Zadeva T-375/04

Scheucher-Fleisch GmbH in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči — Kmetijstvo — Sheme pomoči za programe kakovosti v kmetijstvu v Avstriji — Odločba o nenasprotovanju — Ničnostna tožba — Procesna upravičenost — Varstvo postopkovnih pravic — Dopustnost — Resne težave — Smernice o državnih pomočeh za oglaševanje“

Sodba Sodišča prve stopnje (šesti senat) z dne 18. novembra 2009   II ‐ 4158

Povzetek sodbe

1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, ki brez uvedbe formalnega postopka preiskave ugotavlja združljivost državne pomoči s skupnim trgom

   (člena 88(2) in (3) ES ter 230, četrti odstavek, ES)

2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrtovanje pomoči – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Predhodna in kontradiktorna faza – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Težave pri presoji

   (člen 88(2) in (3) ES)

1.  Da bi sporni ukrep Skupnosti posameznika neposredno zadeval, se zahteva, da ima neposredne učinke na njegov pravni položaj in da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nikakršne diskrecijske pravice, ta izvedba pa mora biti povsem samodejna in temeljiti izključno na ureditvi Skupnosti brez uporabe drugih vmesnih pravil. Glede odločbe o odobritvi pomoči velja enako, če so možnosti, da nacionalni organi ne dodelijo pomoči, odobrenih s sporno odločbo Komisije, povsem teoretične in če ni dvoma o volji teh organov, da ravnajo v tem smislu.

   Če Komisija, ne da bi sprožila formalni postopek preiskave v skladu s členom 88(2) ES, z odločbo, sprejeto na podlagi odstavka 3 tega člena, ugotovi, da je pomoč združljiva s skupnim trgom, lahko osebe, ki so upravičene do teh postopkovnih jamstev, ta uveljavljajo le, kadar imajo možnost, da to odločbo izpodbijajo pred sodiščem Skupnosti. Iz teh razlogov je dopustna tožba za razglasitev ničnosti take odločbe, ki jo vloži zadevna stranka v smislu člena 88(2) ES, kadar želi z vložitvijo te tožbe zaščititi postopkovne pravice, ki jih črpa iz te določbe.

   Zadevne stranke v smislu člena 88(2) ES, ki lahko vložijo ničnostno tožbo v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES, so osebe, podjetja ali združenja, katerih interesi so lahko prizadeti z dodelitvijo pomoči, to pomeni zlasti konkurenčna podjetja upravičencev do te pomoči in strokovna združenja.

   Nasprotno pa, če tožeča stranka dvomi o utemeljenosti odločbe o presoji pomoči, preprosto dejstvo, da jo je mogoče šteti za zadevno stranko v smislu člena 88(2) ES, ne more zadoščati za to, da se tožba razglasi za dopustno. Zato je treba izkazati, da ima poseben položaj v smislu sodbe z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62. To velja zlasti, kadar bi pomoč, ki je predmet zadevne odločbe, pomembno prizadela položaj tožeče stranke na trgu.

   (Glej točke 36 in od 42 do 44.)

2.  Postopek nadzora nad državnimi pomočmi iz člena 88(2) ES je nujen, kadar ima Komisija resne težave pri presoji, ali je pomoč združljiva s skupnim trgom. Komisija se torej sme omejiti na predhodni postopek iz člena 88(3) in sprejeti ugodno odločbo o državnem ukrepu le, če se lahko po prvi preučitvi prepriča, da ta ukrep ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) ES ali da je združljiv s skupnim trgom, če se opredeli kot pomoč. Če pa prva preučitev pripelje Komisijo do nasprotnega prepričanja ali če ne more premagati težav, ki so nastale ob presoji združljivosti obravnavanega ukrepa s skupnim trgom, ima Komisija dolžnost, da zbere vsa potrebna mnenja in da v ta namen uvede postopek iz člena 88(2) ES.

   Tako mora Komisija na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin konkretne zadeve presoditi, ali mora zaradi težav, s katerimi se je srečala pri preverjanju združljivosti pomoči, sprožiti ta postopek. Pri tej presoji mora upoštevati tri zahteve.

   Prvič, s členom 88 ES je pooblastilo Komisije, da ugotovi združljivost pomoči s skupnim trgom v okviru postopka predhodne preučitve, omejeno le na ukrepe, ki ne povzročajo resnih težav, tako da je to izključevalno merilo. Komisija tako ne more zavrniti začetka formalnega postopka preiskave zaradi drugih okoliščin, kot so interes tretjih, razlogi ekonomičnosti postopka ali vsak drug razlog upravne smotrnosti.

   Drugič, Komisija mora, kadar se sreča z resnimi težavami, začeti formalni postopek in glede tega nima nobene diskrecijske pravice. Čeprav je glede odločitve o začetku tega postopka diskrecijska pravica Komisije omejena, pa ima na voljo precejšen manevrski prostor pri ugotavljanju in preiskavi konkretnih okoliščin, zato da ugotovi, ali te povzročajo resne težave. V skladu z namenom člena 88(3) Pogodbe in dolžnostjo dobre uprave lahko Komisija zlasti vodi dialog z državo, ki je pomoč priglasila, ali tretjimi zato, da med predhodnim postopkom razreši težave, s katerimi se morebiti sreča.

   Tretjič, „resne težave“ so objektiven pojem. Obstoj teh težav je treba iskati v okoliščinah sprejetja izpodbijanega akta in tudi v njegovi vsebini, in sicer objektivno, ob primerjanju razlogov iz odločbe s podatki, ki so bili na voljo Komisiji, ko je odločala o združljivosti spornih pomoči s skupnim trgom.

   (Glej točke od 70 do 74.)