Keywords
Summary

Keywords

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje

(člen 234 ES)

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje

(člen 234 ES)

3. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Načelo ne bis in idem

(Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54)

4. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Načelo ne bis in idem

(Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54)

Summary

1. V okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, opredeljenega v členu 234 ES, je le nacionalno sodišče, ki odloča v sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo je treba sprejeti, pristojno, da presodi, glede na posebnosti zadeve, ali potrebuje predhodno odločbo, da izda sodbo, in o pomembnosti vprašanj, ki jih zastavi Sodišču. Zato glede na to, da se zastavljeni vprašanji za predhodno odločanje nanašata na razlago prava Skupnosti, Sodišče načeloma mora odločiti.

Odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je zastavilo nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti ni v nobeni zvezi z resničnostjo ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, potrebnih, da poda koristen odgovor na zastavljena vprašanja.

(Glej točki 33 in 34.)

2. Čeprav Sodišče glede na člen 234 ES ni pristojno, da za določen spor uporabi pravilo Skupnosti in s tem glede na to pravilo opredeli določbo nacionalnega prava, pa lahko v okviru sodnega sodelovanja, uvedenega z navedenim členom, na podlagi dokazov v spisu nacionalnemu sodišču predloži razlago prava Skupnosti, ki bi se lahko uporabila pri presoji učinkov te določbe.

(Glej točko 37.)

3. Člen 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma je treba razlagati v smislu, da je edino upoštevno merilo za uporabo navedenega člena merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih okoliščin, ne glede na pravno kvalifikacijo teh dejanj ali pravno zavarovani interes.

Kar zadeva kazniva dejanja, povezana z mamili, ni potrebno, da sta količini obravnavane droge v dveh zadevnih državah pogodbenicah ali osebe, ki naj bi sodelovale pri dejanjih v teh dveh državah, enake. Tako ni izključeno, da položaj, v katerem ni te enakosti, ne bi mogel obstajati kot celota med seboj po naravi neločljivo povezanih dejanj. Poleg tega se kazniva dejanja izvoza in uvoza istih prepovedanih drog, preganjana v različnih državah pogodbenicah te konvencije, načeloma štejejo za „ista dejanja“ v smislu člena 54, dokončno pa o tem presodijo pristojni nacionalni organi.

(Glej točke od 48 do 51 in 53 ter točko 1 izreka.)

4. Načelo ne bis in idem , uzakonjeno v členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (KISS), katerega cilj je preprečiti, da bi se zoper osebo, ki izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, zaradi istih dejanj začel pregon na ozemlju več držav pogodbenic, se uporabi v odločbi sodnih organov države pogodbenice, na podlagi katere je obtoženec pravnomočno oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.

Glavna trditev v edinem stavku člena 54 KISS se ne sklicuje na vsebino pravnomočne sodbe. Zgolj v podredni trditvi določa člen 54 KISS predpostavko, da je, če je bila izrečena kazen, prepoved kazenskega pregona podvržena posebnemu pogoju. Če bi bilo splošno pravilo, navedeno v glavni trditvi, uporabljivo le za sodbe, s katerimi se izreče kazen, bi bilo brez pomena natančneje navesti, da je posebno pravilo uporabljivo pri izreku kazni.

Če se ta člen dalje ne bi uporabil za pravnomočno oprostilno sodbo, izdano zaradi pomanjkanja dokazov, bi to ogrozilo izvrševanje pravice do prostega pretoka.

Končno bi začetek kazenskega postopka v drugi državi pogodbenici za ista dejanja škodoval – v primeru pravnomočne oprostilne sodbe zaradi pomanjkanja dokazov – načelom pravne varnosti in legitimnega pričakovanja. Obtoženec bi se namreč moral bati novih kazenskih pregonov v drugi državi pogodbenici, čeprav je bil postopek o istih dejanjih že pravnomočno končan.

(Glej točke od 56 do 59 in 61 ter točko 2 izreka.)