Keywords
Summary

Keywords

1. Socialna politika – Okvirni sporazum ETUC, UNICE in CEEP o delu za določen čas – Direktiva 1999/70

(člen 249, tretji odstavek, ES; Direktiva Sveta 1999/70, sedemnajsta uvodna izjava in člen 2(1))

2. Socialna politika – Okvirni sporazum ETUC, UNICE in CEEP o delu za določen čas – Direktiva 1999/70

(člen 137(5) ES; Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določba 4(1))

3. Socialna politika – Okvirni sporazum ETUC, UNICE in CEEP o delu za določen čas – Direktiva 1999/70

(Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določba 4(1))

Summary

1. Iz besedila Direktive 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, in okvirnega sporazuma, ki je priložen k Direktivi, ter iz njune sistematike in namena izhaja, da se njune določbe uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena med upravami in drugimi subjekti javnega sektorja.

Upoštevajoč pomen načel enakega obravnavanja in nediskriminacije, ki sta del splošnih načel prava Skupnosti, je treba določbam, ki jih v zvezi s tem določata ta direktiva ter okvirni sporazum, z namenom delavcem, zaposlenim za določen čas, zagotoviti uživanje enakih ugodnosti, kot jih uživajo primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas, razen če objektivni razlogi upravičujejo različno obravnavanje, priznati splošen učinek, ker so del pravil socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne varstvene zahteve.

Zato se Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum uporabljata za vse delavce, ki ponujajo odplačne storitve v okviru delovnega razmerja za določen čas, sklenjenega s svojim delodajalcem.

Glede tega sama okoliščina, da je delo po nacionalnem pravu opredeljeno kot „statutarno“ in da izkazuje določene vidike, ki so značilni za javne uslužbence zadevne države članice, ni pomembna, ker bi bili sicer praktična veljavnost Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma ter njuna enotna uporaba v državah članicah vprašljivi, s tem da bi slednje lahko določene kategorije oseb samovoljno izločile iz varstva, ki naj bi se uveljavilo s tema instrumentoma Skupnosti. Kot to izhaja ne le iz člena 249, tretji odstavek, ES, temveč tudi iz člena 2(1) Direktive 1999/70 v povezavi z njeno sedemnajsto uvodno izjavo, morajo države članice zagotoviti rezultat, ki ga nalaga pravo Skupnosti.

(Glej točke 25 in od 27 do 29.)

2. Pojem „pogoji zaposlitve“ iz določbe 4(1) okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da se ga lahko uporabi kot pravno podlago za zahtevek, ki se nanaša na dodelitev dodatka za delovno dobo delavcu, zaposlenemu za določen čas, ki ga nacionalno pravo določa samo za delavce, zaposlene za nedoločen čas.

Namen okvirnega sporazuma je uveljavitev uporabe načela nediskriminacije za delavce, zaposlene za določen čas, da bi se preprečilo, da delodajalec tako delovno razmerje uporabi za prikrajšanje delavcev za pravice, ki so priznane delavcem, zaposlenim za nedoločen čas. Tega načela socialnega prava Skupnosti torej ni mogoče razlagati ozko.

Drugič, izjeme, ki se nanaša na „plače“ iz člena 137(5) ES in jo je treba razlagati ozko, ni mogoče razširiti na vsa vprašanja, ki so kakor koli povezana s plačilom, ker bi bila s tem nekatera področja iz člena 137(1) ES lahko prikrajšana za velik del vsebine.

(Glej točke od 37 do 41, 48 in točko 1 izreka.)

3. Določbo 4(1) okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je priloga k Direktivi 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da nasprotuje uvedbi različnega obravnavanja delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki bi bilo upravičeno zgolj v primeru, da je določeno z zakonsko ali drugo določbo države članice ali s kolektivno pogodbo, sklenjeno med sindikati zaposlenih in zadevnim delodajalcem.

Pojem „objektivni razlogi“ iz navedene določbe zahteva, da je zadevno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih dejstev, značilnih za zadevni pogoj zaposlitve v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in transparentih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže zastavljeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja.

(Glej točki 58 in 59 ter točko 2 izreka.)