Keywords
Summary

Keywords

1. Ničnostna tožba – Razlogi – Razlogi, ki se lahko uveljavljajo zoper odločbo Komisije na področju pomoči, ki jih dodeli država

(člena 88(2) ES in 230 ES)

2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem

(člen 87(1) ES)

3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Škodovanje konkurenci

4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vpliv na trgovino med državami članicami

(Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14)

5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Preučitev Komisije

6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije o ugotovitvi nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom – Obveznost obrazložitve – Obseg

(člena 87(1) ES in 253 ES)

Summary

1. V okviru ničnostne tožbe, vložene v skladu s členom 230 ES, se mora zakonitost akta Skupnosti presojati glede na informacije, ki so obstajale na dan, ko je bil akt sprejet. Zlasti kompleksne presoje Komisije je treba preizkusiti glede na podatke, ki jih je imela, ko jih je opravila.

V zvezi s tem Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih informacij, ki bi ji lahko bile predložene v upravnem postopku na področju državnih pomoči, vendar niso bile, saj Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi ocene ugotavljati, katere informacije bi ji lahko bile predložene.

Glede na to tožnik, če je sodeloval v formalnem postopku preiskave, določenim s členom 88(2) ES, ne more podajati trditev o dejstvih, ki jih Komisiji ne pozna in jih ni navajal v formalnem postopku preiskave. Po drugi strani pa zainteresirana stranka ni v ničemer omejena, da proti končni odločbi zatrjuje pravne razloge, ki jih ni navajala v upravnem postopku.

To rešitev je razen v posebnih primerih mogoče razširiti tudi na primere, v katerih podjetje ni sodelovalo pri formalnem postopku preiskave, določenim v členu 88(2) ES.

Uporablja se tudi za tožečo stranko, ki se je ne glede na to, da je bila dobro seznanjena z začetkom formalnega postopka preiskave, ki se je nanašal zlasti na zadevno odpoved terjatvi, od katere je imela korist, in ob upoštevanju nujnosti ter pomembnosti dejstva zanjo, da posreduje nekatere informacije zaradi dvomov o združljivosti te odpovedi terjatvi s pravom Skupnosti, odločila, da ne bo sodelovala pri formalnem postopku preiskave in poleg tega ni trdila, da bi bila odločba o začetku formalnega postopka preiskave premalo obrazložena, da bi lahko učinkovito uresničevala svoje pravice.

(Glej točke od 82 do 85, 90 in 104.)

2. Ker se je lokalna skupnost, ki je imela gotovo in likvidno terjatev do podjetja odpovedala tej terjatvi v zameno za delnice družbe, ki so bile ob transakciji brez vrednosti, in to podjetje ni dokazalo, da je ta znesek preneslo v kapital druge družbe, zaradi česar bi bila ta prejemnica, je treba presoditi, da je navedeno podjetje, ki je ohranilo ta znesek v svojem premoženju, imelo korist od prenosa javnih sredstev v smislu člena 87(1) ES.

(Glej točki 169 in 170.)

3. Pomoči, ki so namenjene za zmanjšanje stroškov podjetja, ki bi jih to navadno moralo nositi v okviru tekočega poslovanja običajnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence.

Kakor hitro državna oblast favorizira podjetje, ki posluje v zelo konkurenčnem sektorju, tako da mu da prednost, pride do izkrivljanja konkurence oziroma do možnosti takega izkrivljanja.

Tako je na primer, če se lokalna skupnost brez dejanske protidajatve odpove terjatvi, ki jo je imela do podjetja, ki je opravljalo dejavnost v sektorju, ki je popolnoma odprt za konkurenco.

(Glej točke od 177 do 180.)

4. Treba je šteti, da pomoč države članice vpliva na trgovino znotraj Skupnosti, če okrepi položaj podjetja v razmerju do drugih podjetij, ki mu konkurirajo v okviru trgovine znotraj Skupnosti.

Tako je, če družba holding izkorišča pomoč, ki se kaže v finančni koristi na trgu, kjer delujejo družbe, ki jih nadzoruje, in pri tem okrepi svoj položaj glede na druga podjetja in si omogoči povečanje izvoza.

Zahteva za vračilo vrednosti take pomoči zato ne more veljati za kršitev načela sorazmernosti in člena 14 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES].

(Glej točke 181, 184, 198 in 199.)

5. Komisiji ni mogoče očitati kršitve, ki izhaja iz drugačnega obravnavanja primerljivih položajev, ker je pri določitvi zneska državne pomoči uporabila različni metodi za oceno vrednosti delnic, ki jih je družba kupila in nato prodala, saj se ta ocena nanaša na vrednosti na različna datuma in v zvezi z različnima okoliščinama, ki sta zaznamovani z obstojem cene, ki je določena z državnimi predpisi, in z vrednostjo glede na ekonomsko stvarnost.

(Glej točke 201, od 207 do 211 in 218.)

6. Obveznost obrazložitve iz člena 253 ES pomeni bistveno postopkovno zahtevo, ki jo je treba ločiti od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri se zastavlja vprašanje vsebinske zakonitosti spornega akta. Obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, mora biti prirejena naravi obravnavanega akta ter jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki je izdajatelj akta, tako da se stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko opravi svoj nadzor.

Poleg tega je to zahtevo treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, predvsem glede na vsebino akta, naravo razlogov, na katere se sklicuje, in interes, ki bi ga lahko imeli naslovniki oziroma drugi subjekti, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, da bi obrazložitev pojasnila vse upoštevne dejanske in pravne elemente, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na sobesedilo in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.

Uporaba tega načela pri opredelitvi ukrepa za pomoč zahteva, da se navedejo razlogi, zaradi katerih je Komisija štela, da za zadevni ukrep velja člen 87(1) ES.

Če predpostavimo, da je pomoč bila dodeljena, mora Komisija tudi dovolj jasno podati bistvena dejstva in pravne razloge, tako da se lahko zlasti tožeča stranka in sodišče Skupnosti seznanita z razlogi, zakaj Komisija meni, da je sporna transakcija povzročila izkrivljanje konkurence in da je prizadela trgovino znotraj Unije.

(Glej točke od 234 do 236 in 246.)