Zmanjševanje onesnaževanja z odpadki iz industrije titanovega dioksida

Zakonodajo EU o onesnaževanju z odpadki iz industrije titanovega dioksida zdaj ureja Direktiva 2010/75/EU o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja).

AKT

Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja).

POVZETEK

Odpadni material iz titanovega dioksida lahko povzroči hudo onesnaženje zraka in vode. Direktiva 2010/75/EU zato namenja posebno poglavje prav titanovem dioksidu in določa stroge mejne vrednosti emisij.

Prepoved odstranjevanja odpadkov

Naslednjih oblik odpadkov ni dovoljeno odstranjevati v katero koli vodno telo, morje ali ocean:

• trdni odpadki;
• matična lužina, ki nastaja pri fazi filtriranja, ki sledi hidrolizi raztopine titanil sulfata pri obratih, ki uporabljajo sulfatni postopek (ki vsebujejo več kot 0,5 % proste žveplove kisline);
• odpadki iz obratov, ki uporabljajo kloridov postopek (z vsebnostjo več kot 0,5 % proste klorovodikove kisline in različnih težkih kovin);
• filtrirna sol, mulji in tekoči odpadki, ki nastajajo pri obdelavi odpadkov iz zgoraj navedenih postopkov ter vsebujejo različne težke kovine, razen nevtraliziranih in filtriranih ali dekantiranih odpadkov, ki vsebujejo sledove težkih kovin in katerih pH-vrednost pred razredčenjem je večja od 5,5.

Nadzor emisij v vodo

Za emisije v vodo so določene mejne vrednosti (del 1 Priloge VIII).

Preprečevanje in nadzor emisij v zrak

Emisije kapljic kisline iz obratov je treba preprečiti.

Za emisije v zrak so določene mejne vrednosti (del 2 Priloge VIII).

Spremljanje emisij

Države članice EU morajo zagotoviti spremljanje emisij v vodo in zrak, obenem pa morajo biti v celoti izpolnjeni tudi pogoji, ki so določeni v dovoljenju za obratovanje obrata (npr. izvajajo se ukrepi za preprečevanje onesnaževanja, uporabljajo se najboljše razpoložljive tehnologije, odpadki se zmanjšujejo, reciklirajo ali odstranjujejo na najmanj onesnažujoč način, dosežena je najvišja raven energetske učinkovitosti itd.).

Spremljanje je treba izvajati v skladu s standardi CEN (ali drugimi priznanimi standardi, ki zagotovijo z znanstvenega vidika enako kakovostne podatke). Specifikacije v zvezi s postopkom spremljanja so vsebovane v delu 3 Priloge VIII.

Zadnja posodobitev: 11.08.2014