Združeni zadevi C-182/03 in C-217/03

Kraljevina Belgija

in

Forum 187 ASBL

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državna pomoč — Veljavna shema pomoči — Davčna shema centrov za usklajevanje s sedežem v Belgiji — Zahtevek združenja — Dopustnost — Odločba Komisije, v skladu s katero ta shema ne pomeni pomoči — Sprememba presoje Komisije — Člen 87(1) ES — Varstvo upravičenih pričakovanj — Splošno načelo enakosti“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Légerja, predstavljeni 9. februarja 2006   I - 5485

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 22. junija 2006   I - 5584

Povzetek sodbe

1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

   (člen 230 ES)

2. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

   (člen 230 ES)

3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Obstoječe pomoči

   (člena 87 ES in 88 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 1(b)(v))

4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Preizkus, ki ga opravi Komisija

   (člen 87 ES)

5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem

   (člen 87(1) ES)

6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem

   (člen 87(1) ES)

7. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg

   (člen 253 ES)

8. Pravo Skupnosti – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji

9. Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije, ki nalaga odpravo davčne sheme, katere ugodnosti so bile priznane na podlagi potrditve

1.  V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe sprožijo postopke zoper odločbo, ki je naslovljena na drugo osebo, le če jih ta odločba neposredno in posamično zadeva.

   V zvezi s tem drugim pogojem dejstvo, da je sporna določba po svoji naravi in obsegu splošna, ker se uporablja za zadevne gospodarske subjekte na splošno, ne izključuje možnosti, da nekatere med njimi zadeva posamično.

   Fizična ali pravna oseba lahko trdi, da jo sporna odločba posamično zadeva, le če nanjo vpliva zaradi njenih posebnih lastnosti ali dejanskega stanja, ki jo razlikuje od vseh drugih oseb.

   V zvezi s tem, kadar izpodbijani akt zadeva skupino oseb, ki so bile prepoznane ali prepoznavne v času, ko je bil ta akt sprejet, in z merili, lastnimi članom skupine, bi lahko te osebe ta akt posamično zadeval, ker so del omejenega kroga gospodarskih subjektov. To je podano v primeru podjetij, katerim odločba Komisije na področju državnih pomoči preprečuje, da bi ugodnost nacionalnih davčnih ukrepov zanje veljala do njihovega izteka, določenega z nacionalno zakonodajo, ali da bi jim bila odobrena obnovitev te ugodnosti, ki so jo zahtevali in so jo lahko zahtevali.

   (Glej točke 55 in od 58 do 64.)

2.  Združenje, pooblaščeno za zastopanje kolektivnih interesov podjetij, je načeloma pristojno za vlaganje ničnostnih tožb proti dokončni odločbi Komisije s področja državnih pomoči, le če imajo ta podjetja ali nekatera od njih sama aktivno legitimacijo ali če lahko zatrjuje lastni interes.

   (Glej točko 56.)

3.  Z Uredbo št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES], ki uzakonja, da Komisija izvaja pooblastila, ki so ji dodeljena s členom 88 ES, ni opredeljen pojem „razvoj skupnega trga“ iz člena 1(b)(v), ki določa, da je treba ukrep, ki takrat, ko se je začel izvajati, ni pomenil pomoči, vseeno šteti za veljavno pomoč, če je postala „pomoč zaradi razvoja skupnega trga“. Ta pojem, ki ga je mogoče razumeti kot spremembo gospodarskega in pravnega okvira v sektorju, na katerega se nanaša zadevni ukrep, ne velja, če Komisija spremeni presojo zgolj na temelju strožje uporabe pravil Pogodbe na področju državnih pomoči.

   Treba pa je poudariti, da je uredba akt sekundarnega prava, sprejet za uporabo členov 87 ES in 88 ES, s katerim se ne sme zmanjšati obseg navedenih členov, in to še zlasti zato, ker Komisija svoja pooblastila črpa neposredno iz navedenih členov. Člen 88(1) ES Komisiji namreč poverja nalogo, da redno preiskuje sisteme pomoči, ki obstajajo v državah, in jim predlaga ustrezne ukrepe, ki so potrebni za postopen razvoj ali delovanje skupnega trga. Odstavek 2 istega člena Komisiji dovoljuje, da ob neuspehu s predlogi zadevni državi članici naloži, da pomoči v določenem roku spremeni ali odpravi.

   Torej je Komisija z odločitvijo, da ponovno preišče davčno ureditev, ki se uporablja za posamezna podjetja v državi članici, ki je bila – čeprav je bila predmet prejšnjih odločb, v katerih ni bilo ugotovljeno, da gre za pomoč – s strani delovne skupine Sveta razglašena za škodljivo za skupni trg, in z uporabo postopka nadzora obstoječe pomoči za to ureditev, na podlagi katerega je ugotovila, da od zdaj ta shema pomeni nezdružljivo državno pomoč, izpolnila vlogo, ki jo ima v skladu s členom 88 ES. Torej ima takšna odločba pravno podlago v členih 87 ES in 88 ES.

   Načelo zakonitosti se je torej spoštovalo, saj ta odločba pomeni akt, ki je določen in katerega uporaba je bila za zadevne osebe predvidljiva. Zato ta odločba ni v nasprotju z načelom pravne varnosti.

   (Glej točke od 70 do 76.)

4.  Komisija se lahko pri programu pomoči omeji na študijo značilnosti zadevnega programa, da presodi, ali program prejemnikom glede na njihove konkurente zagotavlja precejšno prednost. Ni pa zavezana proučiti vsakega posameznega primera, v katerem se shema uporablja.

   (Glej točko 82.)

5.  Pojem pomoči ne zajema le pozitivnih ukrepov, kot so subvencije, posojila, udeležba v kapitalu podjetja, ampak tudi ukrepe, s katerimi se različno zmanjšujejo bremena, ki jih mora običajno nositi podjetje, in strogo dobesedno niso subvencije, vendar jih je glede na vrsto in učinek z njimi mogoče enačiti.

   Ukrep, s katerim javni organi posameznim podjetjem priznajo davčno oprostitev, ki, čeprav ne zajema prenosa državnih sredstev, upravičence postavlja v ugodnejši finančni položaj kot druge davčne zavezance, pomeni državno pomoč.

   (Glej točki 86 in 87.)

6.  Člen 87(1) ES zahteva, da se ugotovi, ali je nacionalni ukrep v okviru določene pravne ureditve takšen, da omogoča prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v primerjavi z drugimi podjetji in proizvodnjo blaga, ki so glede na cilj, ki mu sledi zadevna ureditev, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Če je tako, potem je zadevni ukrep selektiven, kar je konstitutiven element pojma državne pomoči, kakor je določena v tej določbi.

   (Glej točko 119.)

7.  Čeprav mora biti obveznost obrazložitve akta Skupnosti, določena v členu 253 ES, prilagojena naravi tega akta ter jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki je avtor akta, tako da se stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko izvede nadzor, Komisiji ni treba naložiti, da v odločbi, s katero je ugotovljena nezdružljivost programa pomoči s skupnim trgom, navede razloge, zakaj je v prejšnjih odločbah isti program pomoči presodila drugače. Pojem državne pomoči namreč ustreza objektivnemu stanju, ki se presoja na dan, ko Komisija sprejme svojo odločbo.

   (Glej točko 137.)

8.  Pravica sklicevanja na načelo varstva upravičenih pričakovanj velja za vsako zadevno osebo, pri kateri je institucija Skupnosti ustvarila upravičena pričakovanja. Poleg tega se ne sme nihče sklicevati na kršitev tega načela brez natančnih zagotovil, ki bi mu jih je dala uprava. Kadar lahko razumen in preudaren gospodarski subjekt predvidi sprejetje ukrepa Skupnosti, ki lahko vpliva na njegove interese, se ob njegovem sprejetju na to načelo ne more sklicevati.

   Poleg tega, če predpostavimo, da je Komisija predhodno ustvarila stanje, ki bi lahko ustvarilo upravičena pričakovanja, lahko prevladujoč javni interes nasprotuje sprejetju prehodnih ukrepov za stanja, nastala pred začetkom veljavnosti nove ureditve, vendar se še vedno razvijajo. Vendar pa je mogoče, če takega interesa ni, neobstoj prehodnih ukrepov, namenjenih varstvu pričakovanj, ki so jih gospodarski subjekti legitimno lahko imeli glede ohranitve skupnostne ureditve, šteti za kršitev hierarhično višje pravne norme.

   (Glej točke od 147 do 149.)

9.  Načeli varstva upravičenih pričakovanj in enakosti krši odločba Komisije, ki ob tem, da se opira na presoje, ki so v nasprotju z prejšnjimi, nalaga odpravo posebne davčne sheme, ker gre za državno pomoč, nezdružljivo s skupnim trgom, brez določitve prehodnih ukrepov v korist gospodarskih subjektov, katerih potrditev, ki se lahko brez težav obnovi in je potrebna za to, da so deležni ugodnosti iz te sheme, se izteče skupaj ali kmalu po tem, ko je bila ta odločba vročena, pri čemer pa ta ne nasprotuje temu, da potrditve, ki na ta dan veljajo, še naprej učinkujejo več let, saj lahko prej navedeni gospodarski subjekti, ki se v kratkem roku ne morejo prilagoditi spremembi te ureditve, vsekakor upravičeno pričakujejo, da se jim bo z odločbo Komisije, ki spreminja predhodno presojo, zagotovil čas, potreben za dejansko upoštevanje te spremembe presoje, in ker noben nujni javni interes ne nasprotuje temu, da se jim da ta potreben čas.

   (Glej točke od 155 do 167 in od 172 do 174.)