Keywords
Summary

Keywords

1. Konkurenca – Upravni postopek – Obveznosti Komisije

(Uredba Sveta št. 17)

2. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(člen 225 ES; Statut Sodišča člen 58, prvi odstavek)

3. Pritožba – Razlogi – Nezadostna ali nasprotujoča si obrazložitev

4. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Dokaz

(člen 81(1) ES)

5. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki jih je mogoče obravnavati kot enotno kršitev

(člen 81(1) ES)

6. Pritožba – Pristojnost Sodišča

(člen 81 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15)

Summary

1. Spoštovanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike predstavlja splošno načelo prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče Skupnosti.

Vendar ugotovitev predolgega trajanja postopka, za katero niso odgovorna zadevna podjetja, ne more pripeljati do razglasitve ničnosti odločbe, v kateri je ugotovljena kršitev, iz naslova kršitve tega načela, razen če je to trajanje lahko s tem, da je krnilo pravico do obrambe podjetij, vplivalo na izid postopka.

V svoji analizi mora sodišče Skupnosti upoštevati celotni postopek od začetka preiskav Komisije do sprejetja končne odločbe.

Preprečiti je namreč treba, da bi bila pravica do obrambe nepopravljivo okrnjena zaradi predolge faze preiskave pred posredovanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in da bi to trajanje lahko oviralo pridobitev dokazov za zavrnitev obstoja ravnanj, za katera bi zadevna podjetja lahko odgovarjala. Zaradi tega preizkus morebitnega oviranja izvrševanja pravice do obrambe zaradi predolgega trajanja upravnega postopka ne more biti omejen samo na njegovo drugo fazo, temveč se mora nanašati tudi na fazo pred posredovanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in zlasti ugotoviti, ali je njegovo predolgo trajanje lahko vplivalo na možnost prihodnje obrambe zadevnih podjetij.

(Glej točke 35, 42, 43, od 49 do 51.)

2. Iz členov 225 ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je Sodišče prve stopnje edino pristojno za, prvič, ugotavljanje dejanskega stanja, razen če vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhaja iz spisovne dokumentacije, ki mu je bila predložena, in, drugič, za presojo dejstev. Ko Sodišče prve stopnje ugotovi in presodi dejansko stanje, je Sodišče na podlagi člena 225 ES pristojno, da opravi nadzor nad pravno kvalifikacijo teh dejstev in pravnih posledic, ki jih je na tej podlagi izvajalo Sodišče prve stopnje.

Sodišče torej ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja niti načeloma ni pristojno za obravnavo dokazov, ki jih je sodišče sprejelo kot podlago za to dejansko stanje. Če so bili dokazi zakonito pridobljeni ter so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in njihovega izvajanja, je samo Sodišče prve stopnje tisto, ki presodi posamezne dokaze, ki so mu bili predloženi. Ta presoja torej, z izjemo izkrivljanja teh dokazov, ne predstavlja pravnega vprašanja, ki je predmet nadzora Sodišča.

(Glej točki 69 in 70.)

3. Vprašanje, ali je obrazložitev sodbe protislovna ali ni zadostna, je pravno vprašanje, ki je v pritožbi dopustno.

V zvezi s tem obveznost obrazložitve Sodišču prve stopnje ne nalaga, naj poda natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in enemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, navedenimi v utemeljitev odločbe, in Sodišču da na razpolago dovolj elementov za nadzor.

(Glej točki 71 in 72.)

4. V večini primerov je treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz določenega števila indicev in sočasnih dogodkov, ki, upoštevani skupaj, ob neobstoju druge dosledne razlage predstavljajo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci.

Taki indici in sočasni dogodki namreč lahko razkrijejo na le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki predstavlja kršitev pravil o konkurenci.

Sodišče prve stopnje lahko torej, ne da bi napačno uporabilo pravo, svojo presojo obstoja in trajanja prakse ali protikonkurenčnega sporazuma opre na globalno oceno vseh upoštevnih dokazov in indicev. Vprašanje, kakšno dokazno vrednost je Sodišče prve stopnje pripisalo vsakemu izmed teh dokazov in indicev, ki jih je predložila Komisija, pa predstavlja vprašanje presoje dejstev, ki ni predmet nadzora, ki ga Sodišče opravi v okviru pritožbe.

Dejstvo, da dokaz o obstoju nadaljevane kršitve ni bil predložen za določena opredeljena obdobja, ne preprečuje, da bi se kršitev štela za podano v širšem časovnem okviru od tega, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru take kršitve tudi dejstvo, da se zunanji pokazatelji kartela pojavljajo v različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in nadaljevane kršitve.

(Glej točke od 94 do 96, 98 in 135.)

5. Do kršitve člena 81(1) ES lahko pride ne samo pri izoliranem dejanju, ampak tudi pri več dejanjih ali tudi nadaljevanih ravnanjih. Te razlage ni mogoče izpodbijati, ker lahko eden ali več znakov te vrste dejanj ali nadaljevanega ravnanja sam po sebi in obravnavan izolirano predstavlja kršitev omenjene določbe. Ko se različna dejanja umeščajo v „enoten načrt“ zaradi istega cilja, ki je izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na prispevek h kršitvi, šteti kot celoti.

Upoštevanje konkretnih učinkov takih ravnanj je glede tega nepotrebno, če se izkaže, da je njihov cilj, bodisi da gre za sporazume ali usklajeno ravnanje, omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence znotraj skupnega trga. Iz samega besedila člena 81(1) ES namreč izhaja, da so usklajena ravnanja, kot v primeru sporazumov med podjetji in sklepov podjetniških združenj, prepovedana, neodvisno od kakršnega koli učinka, če je njihov cilj protikonkurenčen.

Poleg tega, čeprav sam izraz usklajenega ravnanja predpostavlja, da obstaja ravnanje podjetij, ki so prisotna na trgu, to ne pomeni nujno, da to ravnanje povzroči konkreten učinek omejevanja, preprečevanja ali izkrivljanja konkurence.

(Glej točke 110, 125, 136, 139, 160, 161 in 179.)

6. Le Sodišče prve stopnje je pristojno za nadzor nad načinom, na katerega je Komisija v vsakem posamičnem primeru presodila težo nezakonitih ravnanj glede na pravila o konkurenci iz Pogodbe. V okviru pritožbe je predmet nadzora Sodišča, prvič, obravnavati, v kolikšni meri je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse bistvene dejavnike za presojo nekega ravnanja glede na člena 81 ES in 15 Uredbe št. 17, in, drugič, preveriti, ali je Sodišče prve stopnje v pravno zadostni meri odgovorilo na vse trditve v utemeljitev zahteve za odpravo ali zmanjšanje globe.

(Glej točko 217.)