Zadeva C-341/04

Eurofood IFSC Ltd

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court)

„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Uredba (ES) št. 1346/2000 — Postopki v primeru insolventnosti — Odločba o uvedbi postopkov — Središče dolžnikovih glavnih interesov — Priznanje postopka v primeru insolventnosti — Javni red“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa, predstavljeni 27. septembra 2005   I - 3817

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 2. maja 2006   I - 3854

Povzetek sodbe

1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, člen 3(1))

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, člen 16(1))

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, člen 26)

4. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, člen 26)

1.  Kadar je dolžnik hčerinska družba, ki ima registrirani sedež v drugi državi članici kot matična družba, se domneva iz člena 3(1), drugi stavek, Uredbe št. 1346/2000, da je središče glavnih interesov te hčerinske družbe v državi članici, v kateri ima registrirani sedež, lahko ovrže le, če je na podlagi dejstev, ki so objektivna in jih tretje osebe lahko preverijo, mogoče ugotoviti resnično stanje, ki je drugačno od tistega, ki ga odraža lokacija omenjenega registriranega sedeža. Tako bi lahko bilo zlasti pri družbi, ki na ozemlju države članice, v kateri ima sedež, ne bi opravljala nobene dejavnosti. Nasprotno pa, kadar družba opravlja dejavnost na ozemlju države članice, v kateri ima sedež, samo dejstvo, da matična družba, ustanovljena v drugi državi članici, nadzoruje ali lahko nadzoruje njene poslovne odločitve, ne zadostuje, da bi se ovrgla domneva, ki jo predpisuje ta uredba.

   (Glej točko 37 in točko 1 izreka.)

2.  Člen 16(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1346/2000 je treba razlagati tako, da so sodišča drugih držav članic dolžna priznati glavni postopek v primeru insolventnosti, ki ga je uvedlo sodišče države članice, ne da bi imela možnost preveriti pristojnost sodišča države, v kateri je bil uveden postopek. Prednostno pravilo iz te določbe, da se v državi članici uvedeni postopki v primeru insolventnosti priznajo v vseh državah članicah, od takrat, ko začnejo učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki, namreč temelji na načelu vzajemnega zaupanja, ki je omogočilo vzpostavitev zavezujoče ureditve pristojnosti; s takim vzajemnim zaupanjem pa je povezana odpoved držav članic svojim notranjim predpisom o priznavanju in izvrševanju v korist poenostavljenega mehanizma priznavanja in izvršitve odločb, sprejetih v okviru postopkov v primeru insolventnosti. Če namerava zainteresirana stranka, ki meni, da je središče dolžnikovih glavnih interesov v državi članici, v kateri ni bil uveden glavni postopek v primeru insolventnosti, izpodbijati pristojnost, ki jo je prevzelo sodišče, ki je uvedlo ta postopek, mora pred sodišči države članice, v kateri je bil postopek uveden, uporabiti pravna sredstva, ki jih zoper odločbo o uvedbi postopkov predvideva nacionalno pravo te države članice.

   (Glej točke 39, 40 in 43 ter točko 2 izreka.)

3.  Člen 16(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1346/2000 je treba razlagati tako, da je odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti odločba sodišča države članice, ki je odločalo o takem predlogu, ki je temeljil na dolžnikovi insolventnosti in s katerim naj bi se uvedel postopek, določen v Prilogi A k isti uredbi, kadar je posledica te odločbe odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja, določenega v Prilogi C te uredbe. Ta odvzem premoženja pomeni, da dolžnik izgubi pooblastila za razpolaganje s svojim premoženjem. Mehanizem, ki predvideva, da se lahko uvede le en glavni postopek, ki ima učinke v vseh državah članicah, v katerih se uporablja ta uredba, bi namreč lahko bil močno oviran, če bi sodišča teh držav, ki bi sočasno prejela predloge zaradi insolventnosti dolžnika, lahko dalj časa uveljavljala svojo konkurenčno pristojnost. Za zagotovitev učinkovitosti ureditve, ki jo določa navedena uredba, je torej pomembno, da se načelo priznavanja, ki ga določa, v postopku lahko čim prej uporabi.

   (Glej točki 52 in 54 ter točko 3 izreka.)

4.  Člen 26 Uredbe št. 1346/2000 je treba razlagati tako, da država članica lahko zavrne priznanje postopkov v primeru insolventnosti, ki so bili uvedeni v drugi državi članici, če je bila odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti sprejeta ob očitni kršitvi temeljne pravice do izjave udeleženca takega postopka. Čeprav se konkretni načini izvedbe pravice do izjave lahko razlikujejo glede na nujnost odločanja, mora biti vsaka omejitev izvrševanja te pravice ustrezno upravičena in mora temeljiti na postopkovnih jamstvih, ki zadevnim osebam v takem postopku zagotavljajo možnost učinkovitega izpodbijanja ukrepov, sprejetih v nujnih primerih. Čeprav je v pristojnosti sodišča iz zaprošene države, da ugotovi, ali je v postopku pred sodiščem druge države članice dejansko nastala očitna kršitev pravice do izjave, to sodišče ne sme zgolj prenesti svojega koncepta ustnosti razprav in tega, da je to v njegovem pravnem redu temeljnega pomena, ampak mora glede na vse okoliščine presoditi, ali so imele osebe, ki jih ta postopek zadeva, dovolj možnosti, da podajo izjave.

   (Glej točke od 66 do 68 in točko 4 izreka.)