Keywords
Summary

Keywords

1. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki imajo zavezujoče pravne učinke

(člen 230,četrti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 659/1999, členi 4(2), 10(1), 20 in 25)

2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ugodnosti, katerih dodelitev se pripiše državi

(člen 87(1) ES; Direktiva Sveta 92/81, člen 8(1)(b))

3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Obravnava pritožb

(člen 253 ES; Direktiva Sveta 92/81)

4. Promet – Zračni prevozi – Direktiva 92/81

(Direktiva Sveta 92/81,člen 8(1)(b))

Summary

1. Akti, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo, v smislu člena 230 ES so samo ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko posegajo v interese tožeče stranke s tem, da na določen način spremenijo njen pravni položaj. Tako je mogoče ničnostno tožbo vložiti zoper vse ukrepe s pravnim učinkom, ki jih sprejmejo institucije ne glede na njihovo naravo ali obliko.

Navedeno velja za dopis, ki ga je Komisija poslala podjetju, ki je vložilo pritožbo, če se ta institucija, ob tem da je pridobila podatke o domnevni nezakoniti pomoči, zaradi česar jih mora v skladu s členom 10(1) Uredba št. 659/1999 brez odlašanja preveriti, ni zadovoljila s tem, da bi, kot ji omogoča člen 20 te uredbe, zainteresirano stranko obvestila, da ni zadostnih razlogov, da bi sprejela stališče o zadevi, ampak je zavzela jasno in obrazloženo stališče, s tem da je navedla, da zadevni ukrep ni pomoč, saj lahko tako ravnanje Komisije pomeni le sprejetje odločbe na podlagi člena 4(2) te uredbe. Komisija zato ne sme izključiti nadzora sodišča Skupnosti s tem, da izjavi, da take odločitve ni sprejela, da jo poizkuša umakniti ali da se v nasprotju s členom 25 Uredbe št. 659/1999 odloči, da odločbe ne bo naslovila na zadevno državo članico.

Razlog, zaradi katerega je Komisija prišla do ugotovitve, da ne gre za pomoč, in okoliščina, da predhodna preučitev od nje ni terjala poglobljene in dolgotrajnejše analize podatkov, ki so bili predmet pritožbe, sta v tem pogledu brezpredmetna.

Ravno tako ni pomembno, da sporni dopis ni posledica sprejetja dokončne odločbe glede pritožbe s strani kolegija komisarjev, saj je tako odločbo mogoče sprejeti le, če je predlog zanjo vložil odgovorni član Komisije.

Končno tudi ni pomembno, da dopis ni bil objavljen, saj ni potrebno, da bi bil akt, zato da bi bilo zoper njega mogoče vložiti ničnostno tožbo, objavljen.

(Glej točke 35, 41, 43, 49, 51, 52, 58 in 59.)

2. Člen 87(1) ES velja za odločitve držav članic, s katerimi te zaradi lastnih ekonomskih ali socialnih ciljev z enostranskimi in neodvisnimi odločitvami podjetjem ali drugim pravnim subjektom dajo na voljo sredstva ali jim dajo prednosti, katerih namen je spodbujanje doseganja zasledovanih socialnih in ekonomskih ciljev. Iz tega sledi, da je zato, da se prednosti lahko opredelijo kot pomoči v smislu člena 87(1) ES, zlasti potrebno, da se jih pripiše državi.

To pa ni podano v primeru davčne oprostitve, določene z nacionalnim predpisom, s katerim se zgolj prenaša člen 8(1)(b) Direktive 92/81/EGS o uskladitvi trošarinskih struktur za mineralna olja, saj slednja določba državam članicam nalaga jasno in točno določeno obveznost, da z usklajeno trošarino ne obdavčijo goriva, ki se uporablja za komercialni zračni promet. S prenosom oprostitve v nacionalno pravo države članice v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz Pogodbe, zgolj izvajajo določbe Skupnosti. Iz tega sledi, da zadevne določbe ni mogoče prisoditi državi članici, ampak dejansko izhaja iz akta zakonodajalca Skupnosti. V zvezi s tem ni pomembno, da je bila oprostitev dodeljena iz državnih sredstev, saj se pripisovanje državne pomoči državi razlikuje od vprašanja, ali je bila pomoč dodeljena iz državnih sredstev. Gre namreč za ločena in kumulativna pogoja. Ker določeni bistveni pogoji za uporabo člena 87 ES tako niso izpolnjeni, za tako oprostitev ta člen ne velja.

(Glej točke od 99 do 104.)

3. Obrazložitev, ki jo zahteva člen 253 ES, mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in mora biti v njej jasno in nedvoumno podano sklepanje organa Skupnosti, ki je sporni akt izdal, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahteva po obrazložitvi se presoja glede na okoliščine primera, zlasti vsebino akta, naravo navedenih razlogov in glede na interes za prejem pojasnil, ki ga imajo lahko naslovniki oziroma druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Vendar se ne zahteva, da se v obrazložitvi navedejo vse upoštevne pravne ali dejanske okoliščine, saj je treba pri vprašanju, ali akt izpolnjuje zahteve člena 253 ES, opraviti presojo ne samo glede na njegovo besedilo, ampak vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

To zahtevo izpolnjuje odločba Komisije, s katero je pritožba zavrnjena, zato ker davčna oprostitev, ki je predmet pritožbe, pomeni prenos Direktive 92/81 o uskladitvi trošarinskih struktur za mineralna olja in ne poskus dodelitve pomoči, saj je taka obrazložitev, čeprav kratka, dovolj jasna in razumljiva.

(Glej točki 119 in 120.)

4. Načelo enakega obravnavanja prepoveduje, da se primerljive situacije obravnavajo različno, zaradi česar so določeni subjekti v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če je takšna obravnava objektivno utemeljena.

Davčna oprostitev za letalsko gorivo, ki temelji na členu 8(1)(b) Direktive 92/81 o uskladitvi trošarinskih struktur za mineralna olja in na normi, ki v nacionalno pravo prenaša to določbo, ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, saj se položaj podjetij za zračni prevoz očitno razlikuje od položaja podjetij za železniški prevoz. Glede značilnosti opravljanja, strukture stroškov in predpisov, ki zanje veljajo, se storitve zračnega oziroma železniškega prevoza močno razlikujejo in niso primerljive v smislu načela enakega obravnavanja. Poleg tega je to neenako obravnavanje zaradi široke diskrecije Sveta glede objektivne utemeljitve morebitnega drugačnega obravnavanja v vsakem primeru objektivno utemeljeno. Ob upoštevanju mednarodne prakse oprostitve trošarin za letalsko gorivo, ki jo določajo Čikaška konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944 in dvostranski sporazumi med državami, bi bila namreč konkurenca med skupnostnimi izvajalci zračnega prevoza in izvajalci iz tretjih držav izkrivljena, če bi zakonodajalec Skupnosti za to gorivo enostransko naložil plačilo trošarin.

(Glej točke od 137 do 139.)