Zadeva C-303/05

Advocaten voor de Wereld VZW

proti

Leden van de Ministerraad

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Arbitragehof

„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah — Člena 6(2) in 34(2)(b) EU — Okvirni sklep 2002/584/PNZ — Evropski nalog za prijetje in postopki predaje med državami članicami — Približevanje nacionalnih zakonodaj — Opustitev ugotavljanja dvojne kaznivosti — Veljavnost“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca D. Ruiz-Jaraboja Colomerja, predstavljeni 12. septembra 2006   I-3638

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 3. maja 2007   I-3672

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah

   (člena 34(2)(b) EU in 35(1) EU)

2. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Približevanje zakonov in drugih predpisov v zvezi s pravosodnim sodelovanjem

   (člen 34(2) EU; Okvirni sklep Sveta 2002/584, člen 31(1))

3. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami

   (Okvirni sklep Sveta 2002/584, člena 1(3) in 2(2))

4. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami

   (Okvirni sklep Sveta 2002/584, člen 2(2))

1.  V skladu s členom 35(1) EU je Sodišče ob upoštevanju pogojev iz tega člena pristojno za predhodno odločanje o razlagi in veljavnosti zlasti okvirnih sklepov, kar nujno pomeni, da lahko tudi v primeru neobstoja izrecne pristojnosti v zvezi s tem razlaga določbe primarnega prava, kot je člen 34(2) (b) EU, kadar mora Sodišče presoditi, ali je bil okvirni sklep pravilno sprejet na podlagi tega člena.

   (Glej točko 18.)

2.  Okvirni sklep 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, ki določa približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v kazenskih zadevah in, podrobneje, predpisov, ki zadevajo pogoje, postopke in učinke predaje med nacionalnimi organi obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, ni bil sprejet v nasprotju s členom 34(2) (b) EU.

   Člena 34(2) EU namreč v delu, v katerem našteva in določa s splošnimi izrazi različne vrste pravnih instrumentov, ki se lahko uporabijo za doseganje ciljev Unije, naštetih v naslovu VI Pogodbe EU, ni mogoče razlagati tako, kot da izključuje, da bi približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic s sprejetjem okvirnega sklepa na podlagi navedenega odstavka 2(b) lahko zadevalo druga področja od tistih, naštetih v členu 31(e) EU, in zlasti področje evropskega naloga za prijetje.

   Poleg tega člen 34(2) EU niti ne določa prednostnega vrstnega reda med različnimi instrumenti, ki so navedeni v tej določbi. Čeprav je res, da bi bil evropski nalog za prijetje lahko predmet konvencije, ima Svet diskrecijsko pravico dati prednost pravnemu instrumentu okvirnega sklepa, če so pogoji za sprejetje tega akta izpolnjeni.

   Tega sklepa ne ovrže dejstvo, da Okvirni sklep v skladu s svojim členom 31(1) s 1. januarjem 2004 v odnosih med državami članicami nadomesti ustrezne določbe prejšnjih konvencij v zvezi z izročitvijo, ki so navedene v tej določbi. Vsaka druga razlaga, ki se ne opira niti na člen 34(2) EU niti na katerokoli drugo določbo Pogodbe EU, bi lahko odvzela bistveni del učinkovitosti pristojnosti Sveta, da sprejema okvirne sklepe na področjih, ki so bila prej urejena z mednarodnimi konvencijami.

   (Glej točke 28, 29, 37, 38 in od 41 do 43.)

3.  Načelo zakonitosti v kazenskem pravu [nullum crimen, nulla poena sine lege), ki je del splošnih pravnih načel, na katerih temeljijo skupne ustavne tradicije držav članic, določeno tudi v različnih mednarodnih pogodbah, zlasti s členom 7(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah. To načelo določa, naj zakon jasno opredeli kazniva dejanja in kazni, s katerimi se ta kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, ko lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi z njeno razlago s strani sodišč razbere, za katera dejanja in opustitve mora kazensko odgovarjati.

   Glede tega člen 2(2) Okvirnega sklepa 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami v delu, v katerem opušča ugotavljanje dvojne kaznivosti za kazniva dejanja, navedena v tej določbi, ni neveljaven zaradi kršitve navedenega načela zakonitosti v kazenskem pravu. Namen Okvirnega sklepa namreč ni uskladitev zadevnih kaznivih dejanj v zvezi z njihovimi elementi ali kaznimi, ki so predpisane zanje. Čeprav navedeni člen 2(2) Okvirnega sklepa opušča ugotavljanje dvojne kaznivosti za kategorije kaznivih dejanj, navedenih v tej določbi, opredelitev slednjih in kazni, ki se izrečejo, še naprej ostaja v pristojnosti prava odreditvene države članice, ki mora, kot je sicer določeno v členu 1(3) tega okvirnega sklepa, spoštovati temeljne pravice in temeljna pravna načela, kot so določena s členom 6 EU, in s tem načelo zakonitosti v kazenskem pravu.

   (Glej točke 49, 50 in od 52 do 54.)

4.  Člen 2(2) Okvirnega sklepa 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami v delu, v katerem opušča ugotavljanje obstoja dvojne kaznivosti za kazniva dejanja, navedena v tej določbi, ni neveljaven zaradi kršitve načela zakonitosti in prepovedi diskriminacije.

   Kar po eni strani zadeva izbor dvaintridesetih kategorij kaznivih dejanj, navedenih v tej določbi, je namreč Svet na podlagi načela medsebojnega priznavanja in ob upoštevanju visoke stopnje zaupanja in solidarnosti med državami članicami lahko sklepal, da kategorije kaznivih dejanj bodisi zaradi njihove narave bodisi zaradi zagrožene kazni do najmanj treh let spadajo med tista kazniva dejanja, katerih teža kršitve reda in javne varnosti upravičuje dejstvo, da se ne zahteva ugotavljanje dvojne kaznivosti. Zato je razlikovanje, čeprav predpostavimo, da je položaj oseb, osumljenih storitve kaznivih dejanj iz seznama iz člena 2(2) Okvirnega sklepa ali obsojenih storitve teh kaznivih dejanj, primerljiv s položajem oseb, osumljenih storitve ali obsojenih za kazniva dejanja, ki niso našteta na tem seznamu, v vsakem primeru objektivno utemeljeno.

   Kar po drugi strani zadeva dejstvo, da bi nenatančnost pri opredelitvi zadevnih kategorij kaznivih dejanj lahko povzročila neenoten prenos Okvirnega sklepa v različne nacionalne pravne rede, zadostuje poudarek, da njegov namen ni uskladitev materialnega kazenskega prava v državah članicah in da nobena določba iz naslova VI Pogodbe EU ne pogojuje uporabe evropskega naloga za prijetje za uskladitev kazenskih zakonodaj držav članic na področju zadevnih kaznivih dejanj.

   (Glej točke od 57 do 60.)