Keywords
Summary

Keywords

1. Ribištvo – Ohranitev morskih virov – Nadzorni ukrepi – Obveznosti nadzora in izvajanja represivnih ukrepov s strani držav članic – Obseg

(Uredba Sveta št. 2847/93)

2. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, v kateri je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršitve sodbe – Denarne sankcije – Denarna kazen – Pavšalni znesek – Kumulacija sankcij – Dopustnost – Pogoji – Kršitev načel ne bis in idem in enakosti obravnavanja – Neobstoj

(člen 228(2) ES)

3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, v kateri je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršitve sodbe – Denarne sankcije – Načini izračuna – Prosta presoja Sodišča – Neobstoj vpliva smernic, ki jih je sprejela Komisija

(člen 228(2) ES))

4. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, v kateri je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršitve sodbe – Denarne sankcije – Prosta presoja Sodišča – Naložitev sankcije, neodvisno od predloga Komisije – Dopustnost

(člen 228(2) ES)

5. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, v kateri je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršitve sodbe – Denarne sankcije – Denarna kazen – Določitev zneska – Merila

(člen 228(2) ES)

Summary

1. Izpolnjevanje obveznosti, h kateremu so države članice zavezane na podlagi Skupnostnega sistema ohranitve in upravljanja virov na področju ribištva, je nujno za ohranitev morskih bioloških virov in njihovega izkoriščanja na trajnih osnovah in v primernih ekonomskih in socialnih razmerah. Uredba št. 2847/93 o oblikovanju nadzornega sistema v skupni ribiški politiki v tem pogledu uvaja solidarno odgovornost držav članic, ki v primeru, ko ena država članica ne izpolni svojih obveznosti, ogrozi interese drugih držav članic in njihovih gospodarskih subjektov.

Navedena Uredba št. 2847/93 poleg tega podaja natančne podatke o vsebini ukrepov, ki jih morajo države članice sprejeti za zagotovitev učinkovitosti Skupnostnega sistema in ki morajo biti namenjeni zagotovitvi zakonitosti ribolova s ciljem hkrati preprečiti morebitne nepravilnosti in njihovo zatiranje. Ta cilj zahteva, da so izvedeni ukrepi učinkoviti, sorazmerni in odvračalni. Za osebe, ki se ukvarjajo z ribolovno dejavnostjo ali povezano dejavnostjo, mora obstajati resna nevarnost, da bodo ob kršitvi pravil skupne ribiške politike odkrite in ustrezno kaznovane. Če namreč pristojni organi države članice ne bi sistematično preganjali odgovornih za take kršitve, bi bili ogroženi tako ohranitev in upravljanje ribolovnih virov kot tudi enovito izvajanje skupne ribiške politike.

(Glej točke 33, 34, 37 in 69.)

2. Cilj postopka iz člena 228(2) ES je spodbuditi državo članico zamudnico k izvršitvi sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti in s tem zagotoviti učinkovito uporabo prava Skupnosti. Ukrepa, predvidena s to določbo, torej pavšalni znesek in denarna kazen, oba sledita temu cilju.

Uporaba enega ali drugega ukrepa je odvisna od zmožnosti vsakega, da doseže zasledovani cilj glede na okoliščine primera. Če se zdi naložitev denarne kazni posebej prilagojena za spodbuditev države članice, da v najkrajšem možnem roku izpolni obveznost, ki bi se ob neobstoju takega ukrepa še nadaljevala, naložitev pavšalnega zneska temelji bolj na presoji posledic neizpolnitve obveznosti zadevne države članice na zasebne in javne interese, zlasti ko se je neizpolnitev obveznosti nadaljevala v daljšem obdobju od sodbe, s katero je bila prvotno ugotovljena.

V teh okoliščinah ni izključen poseg po vrstah sankcij, določenih v členu 228(2) ES, zlasti kadar je neizpolnitev obveznosti trajala daljše obdobje in bi se še nadaljevala, saj je treba uporabo veznika „ali“ v omenjenem odstavku 2 razumeti v kumulativnem in ne alternativnem smislu.

Iz tega niti ne sledi, da je lahko v nasprotju z načelom ne bis in idem , saj ob tem, da je trajanje neizpolnitve obveznosti upoštevano kot eno od meril, da bi se določila primerna raven prisile in odvrnitve, kumulativna naložitev denarne kazni in pavšalnega zneska ne pomeni kršitve enakega obravnavanja, ker je taka kumulacija glede na naravo, resnost in nadaljevanje ugotovljene neizpolnitve obveznosti ustrezna in dejstvo, da taka kumulativna kazen še ni bila naložena v zvezi s tem, ne pomeni ovire.

(Glej točke od 80 do 86.)

3. Če v okviru postopka iz člena 228(2) Sodišče ugotovi, da država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo pavšalnega zneska in denarne kazni. Izvrševanje tega pooblastila pa ni pogojeno s tem, da Komisija sprejme smernice o načinu izračuna pavšalnih zneskov ali glob, ki jih namerava predlagati Sodišču, čeprav take smernice dejansko prispevajo k zagotovitvi transparentnosti, predvidljivosti in pravni varnosti postopka, ki ga vodi Komisija. V nobenem primeru pa take smernice Sodišča ne zavezujejo.

(Glej točko 85.)

4. Če v okviru postopka iz člena 228(2) Sodišče ugotovi, da država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži denarne sankcije. V zvezi s tem Sodišče lahko odstopa od predloga Komisije in zadevni državi naloži plačilo pavšalnega zneska, čeprav Komisija tega ni predlagala.

Glede politične legitimnosti Sodišča za določitev denarne sankcije je, ob tem da se vprašanje, ali je zadevna država članica izvršila prejšnjo sodbo Sodišča, obravnava v sodnem postopku, v katerem so politični preudarki neupoštevni, možnost naložitve denarne sankcije in izbira sankcije, ki je najbolj prilagojena okoliščinam primera, presojana le glede na ugotovitve Sodišča v sodbi, ki bo izrečena na podlagi člena 228(2) ES, in torej ne spada na področje politike.

Po drugi strani ni mogoče sprejeti trditve, da bi Sodišče, če bi se oddaljilo od predlogov Komisije ali bi jih prekoračilo, kršilo splošno načelo civilnega postopka, ki sodniku prepoveduje prekoračitev predlogov strank. Postopek, določen v členu 228(2) ES, je namreč poseben sodni postopek, značilen za pravo Skupnosti, ki ga ni mogoče enačiti s civilnim postopkom, pri čemer obsodba na plačilo denarne kazni in/ali pavšalnega zneska nima namena nadomestiti kakršne koli škode, ki bi jo povzročila zadevna država članica, ampak izvesti nanjo ekonomski pritisk, ki jo spodbudi, da odpravi ugotovljeno neizpolnitev obveznosti. Naložene denarne kazni morajo biti torej določene glede na stopnjo potrebne prepričljivosti, da zadevna država članica spremeni ravnanje.

Ravno tako ni mogoče sprejeti trditve, da so bile domnevno kršene pravice obrambe. Postopek, določen v členu 228(2) ES, je namreč treba šteti za poseben sodni postopek izvršitve sodb, z drugimi besedami kot način izvršbe. Torej je treba v tem smislu presoditi postopkovne garancije, ki morajo biti na voljo zadevni državi članici. Iz tega sledi, da morajo, potem ko je v okviru kontradiktornega postopka ugotovljeno nadaljevanje neizpolnitve obveznosti iz prava Skupnosti, pravice obrambe, ki jih je treba priznati državi članici zamudnici v zvezi s predvidenimi denarnimi sankcijami, upoštevati želeni cilj, kar pomeni zagotoviti in jamčiti za ponovno vzpostavitev spoštovanja zakonitosti.

(Glej točke 87 in od 90 do 93.)

5. Kadar gre za naložitev denarne kazni državi članici zaradi sankcioniranja neizvršitve sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti, predlogi Komisije glede zneska denarne kazni ne vežejo Sodišča in so le koristna referenčna osnova. Pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku Sodišče določi tako denarno kazen, da je ta po eni strani prilagojena okoliščinam in po drugi strani sorazmerna z ugotovljeno kršitvijo in z zmožnostjo plačila zadevne države članice. V ta namen so temeljna merila, ki jih je treba upoštevati za zagotovitev prisilne narave denarne kazni zaradi enotne in učinkovite uporabe prava Skupnosti, ki se jih mora upoštevati, načeloma trajanje kršitve, stopnja njene resnosti in zmožnost plačila zadevne države članice. Za uporabo teh meril je treba upoštevati zlasti posledice neizvršitve na zasebne in javne interese ter obstoječo nujnost, da se zadevno državo članico prisili v izpolnitev njene obveznosti.

(Glej točki 103 in 104.)