trgovsko maržo, pri čemer nobena provizija ni bila dejansko plačana.

   (Glej točke 272, 274, 279, 281 in 282.)