Keywords
Summary

Keywords

1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Prosti pretok kapitala – Davčna zakonodaja

(člena 43 ES in 56 ES)

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Prosti pretok kapitala – Davčna zakonodaja

(člena 43 ES in 56 ES)

3. Prosti pretok kapitala – Omejitve – Davčna zakonodaja

(člen 56 ES)

4. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Prosti pretok kapitala – Davčna zakonodaja

(člena 43 ES in 56 ES)

5. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Prosti pretok kapitala – Davčna zakonodaja

(člena 43 ES in 56 ES)

6. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Davčna zakonodaja

(člen 43 ES)

7. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Prosti pretok kapitala – Davčna zakonodaja

(člena 43 ES in 56 ES)

8. Prosti pretok kapitala – Omejitve pretoka kapitala v tretje države ali iz njih

(člena 56 ES in 57(1) ES)

9. Pravo Skupnosti – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev države članice – Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom

10. Pravo Skupnosti – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev države članice – Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom

Summary

1. Člena 43 ES in 56 ES je treba razlagati tako, da mora država članica, v kateri je glede dividend, ki so jih rezidentom izplačale družbe rezidentke, v veljavi sistem za preprečevanje in zmanjševanje verižnega obdavčevanja ali ekonomskega dvojnega obdavčevanja, priznati enako obravnavanje za dividende, ki so jih družbe nerezidentke izplačale rezidentom.

(Glej točko 72 in točko 1 izreka.)

2. Člena 43 ES in 56 ES ne nasprotujeta zakonodaji države članice, ki določa oprostitev od davka od dohodkov pravnih oseb za dividende, ki jih družba rezidentka prejme od druge družbe rezidentke, medtem ko so s tem davkom obdavčene dividende, ki jih prejme družba rezidentka od družbe nerezidentke, v kateri ima družba rezidentka najmanj 10 % glasovalnih pravic, in v tem zadnjem primeru prizna davčni odbitek iz naslova davka, ki ga je družba razdeljevalka dividend dejansko plačala v državi članici, v kateri je rezidentka, če davčna stopnja za tuje dividende ni višja od davčne stopnje, ki se uporablja za domače dividende, in če je davčni odbitek najmanj enak znesku, ki je bil plačan v državi članici družbe razdeljevalke dividend, in največ tolikšen kot znesek obdavčitve, ki se uporablja v državi članici družbe prejemnice dividend.

Samega dejstva – da sistem odbitka v primerjavi s sistemom oprostitev nalaga davčnim zavezancem dodatna upravna bremena, ker je treba dokazati znesek dejansko plačanega davka v državi, v kateri je družba razdeljevalka dividend rezidentka – ni mogoče šteti za različno obravnavanje, ki je v nasprotju s svobodo ustanavljanja ali prostim pretokom kapitala, ker so posamezna upravna bremena, ki so naložena družbam rezidentkam prejemnicam tujih dividend, nujno povezana z delovanjem sistema davčnega odbitka.

(Glej točke 53, 60, 73 in točko 1 izreka.)

3. Člen 56 ES nasprotuje zakonodaji države članice, ki določa oprostitev od davka od dohodkov pravnih oseb za dividende, ki jih družba rezidentka prejme od druge družbe rezidentke, medtem ko s tem davkom obdavči dividende, ki jih družba rezidentka prejme od družbe nerezidentke, v kateri ima manj kot 10 % glasovalnih pravic, ne da bi ji priznala davčni odbitek iz naslova davka, ki ga je družba razdeljevalka dividend dejansko plačala v državi, v kateri je rezidentka.

Tako različno obravnavanje namreč predstavlja omejitev prostega pretoka kapitala, saj učinkuje tako, da družbe rezidentke zadevne države članice odvrača od kapitalskih naložb v družbe s sedežem v drugi državi članici. Poleg tega učinkuje ta zakonodaja omejevalno proti družbam s sedežem v drugih državah članicah, ker jim preprečuje pridobivanje kapitala v zadevni državi članici.

Ne glede na dejstvo, da ima država članica vsekakor na voljo različne možne sisteme za preprečevanje ali zmanjšanje verižnega obdavčevanja razdeljenega dobička, morebitne težave pri določanju dejansko plačanega davka v drugi državi članici ne morejo upravičevati take ovire za prosti pretok kapitala, kot je ovira, ki izhaja iz navedene zakonodaje.

(Glej točke 64, 65, 70, 74 in točko 1 izreka.)

4. Člena 43 ES in 56 ES nasprotujeta zakonodaji države članice, ki družbi rezidentki, ki je od druge družbe rezidentke prejela dividende, omogoča, da od zneska, ki ga mora kot akontacijo plačati prva družba iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb, odbije znesek navedenega davka, ki ga je druga družba plačala kot akontacijo, medtem ko v primeru družbe rezidentke, ki je prejela dividende družbe nerezidentke, tako odbijanje ni dovoljeno glede davka, ki ustreza razdeljenemu dobičku, ki ga je slednja plačala v državi, v kateri je rezidentka.

Ta metoda v praksi pripelje do tega, da se družba, ki je prejela tuje dividende, obravnava manj ugodno kot družba, ki je prejela domače dividende. Pri poznejši razdelitvi dividend je namreč za prvo družbo določena obveznost plačila akontacije davka od dohodkov pravnih oseb v celoti, medtem ko jo mora druga družba plačati le toliko, kolikor razdelitev delnic, izplačanih njenim delničarjem, presega tisto, ki jo je prejela sama.

Dejstvo, da ni treba plačati akontacije davka od dohodkov pravnih oseb, pa predstavlja prednost z vidika likvidnosti, ker lahko zadevna družba obdrži zneske, ki bi jih sicer morala plačati iz naslova akontacije davka od dohodkov pravnih oseb do trenutka, ko zapade obveznost plačila davka od dohodkov pravnih oseb.

Takega različnega obravnavanja tudi ni mogoče upravičiti s potrebo po ohranitvi usklajenosti davčnega sistema, ki velja v zadevni državi članici zato, ker obstaja neposredna zveza med podeljeno davčno ugodnostjo, to je med davčnim odbitkom, ki se prizna družbi rezidentki, ki je prejela dividende od druge družbe rezidentke, in nadomestnim davčnim dolgom, to je akontacijo davka od dohodkov pravnih oseb, ki jo je slednja plačala ob tej razdelitvi dividend. Potreba po taki neposredni zvezi bi namreč vodila naravnost do priznanja iste ugodnosti družbam, ki so prejele dividende od družb nerezidentk, ker so slednje tudi v državi, v kateri so rezidentke, dolžne plačati davek od dohodkov pravnih oseb od razdeljenega dobička.

(Glej točke 84, 86, 93, 112 in točko 2 izreka.)

5. Člena 43 ES in 56 ES ne nasprotujeta zakonodaji države članice, ki določa, da vsaka olajšava, ki jo uživa družba rezidentka prejemnica tujih dividend iz naslova v tujini plačanega davka, zniža znesek davka od dohodkov pravnih oseb, od katerega lahko odbije davek od dohodkov pravnih oseb, ki je bil plačan kot akontacija zaradi poznejše razdelitve dividend delničarjem.

Dejstvo, da se družbi, prejemnici tujih dividend, ki je deležna olajšave iz naslova tujega davka, zniža znesek davka od dohodkov pravnih oseb, od katerega je lahko odbita presežna akontacije davka od dohodkov pravnih oseb, bi pripeljalo do diskriminacije med tako družbo in družbo prejemnico domačih dividend samo, če ta prva družba dejansko ne bi imela na voljo istih sredstev kot druga družba za odbitje presežne akontacije davka od dohodkov pravnih oseb od zneska iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb.

(Glej točke 120, 125, 138 in točko 3 izreka.)

6. Člen 43 ES nasprotuje zakonodaji države članice, ki družbi rezidentki omogoča, da na odvisne družbe rezidentke prenese znesek davka od dohodkov pravnih oseb, plačanega kot akontacija, ki ga ni mogoče odbiti od davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga mora ta prva družba plačati iz naslova danega obračunskega leta ali prejšnjih ali poznejših obračunskih let, da bi ga te odvisne družbe lahko odbile od davka od dohodkov pravnih oseb, ki so ga dolžne plačati, družbi rezidentki pa ne omogoča, da bi tak znesek prenesla na odvisne družbe nerezidentke v primeru, v katerem bi bile v tej državi članici obdavčene od dobička, ki so ga v njej ustvarile.

(Glej točko 139 in točko 3 izreka.)

7. Člena 43 ES in 56 ES nasprotujeta zakonodaji države članice, ki medtem ko družbe rezidentke, ki delničarjem razdelijo dividende, ki izhajajo iz prejetih domačih dividend, oprosti plačila akontacije davka od dohodkov pravnih oseb, daje družbam rezidentkam, ki delničarjem razdelijo dividende, ki izhajajo iz prejetih tujih dividend, možnost, da se odločijo za ureditev, ki jim omogoča vračilo davka od dohodkov pravnih oseb, plačanega kot akontacija, vendar na eni strani te družbe zavezuje, da plačajo navedeni davek kot akontacijo in da nato zahtevajo njegovo vračilo, in na drugi strani ne določa davčnega odbitka za njihove delničarje, medtem ko bi ga ti prejeli v primeru razdelitve, ki bi jo opravila družba rezidentka na podlagi domačih dividend.

Čeprav je res, da mora imeti država članica na voljo čas za to, da lahko pri določanju zneska, ki ga je na koncu treba plačati iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb, upošteva vse davke, ki so že bili odmerjeni od razdeljenega dobička, pa to ne more upravičiti zakonodaje, ki družbi rezidentki, ki je deležna razdelitve tujih dividend, nikakor ne omogoča, da bi od zneska iz naslova akontacije davka od dohodkov pravnih oseb odbila davek, ki je bil odmerjen od v tujini razdeljenega dobička, medtem ko je pri domačih dividendah navedeni znesek po uradni dolžnosti odbit od davka, ki ga je, čeprav le kot akontacijo, plačala družba rezidentka razdeljevalka dividend.

Glede okoliščine, da navedena zakonodaja ne določa davčnega odbitka za delničarje družb rezidentk, ki razdelijo dividende, ki izvirajo iz tujih dividend, nevarnost dvojnega obdavčevanja ne obstaja samo v primeru dividend, ki jih izplača družba rezidentka, ki je zavezana za plačilo akontacije davka od dohodkov pravnih oseb od svojih razdelitev dividend, ampak tudi v primeru dividend, ki jih je izplačala družba nerezidentka, za katere dobiček je v državi, v kateri je rezidentka, tudi določen davek od dohodkov pravnih oseb po stopnji in v skladu s pravili, ki se v njej uporabljajo.

(Glej točke 156, 158, 159, 172, 173 in točko 4 izreka.)

8. Člen 57(1) ES je treba razlagati tako, da kadar je pred 31. decembrom 1993 država članica sprejela zakonodajo, ki vsebuje omejitve pretoka kapitala v tretje države ali iz njih, ki jih prepoveduje člen 56 ES, in po tem datumu sprejme ukrepe, ki so, čeprav tudi pomenijo omejitev navedenega pretoka, v bistvu enaki kot v prejšnji zakonodaji ali samo zmanjšujejo ali odstranjujejo oviro za izvrševanje pravic in svobod Skupnosti, ki je bila določena v prejšnji zakonodaji, člen 56 ES ne nasprotuje temu, da se ti ukrepi uporabljajo za tretje države, kadar se uporabljajo za pretok kapitala, ki se nanaša na neposredne naložbe, tudi na naložbe v nepremičnine, ustanavljanje, opravljanje finančnih storitev ali na sprejem vrednostnih papirjev na trge kapitala. Glede na to deležev v družbi, ki niso prevzeti z namenom vzpostavitve ali ohranjanja trajnih in neposrednih gospodarskih povezav med delničarjem in to družbo in delničarju ne omogočajo, da bi učinkovito sodeloval pri upravljanju družbe ali njenem obvladovanju, ni mogoče šteti za neposredne naložbe.

(Glej točko 196 in točko 5 izreka.)

9. Kadar ni ureditve Skupnosti, notranji pravni red vsake države članice določi pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varovanje pravic, ki jih upravičenim subjektom daje pravo Skupnosti, vključno z opredelitvijo tožb, ki jih pri nacionalnih sodiščih vložijo oškodovanci. Nacionalna sodišča pa so dolžna zagotavljati, da imajo upravičeni subjekti učinkovito pravno sredstvo, ki jim omogoča, da jim je vrnjen neupravičeno obračunani davek ali s tem davkom neposredno povezani zneski, ki so bili tej državi članici plačani ali jih je zadržala.

Glede druge škode, ki bi jo utrpela oseba zaradi kršitve prava Skupnosti, za katero je odgovorna država članica, pa je treba ugotoviti, da je ta država članica dolžna povrniti škodo pod pogoji iz sodne prakse Sodišča, in sicer da kršeno pravno pravilo podeljuje posameznikom pravice, da je kršitev dovolj resna in da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci, kar pa ne izključuje tega, da je na podlagi nacionalnega prava mogoče ugotoviti odgovornost države na podlagi manj omejujočih pogojev.

Brez poseganja v pravico do odškodnine, katere neposredna podlaga je pravo Skupnosti, kadar so navedeni pogoji iz sodne prakse izpolnjeni, mora posledice povzročene škode država odpraviti v okviru nacionalnih predpisov o odgovornosti pri čemer pogoji, ki so jih določile nacionalne zakonodaje na področju povrnitve škode, ne smejo biti manj ugodni od pogojev za podobne zahtevke, ki so nacionalne narave, in ne smejo biti oblikovani tako, da v praksi onemogočijo ali preveč otežijo pridobitev odškodnine

(Glej točke 209, 219, 220 in točko 6 izreka.)

10. Za ugotovitev, ali obstaja dovolj resna kršitev prava Skupnosti, zaradi katere je lahko država članica odgovorna za škodo, povzročeno posameznikom, je treba upoštevati vse dejavnike, ki so značilni za primer, ki je bil predložen nacionalnemu sodišču. Ti dejavniki obsegajo med drugim stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila, namernost ali nenamernost storjene neizpolnitve ali povzročene škode, opravičljivost ali neopravičljivost morebitne nepravilne uporabe prava in okoliščino, da so lahko ravnanja institucije Skupnosti prispevala k sprejetju ali ohranitvi nacionalnih ukrepov ali prakse, ki so v nasprotju s pravom Skupnosti.

Vsekakor je kršitev prava Skupnosti očitno resna, kadar ni bila odpravljena kljub temu, da je bila razglašena sodba, v kateri je bila ugotovljena očitna neizpolnitev, sodba o vprašanju za predhodno odločanje ali ustaljena sodna praksa Sodišča na zadevnem področju, iz katerih izhaja, da je obravnavano ravnanje kršitev.

Na področju, kot je neposredna obdavčitev, mora nacionalno sodišče presoditi prej navedene dejavnike, zlasti stopnjo jasnosti in natančnosti kršenih pravil ter opravičljivost ali neopravičljivost morebitne nepravilne uporabe prava ob upoštevanju dejstva, da so bile posledice, ki izhajajo iz prostega pretoka, ki jih zagotavlja Pogodba, le postopno pojasnjene, zlasti z načeli, ki jih je določilo Sodišče.

(Glej točke 204, od 213 do 215, 217.)