Zadeva T-271/04

Citymo SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pogodbena odgovornost — Arbitražna klavzula — Najemna pogodba — Nedopustnost — Nepogodbena odgovornost — Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe — Ugovor nezakonitosti — Legitimno pričakovanje — Dobra vera — Zloraba pravice — Premoženjska škoda — Izguba možnosti“

Sodba Sodišča prve stopnje (drugi razširjeni senat) z dne 8. maja 2007   II - 1382

Povzetek sodbe

1. Postopek – Predložitev v odločanje Sodišču prve stopnje na podlagi arbitražne klavzule

   (člena 238 ES in 240 ES)

2. Postopek – Predložitev v odločanje Sodišču prve stopnje na podlagi arbitražne klavzule – Pravno sredstvo, s katerim se postopek začne

   (člen 238 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(5a))

3. Postopek – Predložitev v odločanje Sodišču prve stopnje na podlagi arbitražne klavzule

   (člen 238 ES)

4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Skupnosti

   (člen 288, drugi odstavek, ES)

5. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Kršitev pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravice posameznikom

   (člen 288, drugi odstavek, ES)

6. Proračun Evropskih skupnosti – Finančna uredba – Določbe za postopek oddaje javnih naročil

   (Uredba Sveta št. 1605/2002, člen 101, prvi odstavek)

7. Pravo Skupnosti – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Javna naročila Evropskih skupnosti

8. Javna naročila Evropskih skupnosti – Postopek s pogajanji

   (člen 288, drugi odstavek, ES)

9. Nepogodbena odgovornost – Pogoji

   (člen 288, drugi odstavek, ES)

10. Proračun Evropskih skupnosti – Finančna uredba – Določbe za postopek oddaje javnih naročil

    (Uredba Sveta št. 1605/2002, člen 101, prvi odstavek)

1.  Stranke v arbitražni klavzuli so lahko samo stranke v tožbi, vloženi na podlagi člena 238 ES. Če stranke ne izrazijo volje, da se Sodišču prve stopnje podeli pristojnost za odločanje o pogodbenem sporu, se temu torej ne more priznati pristojnosti odločanja v sporu, ker bi se sicer njegova sodna pristojnost razširila prek okvira sporov, v katerem mu je izključno odločanje pridržano po členu 240 ES, ker ta določba podeljuje nacionalnim sodiščem splošno pristojnost za odločanje v sporih, v katerih je stranka Skupnost. Ker ta pristojnost Skupnosti odstopa od običajnega prava, jo je poleg tega treba razlagati ozko.

   Če mora sodišče Skupnosti v okviru arbitražne klavzule, dogovorjene na podlagi člena 238 ES, odločiti o sporu, tako da uporabi nacionalno pravo, ki ureja pogodbo, se njegova pristojnost za odločanje o sporu v zvezi s to pogodbo presoja le glede na določbe člena 238 ES in arbitražne klavzule, ne da bi na to vplivale določbe nacionalnega prava, ki bi domnevno ovirale njegovo pristojnost.

   (Glej točki 53 in 55.)

2.  Čeprav člen 238 ES natančno ne določa oblike arbitražne klavzule, iz člena 44(5a) Poslovnika Sodišča prve stopnje ki določa, da je treba tožbi, vloženi na podlagi členov 225(1) ES in 238 ES, priložiti izvod pogodbe s klavzulo, ki podeljuje pristojnost sodiščem Skupnosti izhaja, da se je glede te klavzule treba praviloma pisno dogovoriti. Člen 44(5a) tega poslovnika ima dokazni cilj in formalnost, ki jo določa, je treba šteti za izpolnjeno, če dokumenti, ki jih predloži tožeča stranka, sodišču Skupnosti, ki mu je bila zadeva predložena, omogočajo, da se zadostno seznani z dogovorom strank v sporu, da pristojnost za odločitev v njunem sporu v zvezi s pogodbo odvzameta nacionalnim sodiščem in podelita sodiščem Skupnosti.

   (Glej točko 56.)

3.  Če bi teorijo očitnosti priznali v pravu Skupnosti, zlasti na področju zastopanja pogodbenih strank, bi njena uporaba nujno pomenila, da tretja oseba, ki se sklicuje na očitnost, dokaže, da bi zaradi okoliščin zadeve lahko verjela, da je navedena očitnost v skladu z resničnostjo. Iz tega sledi, da mora tožeča stranka, ki je vložila tožbo na podlagi arbitražne klavzule, glede katere se je „očitno“ dogovorila s Komisijo, vsaj dokazati, da je ob upoštevanju okoliščin primera lahko upravičeno verjela, da ima pogajalec, uslužbenec Urada za infrastrukturo in logistiko v Bruslju, organa, ustanovljenega s Sklepom 2003/523, pooblastilo, da sprejme pogodbeno obveznost Komisije, ki deluje v imenu Skupnosti in zanjo.

   (Glej točko 60.)

4.  Pri nepogodbeni odgovornosti Skupnosti mora biti nezakonito ravnanje, ki se ga očita instituciji, dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravice posameznikom. Odločilno merilo za ugotovitev, da je kršitev prava Skupnosti dovolj resna, je očitno in resno neupoštevanje omejitev njene diskrecijske pravice s strani zadevne institucije Skupnosti. Če ima ta institucija samo izredno omejeno diskrecijsko pravico ali če je sploh nima, lahko že samo kršitev prava Skupnosti zadošča za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve.

   (Glej točko 105.)

5.  Ravnanje javnega organa Skupnosti na upravnem in pogodbenem področju je vedno podrejeno spoštovanju načela dobre vere. Poleg tega se stranke v postopku ne morejo sklicevati na pravo Skupnosti z namenom zlorabe. Ob pogajanjih za sklenitev pogodbe med javnim organom Skupnosti in ponudnikom v postopku oddaje javnega naročila ta pravna pravila podeljujejo pravice, katerih kršitev lahko povzroči nepogodbeno odgovornost Skupnosti, vsakemu zadevnemu ponudniku, s tem ko določajo nekatere omejitve delovanja naročnika Skupnosti, ki se odloči, da odstopi od naročila in ne sklene pogodbe. Poleg tega je načelo varstva ali spoštovanja legitimnega pričakovanja splošno načelo prava Skupnosti, ki podeljuje pravice posameznikom. V postopku oddaje javnega naročila načelo varstva legitimnega pričakovanja podeljuje pravice vsakemu ponudniku, ki je v položaju, v katerem je jasno, da mu je uprava Skupnosti, s tem ko mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja.

   (Glej točke od 107 do 109.)

6.  Iz člena 101, prvi odstavek, Uredbe št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, predvsem izhaja, da ima naročnik v postopku za oddajo javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave javnega razpisa zelo široko diskrecijsko pravico, da odstopi od sklenitve pogodbe in prekine pogajanja pred sklenitvijo pogodbe.

   (Glej točko 111.)

7.  Pravica zahtevati varstvo legitimnega pričakovanja se razširi na vsakega posameznika, ki je v položaju, v katerem mu je uprava Skupnosti, s tem ko mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja. Taka zagotovila, ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena, so natančne, brezpogojne ter skladne informacije pooblaščenih in zanesljivih virov. Sicer morajo gospodarski subjekti praviloma nositi gospodarska tveganja, povezana z njihovimi dejavnostmi, v okviru postopka oddaje naročila pa ta gospodarska tveganja vključujejo predvsem stroške, povezane z oddajo ponudbe, vendar je lahko pri tem kršeno načelo varstva legitimnih pričakovanj, zaradi česar lahko nastane nepogodbena odgovornost Skupnosti, če naročnik ponudnika pred dodelitvijo zadevnega naročila izbranemu ponudniku spodbudi, da vnaprej izvede nepovratne naložbe in tako preseže tveganja, povezana z zadevnimi dejavnostmi, ki vključujejo oddajo ponudbe.

   (Glej točki 138 in 139.)

8.  V okviru naročila gradenj, o katerem se je Komisija pogajala samo z eno partnerico in ki se je nanašalo na nepremičnino za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, je Komisija dovolj resno kršila načelo dobre vere in zlorabila svojo pravico, da ne sklene pogodbe, ker je tožečo stranko prepozno obvestila o svoji odločitvi, da umakne ponudbo in prekine pogajanja pred sklenitvijo pogodbe več kot dva meseca po sprejetju te odločbe, in tako nadaljevala pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, za katera je vedela, da ne bodo uspešna, ter s tem tožeči stranki vzela možnost iskati drugega morebitnega najemnika za zadevno stavbo od dneva sprejetja te odločbe.

   Dalje je Komisija dovolj resno kršila načelo varstva legitimnega pričakovanja, ko je prekinila pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, potem ko je partnerko v pogajanjih spodbudila, naj izvede preureditvena dela, da bi lahko stavbo oddala v najem od predvidenega pričetka veljavnosti najemne pogodbe. Komisija jo je kot naročnik namreč spodbudila, naj predčasno izvede nepovratne naložbe in tako preseže tveganja, povezana z zadevnimi dejavnostmi, ki vključujejo oddajo ponudbe v okviru postopka oddaje javnega naročila. Poleg tega je ravnala razumno in realno, ko se je odločila predčasno izvesti potrebne naložbe, da bi lahko izvršila najemno pogodbo v skladu z zahtevami Komisije, saj je pred tem namreč dobila njena natančna zagotovila, da ji bo povrnila stroške preureditvenih del, ki jih bo morala izvesti zunaj pogodbenega okvira.

   Zato Komisija s prekinitvijo pogajanj pred sklenitvijo pogodbe ni ravnala zakonito, zaradi česar lahko nastane nepogodbena odgovornost Skupnosti, ker je nadaljevala pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, čeprav je vedela, da ne bodo uspešna, in ker je prekinila pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, potem ko je partnerko v pogajanjih spodbudila k izvedbi preureditvenih del, potrebnih za oddajo stavbe v najem od datuma, ko naj bi začela veljati najemna pogodba.

   (Glej točke 131, 132, 137, 153, 155 in 156.)

9.  V okviru postopka s pogajanji za oddajo javnega naročila Skupnosti izhaja enostranska prekinitev pogodbenih pogajanj iz pristojnosti naročnika, da ne sklene načrtovane najemne pogodbe, na podlagi določb člena 101, prvi odstavek, Uredbe št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti. Gospodarski subjekt zato nikoli ne pridobi nobene pravice do sklenitve te pogodbe. Zaradi neobstoja trdnega in dokončnega dogovora med strankama ponudnik ne more pridobiti nobene pravice na podlagi pogodbe in zato niti nobene pravice, da dobi pričakovani pogodbeni dobiček. Iz tega sledi, da nezakonitega ravnanja institucije, ki povsem izhaja iz okoliščin, v katerih je izvajala svojo pravico, da odstopi od naročila in enostransko prekine pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, ni mogoče šteti kot vzrok za škodo, ki zajema izgubo možnosti za sklenitev pogodbe in pridobitev dobička, ki bi ju tožeča stranka lahko pričakovala zaradi sklenitve pogodbe.

   (Glej točki 161 in 162.)

10.  Iz člena 101, prvi odstavek, Uredbe št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, izhaja, da izdatki in stroški, ki jih je ponudnik imel zaman zaradi udeležbe v postopku oddaje javnega naročila, načeloma ne morejo biti škoda, ki se lahko povrne z dodelitvijo odškodnine. Vendar se navedena določba, ne da bi vplivala na načeli pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja, ne more uporabljati v primerih, v katerih je kršitev prava Skupnosti pri izvajanju postopka oddaje naročila vplivala na priložnosti ponudnika, da se mu dodeli naročilo, ali neposredno povzročila, da so mu nastali neupravičeni stroški ali izdatki.

    (Glej točko 165.)