Keywords
Summary

Keywords

Parlament – Volitve – Aktivna in pasivna volilna pravica – Upravičenci

(členi 17 ES, 19 ES, 189 ES in 190 ES)

Summary

V sedanjem stanju prava Skupnosti spada določitev oseb, ki imajo pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament, v pristojnost vsake države članice ob spoštovanju prava Skupnosti. Členi 189 ES, 190 ES, 17 ES in 19 ES ne nasprotujejo temu, da države članice pravico voliti in biti voljen priznajo določenim osebam, ki so tesno povezane z njimi in ki niso njihovi državljani ali državljani Unije, ki prebivajo na njihovem ozemlju.

Niti člena 189 ES in 190 ES niti Akt o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami namreč izrecno in natančno ne določajo, kdo ima pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament. Od členov 17 ES in 19 ES, ki se nanašata na državljanstvo Unije, je pravica voliti na volitvah v Evropski parlament posebej obravnavana le zadnjem, in sicer v odstavku 2. Vendar se ta člen omejuje na uporabo načela nediskriminacije zaradi državljanstva pri izvrševanju te pravice.

Poleg tega – glede obstaja morebitne zveze med državljanstvom Unije in pravico voliti in biti voljen, na podlagi katere bi ta pravica bila vedno pridržana državljanom Unije – jasen sklep na podlagi členov 189 ES in 190 ES, ki se nanašata na Evropski parlament in ki določata, da tega sestavljajo predstavniki narodov držav, ni mogoč. Izraz „narodi“ ima namreč glede na države članice in jezike Unije lahko različne pomene. Iz členov Pogodbe, ki se nanašajo na državljanstvo Unije, pa ni mogoče izluščiti načela, da bi bili samo državljani Unije upravičenci glede vseh drugih določb Pogodb, kar bi pomenilo, da bi člena 189 ES in 190 ES veljala samo za te državljane. Če namreč člen 17(2) ES določa, da za državljane Unije veljajo pravice in dolžnosti po Pogodbi, je treba ugotoviti, da Pogodba priznava pravice, ki niso vezane na državljanstvo Unije niti ne na prebivališče v državi članici. Glede člena 19(2) ES je treba ugotoviti, da če imajo zaradi te določbe državljani države članice pravico voliti in biti voljen v svoji državi in če ta določba državam članicam nalaga, da morajo te pravice priznati državljanom Unije, ki prebivajo na njihovem ozemlju, pa iz tega ni mogoče sklepati, da država članica ne bi smela pravice voliti in biti voljen na volitvah dati določenim osebam, ki so tesno povezane z njo, čeprav niso državljani te države ali druge države članice.

Poleg tega – ker je število predstavnikov, izvoljenih v vsaki državi članici, določeno v členu 190(2) ES in ker so v sedanjem stanju prava Skupnosti volitve v Evropski parlament izvedene v vsaki državi članici za izvoljene predstavnike te države – dejstvo, da država članica razširi volilno pravico na teh volitvah na druge osebe, ki niso njeni državljani ali državljani Unije, ki prebivajo na njenem ozemlju, vpliva zgolj na izbiro izvoljenih predstavnikov v tej državi članici, in ne vpliva niti na izbiro niti na število izvoljenih predstavnikov v drugih državah članicah.

Iz vseh teh razlogov Združeno kraljestvo s tem, da je sprejelo zakon, ki glede Gibraltarja določa, da imajo državljani Commonwealtha, ki prebivajo na tem ozemlju in ki niso državljani Skupnosti, pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament, ni kršilo členov 189 ES, 190 ES, 17 ES in 19 ES.

(Glej točke 65 in 66, od 70 do 73, od 76 do 78 in 80.)