Keywords
Summary

Keywords

1. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(1)(b))

2. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(1)(b))

3. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(1)(b))

4. Znamka Skupnosti – Pritožbeni postopek

(Uredba Sveta št. 40/94, člena 63 in 74(1))

Summary

1. Presoja verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je odvisna od številnih dejavnikov in predvsem od tega, koliko javnost pozna znamko na zadevnem trgu. Obstoj večjega razlikovalnega učinka, kot je običajen, zaradi poznavanja znamke na trgu nujno pomeni, da to znamko pozna vsaj pomemben del zadevne javnosti, vendar ni nujno, da znamka uživa ugled v smislu člena 8(5) Uredbe št. 40/94. Na splošno ni treba ugotavljati, na primer s sklicevanjem na določen odstotek javnosti, ki pozna znamko, da ima znamka velik razlikovalni učinek zaradi poznavanja javnosti. Vendar pa je treba priznati soodvisnost med poznavanjem znamke s strani javnosti in razlikovalnim učinkom znamke v smislu, da bolj ko ciljna javnost znamko pozna, večji je njen razlikovalni učinek.

Pri preučevanju, ali ima znamka velik razlikovalni učinek zato, ker jo javnost pozna, je treba upoštevati vse pomembne elemente v zadevi, in sicer tržni delež znamke, intenzivnost, geografski obseg in trajanje uporabe te znamke, delež investicij podjetij za uveljavljanje znamke, delež upoštevne javnosti, ki na podlagi znamke ugotovi, da proizvodi ali storitve izvirajo iz določenega podjetja, ter izjave gospodarskih in industrijskih odborov ali drugih poklicnih združenj.

(Glej točke od 33 do 35.)

2. Da bi lahko bila prejšnja znamka deležna ugodnosti z večjim razlikovalnim učinkom na podlagi morebitnega poznavanja s strani javnosti, mora biti v vsakem primeru javnosti poznana na dan vložitve prijave znamke ali v določenem primeru na dan uveljavljane prednosti v podporo tej prijavi. Ni pa mogoče izključiti, da bi lahko raziskava, opravljena malo pred tem datumom ali po njem, vsebovala uporabne podatke, vendar je treba upoštevati, da se lahko njena dokazna moč spreminja glede na večjo ali manjšo oddaljenost obdobja, ki ga pokriva, glede na dan vložitve ali dan prednosti prijave zadevne znamke.

(Glej točko 38.)

3. Za povprečnega nemškega potrošnika, ki ima domačo žival, ne obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti med znakom VITACOAT, katerega registracija se zahteva za „šampone, balzame za lase, preparate za lase in kožo, deodorante; vse za živali“, „sredstva proti pršicam, ušem, bolham in ostalim parazitom; vse za živali“ in „krtače in glavnike za živali“ iz razredov 2, 5 in 21 v smislu Nicejskega aranžmaja, in znamko VITAKRAFT, prej registrirano v Nemčiji za deloma enake in deloma podobne proizvode. Glede na to, da ima beseda „kraft“ natančno določen pomen in ga nemški potrošniki takoj zaznajo, medtem ko beseda „coat“ zanje nima nobenega pomena oziroma jo bodo kvečjemu prepoznali kot angleško besedo z drugačnim pomenom, je treba ugotoviti izrazito pojmovno razliko med znakoma, ki lahko znatno nevtralizira manjše vidne in slišne podobnosti zadevnih znakov. Znaka torej vsebujeta dovolj razlik, predvsem pojmovnih, da se lahko izključi verjetnost zmede celo glede enakih proizvodov in tudi ob upoštevanju majhne pozornosti, posvečene zadevnim proizvodom.

(Glej točki 61 in 68.)

4. Tožba je v smislu člena 63 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti na Sodišče prve stopnje vložena in naperjena proti odločbam odborov za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) zaradi preizkusa zakonitosti teh odločb. Vendar dejstva, na katera se stranka sklicuje pred Sodiščem prve stopnje, pa se nanje ni predhodno sklicevala pred organi Urada, lahko vplivajo na zakonitost take odločbe le, če bi jih bil Urad dolžan upoštevati po uradni dolžnosti.

5. Glede tega iz zadnjega dela člena 74(1) Uredbe št. 40/94, ki določa, da je v postopku o relativnih razlogih za zavrnitev registracije preizkus Urada omejen na zahtevani ukrep ter na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke, izhaja, da Urad ni dolžan po uradni dolžnosti upoštevati dejstev, ki jih stranke niso predložile. S takimi dejstvi zato ni mogoče izpodbijati zakonitosti odločbe odbora za pritožbe.

Ne strankam ne Sodišču prve stopnje ni mogoče preprečiti, da se pri razlagi prava Skupnosti oprejo na podatke, ki izhajajo iz nacionalne, mednarodne ali skupnostne sodne prakse. Stranka se torej lahko na nacionalne sodbe prvič sklicuje pred Sodiščem prve stopnje, saj ne gre za očitek odboru za pritožbe, da ni upošteval dejstev v določeni nacionalni sodbi, temveč gre za očitek, da je kršil določbo Uredbe št. 40/94, in za sklicevanje na sodno prakso v podporo temu tožbenemu razlogu.

(Glej točke od 69 do 71.)