Keywords
Summary

Keywords

1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Normativni akt – Direktiva

(člen 230(4) ES)

2. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Normativni akt – Tožba, ki jo vloži gospodarski subjekt, ki posluje v zadevnem sektorju in pripada omejenemu krogu – Nedopustnost

(člen 230(4) ES)

3. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Direktiva 2002/34, ki določa omejitve uporabe poliakrilamidov kot sestavin kozmetičnih izdelkov – Tožba, ki jo vloži podjetje, ki je imetnik patenta za proizvodnjo poliakrilamidov v državi članici – Nedopustnost

(člen 230(4) ES; Direktiva Komisije 2002/34)

Summary

1. Čeprav člen 230, četrti odstavek, ES ne obravnava izrecno dopustnosti ničnostnih tožb, ki jih vložijo posamezniki proti direktivi, ta okoliščina sama po sebi ne zadostuje za razglasitev nedopustnosti takih tožb. Poleg tega institucije Skupnosti ne smejo že samo zaradi izbire oblike zadevnega akta izključiti sodnega varstva, ki ga ta določba Pogodbe daje posameznikom. Poleg tega lahko v nekaterih okoliščinah celo normativni akt, ki se uporablja za gospodarske subjekte na splošno, neposredno in posamično zadeva nekatere med njimi.

(Glej točki 54 in 55.)

2. Možnost bolj ali manj natančnega določanja števila ali celo identitete pravnih subjektov, za katere se uporablja normativni akt, nikakor ne pomeni, da je treba za te subjekte šteti, da jih ta ukrep posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, če ni sporno, da se ta uporaba izvaja na podlagi objektivnega pravnega ali dejanskega stanja, ki ga opredeljuje zadevni akt.

Tako dejstvo, da ukrep zadeva gospodarski subjekt, ker ta posluje v sektorju, na katerega ta ukrep vpliva, samo po sebi ne zadostuje za to, da bi ta subjekt šteli za individualiziranega, zlasti ker ni dodatnega elementa, in sicer obstoja vzročne zveze med zadevnim gospodarskim subjektom in intervencijo institucije, ki kaže na to, da je institucija s sprejetjem spornega ukrepa določila način obravnave tega gospodarskega subjekta.

Iz tega sledi, da v okviru ničnostne tožbe zoper direktivo, ki se uporablja za objektivno določene okoliščine in ima pravne učinke na kategorije oseb, predvidene na splošno in abstraktno, ni pomembno, da so zadevni subjekti številčno omejeni, ker se ta krog ob sprejetju sporne direktive ni zaprl, saj nič v tej direktivi ne izključuje možnosti, da bi se gospodarski subjekti, ki pred njenim sprejetjem še niso bili dejavni, pozneje odločili, da se začnejo ukvarjati z zadevno dejavnostjo.

(Glej točke od 59 do 63.)

3. Ni dopustna tožba imetnika patenta za proizvodnjo trdnih poliakrilamidov, namenjenih za kozmetično industrijo v državi članici, zoper Direktivo 2002/34/ES o prilagoditvi prilog II, III in IV k Direktivi Sveta 76/768/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kozmetičnimi izdelki tehničnemu napredku, v delu, kjer omejuje uporabo poliakrilamidov kot sestavin kozmetičnih izdelkov. Tožeča stranka namreč nima izključne pravice do proizvodnje kozmetičnega izdelka, kot je opredeljena v členu 1 Direktive 76/768/EGS, in zato sporna direktiva nanjo ne vpliva kot na imetnico izključnih pravic, temveč samo kot na proizvajalko surovin ali sestavin, ki se uporabljajo pri proizvodnji kozmetičnih izdelkov, tako kot na vse druge gospodarske subjekte, ki proizvajajo te surovine ali sestavine. Poleg tega so njene izključne pravice še vedno veljavne in njihovo izkoriščanje ni nujno omejeno na kozmetične izdelke, temveč se lahko uporabljajo tudi za farmacevtske in veterinarske izdelke ter čistilna sredstva.

(Glej točke 67, 69 in 70.)