Zadeva T-185/05

Italijanska republika

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Jezikovna ureditev — Podrobna pravila glede uporabe na področju zaposlovanja javnih uslužbencev Evropske unije — Ničnostna tožba na podlagi člena 230 ES — Tožba države članice zoper odločbo Komisije o objavi razpisov za prosta delovna mesta za visoke vodstvene položaje v nemščini, francoščini in angleščini in zoper razpis za prosto delovno mesto na Komisiji, objavljen v teh treh jezikih, za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja urada OLAF — Dopustnost — Rok za vložitev tožbe — Izpodbojni akti — Obrazložitev — Členi 12 ES, 230 ES in 290 ES — Uredba št. 1 — Člena 1d in 27 Kadrovskih predpisov — Načelo prepovedi diskriminacije“

Sodba Sodišča prve stopnje (peti senat) z dne 20. novembra 2008   II ‐ 3211

Povzetek sodbe

1. Ničnostna tožba – Pravica držav članic, da vložijo tožbo – Tožba, ki jo je vložila država članica zoper akte institucije, ki se nanašajo na njene odnose z uradniki in uslužbenci

   (člen 230 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

2. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Akti z zavezujočimi pravnimi učinki

   (člen 230, prvi odstavek, ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29(2))

3. Ničnostna tožba – Roki – Začetek teka

   (člen 230, peti odstavek, ES)

4. Evropski skupnosti – Jezikovna ureditev – Obstoj splošnega načela, ki daje vsakemu državljanu pravico, da je vsak akt, ki bi lahko vplival na njegove interese, napisan v njegovem jeziku – Neobstoj

   (člena 290 ES in 314 ES; Uredba Sveta št. 1)

5. Uradniki – Zaposlovanje – Obvestilo o prostem delovnem mestu – Objava v Uradnem listu le v nekaterih uradnih jezikih

1.  Če so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 230 ES, je to določbo mogoče uporabiti kot podlago za ničnostno tožbo zoper akte Komisije na področju evropskih javnih uslužbencev, ki jo vložijo tožeče stranke, na katere se člen 91 Kadrovskih predpisov za uradnike ne nanaša, in sicer tožeče stranke, ki niso niti uradniki, niti uslužbenci Skupnosti, niti kandidati za zaposlitev kot evropski javni uslužbenci. Pravice države članice, da na podlagi člena 230 ES vloži ničnostno tožbo zoper odločitvene akte Komisije, torej ni mogoče izpodbijati, ker se navedeni akti nanašajo na vprašanja v zvezi z evropskimi javnimi uslužbenci.

   (Glej točki 27 in 28.)

2.  Niti člen 29(2) Kadrovskih predpisov za uradnike, ki vsaki instituciji dovoljuje, da sprejme postopek za zaposlovanje visokih uradnikov, ki se razlikuje od natečajnega postopka, niti nobena druga določba instituciji ne preprečujeta, da pred izvedbo konkretnega postopka za zasedbo visokega vodstvenega položaja sprejme splošna izvedbena pravila, ki dokončno določajo vsaj nekatere vidike postopka, ki ga je treba upoštevati pri zaposlovanju visokih uradnikov v tej instituciji. Taka pravila imajo zavezujoče pravne učinke, ker jih mora zadevna institucija, dokler niso spremenjena ali odpravljena, upoštevati pri zaposlitvi na posamezno delovno mesto te kategorije. V takem primeru lahko privilegirana tožeča stranka, kot je na primer država članica, takoj z ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES izpodbija zakonitost teh pravil, ne da bi morala čakati na njihovo izvajanje v konkretnem primeru.

   Razpisi prostih delovnih mest s tem, da se v njih opredeljujejo pogoji za dostop do zaposlitve, namreč določajo, kdo so osebe, katerih prijave bi bile lahko sprejete, in zato pomenijo akte, ki posegajo v položaj morebitnih kandidatov, katerih kandidature navedenih pogojev ne izpolnjujejo.

   (Glej točki 46 in 55.)

3.  Oseba, ki ve za obstoj akta, ki jo zadeva, mora, če akt ni bil objavljen ali vročen, v razumnem roku zaprositi za celotno besedilo. S tem pridržkom rok za vložitev tožbe začne teči, šele ko se zadevna tretja oseba natančno seznani z vsebino in razlogi zadevnega akta, tako da lahko uresniči pravico do vložitve tožbe. Če dneva, ko je bila tožeča stranka natančno seznanjena z vsebino in razlogi akta, ki ga izpodbija, ni mogoče z gotovostjo določiti, je treba šteti, da je rok za vložitev tožbe začel teči najpozneje na dan, za katerega je mogoče dokazati, da je bila navedena stranka s tem seznanjena.

   (Glej točki 68 in 70.)

4.  Številna sklicevanja v pogodbi v zvezi z uporabo jezikov Evropske unije, med katerimi sta zlasti člena 290 ES in 314 ES, ni mogoče šteti za izraz splošnega načela prava Skupnosti, ki bi vsakemu državljanu zagotavljalo pravico, da se vse, kar bi lahko vplivalo na njegove interese, napiše v njegovem jeziku v vseh okoliščinah.Tako načelo ne izhaja iz Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti.

   (Glej točki 116 in 117.)

5.  Če se Komisija odloči, da v Uradnem listu objavi celotno besedilo razpisa za prosto delovno mesto za visok vodstveni položaj le v nekaterih jezikih, mora, da med kandidati, ki so morda zainteresirani za navedeni razpis, ne bi povzročala diskriminacije na podlagi jezika, sprejeti ustrezne ukrepe, da vse navedene kandidate obvesti o obstoju zadevnega razpisa za prosto delovno mesto in o tem, v katerih izdajah je bil v celoti objavljen. Če je ta pogoj izpolnjen, objava razpisa za prosto delovno mesto za posamezne kategorije v omejenem številu jezikov ne more voditi do diskriminacije med različnimi kandidati, če ni sporno, da so ti zadovoljivo znali vsaj enega od teh jezikov, kar jim je omogočalo, da se učinkovito seznanijo z vsebino navedenega razpisa. Nasprotno pa bi lahko objava besedila razpisa za prosto delovno mesto v Uradnem listu le v nekaterih jezikih Skupnosti, čeprav bi prijave lahko vložile tudi osebe, ki znajo le druge jezike Skupnosti, ob neobstoju drugih ukrepov, ki bi tej kategoriji morebitnih kandidatov omogočala, da se učinkovito seznanijo z vsebino tega razpisa, vodila do diskriminacije v njihovo škodo. V takem primeru bi bili namreč zadevni kandidati v manj ugodnem položaju v primerjavi z drugimi kandidati, ker se ne bi mogli učinkovito seznaniti s kvalifikacijami, zahtevanimi v razpisu za prosto delovno mesto, in pogoji ter postopkovnimi pravili za zaposlovanje. Vendar je takšno predhodno seznanjenje nujno za vložitev kar najboljše prijave, s katero bi povečali svoje možnosti, da bodo sprejeti na zadevno delovno mesto.

   (Glej točke 130, 131, 135 in 136.)