Begunci in osebe brez državljanstva – skupni standardi glede pogojev

 

POVZETEK:

Direktiva 2011/95/EU – skupni standardi glede pogojev in mednarodne zaščite beguncev in oseb brez državljanstva

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Namen te direktive je:

• določiti skupne standarde za ugotavljanje, katere osebe, ki niso državljani EU, ali osebe brez državljanstva resnično potrebujejo mednarodno zaščito v EU kot begunci ali kot upravičenci do subsidiarne zaščite*,
• zagotoviti, da lahko te osebe izkoristijo minimalno raven ugodnosti in pravic v vseh državah EU.

Na ta način si prizadeva omejiti gibanje zadevnih oseb med državami EU zaradi razlik v zakonodaji.

Direktiva spreminja in nadomešča Direktivo 2004/83/ES, da se zagotovi skladnost s sodno prakso* Sodišča Evropske unije (Sodišča EU) in Evropskega sodišča za človekove pravice.

KLJUČNE TOČKE

Namen in opredelitev pojmov

• Določeni so skupni standardi za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za opredelitev vsebine mednarodne zaščite. Vendar lahko države EU uvedejo ali ohranijo ugodnejša pravila za osebe, ki potrebujejo zaščito.
• Opredeljeni so „begunci“ in „osebe, upravičene do subsidiarne zaščite“, prav tako pa njihovi „družinski člani“ – razširjeno na očeta, mater ali drugo odraslo osebo, ki je odgovorna za upravičenca do mednarodne zaščite, če je ta mlajši od 18 let (mladoletnik) ali neporočen.

Obravnavanje prošenj

• Države EU so dolžne aktivno sodelovati s prosilcem pri ugotavljanju ustreznih elementov prošnje.
• Naveden je neizčrpen seznam vidikov, ki vključujejo dejstva, izjave in okoliščine (na primer, ali je bila oseba preganjana), ki jih je treba upoštevati pri objektivnem in nepristranskem obravnavanju posamezne prošnje.
• Če so storili vse, kar je mogoče, da so vložili prošnjo in jo utemeljili ter je bila ugotovljena splošna verodostojnost prošnje, je treba tudi v primeru pomanjkanja dokumentarnih ali drugih dokazil odločiti v korist prosilca za azil.
• Prosilci lahko ne potrebujejo mednarodne zaščite, če lahko izkoristijo notranjo zaščito pred preganjanjem ali resno škodo na katerem koli delu ozemlja svoje izvorne države, do katerega imajo varen in zakonit dostop, in se od njih lahko razumno pričakuje, da se bodo v njem nastanili.
• Direktiva pojasnjuje, da:
  • lahko zaščito pred preganjanjem ali resno škodo nudijo le država ali stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja,
  • morajo biti te strani pripravljene in sposobne zagotavljati dejansko in nezačasno zaščito,
  • mora imeti prosilec dostop do take zaščite.
• Države EU morajo uporabljati natančne in najnovejše informacije iz ustreznih virov, kot sta Visoki komisar Združenih narodov za begunce in Evropski azilni podporni urad.

Izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa begunca

• Kaj je „dejanje preganjanja“ v smislu Ženevske konvencije, je pojasnjeno v zvezi s statusom begunca in različnimi oblikami, ki jih lahko imajo.
• Obstajati morajo razlogi za preganjanje, besedilo pa navaja vidike, kot so rasa, veroizpoved, nacionalna pripadnost, članstvo v določeni družbeni skupini ali politično prepričanje, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju razlogov za preganjanje.
• Odsotnost zaščite pred preganjanjem zaradi enega od zgornjih razlogov je tudi razlog za izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa begunca.

Izpolnjevanje pogojev za subsidiarno zaščito

„Resna škoda“, ki bi jo tvegala oseba, ki ni državljan EU, če bi se vrnila v izvorno državo, ali v primeru osebe brez državljanstva v državo prejšnjega običajnega prebivališča, zajema:

• smrtno kazen ali usmrtitev,
• mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen,
• resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah oboroženega spopada.

Prenehanje ali izključitev iz statusa begunca ali subsidiarne zaščite

Direktiva navaja:

• okoliščine, v katerih preneha status begunca ali subsidiarna zaščita (na primer, če prosilec pridobi novo državljanstvo) ali nastopi izključitev (na primer, če je prosilec storil vojni zločin ali zločin proti človeštvu),
• razloge, zaradi katerih se lahko te pravice prekličejo, odvzamejo ali zavrne njihovo podaljšanje – tudi kadar obstajajo utemeljeni razlogi, da se prosilca obravnava kot nevarnega za varnost ali skupnost evropske države gostiteljice.

Vsebina mednarodne zaščite

Vsebina statusa upravičenca za subsidiarno zaščito je bolj usklajena z vsebino statusa begunca in v veliki meri odpravlja možnost držav EU, da omejijo dostop do nekaterih pravic samo na begunce.
Mednarodna zaščita, ki jo prizna evropska država gostiteljica, zajema naslednje pravice:

• zaščita pred vračanjem*,
• dostop beguncev in upravičencev do subsidiarne zaščite do informacij o pravicah in dolžnostih, povezanih z njihovim statusom, v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se lahko upravičeno domneva, da ga razumejo,
• zaščita enotnosti družine,
• če ne obstajajo nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda, izdaja:
  • dovoljenj za prebivanje – veljavnih najmanj tri leta za begunce in najmanj eno leto (v primeru podaljšanja dve leti) v primeru subsidiarne zaščite, ter
  • potovalnih dokumentov za potovanja izven nacionalnega ozemlja – v primeru subsidiarne zaščite samo, če posamezniki ne morejo dobiti nacionalnega potnega lista,
• dostop do zaposlitve in priložnosti za izobraževanje in usposabljanje v zvezi z zaposlitvijo z enakim obravnavanjem glede pogojev zaposlitve,
• dostop do izobraževanja – enako obravnavanje za mladoletnike, kot velja za državljane, in enako obravnavanje za odrasle, kot velja za osebe, ki niso državljani EU in tam zakonito prebivajo,
• enak dostop do postopkov priznavanja tujih diplom in poklicnih kvalifikacij,
• enako obravnavanje, kot velja za državljane, glede socialne blaginje (v primeru subsidiarne zaščite se lahko omeji na osnovne ugodnosti),
• zastopanje mladoletnikov brez spremstva s strani njihovega zakonitega skrbnika ali po potrebi s strani organizacije, zadolžene za blaginjo mladoletnikov, ali s katerim koli drugim primernim zastopanjem, kot ga določa nacionalni pravni sistem,
• dostop do nastanitve pod enakimi pogoji kot druge osebe, ki niso državljani EU in tam zakonito prebivajo,
• prosto gibanje na nacionalnem ozemlju pod enakimi pogoji in z enakimi omejitvami, kot veljajo za druge osebe, ki niso državljani EU in tam zakonito prebivajo,
• dostop do integracijskih ukrepov,
• po potrebi pomoč ob vrnitvi.

Države, ki ne spadajo v področje uporabe direktive

Irska in Združeno kraljestvo (1) sta izvzeta iz uporabe direktive, kot jima dovoljuje Protokol št. 21, priložen Lizbonski pogodbi. Zato ju še naprej zavezuje Direktiva 2004/83/ES.
Danske ne zavezuje ta direktiva niti predhodna direktiva na podlagi Protokola št. 22 o njenem stališču, ki je priložen Lizbonski pogodbi.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Direktiva 2011/95/EU spreminja in nadomešča Direktivo 2004/83/ES. Večina členov Direktive 2011/95/EU v zvezi z vidiki, ki jih Direktiva 2004/83/ES ne zajema, se uporablja od 22. decembra 2013. Države EU so morale nove predpise iz Direktive 2011/95/EU prenesti v nacionalno zakonodajo do 21. decembra 2013.

OZADJE

Direktiva, znana kot „direktiva o zahtevanih pogojih“, je skupaj z direktivo o azilnem postopku, direktivo o pogojih za sprejem, dublinsko uredbo in uredbo Eurodac eden od glavnih instrumentov v okviru skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS). Pomembna je tudi krepitev finančne solidarnosti z uredbo o ustanovitvi Sklada za azil, migracije in vključevanje. Evropska komisija je leta 2016 sprejela sporočilo o začetku procesa reforme skupnega evropskega azilnega sistema.

KLJUČNI POJMI

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL L 337, 20.12.2011, str. 9–26).

POVEZANI DOKUMENTI

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu k reformi skupnega evropskega azilnega sistema in krepitvi zakonitih poti v Evropo (COM(2016) 197 final z dne 6. aprila 2016).

Uredba (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o ustanovitvi Sklada za azil, migracije in vključevanje, o spremembi Odločbe Sveta 2008/381/ES in razveljavitvi odločb št. 573/2007/ES in št. 575/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Odločbe Sveta 2007/435/ES (UL L 150, 20.5.2014, str. 168–194).

Glej prečiščeno različico.

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL L 180, 29.6.2013, str. 60–95).

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL L 180, 29.6.2013, str. 96–116).

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29.6.2013, str. 31–59).

Nadaljnje spremembe Uredbe (EU) št. 604/2013 so vključene v izvirni dokument. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (UL L 180, 29.6.2013, str. 1–30).

Zadnja posodobitev 29.01.2018

---

(1) Združeno kraljestvo 1. februarja 2020 izstopi iz Evropske unije in postane tretja država (ki ni članica EU).