Zadeva C-255/04

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Francoski republiki

„Dopustnost — Neskladje med razlogi in predlogi vloge, s katero se postopek začne — Pravilo, da sodišče ne sme odločati ultra petita — Člen 49 ES — Nacionalna ureditev, ki izdajo dovoljenja podreja potrebam trga — Nacionalna ureditev, ki predpisuje domnevo zaposlenosti — Prevalitev dokaznega bremena — Neobstoj ‚postopkovnih pravil‘ v smislu sodne prakse Peterbroeck — Socialno varstvo — Usklajevanje veljavne zakonodaje z Uredbo (EGS) št. 1408/71 — Vnaprejšnje ukrepanje — Boj proti delu na črno“

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 15. junija 2006   I - 5254

Povzetek sodbe

1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Vloga, s katero se postopek začne – Navedba očitkov in razlogov – Postopkovne zahteve

   (člen 226 ES; Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Sodišča, člen 38(1)(c))

2. Prosto gibanje oseb – Prosto opravljanje storitev – Omejitve

   (člen 49 ES)

3. Prosto gibanje oseb – Prosto opravljanje storitev – Omejitve

   (člen 49 ES)

1.  Komisija mora na podlagi člena 21 Statuta Sodišča in člena 38(1)(c) Poslovnika med predlogi v tožbi, vloženi na podlagi člena 226 ES, natančno navesti očitke, o katerih naj se Sodišče izreče. Ti predlogi morajo biti izraženi nedvoumno, da se prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petita ali da o očitku ne bi odločilo.

   (Glej točko 24.)

2.  Država članica s tem, da izdajo dovoljenja zastopnikom za iskanje angažmajev za umetnike, ki imajo sedež v drugi državi članici, podreja potrebi po angažiranju umetnikov, pri čemer ne navede nobenega razloga, s katerim bi to omejevanje upravičila, ne izpolni obveznosti iz člena 49 ES.

   (Glej točki 29 in 55 ter izrek.)

3.  Država članica s tem, da določi domnevo zaposlenosti za umetnike, ki so ponudniki storitev s sedežem v državi članici izvora, kjer običajno ponujajo enake storitve, torej domnevo, ki zajema vključenost v sistem socialne varnosti za zaposlene delavcev in sistem plačanih letnih dopustov, ni izpolnila obveznosti iz člena 49 ES.

   Socialno varstvo ponudnikov storitev načeloma lahko izhaja iz nujnih razlogov v splošnem interesu, ki lahko upravičujejo omejevanje svobodnega opravljanja storitev. Zakonodaja, ki se uporablja na področju socialne varnosti teh ponudnikov storitev pa je predmet usklajevanja v Skupnosti, v skladu s katerim so zadevni umetniki deležni socialne varnosti, ki jo določa njihova država članica izvora, tako da zadevna država članica zanje ni upravičena uporabljati lastnega sistema socialne varnosti. Plačane dopuste za ponudnike storitev pa je težko uskladiti s pojmom samostojne dejavnosti.

   Poleg tega zadevnega ukrepa ni mogoče utemeljiti z namenom boja proti delu na črno, ker okoliščina, da organizatorji predstav običajno angažirajo umetnike občasno in za krajša obdobja, sama po sebi še ne more utemeljiti splošnega suma o delu na črno. To še toliko bolj drži zato, ker so zadevni umetniki v državi članici izvora, kjer običajno opravljajo enake storitve, ponudniki storitev.

   (Glej točke 45, od 47 do 49, 51, 52 in 55 ter izrek.)