Keywords
Summary

Keywords

1. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti z zavezujočimi pravnimi učinki

(Člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 17, Sklep Komisije 2001/462, člen 9, tretji pododstavek)

2. Konkurenca – Upravni postopek – Informacije, ki jih je Komisija pridobila na podlagi Uredbe št. 17 – Poklicna tajnost

(Člen 287 ES; Uredba Sveta št. 1 ,člena 19(2) in 20(2))

3. Ničnostna tožba – Pravni interes

(Člena 230(4) ES in 287 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 20)

4. Konkurenca – Skupnostna pravila – Kršitve – Odločba o ugotovitvi kršitve oziroma o naložitvi globe

(Členi 81(1) ES, 82 ES in 83(2)(a) ES; Uredba Sveta št. 17, členi 3, 15(2) in 21(1))

5. Pravo Skupnosti – Splošna pravna načela – Zakonitost

6. Akti institucij – Objava

(Člena 254 ES in 255 ES; člen 1 EU; Uredba Sveta št. 17, člen 21(1))

7. Konkurenca – Upravni postopek – Določitev informacij, ki so predmet poklicne tajnosti

(Člen 287 ES; Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 45/2001 in 1049/2001; Uredba Sveta št. 17, člena 20(2) in 21(2))

8. Konkurenca – Skupnostna pravila – Kršitve – Odločba o ugotovitvi kršitve oziroma o naložitvi globe

(Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 45/2001 in 1049/2001, člen 4; Uredba Sveta št. 17, člen 20)

9. Konkurenca – Skupnostna pravila – Kršitve – Odločba o ugotovitvi kršitve oziroma naložitvi globe

(Uredba Sveta št. 17, členi 2, 3, 6, 7, 8 in 21(1) in (2))

10. Konkurenca – Globe – Odločba o naložitvi glob

(Uredba Sveta št. 17)

11. Ničnostna tožba – Tožbeni razlogi

(Člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 45/2001)

12. Akti institucij – Akti Komisije – Pooblastilo Komisije za odločanje po prostem preudarku glede objave aktov institucij

Summary

1. Akti in odločbe, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba v smislu člena 230 ES, pomenijo ukrepe z zavezujočimi pravnimi učinki, ki vplivajo na interese tožeče stranke, ker spremenijo njen pravni položaj.

V zvezi s členom 9 Sklepa 2001/462 o mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci, ki skuša glede postopka doseči zaščito, določeno s pravom Skupnosti, podatkov, s katerimi se je Komisija seznanila v okviru postopkov na podlagi pravil o konkurenci. Prva dva odstavka tega sklepa, ki se nanašata na zaščito poslovnih skrivnosti, zadevata zlasti razkritje informacij osebam, podjetjem in podjetniškim združenjem za izvrševanje njihove pravice do zaslišanja v okviru postopka na podlagi pravil o konkurenci. Po drugi strani gre z objavo informacij v Uradnem listu Evropskih skupnosti za njihovo razkritje splošni javnosti na splošno, saj se te določbe mutatis mutandis uporabljajo v skladu s členom 9, tretji pododstavek, Sklepa 2001/462. To zlasti pomeni, da kadar pooblaščenec za zaslišanje na podlagi te določbe sprejme odločbo, je dolžan zagotoviti spoštovanje poklicne tajnosti glede informacij, ki ne potrebujejo tako posebne zaščite, kot velja za poslovne skrivnosti in zlasti glede informacij, ki jih je mogoče posredovati tretjim osebam, ki imajo pravico biti zaslišane o tem, vendar katerih zaupnost nasprotuje razkritju javnosti.

Poleg tega je pooblaščenec za zaslišanje v skladu s tem sklepom, kadar na podlagi navedenega člena 9 sprejme odločbo o razkritju podatkov, zavezan spoštovati določbe Uredbe št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov.

Iz tega sledi, da kadar pooblaščenec za zaslišanje na podlagi člena 9, tretji pododstavek, Sklepa 2001/462 sprejme odločbo, se ne sme omejiti na preučevanje, ali različica odločbe, sprejeta na podlagi Uredbe št. 17 in ki je namenjena objavi, vsebuje poslovne skrivnosti ali druge informacije, ki so podobno varovane. Prav tako mora preveriti, ali ta različica vsebuje druge informacije, ki se ne smejo razkriti javnosti, bodisi zaradi predpisov prava Skupnosti, ki jih posebej ščiti, bodisi ker spadajo med tiste informacije, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti. Tako ima odločba pooblaščenca za zaslišanje pravne učinke, če odloča o tem, ali besedilo za objavo vsebuje take informacije.

(Glej točke 26, 28 in od 31 do 34.)

2. Člen 20(2) Uredbe št. 17 določa, da zaščita, ki iz prava Skupnosti izhaja za informacije, s katerimi se je Komisija seznanila v okviru postopkov na podlagi pravil o konkurenci, velja zlasti za informacije, pridobljene na podlagi Uredbe št. 17, za katere zaradi njihove narave velja zavezanost k poklicni tajnosti, ki pokriva področje, ki presega poslovne skrivnosti podjetij.

V zvezi s tem je treba razlikovati med zaščito, ki jo je treba dodeliti informacijam, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti glede oseb, podjetij ali podjetniških združenj, ki imajo v okviru postopka na podlagi pravil o konkurenci pravico do zaslišanja, in zaščito, ki jo je treba takim informacijam dodeliti v zvezi s splošno javnostjo.

Obveznost uradnikov in uslužbencev institucij, da ne razkrijejo informacij, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti, vsebovana v členu 287 ES in na področju pravil o konkurenci, ki se uporabljajo za podjetja, uveljavljena s členom 20(2) Uredbe št. 17, je dejansko zmanjšana glede oseb, ki imajo na podlagi člena 19(2) tega predpisa pravico do zaslišanja. Komisija lahko takim osebam pošlje določene informacije, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti, če je to potrebno za pravilen potek preiskave. Vendar ta možnost ne velja za poslovne skrivnosti, za katere velja prav posebna zaščita. Po drugi strani informacij, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti, ni mogoče razkriti splošni javnosti, ne glede na to, ali gre za poslovne skrivnosti ali druge zaupne informacije.

Nujnost take različne obravnave je upravičena, če pojem poslovna skrivnost vključuje informacije, katerih razkritje javnosti ali zgolj njihovo posredovanje pravnemu subjektu, ki teh informacij ni zagotovil, lahko resno škodi interesom osebe, ki je te informacije razkrila.

(Glej točke od 28 do 30.)

3. Člen 20 Uredbe št. 17 in člen 287 ES o poklicni tajnosti ščitita zlasti osebe, na katere se nanaša postopek na podlagi pravil o konkurenci na podlagi Uredbe št. 17, pred škodo, ki bi lahko izhajala iz razkritja informacij, ki jih je Komisija pridobila v okviru tega postopka. Zato ima podjetje, na katerega se ta postopek nanaša, načeloma pravni interes zoper odločbo pooblaščenca za zaslišanje, da objavi nezaupno različico odločbe Komisije, s katero mu je bila naložena globa zaradi kršitve pravil konkurence.

Objava obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah s strani tretje osebe ne vpliva na pravni interes tega podjetja. Čeprav predpostavimo, da so informacije, vsebovane v teh dokumentih, enake informacijam v spornih delih odločbe o naložitvi glob, je obseg te popolnoma drugačen od obsega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Namen slednjega je dati zainteresiranim strankam možnost, da izrazijo stališča o dejstvih, ki jih je v njihovo breme začasno sprejela Komisija. Po drugi strani odločba o naložitvi glob vsebuje opis dejstev, ki jih Komisija šteje za dokazana. Tako objava obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, kljub škodi, ki bi lahko nastala zainteresiranim strankam, naslovnikom odločbe o naložitvi glob ne bi odvzela interesa za uveljavljanje, da objavljena različica te odločbe vsebuje informacije, ki so zavarovane pred razkritjem v javnosti.

Enako interesa naslovnika odločbe, da jo izpodbija, ni mogoče zanikati, ker je že bila izvršena, ker ima lahko sama razglasitev ničnosti take odločbe pravne posledice, zlasti obveznost Komisije, da sprejme ukrepe za izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje, in preprečevanje ponovitve takega ravnanja s strani Komisije.

Končno dejstvo, da okoliščin, zaradi katerih je tožeča stranka predlagala odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, ni več, ne pomeni, da nima več interesa za razglasitev njene ničnosti.

(Glej točke od 42 do 45.)

4. Obveznost Komisije, da na podlagi člena 21(1) Uredbe št. 17 objavi odločbe, ki jih sprejme na podlagi člena 3 te uredbe, se nanaša na vse odločbe o ugotovitvi kršitve ali naložitvi globe, ne da bi bilo treba nujno vedeti, ali slednje vsebujejo tudi odredbo za odpravo kršitve oziroma ali je taka odredba glede na okoliščine primera upravičena.

(Glej točko 58.)

5. Načelo zakonitosti je v pravu Skupnosti priznano v smislu, da se kazen, tudi nekaznovalna, lahko naloži samo, če temelji na jasni in nedvoumni pravni podlagi.

Vendar iz načela zakonitosti ni mogoče sklepati o prepovedi objavljanja aktov, ki jih sprejemajo institucije, kadar ta objava ni izrecno določena s Pogodbami ali drugim aktom splošne veljave. Glede na trenutno stanje prava Skupnosti taka prepoved ne bi bila združljiva s členom 1 EU, v skladu s katerim se v okviru Evropske unije „odločitve sprejemajo čim bolj javno“.

(Glej točki 68 in 69.)

6. Načelo javnosti, določeno v členu 1 EU, v skladu s katerim se „odločitve sprejemajo čim bolj javno“, se izraža v členu 255 ES, ki pod določenimi pogoji zagotavlja, da imajo državljani pravico dostopa do dokumentov institucij. Poleg tega se izraža zlasti s členom 254 ES, ki začetek veljavnosti določenih aktov pogojuje z njihovo objavo, in s številnimi določbami prava Skupnosti, ki po zgledu člena 21(1) Uredbe št. 17 zavezujejo institucije, da svoje dejavnosti predstavijo javnosti. V skladu s tem načelom, in ker ni določb, ki bi izrecno odrejale ali prepovedovale objavo, je možnost institucij, da objavljajo akte, ki jih sprejemajo, pravilo, ki ima izjeme, če pravo Skupnosti, zlasti z določbami, ki zagotavljajo spoštovanje poklicne tajnosti, nasprotuje razkritju teh aktov ali določenih informacij, ki jih ti akti vsebujejo.

(Glej točko 69.)

7. Niti člen 287 ES niti Uredba št. 17 izrecno ne določata, za katere informacije razen poslovnih skrivnosti velja poklicna tajnost. V zvezi s tem iz člena 20(2) Uredbe št. 17 ni mogoče sklepati, da bi to veljalo za vse informacije, pridobljene na podlagi navedene uredbe, razen tistih, katerih objava je v skladu s členom 21 obvezna. Po zgledu člena 287 ES člen 20(2) Uredbe št. 17, ki na področju konkurenčnih pravil, ki veljajo za podjetja, izvaja to pogodbeno določbo, dejansko nasprotuje le razkritju informacij, „za katere po njihovi naravi velja poklicna tajnost“.

Da bi informacije po svoji naravi spadale med poklicne tajnosti, mora biti z njimi seznanjeno omejeno število ljudi.. Dalje, to morajo biti informacije, katerih razkritje lahko resno škodi osebi, ki jih da na voljo, ali tretjim osebam. Nazadnje, nujno je, da so interesi, ki jim razkritje informacije lahko povzroči škodo, objektivno vredni zaščite. Pri presoji zaupnosti informacije je treba tako tehtati med legitimnimi interesi, ki nasprotujejo njenemu razkritju, in splošnim interesom, ki zahteva, da dejavnosti institucij Skupnosti potekajo čim bolj javno.

Tehtanje splošnega interesa za preglednost dejavnosti Skupnosti in interesi, ki bi ji lahko nasprotovali, je opravil zakonodajalec Skupnosti v različnih sekundarnih pravnih aktih, zlasti z Uredbo št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov, in Uredbo št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije. Čeprav je res, da pojem „poslovna skrivnost“ izhaja iz primarne zakonodaje, ker je v členu 287 ES, in da sekundarna zakonodaja v nobenem primeru ne more spremeniti pogodbenih določb, je razlaga Pogodbe s strani zakonodajalca Skupnosti glede vprašanja, ki v njej ni izrecno urejeno, vendarle pomemben pokazatelj, kako je mogoče razumeti določbo.

Zato je treba, če take določbe sekundarne zakonodaje prepovedujejo razkritje informacij javnosti ali izključujejo dostop javnosti do dokumentov, ki jih vsebujejo, šteti, da za te informacije velja zavezanost k poklicni tajnosti. Po drugi strani, če ima javnost pravico dostopa do dokumentov, ki vsebujejo določene informacije, ni mogoče šteti, da za te informacije zaradi same narave velja zavezanost k poklicni tajnosti.

(Glej točke od 70 do 72 in 74.)

8. Glede objave odločb Komisije, sprejetih na podlagi Uredbe št. 17, člen 20 te uredbe poleg razkritja poslovnih skrivnosti prepoveduje zlasti objavo informacij, ki sodijo med izjeme pravice dostopa do dokumentov, določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, ali ki so zaščitene z drugimi določbami sekundarne zakonodaje, kot je Uredba št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov. Po drugi strani ne nasprotuje objavi informacij, s katerimi se javnost sme seznaniti na podlagi pravice dostopa do dokumentov.

(Glej točko 75.)

9. Člen 21(2) Uredbe št. 17 je treba razlagati tako, da omejuje obveznost Komisije iz prvega odstavka, da objavlja odločbe, ki jih sprejme na podlagi členov 2, 3, 6, 7 in 8, na navedbo imen strank in „glavne vsebine“ teh odločb, da bi Komisiji olajšala nalogo obveščanja javnosti o njih, ob upoštevanju zlasti jezikovnih ovir, povezanih z objavo v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Po drugi strani ta določba ne omejuje možnosti Komisije, da ob spoštovanju poklicne tajnosti, kot je opredeljena zgoraj, objavi celotno besedilo svojih odločb, če presodi, da je to ustrezno, in ji viri to dopuščajo.

Če torej za Komisijo velja splošna obveznost objavljanja zgolj nezaupnih različic svojih odločb, člena 21(2), da bi se zagotovilo spoštovanje te obveznosti, ni treba razlagati tako, da naj bi naslovnikom odločb, sprejetih na podlagi členov 2, 3, 6, 7 in 8 Uredbe št. 17, dajal posebno pravico, ki bi jim omogočala, da nasprotujejo temu, da Komisija v Uradnem listu (in glede na okoliščine primera tudi na spletni strani te institucije) objavi informacije, ki, čeprav niso zaupne, niso „glavna vsebina“ za razumevanje izreka teh odločb.

Poleg tega – ob upoštevanju interesa javnosti, da se kar najbolj obsežno seznani z razlogi vseh ravnanj Komisije, interesa gospodarskih subjektov, da izvejo, katera so ravnanja, za katera se lahko naložijo sankcije, in interesa oseb, ki jih zadeva kršitev, da se seznanijo s podrobnostmi, da bi lahko glede na okoliščine primera zoper sankcionirana podjetja uveljavljale pravice ter glede na možnost tega podjetja, da to odločbo predloži v sodni nadzor – interes podjetja, člana omejevalnega sporazuma, da se podrobnosti njegovega kršitvenega ravnanja ne razkrijejo javnosti, ne potrebuje nobene posebne zaščite.

(Glej točke od 76 do 78 in 88.)

10. Vključitve dejanskih ugotovitev glede omejevalnega sporazuma v odločbo o določitvi glob ni mogoče pogojevati s tem, da je Komisija pristojna za ugotavljanje kršitve, povezane z njim, ali da je dejansko ugotovila tako kršitev. Legitimno je namreč, da Komisija v odločbi o ugotovitvi kršitve in naložitvi sankcije opiše dejanski in zgodovinski okvir, v katerega se umešča očitano ravnanje. Enako velja za objavo tega opisa, ki bi zainteresirani javnosti omogočila popolno razumevanje razlogov za tako odločbo. V zvezi s tem je naloga Komisije, da presodi o ustreznosti vključitve takih podatkov.

(Glej točko 89.)

11. Uredba št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov je namenjena zaščiti fizičnih oseb v zvezi z obravnavo osebnih podatkov. Pravna oseba ne spada med osebe, ki jim ta uredba zagotavlja zaščito, in se torej ne more sklicevati na domnevno kršitev pravil, ki jih vzpostavlja.

(Glej točko 95.)

12. Poleg obveznosti objave, ki jo Komisiji nalaga zlasti Uredba št. 17, ima Komisija pomembno diskrecijsko pravico, da od primera do primera presoja vidik javnosti, ki jo je treba dati njenim aktom. V zvezi s tem aktov iste vrste nikakor ni dolžna obravnavati enako. Zlasti načelo enakosti Komisiji ne prepoveduje, da na svoji spletni strani predhodno objavlja besedila, katerih objava je predvidena v Uradnem listu – vendar njihovih različic še nima na voljo v vseh uradnih jezikih – v jezikih, ki so na voljo, ali v jeziku(ih), ki ga (jih) zainteresirana javnost najbolje pozna. V zvezi s tem dejstvo, da ima na voljo zgolj nekatere jezikovne različice, pomeni zadostno razliko za utemeljitev tega različnega obravnavanja.

(Glej točko 102.)