This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52014DC0906
DRAFT JOINT EMPLOYMENT REPORT FROM THE COMMISSION AND THE COUNCIL accompanying the Communication from the Commission on the Annual Growth Survey 2015
OSNUTEK SKUPNEGA POROČILA KOMISIJE IN SVETA O ZAPOSLOVANJU k sporočilu Komisije o letnem pregledu rasti za leto 2015
OSNUTEK SKUPNEGA POROČILA KOMISIJE IN SVETA O ZAPOSLOVANJU k sporočilu Komisije o letnem pregledu rasti za leto 2015
/* COM/2014/0906 final */
OSNUTEK SKUPNEGA POROČILA KOMISIJE IN SVETA O ZAPOSLOVANJU k sporočilu Komisije o letnem pregledu rasti za leto 2015 /* COM/2014/0906 final */
Osnutek skupnega poročila o
zaposlovanju, pripravljenega v skladu s členom 148 PDEU, je del
svežnja letnega pregleda rasti ob začetku evropskega semestra 2015.
To poročilo je pomemben prispevek k okrepljenim gospodarskim smernicam in
podpira ključne ugotovitve o zaposlovanju iz letnega pregleda rasti.
Analiza temelji na razmerah na področju zaposlovanja in socialnih razmerah
v Evropi, izvajanju smernic za zaposlovanje[1] ter pregledu
nacionalnih reformnih programov, na podlagi katerih so bila pripravljena priporočila
za posamezne države, ki jih je Svet sprejel 8. julija 2014, ter na oceni
njihovega dosedanjega izvajanja. Razmere na področju
zaposlovanja in socialnih zadev še vedno zaskrbljujoče Jesenske gospodarske napovedi
Komisije zaznamujeta počasna rast in visoka, vendar razmeroma stabilna,
brezposelnost (24,6 milijona prebivalcev). Razlike med državami, zlasti v
območju evra, ostajajo visoke. Brezposelnost postaja strukturna celo v
razmeroma uspešnih gospodarstvih, kar dokazuje vedno večje število dolgotrajno
brezposelnih. Treba je
nadaljevati z reformami, ki podpirajo dobro delujoče trge dela Več držav članic je
sprejelo reforme v skladu s priporočili za posamezne države. Prvi
pozitivni učinki teh reform pa so vidni med drugim v povečanih
stopnjah aktivnosti. Vendar je za spodbujanje rasti in ustvarjanje pozitivnega
okolja za nova delovna mesta potrebnih več naložb. Kar zadeva odpravljanje
brezposelnosti med mladimi, so države članice napredovale pri izvajanju
jamstev za mlade. Potrebna so nadaljnja prizadevanja, in sicer je treba posebno
pozornost nameniti javnim službam za zaposlovanje, individualno prilagojenim
ukrepom na področju aktivne politike zaposlovanja ter poklicnemu
izobraževanju in usposabljanju (VET). Države članice bi morale zagotoviti
ugodno okolje za podjetja, da lahko ta nudijo pripravništva, ki bodo tako
olajšala prehod od izobraževanja k zaposlitvi. Z naložbami v
človeški kapital prek izobraževanja in usposabljanja se bo povečala
produktivnost Države članice so uvedle
ukrepe, ki so namenjeni izboljšanju ponudbe spretnosti ter spodbujanju
izobraževanja odraslih. Številne države so sprejele ukrepe za izboljšanje
svojih primarnih, sekundarnih in terciarnih izobraževalnih sistemov, medtem ko
so druge sprejele splošne strategije izobraževanja. Ob upoštevanju hitro
spreminjajočih se zahtev po spretnostih morajo države članice
nadaljevati z reformami svojih sistemov poklicnega izobraževanja in
usposabljanja, da se poveča produktivnost delavcev. Davčni sistemi in sistemi
socialnih prejemkov bi morali podpirati ustvarjanje delovnih mest Sistemi nadomestil za brezposelnost
bi morali biti bolje povezani z aktivacijskimi in podpornimi ukrepi, za boljše
vključevanje dolgotrajno brezposelnih na trg dela pa so potrebni nadaljnji
ukrepi. Države članice bi morale še naprej izvajati ukrepe za reševanje
vprašanja segmentacije trga dela s poenostavitvijo delovne zakonodaje, ali pa
te ukrepe celo okrepiti. Začele so se izvajati nekatere
reforme davčnih sistemov za zmanjšanje dejavnikov, ki odvračajo od dela,
ter obenem za nižjo obdavčitev dela, da bi podjetja lahko (ponovno)
zaposlila mlade in dolgotrajno brezposelne. Več držav članic je
obravnavalo tudi mehanizme določanja plač, da bi se gibanje plač
uskladilo s produktivnostjo in prispevalo k razpoložljivemu dohodku
gospodinjstev, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena minimalnim
plačam. Nekaj držav članic je preučilo možnosti za ustvarjanje
delovnih mest z (začasnim) zaposlovanjem ter s subvencijami na
področju plač in socialnih prispevkov, ki so namenjene novim
zaposlitvam. Posodobitev
sistemov socialne zaščite Uvedene so bile reforme sistemov
socialne zaščite. Upokojitvena starost se zvišuje, razlike v upokojitveni
starosti med moškimi in ženskami pa se zmanjšujejo. Države članice z
odlogom upokojitve ljudem ponujajo možnosti za podaljšanje njihove delovne dobe
in izboljšanje pokojninskih pravic. Sistemi socialne zaščite
omogočajo zaposlovanje tistih, ki lahko vstopajo na trg dela, zaščito
tistih, ki so najbolj izključeni s trga dela, ter varstvo posameznikov
pred tveganji v različnih življenjskih obdobjih. Države članice si vse bolj
prizadevajo, da bi pomagale tistim, ki so bolj izpostavljeni tveganju
revščine, zlasti otrokom in starejšim. Poleg tega s pregledi izdatkov za
zdravstvo spodbujajo načine za večjo splošno in stroškovno
učinkovitost v prid državljanom. 1. TRENDI
NA TRGU DELA IN SOCIALNEM PODROČJU TER IZZIVI V EVROPSKI UNIJI Brezposelnost
se počasi zmanjšuje, vendar je v EU-28 še vedno visoka. Čeprav
se je stopnja brezposelnosti med letoma 2004 in 2008 zmanjšala za več kot
dve odstotni točki, je finančna in gospodarska kriza povzročila
bistveno poslabšanje (slika 1). Med letoma 2008 in 2013 (desezonirani
podatki) se je stopnja brezposelnosti v EU-28 povečala s 7,0 % na 10,8 %.
Novejši podatki Eurostata kažejo, da se je stopnja brezposelnosti od takrat
zopet znižala, in sicer je septembra 2014 znašala 10,1 % (11,5 %
v 18 državah območja evra). To je najnižja stopnja brezposelnosti od
februarja 2012, ki je hkrati stabilna v primerjavi z avgustom 2014. To pomeni,
da je absolutno število brezposelnih 24,6 milijona, kar je manj kot 26,4
milijona brezposelnih leto prej. Glede na dosedanji razvoj za različne
skupine na trgu dela je mogoče opaziti, da je stopnja brezposelnosti
mladih strukturno nad povprečno stopnjo in se tudi bolje odziva na
poslovni cikel. Stopnje brezposelnosti med
nizkokvalificiranimi delavci so tudi strukturno višje.[2]
Stopnje brezposelnosti so precej nizke med starejšimi delavci, vendar se ti na
splošno težje ponovno zaposlijo, ko so enkrat brezposelni. Stopnje
brezposelnosti za moške in ženske so bile od leta 2009 skoraj enake. Slika 1: Razvoj stopenj brezposelnosti
med letoma 2004 in 2013 v EU-28 (letni podatki), skupno, mladi, starejši
delavci, nizkokvalificirani delavci in ženske
Vir:
Eurostat Med
državami članicami še vedno obstajajo velike razlike na področju
gibanj brezposelnosti, vendar se te ne povečujejo.
Septembra 2014 so stopnje brezposelnosti segale
od 5,0 % v Nemčiji in 5,1 % v Avstriji na eni strani do 24,0 %
v Španiji in 26,4 % v Grčiji (julijski podatki) na drugi strani.
Brezposelnost se je v zadnjem letu zmanjšala v 21 državah članicah, ostala
nespremenjena v eni državi in se povečala v šestih. Največja
zmanjšanja so bila zabeležena v Španiji, na Hrvaškem, Madžarskem in
Portugalskem. Brezposelnost pa se je dodatno povišala
v šestih državah članicah (Francija, Italija, Litva, Luksemburg, Avstrija
in Finska). Dolgotrajna
brezposelnost še vedno narašča. Med letoma 2010
in 2013 se je stopnja dolgotrajne brezposelnosti v EU-28 povečala s 3,9 %
na 5,1 %. Trendi so bili zlasti negativni v Grčiji in Španiji ter
nekoliko manj na Cipru, medtem ko so bile zabeležene znatne izboljšave v treh
baltskih državah. V zadnjem letu se je dolgotrajna
brezposelnost kot delež skupne brezposelnosti dodatno povečala s 45,3 %
na 48,7 % v EU-28 (s 47,5 % na 51,5 % v 18 državah območja
evra). Dolgotrajna brezposelnost prizadene moške, mlade in
nizkokvalificirane delavce bolj kot druge skupine na trgu dela, še posebej pa
prizadene tiste, ki delajo v nazadujočih poklicih in sektorjih. Splošno
stanje gospodarstva ostaja pomemben dejavnik pri določanju sprememb
stopenj in tokov dolgotrajne brezposelnosti, vendar obstajajo velike razlike v
učinkih med posameznimi državami, saj so nekatere (npr. Finska, Nizozemska
in Švedska) zagotovile visoke stopnje prehoda nazaj v zaposlitev v primerjavi z
drugimi (npr. Bolgarija, Grčija in Slovaška). Na splošno ena od petih
dolgotrajno brezposelnih oseb v EU še nikoli ni bila zaposlena, tri od štirih
pa so mladi, mlajši od 35 let, kar ustvarja tveganje za socialno
izključenost.[3] Slika 2: Stopnje dolgotrajne
brezposelnosti v odstotkih aktivnega prebivalstva, EU-28 in države
članice, leti 2010 in 2013
Vir:
Eurostat Brezposelnost
mladih ostaja zelo visoka, vendar se kažejo znaki izboljšanja.
Septembra 2014 je bila stopnja
brezposelnosti mladih (15–24 let) v EU-28 21,6-odstotna, kar je za 1,9 odstotne
točke manj glede na preteklo leto. Med državami članicami je opaziti
veliko razpršenost, pri čemer stopnja brezposelnosti po podatkih iz julija
2014 znaša 7,6 % v Nemčiji in 9,1 % v Avstriji, v Grčiji in
Španiji pa 50,7 % oziroma 53,7 %. Od tedaj se razhajanja niso
več povečevala, vendar ostajajo velika. Delež
mladih (15–24 let), ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo
(NEET), ostaja velik, čeprav se je v
prvem četrtletju leta 2014 skoraj 70 % mladih v EU izobraževalo.
V številnih državah članicah je delež mladih, ki niso zaposleni in
se ne izobražujejo ali usposabljajo, znatno nad najnižjo ravnjo iz leta 2008
in še vedno blizu zgornji meji. To še zlasti velja za nekatere države
članice z najvišjimi stopnjami, kot so Bolgarija, Ciper, Grčija,
Španija, Hrvaška, Italija in Romunija. Razmeroma nizke stopnje, ki se
izboljšujejo, pa so bile zabeležene v Avstriji, Nemčiji, na Danskem, v
Luksemburgu, na Nizozemskem in Švedskem. V letu 2013 so ravni ostale nad 10 %
v veliki večini držav članic. Delež mladih, ki niso zaposleni in se
ne izobražujejo ali usposabljajo, je nekoliko višji med ženskami kot moškimi,
in sicer je bil leta 2013 med ženskami 13,2 %, med moškimi pa 12,7 %
(skupaj 13,0 %). Pojav mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali
usposabljajo, je predvsem posledica povečanja brezposelnosti mladih ter
tudi njihove neaktivnosti, povezane z neizobraževanjem. V nekaterih državah
članicah (Bolgarija, Romunija, Italija) delež neaktivnih
mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, presega 10 %. Stopnje
zgodnjega opuščanja šolanja postopoma upadajo, s čimer je dosežen napredek
pri uresničevanju cilja, da do leta 2020 manj kot 10 % mladih
predčasno opusti šolanje. Stopnja
zgodnjega opuščanja šolanja je leta 2013 znašala 12,0 %, kar je manj
v primerjavi z letom poprej, ko je znašala 12,7 %, pri čemer je bil
delež moških višji (13,6 %) kot delež žensk (10,2 %). Vendar zgodnje
opuščanje šolanja ostaja resen problem, saj zadeva 5 milijonov ljudi,
brezposelnost med njimi pa presega 40 %. Leta 2013 je bila zadevna stopnja
v 18 državah članicah nižja od cilja strategije Evropa 2020 v višini 10 %.
Stopnja zgodnjega opuščanja šolanja je bila najvišja v Španiji in na
Malti, kjer je presegala 20 %. Evropa
dobro napreduje pri uresničevanju cilja, v skladu s katerim bo do leta 2020
stopnja doseganja terciarne ali enakovredne izobrazbe znašala najmanj 40 %.
Stopnja doseganja terciarne izobrazbe je leta 2013
znašala 36,9 %, kar je za 1,2 odstotne točke več kot leto prej.
Najvišje stopnje (nad 50 %) so bile zabeležene na Irskem, v Litvi in
Luksemburgu. V EU pa pridobi terciarno izobrazbo več žensk (39,9 %)
kot moških (31,5 %). Slika 3: Delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali
usposabljajo, za EU-28 in države članice v drugem četrtletju 2014
ter najvišje in najnižje vrednosti od leta 2008 Vir:
Eurostat (anketa o delovni sili; podatki niso desezonirani, povprečje 4
četrtletij do drugega četrtletja 2014, izračuni GD EMPL) Stopnje
aktivnosti se v času krize v večini držav članic niso
poslabšale, v glavnem zaradi naraščajočih
stopenj aktivnosti med starejšimi delavci (v starosti od 55 do 64 let) in
ženskami. Med prvim četrtletjem leta 2008 in prvim četrtletjem leta 2014
je stopnja aktivnosti v EU-28 za skupino prebivalstva v starosti od 15 do 64
let narasla s 70,3 % na 72,0 %, čeprav so bile med državami
znatne razlike. Stopnje aktivnosti so se najbolj povečale na Češkem,
Madžarskem, v Litvi, Luksemburgu, na Malti in Poljskem, najbolj pa so se
zmanjšale na Danskem (vendar je bila izhodiščna stopnja zelo visoka) in
Irskem. Čeprav so se stopnje aktivnosti pri ženskah skozi čas izboljšale,
je v primerjavi z moškimi razlika še vedno opazna, in sicer znaša 11,7 odstotne
točke v prvem četrtletju leta 2014 (zadevna stopnja za moške znaša 77,9 %,
za ženske pa 66,2 %). Razlike med spoloma pri stopnjah aktivnosti so
zlasti visoke v Grčiji in Italiji. V nekaterih
drugih državah, kot so Avstrija, Nemčija in Nizozemska, so stopnje
aktivnosti pri ženskah visoke, vendar je za te države hkrati značilna
razširjenost zaposlitev za krajši delovni čas pri ženskah. Stopnja
zaposlenosti EU še naprej kaže negativen trend, potreben pa bi bil velik
preobrat, da bi bilo mogoče uresničiti krovni cilj strategije Evropa 2020,
in sicer stopnjo zaposlenosti v višini 75 % za moške in ženske v starosti
od 20 do 64 let. Od začetka
krize se je stopnja zaposlenosti v EU-28 zmanjšala za skoraj 1,5 odstotne
točke, in sicer se je z najvišje vrednosti leta 2008 spustila na 68,4 %
v prvem četrtletju leta 2014. Razvoj se po državah članicah
precej razlikuje (slika 4). Med prvim četrtletjem leta 2008 in prvim
četrtletjem leta 2013 je bila rast zaposlenosti izrazito negativna v
več državah južne Evrope, baltskih državah, Bolgariji in na Irskem.
Močno povečanje je bilo zabeleženo v Luksemburgu in na Malti ter v
manjši meri v Nemčiji. V zadnjem letu je bil razvoj bolj ustaljen, saj se
je zaposlenost povečala tudi v več državah, ki niso bile uspešne v
preteklih letih. Spremembe
na področju zaposlovanja niso bile enakomerne.
Čeprav so se stopnje zaposlenosti pri moških
(starih od 20 do 64 let) od prvega četrtletja leta 2008 do prvega
četrtletja leta 2014 zmanjšale za več kot tri odstotne
točke (s 77,4 % na 74,0 %), je zaposlovanje žensk upadlo le
neznatno in se je v prejšnjem letu celo nekoliko povečalo (za 0,8 %).
Precejšna so bila povečanja za starejše delavce (od prvega četrtletja
leta 2008 za 6,2 odstotne točke do višine 50,9 % v začetku
leta 2014, pri čemer so bila povečanja občutna v Belgiji,
Nemčiji, Franciji, na Madžarskem, v Italiji, Luksemburgu, na Nizozemskem
in Poljskem), zlasti za starejše ženske (8,4 odstotne točke). Kar zadeva
stopnjo izobrazbe, je najbolj upadalo zaposlovanje za nizkokvalificirane osebe
in več ali manj tudi za srednje- in visokokvalificirane delavce. Stopnja
zaposlenosti državljanov tretjih držav (starih od 20 do 64 let) v EU-28 se je
zmanjšala z 62,4 % v prvem četrtletju leta 2008 na 55,4 % v
prvem četrtletju leta 2014. Kar zadeva trende zaposlovanja glede na
sektor, storitveni sektor še naprej raste na račun zaposlovanja v
industriji in kmetijstvu. Trenutno so deleži približno 72,5 %, 22,5 %
in 5 %. Čeprav je bil v letih krize opazen negativni vpliv na
zaposlitve za nedoločen čas, so prilagoditve najbolj obremenile
zaposlitve za določen čas (nepodaljšanje). Tako se je število
zaposlitev s polnim delovnim časom med prvim četrtletjem leta 2008 in
prvim četrtletjem leta 2014 zmanjšalo za približno 8,1 milijona. Nasprotno pa je število zaposlitev za krajši delovni
čas v zadnjih letih stalno naraščalo in jih je bilo v primerjavi s
prvim četrtletjem leta 2008 za 4 milijone več. Slika 4: Rast
zaposlovanja (število zaposlenih oseb v starosti od 20 do 64 let) od prvega
četrtletja leta 2008 po državah članicah
Vir: Eurostat,
izračuni GD EMPL Zaposlovanje
se bo v prihodnje verjetno rahlo izboljšalo, predvsem zaradi napovedane rasti
BDP. V
skladu s srednjeročnimi napovedmi bo več trendov privedlo do
nadaljnje rasti zaposlovanja, zlasti na nekaterih področjih[4].
Tehnološki napredek bo ustvaril delovna mesta v sektorju IKT (po
pričakovanjih naj bi bilo do leta 2015 razpisanih 900 000 prostih
delovnih mest za strokovnjake na področju IKT), po drugi strani pa se bo
zaradi staranja prebivalstva, kljub sedanjemu in prihodnjemu omejevanju
sredstev za zdravstveno varstvo, verjetno srednjeročno povečalo
povpraševanje po zdravstvenih delavcih in storitvah, povezanih z zdravstvom.
Poleg tega bi prehod na zeleno gospodarstvo lahko privedel do povečanja
zelenih delovnih mest[5].
Tudi v drugih sektorjih, kot je prometna industrija,
ki so odvisni od visoke tehnologije, bo treba zaposliti občutno več
srednje- do visokokvalificirane delovne sile zaradi rasti letalskega in
potniškega prometa ter visokega deleža starejšega osebja, ki bo po
pričakovanjih zapustilo prometni sektor do leta 2020. Mala in srednje velika podjetja so običajno obravnavana kot
gonilna sila rasti zaposlovanja, pri čemer nekatere raziskave kažejo, da so MSP med letoma 2002
in 2010 ustvarila 85 % novih delovnih mest v EU. Vendar pa se je med
letoma 2010 in 2013 zaposlovanje v MSP v EU zmanjšalo za 0,5 %. Če
izključimo gradbeni sektor, ki je zaposloval enega od sedmih delavcev v
MSP v letu 2008, pomeni to rahlo povečanje za 0,3 %, vendar je to
povečanje vseeno minimalno v primerjavi z 2-odstotnim povečanjem v
velikih podjetjih. V številnih državah članicah je razpoložljivost posojil za
nefinančni sektor še vedno omejena, in sicer zaradi dejavnikov ponudbe in
povpraševanja, vključno s prestrukturiranjem sektorja in razdolževanjem,
ki sta sledila finančni krizi. Poleg tega posojilne obrestne mere bank v
ranljivih državah članicah ostajajo visoke kljub nedavnim ukrepom ECB, ki
zadevajo zlasti MSP. Zaradi omejenega dostopa do financiranja pa bi lahko bilo
ustanovljenih manj novih podjetij, kar je zaskrbljujoče, saj je dokazano,
da predstavljajo mlada podjetja velik delež neto novih delovnih mest med MSP.
Pomanjkanje dinamike pri zaposlovanju v MSP od leta 2010 kaže na možnost
vpliva, ki ga imajo lahko ustrezne rešitve za težave finančnega sektorja
na zaposlovanje. Na zaposlovanje pa močno vplivajo tudi politike, ki
podpirajo ustanavljanje podjetij. Segmentacija
na trgu dela je v več državah članicah še naprej znatna.
Za zaposlovanje mladih sta značilna visoka
deleža zaposlitev za določen čas in zaposlitev za krajši delovni
čas, pri čemer je bilo v prvem četrtletju leta 2014 od skupnega
števila zaposlitev 42,4 % zaposlitev za določen čas in 31,9 %
zaposlitev za krajši delovni čas. Za primerjavo, v celotnem delovno
aktivnem prebivalstvu je bil delež zaposlitev za določen čas in
zaposlitev za krajši delovni čas precej nižji, in sicer je delež
zaposlitev za določen čas znašal približno 13 %, delež
zaposlitev za krajši delovni čas pa 19 %. Ženske so prekomerno
zastopane pri zaposlitvah za krajši delovni čas. V
prvem četrtletju leta 2014 je bilo za krajši delovni čas
zaposlenih 32 % žensk (v primerjavi z 8,3 % moških), pri čemer
je v Avstriji, Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu
delež žensk, ki so zaposlene za krajši delovni čas, večji od 40 %.
Čeprav
udeležba pri naslednjih oblikah dela ni vedno posledica lastne odločitve[6], v sedanjih
makroekonomskih razmerah delo za določen delovni čas in delo za
krajši delovni čas lahko prispeva k ustvarjanju delovnih mest,
srednjeročno ali dolgoročno pa je lahko odskočna deska za
pogodbo za nedoločen čas in/ali za pogodbo za polni delovni čas
(npr. pri mladih). Segmentacija je razvidna tudi iz
stalnih razlik v plačah glede na spol in nizkih stopnjah prehoda od manj
do bolj zaščitenih pogodbenih oblik dela. Usklajevanje
ponudbe in povpraševanja na trgu dela se je v več državah članicah
poslabšalo. Medtem
ko je število prostih delovnih mest v zadnjih nekaj letih v povprečju
ostalo relativno stabilno, pa se je brezposelnost povečala, kar kaže na
poslabšanje usklajevanja ponudbe in povpraševanja na trgu dela.
Krivulja po Beveridgevem modelu (slika 5) kaže, da strukturna brezposelnost
narašča od približno sredine leta 2011[7].
Glede na razvoj dogodkov v vseh državah članicah se je usklajevanje
ponudbe in povpraševanja na trgu dela poslabšalo v večini držav
članic, edina opazna izjema je Nemčija.
Ta
na splošno negativen trend je v glavnem posledica negativnega padca
povpraševanja po delovni sili ter naraščajočega neskladja med ponudbo
znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih[8], kar kaže, da
pomanjkanje priložnosti na trgu dela v povezavi z gospodarsko krizo ustvarja
histerezo, proti kateri je treba ukrepati z naložbami v človeški kapital
ter učinkovitejšim usklajevanjem ponudbe in povpraševanja na trgu dela. Slika 5: Krivulja po Beveridgevem modelu,
EU-28, od prvega četrtletja leta 2008 do prvega četrtletja
leta 2014
Vir: Eurostat.
Opomba: LSI (navpična os) pomeni kazalnik pomanjkanja delovne sile
(„labour shortage indicator“), ki izhaja iz rezultatov poslovnega pregleda EU
(delež proizvodnih podjetij, ki opozarja na pomanjkanje delovne sile kot
dejavnik, ki omejuje proizvodnjo); UR pomeni stopnjo brezposelnosti
(„unemployment rate“). Rastoče
število brezposelnih v času krize, povečan delež dolgotrajno
brezposelnih ter posledično zmanjševanje učinkovitega usklajevanja
ponudbe in povpraševanja na trgu dela predstavljajo resne izzive za aktivne
politike zaposlovanja in javne službe za zaposlovanje.
Mobilnost
delovne sile znotraj EU ostaja omejena,
zlasti v sorazmerju s celotno velikostjo trga dela EU. Čeprav vsak
četrti državljan EU dopušča možnost, da bi se v naslednjih desetih letih
zaposlil v drugi državi EU, pa je do leta 2013 samo 3,3 % gospodarsko
aktivnega prebivalstva EU prebivalo v drugi državi članici. Vendar so
razlike med državami zelo velike (slika 6). Zaradi velikih razlik v stopnjah
brezposelnosti med državami članicami EU se je povečalo število oseb,
ki se želijo preseliti, kar se je delno odrazilo v povečani mobilnosti od
leta 2011, vendar samo v omejenem obsegu in ne toliko, kot bi bilo potrebno, da
bi se uskladila velika neravnotežja na trgih dela v EU.[9] Slika 6: Stopnja
mobilnosti po državah članicah glede na leta bivanja, za leto 2013
Vir: Key
Features, GD EMPL. Opomba: stopnja mobilnosti je število delovno sposobnih
državljanov, ki živijo v drugi državi članici v letu 2013, kot odstotek
delovno sposobnega prebivalstva države državljanstva. Vrednosti za MT in SI so
prenizke, da bi bile zanesljive. Podatki za CY, DK, EE, FI, LU in SE niso
zanesljivi zaradi majhne velikosti vzorca. Ponudbo
spretnosti je treba še izboljšati.
Več trendov, zlasti globalizacija
in tehnološke spremembe (ki temeljijo na spretnostih), je privedlo do postopnih
sprememb v relativnem povpraševanju po različnih ravneh spretnosti. Poleg
tega je nastopila tudi sprememba relativne pomembnosti različnih vrst
spretnosti, pri čemer so spretnosti, povezane z IKT, in „mehke
spretnosti“, kot so komunikacijske spretnosti, postale bolj pomembne za veliko
število poklicev. Čeprav
so se skozi čas povprečne stopnje izobrazbe povečale,
spretnosti, ki jih imajo delavci, ne dohajajo povpraševanja po spretnostih. Zaradi
teh sprememb v relativnem povpraševanju po spretnostih in v ponudbi spretnosti
so zaposlitvene možnosti za visokokvalificirane delavce boljše kot zaposlitvene
možnosti za srednjekvalificirane in nizkokvalificirane delavce.
Napovedi za trg dela potrjujejo uveljavljanje tega trenda v naslednjih letih[10]. Potencial
rasti Evrope ogrožajo strukturne pomanjkljivosti v evropskem naboru spretnosti.
Nedavni podatki[11]
kažejo, da ima približno 20 % delovno sposobnega prebivalstva spretnosti
na zelo nizki ravni, v nekaterih državah pa je ta delež celo višji (Španija,
Italija). Le nekatere države (Estonija, Finska,
Nizozemska in Švedska) imajo visok delež ljudi z zelo dobrimi spretnostmi,
večina evropskih držav pa zaostaja za najuspešnejšimi državami zunaj Evrope
(kot sta Japonska in Avstralija). Podatki o javnih
izdatkih potrjujejo povečano tveganje vrzeli pri naložbah v človeški
kapital. Evropa ne vlaga učinkovito v
izobraževanje in spretnosti, kar ogroža njeno srednjeročno
konkurenčnost in zaposljivost njene delovne sile.
Devetnajst držav članic je zmanjšalo izdatke za izobraževanje v realnem
smislu, 14 držav članic pa je zmanjšalo relativni delež BDP, ki ga
namenijo izobraževanju. Gibanja
plač so se začela prilagajati potrebam po ponovnem uravnoteženju
gospodarstva. V obdobju pred krizo so se v več
državah članicah nominalni stroški dela na enoto občutno
povečali, in sicer zlasti v Latviji in Romuniji ter v manjšem obsegu v
Estoniji, Litvi, Bolgariji in na Irskem (slika 7). Kot odziv na krizo je bil
razvoj nominalnih stroškov dela na enoto od leta 2009 v teh državah veliko bolj
zmeren (razen v Bolgariji), na Irskem, v Litvi in Latviji je bil celo
negativen, v Romuniji pa le malo nad nič. Nominalni stroški dela na enoto
so se po krizi znižali tudi v Grčiji in Španiji, kjer so se pred krizo
zviševali. Drugačen vzorec je mogoče opaziti v Nemčiji, saj je
edina država članica, kjer so se nominalni stroški dela na enoto zmanjšali
(čeprav le malo) pred krizo in povečali v zadnjih letih. Nominalni
stroški dela na enoto so zmerno (bolj izrazito pred krizo) naraščali tudi
v Belgiji, na Švedskem, Nizozemskem, v Avstriji in zlasti na Finskem. Sprememba
trenda v „problematičnih“ državah članicah na eni strani in „državah
s presežkom“ na drugi strani je podprla zunanje uravnoteženje, ki je bilo
potrebno zlasti v območju evra. Pomembno je, da so
gibanja plač še naprej skladna s potrebami po uravnavanju zunanjih
neravnotežij in zmanjševanju brezposelnosti ter da so dolgoročno skladna s
produktivnostjo. Če se bo ta trend nadaljeval, bodo
nedavna povečanja plač v državah s presežkom lahko povečala
skupno povpraševanje, ki je na splošno nezadostno.[12]
Slika 7: Razvoj
nominalnih stroškov dela na enoto v EU-28, spremembe letnih povprečij,
obdobje 2003–2008 in obdobje 2009–2013
Vir: Eurostat,
izračuni GD EMPL Zmanjševanje
stroškov dela na enoto ter zmerne rasti plač so le počasi in deloma
prispevali k nižanju cen. Deloma je mogoče
ta nepopolni prenos razložiti s hkratnim povišanjem posrednih davkov in cen pod
vladnim nadzorom zaradi konsolidacije javnih financ.[13]
Zmanjševanje nominalnih stroškov dela na enoto je skupaj z visokimi cenami
privedlo do zmanjšanja deleža prihodkov od dela v več državah
članicah, zlasti v Grčiji, Španiji, na Irskem in Portugalskem. Posledica
tega je bilo povečanje stopenj dobička, ki pa ga (še) ni v celoti
spremljal povečan obseg vlaganja. Davčna
obremenitev ostaja v mnogih državah članicah visoka. Visoka
davčna obremenitev, ki se v nekaterih primerih povečuje, zlasti za
delavce z nizkimi plačami in za prejemnike drugega dohodka v
gospodinjstvu, ostaja pomembno vprašanje v mnogih državah članicah. Za
ponazoritev, v primeru delavcev z nizkimi plačami (67 %
povprečne plače) je upadu davčne obremenitve med letoma 2008 in 2010
v večini držav v naslednjih treh letih sledilo povečanje v skoraj
vseh državah članicah. Stopnje iz leta 2013 so znašale 20 % ali manj
na Malti (leta 2012) in Irskem ter več kot 45 % v Belgiji,
Nemčiji, Franciji in na Madžarskem. Spremembe
celotne davčne obremenitve so v glavnem izhajale iz dohodnine, ki se je
povečala v 15 od 21 držav članic (slika 8). Povišanje dohodnine (vsaj
za to posebno vrsto gospodinjstva in za 67 % povprečne plače) je
bilo zlasti visoko na Portugalskem in Madžarskem, medtem ko se je dohodnina
znatno zmanjšala v Združenem kraljestvu in Grčiji. Če se dohodnina in
prispevki zaposlenih za socialno varnost obravnavajo skupaj, se je obremenitev
za zaposlene povečala v 10 državah članicah, kar pa za delodajalce ne
drži popolnoma (povečanje davčne obremenitve v treh državah). Na
splošno je stopnja prispevkov delodajalcev za socialno varnost ostala bolj ali
manj stabilna v večini držav članic, z nekaj izjemami (sorazmerno
močno se je povečala na Poljskem in Slovaškem, medtem ko se je
občutno zmanjšala v Franciji). Slika 8: Sprememba celotne davčne
obremenitve med letoma 2011 in 2013 po komponentah (67 % povprečne
plače, samska oseba brez otrok).
Vir: Zbirka
podatkov Evropske komisije in OECD o davkih in socialnih prejemkih. Opomba:
podatki niso na voljo za države, ki niso članice OECD (BG, CY, HR, LV, LT,
MT in RO). V
nekaterih državah članicah se spopadajo z delom na črno. Delo
na črno zajema različne dejavnosti, in sicer od dela na črno v
formalnem podjetju do neprijavljenega dela delavcev, ki delajo za svoj
račun, vendar izključuje delo, povezano z nezakonitim blagom ali
storitvami. Delo na črno ima več
negativnih posledic. Z makroekonomskega vidika se z
njim zmanjšujejo davčni prihodki (dohodnina in DDV) ter škoduje
financiranju sistemov socialne varnosti. Z mikroekonomskega vidika delo na
črno in druge netipične oblike zaposlovanja, kot je navidezno
samozaposlovanje, prispevajo k izkrivljanju lojalne konkurence med podjetji, to
pa privede do socialnega dampinga, ki preprečuje ustvarjanje rednih
zaposlitev s popolno socialno zaščito. Prav tako povzroča produktivno
neučinkovitost, saj se neformalna podjetja običajno izogibajo dostopu
do formalnih storitev in vložkov (npr. kreditom) in ne rastejo. Čeprav
popolnoma zanesljivi podatki o obsegu sive ekonomije in dela na črno še niso
na voljo, grobi podatki kažejo, da to vprašanje v nekaterih državah
članicah predstavlja velik izziv[14].
Poleg tega se obseg dela na črno lahko širi zaradi več
družbeno-gospodarskih trendov, kot so sektorska prerazporeditev in
internacionalizacija gospodarstva, upad standardnih oblik dela, ter socialne
stiske v nekaterih državah članicah. Čeprav
gospodarske spremembe na splošno različno vplivajo na različne
skupine prebivalstva, se je raven neenakosti povečala v mnogih državah
članicah. Medtem
ko je med letoma 2008 in 2013 razmerje kvintilnih razredov[15]
v EU v povprečju ostalo stabilno, obstajajo med
državami članicami velika razpršenost in vedno večje razlike glede
neenakosti (slika 9). Neenakost se je
povečala v večini južnih držav članic (Španija, Grčija,
Italija in Ciper), pa tudi na Hrvaškem, v Estoniji, na Danskem in Madžarskem
ter nekoliko na Irskem in v Avstriji. Ne glede na
nedavna izboljšanja neenakost še vedno ostaja posebej zaskrbljujoča v
Bolgariji, Grčiji, Latviji, Romuniji, Španiji in Litvi (glej tudi sliko V
v poglavju 3). Slika 9:
Neenakost porazdelitve dohodka (razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov) v
obdobju 2008–2012
Vir: Eurostat, EU-SILC 2013;
podatki, ki se nanašajo na proračunsko leto 2012. Opomba: * – podatki za
leto 2011 (podatki za leto 2012 še niso na voljo za BE, DE, IE, EL, FR, HR, LU,
NL, PT, RO, SE, UK). Stopnja
tveganja revščine in stopnja socialne izključenosti sta se znatno
povečali, razlike med državami članicami pa so vedno večje.
Od začetka krize v letu 2008 do leta 2012 se je
število Evropejcev, ki jih ogroža revščina ali socialna izključenost,
povečalo za zaskrbljujočih 8,7 milijona (brez Hrvaške) in doseglo 25,1 %
prebivalstva EU-28 v letu 2012 (slika 10).
Slika 10:
Gibanja stopnje tveganja revščine ali stopnje socialne izključenosti
v obdobju 2008–2012
Vir: Eurostat,
EU-SILC 2013; podatki, ki se nanašajo na proračunsko leto 2012. Opomba: *
– podatki za leto 2011 (podatki za leto 2012 še niso na voljo za BE, DE, IE,
EL, FR, HR, LU, NL, PT, RO, SE, UK). Razvoj
stopenj revščine se bistveno razlikuje med starostnimi skupinami.
Na splošno je bilo najbolj prizadeto delovno
sposobno prebivalstvo (slika 11; tudi slika IV v poglavju 3), zlasti zaradi vse
višjih stopenj brezposelnosti ali gospodinjstev z nizko delovno intenzivnostjo
in revščine zaposlenih. V letu 2012 je
približno 50 milijonov delovno sposobnega prebivalstva v EU-28 živelo z manj
kot 60 % mediane ekvivalentnega nacionalnega dohodka, 31,8 milijona (31,5
milijona in 2013) pa je trpelo zaradi hudega materialnega pomanjkanja.
Leta 2012 je 10,9 % prebivalstva v starosti od 18 do 59 let živelo v
gospodinjstvu brez delovno aktivnih članov. Slika 11:
Gibanja stopnje tveganja revščine ali stopnje socialne izključenosti
od leta 2005 v EU-28 za celotno prebivalstvo, otroke, delovno sposobno
prebivalstvo in starejše osebe
Vir: Eurostat, EU-SILC. Opomba: povprečje EU-27
za obdobje 2005–2009; povprečje EU-28 za obdobje 2010–2012. Podatki SILC
za leto 2013 še niso na voljo. Starejše
osebe (stare 65 let in več) so bili relativno manj prizadete, saj se je
pri njih tveganje revščine ali socialne izključenosti zmanjšalo v
večini držav članic, pri čemer so ženske še zmeraj bolj ogrožene
zaradi revščine v starosti kot moški. Vendar pa ta relativna izboljšanja
niso nujno odsev dejansko višjih dohodkov starejših, temveč so predvsem
posledica dejstva, da so pokojnine v glavnem ostale nespremenjene, hkrati pa so
ravni dohodka delovno sposobnega prebivalstva ostale nespremenjene ali pa so se
zniževale. Tveganje
revščine ali socialne izključenosti se
je pri otrocih od leta 2008 povečevalo, saj se je poslabšal položaj
njihovih (večino delovno sposobnih) staršev.
V primerjavi z letom 2008 to velja za 20 držav
članic, vendar pa se enostarševska gospodinjstva soočajo s tveganjem
revščine in socialne izključenosti (EU-28: 47,8 % v letu 2012),
ki je več kot dvakrat višje kot pri družinah z dvema odraslima (24,4 %).
Bistveno višje tveganje revščine pri enostarševskih družinah je prisotno v
vseh državah članicah, in sicer s stopnjami, ki segajo od 35 % v
Sloveniji, na Finskem in Danskem, pa do 78 % v Bolgariji. Podobno se
družine s tremi ali več otroki soočajo z znatno večjimi tveganji
revščine ali socialne izključenosti (EU-28: 30,9 %) kot celotno
prebivalstvo. Delovno sposobne moške so slabše razmere na trgu dela v krizi
bolj neposredno prizadele. Vendar se ženske še vedno soočajo z višjim
tveganjem (trajne) revščine ali izključenosti kot moški zaradi
obdobij neaktivnosti in (prostovoljnega ali neprostovoljnega) dela za krajši
delovni čas, ki so povezani z varstvom otrok.
Tveganje
revščine in socialne izključenosti v letu 2012 je bilo precej višje (48,9 %)
za državljane tretjih držav (v starosti od 18 do 64 let) kot pa za državljane
držav članic (24,3 %), s čimer se je vrednost med letoma 2012 in
2013 povečala za več kot tri odstotne točke. Na
splošno se je leta 2013 realna rast bruto razpoložljivega dohodka
gospodinjstev v EU povečala, potem ko je skoraj
štiri leta neprestano upadala (glej tudi poglavje 3 za poglobljeno razlago o
spremembah bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev). To je bila posledica
dohodkov trga (sredstva za zaposlene, sredstva za samozaposlene in prihodki od
premoženja) skupaj s povečanjem socialnih prejemkov za gospodinjstva[16].
Ni
še jasno, ali bodo izboljšanja iz leta 2013 trajna, saj je število novih
delovnih mest še vedno skromno, učinek sistemov davčnih olajšav še
vedno šibak, najnovejši podatki iz leta 2014 pa kažejo ponoven padec
(slika 12) . Slika 12: Prispevki komponent k rasti bruto razpoložljivega dohodka
gospodinjstev (GHDI)
Vir: Eurostat – sektorski računi Distribucijski
učinki sprememb davčnih sistemov in sistemov socialnih prejemkov so
se v zadnjih letih po državah zelo razlikovali[17]. Spremembe davčnih sistemov in
sistemov socialnih prejemkov so imele glede na njihovo zasnovo različen
vpliv na gospodinjstva z visokimi in nizkimi dohodki. V nekaterih državah so
regresivni učinki dodatno obremenili zlasti življenjski standard
gospodinjstev z nizkimi dohodki. Drugim državam članicam je uspelo preprečiti
nesorazmerni učinek sprememb davčnih sistemov in sistemov socialnih
prejemkov na gospodinjstva z nizkimi dohodki, tako da so več pozornosti
namenile njihovemu distribucijskemu profilu. Take razlike v distribucijskih
učinkih so nastopile neodvisno od razlik v celotnem obsegu prilagoditev. Na
splošno so stopnje rasti socialnih izdatkov dosegle vrh leta 2009, po letu 2011
pa so bile negativne. V zgodnji fazi krize
(do leta 2009) je bil porast socialnih izdatkov predvsem posledica izdatkov za
brezposelnost, v manjšem obsegu pa tudi drugih odhodkov (zlasti pokojnin in
zdravstvenih izdatkov). Rast socialnih izdatkov se je zmanjšala leta 2010, kar
odraža prenehanje kombinacije ukrepov fiskalne spodbude in standardni proces
odprave avtomatske stabilizacije v državah, kjer je nastopilo gospodarsko
okrevanje. Od leta 2011 so se socialni izdatki, zlasti ugodnosti in storitve v
naravi, zmanjševali, kljub nadaljnjemu slabšanju gospodarskih in socialnih
pogojev (slika 13)[18]. Slika 13:
Prispevki k rasti realnih javnih socialnih izdatkov v EU v obliki denarnih
nadomestil in ugodnosti v naravi (2001–2012)
Vir: Nacionalni računi, izračuni GD EMPL. Kriza
je spremenila tudi strukturo porabe za socialno zaščito.
Med letoma 2007 in 2011, so se (realni) izdatki za socialno zaščito na
prebivalca v EU–27 povečali za 8 odstotkov (slika 14). Najznatnejše
prispevke k rasti je bilo zaznati na področju pokojnin (povečanje v
zvezi z nadomestili za starost in za preživele družinske člane je
predstavljalo 44 % celotnega povečanja), zdravja in invalidnosti (32 %).
Razlike med državami članicami so tako bistvene, da je bilo v obdobju med
letom 2007 in letom 2011 skupno povečanje porabe za socialno zaščito
na prebivalca pod 5 % v štirih državah članicah, medtem ko je v
sedmih državah članicah povečanje znašalo več kot 15 %. Slika 14: Spremembe v izdatkih za socialno zaščito na prebivalca v
obdobju 2007–2011; po funkcijah socialne zaščite
Opomba: prispevki po funkcijah k
celotni rasti socialnih izdatkov (na prebivalca v stalnih cenah iz leta 2005).
Vir: ESSPROS V nekaterih državah članicah so se ranljive
osebe z nizkimi dohodki še naprej srečevale s težavami pri dostopu do
zdravstvenega varstva. Medtem ko se je od leta
2008 do leta 2012 v EU–27 kot celoti delež ljudi z najnižjimi dohodki, ki so
poročali o nezadovoljenih potrebah po zdravstvenem varstvu, le zmerno
povečal, so bila znatna povečanja zabeležena v državah, kot so
Finska, Portugalska in Grčija (glej sliko 15). Najvišja raven
nezadovoljenih potreb po zdravstvenem varstvu v letu 2012 je bila ugotovljena v
Bolgariji, Latviji in Romuniji. Medtem ko je bilo največje zmanjšanje
ugotovljeno v Bolgariji (–11,4 odstotne točke od leta 2008 do leta 2012),
je delež ljudi z nezadovoljenimi potrebami po zdravstvenem varstvu v letu 2012
še vedno velik (16,9 %). Slika 15: Nezadovoljene potrebe po zdravstvenem varstvu, najrevnejši
dohodkovni kvintil, 2008–2012
Vir: Eurostat EU-SILC 2012. Opomba: nezadovoljene
potrebe po zdravstvenem varstvu: storitve predrage, preveč oddaljene ali
predolge čakalne liste. * – podatki iz leta 2011 (podatki za leto 2012
niso na voljo za BE, IE, LU in AT; podatki za leto 2008 niso na voljo za HR in
EU–28). 2. IZVAJANJE SMERNIC ZA
ZAPOSLOVANJE: REFORME NA PODROČJU ZAPOSLOVANJA IN SOCIALNIH POLITIK Ta oddelek[19]
predstavlja pregled reform in ukrepov, ki so jih države članice uvedle v
zadnjih dvanajstih mesecih. Smernice za zaposlovanje[20]
državam članicam zagotavljajo stabilne smernice politik za odziv na
zaposlitvene in socialne izzive glede na trenutne trende, da se dosežejo cilji
strategije Evropa 2020 (kakor je opisano v oddelku 1). V letnem pregledu
rasti za leto 2014 so bile določene prednostne naloge in smernice politik
za države članice, ki so predložile svoje nacionalne reformne programe za
evropski semester 2014. Nacionalni reformni programi so bili ustrezno
pregledani in Svet je na podlagi predloga Komisije izdal priporočila za
posamezne države. Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito sta
opravila pregled uspešnosti in razvoja držav članic pri odzivanju na
zadevne izzive, pri čemer sta uporabila prikaze uspešnosti zaposlovanja in
socialne zaščite. Poznejše reforme politik bodo ocenjene v okviru
evropskega semestra 2015. Evropski socialni sklad podpira
prizadevanja za dosego ciljev strategije Evropa 2020 z ukrepi za boj proti
brezposelnosti, s posebnim poudarkom na pomoči mladim, zagotavljanjem
pripravništev in vajeništev za prekvalifikacijo in izboljšanje spretnosti,
podporo dejavnostim izobraževanja za boj proti revščini in socialni
izključenosti ter spodbujanjem krepitve upravnih zmogljivosti. V
programskem obdobju 2014–2020 bosta tesno usklajevanje ESS in drugih evropskih
strukturnih in investicijskih skladov s prednostnimi nalogami politik
strategije Evropa 2020 ter usmerjenost skladov na dosežke okrepili vlogo
skladov kot finančnih stebrov strategije. Reforme so bile sprejete na vseh
področjih, opisanih v naslednjih oddelkih. Vendar se stopnja napredka na
različnih področjih politik in med državami članicami razlikuje.
Zato so potrebna nadaljnja prizadevanja, čeprav v številnih primerih
učinki reform še niso v celoti vidni, saj je potreben čas, da se
dejansko uresničijo. Prav tako se „vrednosti“ reform običajno ne
smejo ocenjevati ločeno, saj se številne reforme lahko izvajajo
istočasno. Zato bi morale države članice pri oblikovanju politik in
reform upoštevati ustrezne kompromise. V polju spodaj je prikazan pregled
obstoječih razlik med spoloma na trgu dela in reform, ki bi lahko podprle
napredek pri doseganju enakosti med spoloma in so podrobno pojasnjene pod vsako
posamezno smernico. Enakost spolov: za trg
dela so še vedno značilne znatne neenakosti[21]
Čeprav je bil dosežen napredek, še
vedno prevladujejo velike razlike med spoloma. Stopnja
zaposlenosti žensk je še vedno precej nižja kot pri moških (62,8 % v
primerjavi s 74 % v začetku leta 2014). Razlika pri zaposlenosti v
ekvivalentu polnega delovnega časa je še večja (18,3 odstotne
točke leta 2013). Poleg tega ženske zaslužijo 16 % manj na uro dela.
Razlike med spoloma pri zaposlovanju, v številu delovnih ur in pri plačilu
v seštevku vodijo do velikih razlik med spoloma v zvezi s celotnim dohodkom (37 %
v EU). Glede na to, da pokojnine odražajo dohodke skozi vse življenje, je
razlika med spoloma pri pokojninah tudi velika (povprečno 39 %).
Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti oseb, starejših
od 55 let, je pri ženskah večja v vseh državah članicah. Dostop do cenovno dostopnih in
kakovostnih storitev otroškega varstva, storitev dolgotrajne oskrbe in
zunajšolskega varstva, prilagodljivega delovnega časa in ustreznih politik
dopusta ima še naprej odločilno vlogo pri
ohranjanju zaposlenosti žensk in uskladitvi poklicnega in družinskega življenja
moških in žensk. Medtem ko je od leta 2005 večina držav članic
dosegla napredek pri doseganju barcelonskih ciljev glede otroškega varstva,
samo devet držav članic izpolnjuje cilj 33 % stopnje zajetja za
otroke, mlajše od treh let v letu 2012[22], enajst pa
jih dosega cilj 90 % stopnje zajetja glede otrok, starih od treh let do
šoloobvezne starosti. Sistemi davčnih olajšav v nekaterih državah še vedno
odvračajo ženske, da bi sprejele delo ali delale več, zlasti z
odvračilnimi ukrepi za osebe z drugim virom dohodka za delo s polnim
delovnim časom. Segregacija
na trgu dela ter stereotipi o spolih lahko ovirajo moške in ženske, da lahko v
celoti izkoristijo svoj potencial, in privedejo do neoptimalne skladnosti med
kvalifikacijami in ponudbo delovnih mest.
Na področju izobraževanja in usposabljanja je zaposlenih večje
število žensk kot moških in ženske so še vedno prekomerno zastopane na
področjih študija, ki so povezana s tradicionalnimi vlogami, kot so
zdravstvo in socialno varstvo, humanistika in poučevanje, na
področjih, kot so naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika, pa
še vedno prevladujejo moški. Sprejeti
so bili ukrepi za povečanje stopnje zaposlenosti žensk ter usklajevanje
dela in družinskega življenja, vendar se po obsegu in zastavljenih ciljih
razlikujejo po EU. Ukrepi, ki jih sprejmejo države
članice, so namenjeni na primer (nadaljnjemu) povečanju
razpoložljivosti otroškega varstva in/ali spremembi predpisov o starševskem
dopustu ali ureditvi gibljivega delovnega časa. Število pobud, ki so bile
zabeležene za zmanjšanje razlike v plačilu med spoloma ali zmanjšanje
davčnih odvračilnih ukrepov za ženske, da ostanejo na trgu dela ali
nanj vstopijo, se je zmanjšalo. Nekatere države članice so sprejele ukrepe
za boj proti revščini otrok in prilagoditev sistema nadomestil z namenom
podpore družin/staršev (z nizkimi dohodki). Medtem ko je v številnih državah
predvidena (postopna) izravnava upokojitvene starosti za moške in ženske, so
bili v nekaterih primerih sprejeti tudi ukrepi za spodbujanje udeležbe
starejših žensk na trgu dela ali za prilagajanje akumulacije pokojninskih
pravic. 2.1 Smernica za zaposlovanje 7:
povečanje udeležbe na trgu dela in zmanjšanje strukturne brezposelnosti Postopek
posodobitve zakonodaje o varstvu zaposlitve se je v državah članicah
nadaljeval na različne načine, in sicer z namenom spodbujanja
dinamike zaposlovanja in boja proti segmentaciji.
V okviru druge faze reforme delovne zakonodaje je Hrvaška sprejela nov zakon o
delovnih razmerjih, ki bo omogočal uporabo prožnih oblik dela,
vključno z delom za krajši delovni čas, delom prek agencije za
zagotavljanje sezonskega in začasnega dela, omilitvijo zakonodaje o
delovnem času in poenostavitvijo postopkov odpuščanja. Na podlagi
celovitega sporazuma s socialnimi partnerji, je Nizozemska začela z
izvajanjem poenostavitve postopkov odpuščanja ter omejevanja zneskov
odpravnin glede na delovno dobo in ne glede na starost ter hkrati poostrila
predpise o začasnem delu, da bi se preprečila segmentacija trga dela,
in reformirala sistem nadomestil za brezposelnost. Španija je poenostavila
predloge pogodb za družbe, pojasnila postopke masovnih odpuščanj in
spodbujala delo za krajši delovni čas s prispevnimi spodbudami in
večjo prilagodljivostjo pri uporabi dodatnih ur. Italija je omilila
pogoje, ki veljajo za podjetja pri uporabi pogodb za določen čas in
vajeniških pogodb, medtem ko je nadaljnja celovita reforma zakonodaje o varstvu
zaposlitve in aktivnih politik trga dela v zakonodajnem postopku v parlamentu.
Slovaška je s tako imenovanimi pogodbami o delu omejila trajanje dela,
ki se izvaja izven glavnega delovnega razmerja, na eno leto. Zmožnost
držav članic, da znatno zvišajo stopnjo zaposlenosti žensk je v veliki
meri odvisna od razpoložljivosti visokokakovostnega in cenovno dostopnega
varstva otrok. Dokazi OECD potrjujejo, da je
varstvo otrok ključno gonilo za udeležbo žensk na trgu dela. Več
držav je nadaljevalo z izvajanjem ukrepov iz prejšnjih let in/ali je dalo na
voljo dodatna sredstva za varstvo otrok (Avstrija, Irska, Malta, Nemčija,
Poljska), medtem ko so druge pred kratkim pripravile potrebno za začetek
izvajanja nove zakonodaje ali projektov (Češka, Slovaška). Malta je aprila
2014 začela z brezplačnim in splošnim varstvom otrok za družine, kjer
oba starša delata. Otroško varstvo je na voljo med delovnim časom staršev
in tudi dodatno uro na dan, ki je potrebna za prevoz staršev. Poleg tega je v
proračunu za leto 2014 predvidena brezplačna storitev za otroke v
vrtcih in državnih osnovnih šolah, ki bo vse šolske dni na voljo zaposlenim
staršem, ki želijo svoje otroke odpeljati v šolo eno uro pred njenim
začetkom. Na Češkem je parlament
sprejel zakon o skupinah otrok, katerega sprejetje je bilo odloženo za več
let, njegov cilj pa je olajšanje ustanavljanja centrov za varstvo otrok zunaj
javne mreže otroških vrtcev. V
številnih državah so bili sprejeti ukrepi, s katerimi bi se dosegla boljša
prožnost oblik dela ali sprememba predpisov o starševskem dopustu (Finska,
Nemčija, Poljska, Španija in Združeno kraljestvo). V Združenem kraljestvu
je bila v letu 2014 pravica zahtevati prožen delovni čas razširjena na vse
zaposlene. V okviru spremembe zakona o spodbujanju zaposlovanja in institucijah
trga dela so bila na Poljskem od 2. maja 2014 dana na voljo nepovratna sredstva
za delo na daljavo – za zaposlovanje brezposelnih staršev, ki se vračajo
na trg dela (in vzgajajo vsaj enega otroka, mlajšega od 6 let), ali staršev, ki
so prenehali delati zaradi nege drugih vzdrževanih oseb. V Italiji so bili v
okviru zakona o delu („Jobs Act“), ki se trenutno obravnava, predlagani ukrepi
za spremembo ureditve porodniškega dopusta. V Nemčiji bo januarja 2015
začela veljati reforma o starševskih nadomestilih, s katero se bo
spodbujalo oba starša, da si ob delu delita varstvo otroka. V
manjšem številu primerov so bile podane pobude za zmanjšanje razlik v
plačilu med spoloma. V Avstriji je od leta 2013
za podjetja z več kot 250 zaposlenimi obvezno poročanje o enakem
plačilu, od leta 2014 pa tudi za podjetja z več kot 150 zaposlenimi. Predlagani
so bili ukrepi na področju obdavčitve, in
sicer v Italiji v okviru zakona o delu, na Malti pa s povečanjem
davčne olajšave za starše, ki imajo otroke v zasebnih ustanovah za varstvo
otrok (s 1 300 EUR na 2 000 EUR). V Združenem kraljestvu bo
leta 2015 vzpostavljena neobdavčena shema za varstvo otrok za družine, ki
so delovno aktivne, s čimer se bo nadomestil sedanji sistem kuponov in
otroškega varstva na podlagi neposredno sklenjene pogodbe. Upravičene
družine bodo prejele 20 % njihovih letnih stroškov varstva otrok, do
največ 10 000 GBP na otroka. Številne
države članice so obravnavale tudi mehanizme določanja plač za
uskladitev gibanja plač s produktivnostjo. Druge države članice so si
prizadevale podpreti razpoložljivi dohodek gospodinjstev s posebnim poudarkom
na minimalnih plačah. V Nemčiji bo s 1.
januarjem 2015 uvedena splošna urna postavka za minimalno plačo v višini 8,50 EUR,
s prehodnim obdobjem, ki bo dovoljevalo nekatere izjeme, do konca leta 2016.
Estonija, Slovaška in Romunija so zvišale raven nacionalne minimalne
plače, s čimer se borijo proti revščini zaposlenih, medtem ko je
Združeno kraljestvo poostrilo sankcije za delodajalce, ki ne spoštujejo zahtev
glede nacionalne minimalne plače. Avstrija je razširila obveznost objave
kolektivno dogovorjene minimalne plače v ponudbi delovnih mest na vse
delodajalce v panogah, za katere ne velja kolektivna pogodba. Po drugi strani
je Portugalska v okviru obširne reforme izvedla znižanje plač zaposlenim v
javnem sektorju z visokimi prejemki. Sprejeti
so bili nekateri ukrepi za zmanjšanje davčne obremenitve dela, zlasti za
prikrajšane posameznike, in spodbuditev povpraševanja po delovni sili in
porabe. Belgija je zmanjšala prispevke za
socialno varnost, ki jih plačujejo delavci z nizkimi dohodki, in
delodajalce v izbranih sektorjih izvzela iz plačevanja socialnih
prispevkov na plačilo za nadurno delo ter razširila področje uporabe
oprostitve odtegnjenega davka za zaposlene. Italija je za zaposlene z nizkimi
dohodki zmanjšala dohodnino za leto 2014 in uporabila trajno 10-odstotno
znižanje regionalnih davkov na gospodarske dejavnosti, ki jih plačajo
delodajalci. Španska vlada je odobrila predlog za reformo davčnega
sistema, vključno z zmanjšanjem davčnih stopenj iz sedem na pet, rahlim
znižanjem mejnih davčnih stopenj in povečanjem oproščenega
zneska, ki se bo postopno uvedla med letoma 2015 in 2016. Slovaška je
povečala dohodkovni prag za študente, ki so izvzeti iz plačila
prispevkov za socialno varnost, Estonija pa bo s 1. januarjem 2015
povečala dohodninske olajšave. V okviru obsežnega proračunskega
paketa je Latvija zmanjšala davčno obremenitev, zlasti za družine z
vzdrževanimi družinskimi člani, s povečanjem ciljnih pragov za
neobdavčitev dohodnine in socialnih prispevkov. Francija je letos
prvič za podjetja uvedla odbitek davka na plače, ki bo leta 2015
dopolnjen z zmanjšanjem prispevkov delodajalcev za socialno varnost, prav tako
pa so bili sprejeti ukrepi za zmanjšanje dohodnine za zaposlene s srednje
visokimi plačami in z nizkimi plačami. Nekatere
države članice so okrepile prizadevanja proti delu na črno.
V Sloveniji je novela Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na
črno uvedla sistem vrednotnic za osebno dopolnilno delo, vključila
carinsko upravo v nadzor nad nezakonitimi oblikami dela ter zvišala sankcije,
zlasti za šušmarstvo. Avgusta 2014 je Hrvaška ustanovila komisijo za boj proti
delu na črno, ki je zadolžena za ocenjevanje obstoječih ukrepov,
spremljanje njihovega izvajanja in predlaganje novih ukrepov ali potrebnih
sprememb. Izvajanje
priporočila Sveta o vzpostavitvi jamstva za mlade je spodbudilo drzne
strukturne reforme, ki vključujejo številne vidike aktivnih politik trga
dela v državah članicah. Leta 2014 so vse
države članice predstavile svoje izvedbene načrte jamstva za mlade in
o njih razpravljale s Komisijo. Izvajanje bo ključnega pomena, vendar je
že bilo narejenih nekaj obetavnih začetnih korakov. Nekatere
države članice so si posebej prizadevale za izboljšanje podpore javnih
služb za zaposlovanje mladim. V Belgiji je javna
služba za zaposlovanje v bruseljski regiji (Actiris) vzpostavila posebno
službo jamstva za mlade, ki mladim, ki so redno registrirani kot iskalci
zaposlitve, zagotavlja posebno podporo pri iskanju dela in pripravništva.
Romunija je uvedla dva pilotna programa jamstva za mlade, na podlagi katerih je
bilo ustanovljeno 27 centrov (ki jih trenutno podpira Evropski socialni sklad),
katerih cilj je opredelitev mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali
usposabljajo, in jim ponuditi celostne svežnje prilagojenih storitev. V Španiji
je bila sprejeta strategija aktiviranja in zaposlovanja za obdobje 2014–2016
kot glavni instrument za usklajevanje politike, s čimer se je
omogočil premik k pristopu k aktivnim politikam trga dela, ki temelji na
rezultatih. V Italiji vzpostavitev celostnih e-portalov omogoča, da se
posamezniki registrirajo neposredno na spletu in so povezani z nacionalno
evidenco, kar omogoča lažje samodejno preverjanje izpolnjevanja zahtev in
posredovanje ponudb. Spodbude,
usmerjene v zaposlovanje, in zagonske subvencije so v nekaterih državah
članicah sredstva za spodbujanje aktiviranja mladih iskalcev zaposlitve.
Nizozemska je sprejela davčne olajšave za delodajalce, ki zaposlujejo
mlade, ki prejemajo nadomestila za brezposelnost ali socialno pomoč za
obdobje do dveh let, medtem ko je Poljska uvedla izvzetja od prispevkov za
socialno varnost za osebe, mlajše od 30 let. Druge države članice so
sprejele nove spodbude, usmerjene v zaposlovanje, da bi spodbudile ustvarjanje
delovnih mest za druge skupine med dolgotrajno brezposelnimi. Splošne
spodbude, usmerjene v zaposlovanje so bile uvedene ali okrepljene na Cipru,
Malti in Portugalskem ter v Grčiji in Španiji. Na primer Malta daje
delodajalcem na voljo subvencije za plače v primeru nove zaposlitve, in
sicer do polovice osnovne plače in prispevkov za socialno varnost za
obdobje do enega leta, medtem ko je Španija odobrila pavšalne prispevke za
socialno varnost za podjetja, ki zaposlujejo nove delavce s pogodbami za
nedoločen čas, vključno s skrajšanim delovnim časom, za
obdobje do dveh let (tri leta za mala podjetja) ter posebna nadomestila za
upravičence do jamstev za mlade, ki se zaposlijo za nedoločen
čas. Po drugi strani je Malta posebne subvencije namenila starejšim
delavcem, vključno z davčno olajšavo za stroške usposabljanja. V
povezavi z izvajanjem jamstva za mlade pa se je v več državah
članicah prav tako nadaljevalo reformiranje javnih služb za zaposlovanje,
da bi se izboljšali standardi storitev in usklajevanje na regionalni ravni.
V okviru celovite strategije aktiviranja za obdobje 2014–2016 je Španija
pripravila splošni katalog služb za zaposlovanje, ki ga sestavlja homogena
serija ukrepov, ki naj bi jih izvedle vse španske regije z namenom zagotovitve
enake pravice dostopa za iskalce zaposlitve, individualne obravnave,
učinkovitosti, preglednosti, usmerjenosti v rezultate in povezovanja med
upravnimi ravnmi. Finska bo razširila obveznost sprejetja ponudb za
zaposlitev, ki jih ponudijo centri za trg dela na občinski ravni, če
so za prevoz dnevno potrebne do tri ure, in izboljšala zaposlitvene načrte
za dolgotrajno brezposelne, ki ponujajo aktivne ukrepe v 3 mesecih
brezposelnosti. V Evropi so se sheme spodbud za
zagon razvile v veliki meri, saj je kar osem držav
članic (Francija, Grčija, Hrvaška, Irska, Litva, Malta, Poljska,
Portugalska in Španija) sprejelo spodbude za podporo brezposelnim za
začetek podjetniške dejavnosti. V celovitem akcijskem načrtu za
delovna mesta je Irska predvidela vzpostavitev lokalnih uradov za podjetja v
sodelovanju s središčem odličnosti za podjetja in novega sklada za
podjetništvo mladih za podporo podjetniške dejavnosti in širitve ter
poenostavitev davčnih podpor za podjetnike. Investe Jovem je nov
program, ki na Portugalskem ponuja finančno podporo za mlade za
samozaposlitev ali ustanovitev lastnega mikro podjetja. 2.2 Smernica za
zaposlovanje 8: razvijanje usposobljene delovne sile, ki ustreza potrebam trga
dela, ter spodbujanje vseživljenjskega učenja Potreba za izboljšanje ponudbe spretnosti in spodbujanje
izobraževanja odraslih je privedla do političnega ukrepanja v več
državah članicah[23]. Države
članice so uvedle ukrepe, ki so namenjeni izboljšanju ponudbe spretnosti
ter spodbujanju izobraževanja odraslih, pogosto povezane z reformo poklicnega
usposabljanja. Na Danskem bodo spodbude, ki
izhajajo iz tristranskega sporazuma med vlado in socialnimi partnerji,
podpirale razvoj spretnosti nekvalificiranih delavcev in omogočale bolj
usposobljenim delavcem, da se udeležijo usposabljanja na terciarni ravni, in
sicer kot del širšega političnega dogovora o svežnju za ,,rast“. S
sporazumom za okrepitev možnosti nekvalificiranih in kvalificiranih delavcev se
bo poklicnega usposabljanja v obdobju 2014–2020 lahko udeležilo dodatnih 160 000
oseb. V Grčiji je načrt za poklicno izobraževanje in usposabljanje,
ki je del memoranduma o soglasju v okviru programa za gospodarsko prilagoditev,
namenjen povečanju števila in kakovosti vajeništev ter zagotavljanju
poklicnega usposabljanja. Litva je spremenila zakon o neformalnem izobraževanju
odraslih in stalnem usposabljanju in nova različica (sprejeta 10. julija 2014)
bo začela veljati 1. januarja 2015. Zakon (med drugim) določa boljše
usklajevanje izobraževanja odraslih na nacionalni in lokalni ravni, nove modele
financiranja izobraževanja odraslih, ki jih je treba uvesti, in odobritev
dopusta za neformalno izobraževanje zaposlenim. V obdobju poročanja je
vlada podpisala tudi sporazume z organizacijami delodajalcev, ki zastopajo
različne sektorje, in katerih cilj je izboljšati ravnovesje med ponudbo in
povpraševanjem po kvalificirani delovni sili. Na Cipru so javne univerze
dosegle dogovor, da se razširi področje uporabe in obseg programov, ki so
na voljo v okviru izobraževanja na daljavo. Uvedel se je nov sodoben program
pripravništva, ki vključuje dve ravni: pripravljalno (za mlade, ki niso
končali srednje šole) in glavno (s katero „usposobljeni mojster“ pridobi
kvalifikacije). Na Malti je vlada začela izvajati strategijo 2014–2019, s
katero želi odpraviti problem nepismenosti. Na Poljskem je 1. oktobra 2014
začel veljati nov zakon, ki omogoča medustanovni študij, dualni
sistem študija, ki se delno opravlja pri delodajalcih, in trimesečno
pripravništvo v ustanovah z ustreznim profilom, ureja spremljanje poti
diplomantov in podpira kakovost visokošolskega izobraževanja. Univerze bodo
lahko priznavale znanja in spretnosti, pridobljena na usposabljanju in/ali s
poklicnim delom, in jih upoštevale pri diplomi. Tako novi zakonodajni okvir
omogoča študij tistim, ki delajo in želijo spremeniti poklicno pot ali pa
se dodatno izobraževati. V Franciji je bil sprejet zakon o reformi sistema
poklicnega usposabljanja, ki je uvedel osebne načrte usposabljanja in
spremenil financiranje sistema poklicnega izobraževanja, da se omogoči
boljša ustreznost in dostop zaposlenih in iskalcev zaposlitve do poklicnega
usposabljanja. Precejšnje število držav članic je uvedlo ukrepe, ki lajšajo
prehod iz šolanja v zaposlitev in
enakopravno prispevajo k celovitemu jamstvu za mlade. V Franciji je bilo odločeno o
programu za oživitev sistema pripravništva. Sistem bo postal bolj usmerjen v
pomanjkanje spretnosti in bo vključeval spodbude za delodajalce pri
zaposlovanju vajencev, za mlade pa možnost sklenitve pogodbe za nedoločen
čas po obdobju pripravništva. Sprejeta reforma naj bi se začela
izvajati leta 2015. Kampanja „spretnosti za delo" (Skills to Work)
iskalcem zaposlitve na Irskem ponuja spletne informacije o tem, katero
izobraževanje in katere možnosti ponovnega pridobivanja spretnosti ali delovnih
izkušenj so jim na voljo na področju novih in nastajajočih
zaposlitvenih možnosti. V Latviji novi program za poletno zaposlitev učencev
v podjetju in lokalnih oblasteh srednješolcem omogoča en mesec
plačanega dela in prve delovne izkušnje ter uvajanje v različne
spretnosti, potrebne za zaposlitev. Na
področju izobraževanja in usposabljanja je zaposlenih večje število
žensk kot moških in ženske so še vedno prekomerno zastopane na področjih
študija, ki so povezana s tradicionalnimi vlogami, kot
so zdravstvo in socialno varstvo, humanistika in poučevanje, na
področjih, kot so naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika, pa
še vedno prevladujejo moški. V Nemčiji je na primer cilj programa, ki ga
sofinancira ESS, privabiti več ljudi, predvsem moških, v poklice varstva
otrok. 2.3 Smernica za
zaposlovanje 9: izboljšanje kakovosti izobraževalnih sistemov in sistemov
usposabljanja na vseh ravneh ter spodbujanje vključevanja v terciarno
izobraževanje Vse države članice so predložile
celovite načrte za izvajanje programa jamstva za mlade v skladu z roki, ki jih je določil Evropski svet. Večina držav članic je
sprejela ukrepe za izboljšanje sistemov poklicnega izobraževanja in
usposabljanja, ki so večinoma
povezani s shemo jamstva za mlade in obveznostmi, sprejetimi v okviru Evropske
zveze za vajeništvo, da bi se bolje odzvale na potrebe trga dela (Belgija,
Češka, Danska, Estonija, Francija, Irska, Italija, Latvija, Litva,
Madžarska, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Španija,
Švedska in Združeno kraljestvo). Številne države so uvedle zakonodajne
spremembe svojih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja (Danska,
Francija, Grčija, Irska, Madžarska, Portugalska, Slovaška, Španija in
belgijske regije). Belgijske regije so okrepile sodelovanje med izobraževalnimi in
zaposlovalnimi politikami in akterji, da bi bilo poklicno izobraževanje in
usposabljanje bolj ustrezno glede na potrebe trga. Španija je začela z
reformo za uvedbo dualnega sistema poklicnega izobraževanja in usposabljanja, s
čimer bi ga prilagodili potrebam trga dela. V Franciji nov zakon na
področju vseživljenjskega učenja ter poklicnega izobraževanja in
usposabljanja povečuje podporo vajeništvu za ljudi z manj kvalifikacijami.
Romunija je začela izvajati novo zakonodajo, ki zagotavlja subvencionirana
poklicna pripravništva za visokošolske diplomante. Švedska je sprejela ukrepe
za lažji prehod iz izobraževanja na trg dela prek vajeništev ter za pomoč
mladim pri pridobivanju delovnih izkušenj. V Estoniji je bilo dodeljeno dodatno
financiranje programov poklicnega izobraževanja in usposabljanja odraslih.
Portugalska je prilagodila vzorec učnih načrtov poklicnega
izobraževanja in usposabljanja ter ustanovila mrežo centrov za poklicno
usposabljanje in oblikovala nove tečaje poklicnega izobraževanja in
usposabljanja v osnovnih (14 let) in srednjih šolah (starost od 15 do 17 let). Na
Danskem je bila junija 2014 sprejeta reforma poklicnega izobraževanja in
usposabljanja, ki se bo začela uporabljati s šolskim letom 2015/16. Cilj
reforme je prispevati k zagotavljanju, da več mladih zaključi
poklicno izobraževanje in usposabljanje ter k zagotavljanju jamstva za izobraževanje
za vse mlade na Danskem, ki se želijo udeležiti osnovnega poklicnega
izobraževanja in usposabljanja. Države članice dajejo manjši
poudarek izvajanju okvirov kvalifikacij. Avstrija je ustanovila kontaktno točko za priznavanje tujih
kvalifikacij za izboljšanje priložnosti za migrante in izogibanje
neusklajenosti pri delu. Hrvaška je vzpostavila okvir kvalifikacij za
regulacijo sistema kvalifikacij, kakor tudi za izboljšanje izobraževalnih
programov z njihovo uskladitvijo s potrebami trga dela. Nekatere države članice so uvedle
reforme sistemov terciarnega izobraževanja. Reforme visokošolskega sistema so bile uvedene v Avstriji,
Estoniji, Grčiji, Litvi, Luksemburgu, Nemčiji, na Poljskem in v
Združenem kraljestvu. Nekatere reforme so pogosto vključevale večjo
finančno podporo za skupine s posebnimi potrebami (Avstrija, Estonija,
Luksemburg, Nemčija in Združeno kraljestvo). Avstrija bo povečala finančno pomoč študentom z
otroki ter zaposlenim in poročenim študentom. Nemčija bo
povečala mejne vrednosti in zagotovila dodatno finančno podporo,
zlasti za mlade, katerih starši imajo nizko stopnjo dohodka (od leta 2016
dalje). Da bi upošteval socialne vidike, je Luksemburg je spremenil merila za
upravičenost do finančne podpore. Združeno kraljestvo je zagotovilo
posebna finančna sredstva za povečanje ponudbe inženirjev in
spodbujanje žensk, da se v čim večjem številu vključijo v ta
sektor. Številne države članice so sprejele
ukrepe za izboljšanje osnovnošolskih in srednješolskih izobraževalnih sistemov (Avstrija, Estonija,
Grčija, Irska, Madžarska, Malta, Slovaška, Španija in Združeno
kraljestvo), medtem ko so druge obravnavale splošne strategije izobraževanja
(Hrvaška, Litva). Nekaj držav članic (Avstrija, Estonija, Irska, Nizozemska in
Švedska) je izboljšalo delovne pogoje učiteljev, njihove plače ali pa
povečalo število učiteljev. Estonija je zvišala minimalno plačo
za učitelje, da bi tako povečala privlačnost učiteljskega
poklica, poleg tega pa izvaja splošno reformo višjega srednješolskega sistema
ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Irska je v proračunu
predvidela sredstva za dodatnih 1 400 učiteljev in ohranila trenutne
stopnje človeških virov, namenjenih otrokom s posebnimi potrebami. Španija
je vnaprej predvidela izbiro izobraževanja za 3. in 4. letnike srednješolskega
izobraževanja (starost 15 in 16 let) in uvedla nov način ocenjevanja za 3.
in 6. razrede osnovne šole (starost 9 in 12 let). Danska vlada je dosegla
sporazum o državni reformi o obveznem izobraževanju (osnovna in nižja srednja šola),
ki se bo začel izvajati v šolskem letu 2014–2015. Portugalska vlada izvaja
program za usposabljanje učiteljev, šole, za katere velja dogovor o
avtonomiji, pa imajo sedaj možnost večje prožnosti glede programov. 2.4 Smernica za
zaposlovanje 10: spodbujanje socialnega vključevanja in boj proti
revščini Veliko
število reform politike na tem področju se je osredotočilo na
zagotovitev, da sistemi socialne zaščite lahko:
zagotovijo
aktivacijo tistih, ki lahko sodelujejo na trgu dela,
zaščitijo
tiste, ki so (začasno) izključeni iz trga dela in/ali na njem ne
morejo sodelovati,
pripravijo
posameznike na morebitna tveganja v različnih življenjskih obdobjih,
s tem da vlagajo v človeške vire.
A.
Države članice povečujejo prizadevanja za okrepitev aktivnih politik
trga dela, reformiranje socialne pomoči in/ali sistemov brezposelnosti,
medtem ko uvajajo usmerjene ukrepe za tiste, ki jim grozi večja nevarnost
revščine. Nekatere države članice
uvajajo ali krepijo aktivacijske ukrepe kot del svojih politik za boljšo obravnavo
revščine v odrasli dobi (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Danska,
Irska, Italija, Latvija, Nizozemska, Slovaška in Španija). Reforme sistema
socialne pomoči in/ali sistemov brezposelnosti še potekajo v številnih
državah članicah (Belgija, Ciper, Grčija, Hrvaška, Irska, Italija,
Litva, Luksemburg, Poljska, Portugalska, Romunija in Združeno kraljestvo).
Belgija želi z reformo sistema nadomestil za brezposelnost zagotoviti ustrezno
ravnovesje med koristjo in učinkovito pomočjo pri iskanju zaposlitve
in možnosti za usposabljanje. Kot del reform sistema socialne varnosti je Ciper
uvedel shemo zagotovljenega minimalnega dohodka (ki nadomešča staro shemo
socialne pomoči). Nekatere države članice (Belgija, Estonija, Malta,
Španija in Združeno kraljestvo) so sprejele posebne ukrepe, namenjene
prebivalstvu z višjim tveganjem za revščino, zlasti mladim, družinam z
otroki ali invalidnim osebam (Avstrija, Belgija, Ciper, Finska, Irska, Latvija,
Švedska in Združeno kraljestvo). Nekatere države članice (Francija,
Švedska) poročajo tudi o ukrepih za zagotovitev enakih možnosti za ženske
in moške. B.
Poleg tega so države članice uvedle reforme za zaščito tistih, ki
začasno ne sodelujejo na trgu dela ali na njem ne morejo sodelovati. Za to
so nekatere države članice okrepile socialne politike, da bi
zaščitile dobrobit
otrok in starejših, povečale dajatve, druge pa so sprejele posebne
politike za obravnavo revščine otrok. Kot
odziv na vedno večjo zaskrbljenost zaradi učinkov
naraščajočega števila otrok, ki živijo v revščini, so nekatere države članice sprejele dodatne ukrepe za
zmanjševanje revščine otrok (Bolgarija, Estonija, Španija, Irska, Italija,
Litva, Latvija in Romunija). V Bolgariji najpomembnejši ukrepi v zvezi z
izvajanjem nacionalne strategije za zmanjšanje revščine in izboljšanje
socialne vključenosti 2020 zajemajo povišanje mesečnih dodatkov za
drugega otroka in dvojčka ter za trajno invalidne otroke ter finančno
podporo za kritje stroškov ogrevanja za starejše in otroke. Irska je uvedla nov
območni program za otroke, ki temelji na dokazih, namenjen boju proti
revščini otrok s širjenjem storitev za preprečevanje in zgodnje
posredovanje, ki so bile med pilotno fazo ocenjene kot uspešne. Italija je
uvedla sistem podpore za družine z otroki, ki zagotavlja pasivne ukrepe hkrati
z aktivacijskimi ukrepi in storitvami. V Latviji je bil dosežen precejšen
napredek pri odpravljanju revščine otrok, in sicer z zvišanjem dodatkov v
zvezi z otroki ter podpore za enostarševske družine od 1. januarja 2014.
Poleg tega je latvijska vlada prav tako povečala prag neobdavčitve
pri dohodnini za vzdrževane osebe. V Estoniji se je vlada (junija 2014)
odločila od januarja 2015 bistveno povečati splošni otroški dodatek
in otroški dodatek na podlagi potreb ter raven življenjskega minimuma otroka.
Z
izboljšanjem dostopa do predšolske vzgoje in varstva so države članice
izbrale naložben pristop. Nekatere države
članice (Avstrija, Bolgarija, Češka, Nemčija, Estonija,
Francija, Madžarska, Litva, Latvija, Poljska, Združeno kraljestvo) so sprejele
pobude za podaljšanje vpisa otrok v predšolsko vzgojo in varstvo kot del svojih
strategij za izboljšanje možnosti za otroke.
Nemčija je dosegla nekolikšen napredek pri nadaljnjem povečevanju
razpoložljivosti ustanov otroškega varstva za poln delovni čas, vendar
samo delen napredek pri povečevanju razpoložljivosti celodnevnih šol. V
Franciji večletni načrt za boj proti revščini in socialni
izključenosti vsebuje tudi ukrepe za družine z vzdrževanimi otroki, kot
sta izboljšanje dostopa do šolskih menz in zagotavljanje dodatnih zmogljivosti
otroškega varstva (10 % jih je namenjenih otrokom iz družin z nizkimi
dohodki). Irska je uvedla subvencionirano podaljšano bivanje otrok, da bi se
osebam z nizkimi dohodki in brezposelnim osebam omogočila vrnitev na trg
dela, ustvarila pa je tudi možnosti otroškega varstva za brezposelne osebe, ki
sodelujejo v programih zaposlovanja skupnosti, ki zagotavljajo usposabljanje in
izkušnje za vključevanje na trg dela. Na Malti nova shema ponuja
gospodinjstvom, v katerih so starši zaposleni in/ali se izobražujejo,
brezplačno predšolsko vzgojo in varstvo v javnih in zasebnih ustanovah. Ključno
vprašanje v pokojninskih pobudah je ponovna vzpostavitev ravnotežja med
trajanjem poklicnega življenja in upokojitve, saj se je
upokojitvena starost skoraj povsod zvišala in izravnala za oba spola. Zaradi
demografskih izzivov v zvezi z zagotavljanjem pokojnin se vedno več držav
članic zaveda potrebe po zagotovitvi daljšega poklicnega življenja zaradi
izravnave z daljšo življenjsko dobo in zagotovitvi možnosti, da lahko ljudje
nadomestijo manjše nadomestitvene stopnje z daljšo dobo plačevanja. V
prejšnjih letih je več držav članic sprejelo povišanje (npr. Ciper,
Španija, Francija, Irska, Madžarska, Latvija) ali že povišalo (npr. Danska, Združeno
kraljestvo) upokojitveno starost za ženske in/ali moške. Doslej je sedanje ali
prihodnja povišanja upokojitvene starosti uzakonilo 25 od 28 držav članic.
V mnogih primerih povišanje spremlja (postopna) izravnava upokojitvene starosti
za moške in ženske (Češka, Estonija, Grčija, Hrvaška, Italija, Litva,
Malta, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Združeno kraljestvo). Z
razširitvijo pokojninskih pravic („Mutterrente“) na starše, ki so imeli otroke
pred letom 1992, je Nemčija želela delno obravnavati učinek
prekinitev poklicne poti in dela s krajšim delovnim časom. V številnih
državah članicah pa si je treba še bolj prizadevati za razrešitev teh
drugih ključnih dejavnikov razlike v pokojninskih pravicah med spoloma. Še
več držav povezuje upokojitveno
starost z daljšo življenjsko dobo. Združeno kraljestvo in Portugalska zdaj
sledita vse večjemu številu držav (Ciper, Danska, Grčija, Italija,
Nizozemska in Slovaška), ki so se po prvotnem dvigu upokojitvene starosti za
izravnavo predhodnega podaljšanja življenjske dobe odločile za
določitev izrecne povezave med upokojitveno starostjo in podaljšanjem
življenjske dobe v prihodnosti. Kljub temu pa imajo nekatere države
članice glede tega še vedno resne pomisleke. Da
bi povišale dejansko upokojitveno starost, je še več držav članic
sprejelo ukrepe za omejitev dostopa do predčasne upokojitve.
Glavni reformni ukrepi vključujejo strožje pogoje za upravičenost do
zgodnje upokojitve (višja najnižja starost, daljše plačevanje prispevkov
in znižanja pokojninskih prejemkov) ter večji poudarek na aktivacijskih
ukrepih (Belgija, Ciper, Španija, Hrvaška, Portugalska in Slovenija). Nekatere
države članice omejujejo tudi dostop do pogosto uporabljenih alternativnih
načinov predhodne upokojitve, kot so podaljšano prejemanje nadomestila za
brezposelnost (npr. Španija) ali nadomestila za invalidnost (npr. Avstrija,
Danska). Vendar v več državah (npr. Avstrija, Belgija, Bolgarija, Hrvaška,
Luksemburg, Malta in Romunija), vključno z nekaterimi, ki so
vključene v nedavne reforme, možnosti predhodne upokojitve še vedno
slabijo ustreznost in vzdržnost pokojnin. Druge države so
omogočile lažji dostop do možnosti predčasne upokojitve za osebe z
dolgo dobo plačevanja in zahtevno delovno obremenitvijo. V Latviji in na
Portugalskem se je to zgodilo kot odziv na čedalje večje težave z
zaposlovanjem nekaterih skupin starejših delavcev. Na Danskem je bil cilj
izravnava neravnotežja iz prejšnjih reform, ki so omejile možnosti
predčasnega upokojevanja. V Nemčiji je bil cilj vzpostaviti bolj pošten
odnos do oseb, ki so začele delati že zgodaj, v Bolgariji pa se je
zniževanje v prvi vrsti nanašalo na osebe, ki opravljajo naporno delo. Še
več držav članic z odlogom upokojitve ljudem ponuja možnosti za
podaljšanje delovne dobe in izboljšanje pokojninskih pravic.
V Franciji se je starost, pri kateri lahko zasebni delodajalci upokojijo
delavca brez njegove privolitve, zvišala s 65 na 70 let. Številni pokojninski
sistemi vsebujejo pobude za podaljšanje delovne aktivnosti čez
upokojitveno starost, na primer višje odmerne stopnje ali upokojitveni dodatek
v primeru odloga upokojitve (npr. Danska, Finska, Francija). Še več držav
je omililo pravila in omogoča, da se pokojninski prejemki kombinirajo z
dohodki za opravljeno delo (Belgija, Nizozemska in Slovenija). Predvsem je
pomembno, da nekatere države pokojninske reforme vse bolj podpirajo z ukrepi za
aktivno staranje na delovnih mestih in na trgu dela (npr. Belgija, Francija,
Slovenija), čeprav so prizadevanja na tem področju v mnogih državah članicah
še vedno preveč omejena in neusklajena. Kot
del prizadevanja za konsolidacijo javnih financ je bilo usklajevanje
pokojnin z inflacijo v številnih državah članicah spremenjeno ali
začasno zamrznjeno. Primeri so Ciper, Francija, Italija in
Portugalska. V drugih državah se usklajevanje z inflacijo, morda v spremenjeni
obliki, ponovno vzpostavlja po obdobju, v katerem ni bilo uporabljeno (npr.
Češka, Bolgarija in Latvija). C.
Kot odgovor na davčne pritiske države članice pregledujejo izdatke za
zdravstvo in iščejo načine za izboljšanje ekonomsko najugodnejše
ponudbe in dejanskih rezultatov, hkrati pa se uvajajo boljši instrumenti za
omejitev stroškov. Številne države članice so
sprejele ali začele izvajati strukturne reforme svojih zdravstvenih
sistemov (Avstrija, Bolgarija, Ciper, Grčija, Španija, Finska, Hrvaška,
Irska, Romunija, Slovaška in Združeno kraljestvo). Finska je sprejela reformo
socialnih in zdravstvenih storitev, pri čemer bo pristojnost za
zagotavljanje storitev dodeljena petim socialnim in zdravstvenovarstvenim
regijam. Novi zakon o socialnem varstvu bo prinesel velike spremembe v
nacionalnem zdravstvenem sistemu Združenega kraljestva (Anglija) z
vzpostavitvijo pravnega okvira za sklad za boljšo oskrbo, ki bo zagotavljal
pomembne finančne spodbude za lokalne organe, da bodo povezali storitve
zdravstvenega in socialnega varstva. Številne države članice so uvedle
ukrepe za zajezitev naraščajočih izdatkov za zdravstvo (Avstrija,
Bolgarija, Belgija, Ciper, Nemčija, Španija, Francija, Hrvaška, Irska,
Nizozemska, Portugalska, Slovenija in Združeno kraljestvo). Avstrija, Belgija
in Francija so se osredotočile na omejitev skupne stopnje rasti izdatkov
za zdravstvo. Francija je uvedla nove ukrepe za omejitev izdatkov za
farmacevtske izdelke z boljšim oblikovanjem cen in spodbujanjem uporabe
generičnih zdravil. Sprejeti so bili različni ukrepi za izboljšanje
zdravstvenih storitev, od katerih številni dodatno spodbujajo razvoj e-zdravja
(Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Danska, Španija, Francija, Litva, Latvija,
Malta, Poljska, Portugalska, Švedska, Slovenija, Slovaška in Združeno
kraljestvo). Ciper uvaja glavne reforme, povezane z izvajanjem nove nacionalne
zdravstvene službe in informacijske infrastrukture, ter reforme, ki se nanašajo
na javne bolnišnice in druge zdravstvene ustanove ter na organizacijo in
upravljanje ministrstva za zdravje. Belgija je sprejela akcijski načrt za
e-zdravje, da bi do leta 2018 posplošila elektronsko izmenjavo pacientovih
podatkov in dokumentov. Še
vedno pa je v okviru vseh pozivov po nadaljnjih ukrepih treba iskati nove
načine za soočanje s pomanjkanjem osebja in zagotovitev dostopa do
zdravstva. Nekatere države članice vlagajo
znatna sredstva v zdravstvene delavce (Nemčija, Madžarska, Latvija, Malta
in Slovaška). Latvija je sklenila zvišati najnižje nadomestilo za zdravstvene
delavce, in sicer za 10–12,5 %. Izboljšanje dostopa do storitev
zdravstvenega varstva je še vedno prednostna naloga več držav članic
(Bolgarija, Danska, Grčija, Finska, Francija, Irska, Luksemburg, Latvija in
Portugalska). V Grčiji imajo zdaj vse nezavarovane osebe uradno pravico
dostopa do zdravil in bolnišnične oskrbe ob upoštevanju potrebe po
zdravljenju. Zaradi
staranja prebivalstva številne države članice sprejemajo ukrepe za odziv
na hitro rastoče povpraševanje po učinkoviti, odzivni in kakovostni
dolgotrajni oskrbi. Bolgarija je sprejela nacionalno strategijo, ki
temelji na celostnem pristopu in krepitvi zagotavljanja kakovostnih socialnih
storitev, vključno z dolgotrajno oskrbo. Nizozemska bo januarja 2015
začela izvajati pomembno strukturno reformo svojega sistema dolgotrajne
oskrbe, ki vključuje prenos nekaterih pristojnosti s sedanjega sistema na
občine in zdravstvene zavarovalnice. V več državah članicah
pomanjkanje formalnih storitev dolgotrajne oskrbe ostaja glavna ovira za
ustrezno zaščito pred finančnimi tveganji v zvezi z dolgoročnimi
potrebami oskrbe in zaposlovanjem žensk. Države
članice so uvedle posebne programe vključevanja za ljudi, ki so v
izrazito slabem položaju, in ljudi, ki živijo kot brezdomci ali so
izključeni na področju nastanitve.
V Bolgariji obstajajo pozitivni primeri usmerjenih podpornih ukrepov, ki Romom
olajšujejo dostop do zaposlovanja. Vendar pa je na splošno še vedno malo
sistematičnih ukrepov na nacionalni ravni. Dvoletna obvezna predšolska
vzgoja, ki jo je uvedla Bolgarija, in obvezna predšolska vzgoja od tretjega
leta starosti naprej, ki
jo uvaja Madžarska, sta obetavni za
osnovnošolsko izobraževanje romskih otrok. Nekaj držav (Irska, Finska, Latvija)
je sprejelo ukrepe politike v zvezi z nadomestili za nastanitev in brezdomstvo,
medtem ko Češka, Litva, Nizozemska in Slovenija uvajajo
politike
ali zakonodajo o socialnih stanovanjih. Nekatere države članice (Španija,
Latvija) so sprejele ukrepe na področju stanovanjskega trga za zmanjšanje
pritiska na zadolženost gospodinjstev. V Belgiji je 5 lokalnih organov
začelo izvajati pilotni projekt „Housing First“ z vodilnim načelom
zagotavljanja strehe nad glavo. 3. PREGLED KLJUČNIH ZAPOSLITVENIH IN
SOCIALNIH KAZALNIKOV Institucionalna ureditev pregleda
ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov Namen
pregleda, predlaganega v Sporočilu o okrepitvi socialne razsežnosti
ekonomske in monetarne unije (EMU)[24]
ter predstavljenega v osnutku skupnega poročila o zaposlovanju za leto 2014[25],
je bilo boljše predvidevanje z opredelitvijo velikih zaposlitvenih in socialnih
problemov ali sprememb v zgodnji fazi. Kot analitični instrument se
pregled osredotoča na zaposlovanje in socialne trende, ki bi ogrozili
stabilnost in dobro delovanje EU in EMU s slabitvijo zaposlovanja, socialne
kohezije in človeškega kapitala, s tem pa konkurenčnosti in
trajnostne rasti, namenjen pa je izboljšanju razumevanju sprememb na socialnem
področju[26].
Pregled je Svet EPSCO odobril decembra 2013 in sprejel marca 2014 (kot del
skupnega poročila o zaposlovanju)[27]. Na podlagi
mandata Evropskega sveta[28]
je bil prvič uporabljen v evropskem semestru za leto 2014. Posledično
se je Komisija oprla na rezultate pregleda pri pripravi delovnih dokumentov
služb Komisije v letu 2014 ter pri razpravi o osnutku priporočil za
posamezne države z namenom boljše podpore izzivom in priporočilom glede
politik. Branje pregleda je bilo dopolnjeno z dodatnimi informacijami,
pridobljenimi iz prikaza uspešnosti zaposlovanja in prikaza uspešnosti socialne
zaščite ter iz ocene ukrepov politike, ki so jih sprejele države
članice. Pregled je uspešno poudaril ključne izzive na področju
zaposlovanja in socialnih zadev v okviru evropskega semestra ter bil
vključen v razprave na institucionalni ravni. Poleg
tega sta Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito začela
razpravo o operacionalizaciji pregleda zunaj evropskega semestra za leto 2014[29].
Odbora sta razpravljala zlasti
o izbiri kazalnikov, o branju pregleda v povezavi s prikazom uspešnosti
zaposlovanja in prikazom uspešnosti socialne zaščite ter o metodologiji za
opredelitev, kaj predstavlja največ težav na področju zaposlovanja in
socialnih zadev. Najnovejša izdaja skupnega poročila o zaposlovanju
vključuje več predloženih predlogov, med drugim krepitev razsežnosti
spola in starosti v analizi podatkov ter upoštevanje sprememb v ravneh
kazalnikov po zadnjem obdobju. 3.1 Ugotovitve iz celovitega branja
pregleda na ravni EU in ravni območja evra V
nadaljevanju je pregled nedavnih odstopajočih socialno-ekonomskih trendov,
v katerem so opredeljene najpomembnejše spremembe v EU in posameznih državah na
splošno ter ob upoštevanju vsakega od petih kazalnikov. Nazadnje so v Prilogo
vključene tabele s pregledom stanja za posamezni kazalnik v vseh državah
članicah EU ter pregled ključnih izzivov na področju
zaposlovanja, kakor so opredeljeni v prikazu uspešnosti zaposlovanja, in
socialni trendi iz prikaza uspešnosti socialne zaščite, ki jih je treba
spremljati. Potencialno
zaskrbljujoče ključne spremembe in ravni na področju
zaposlovanja in sociale, ki vodijo do razlik po EU, zahtevajo dodatno analizo
in po potrebi bolj odločno politično ukrepanje, so bile ugotovljene
glede treh razsežnosti[30]: ·
sprememba kazalnika v določenem
letu v primerjavi s prejšnjimi obdobji (historični trend) za vsako državo
članico; ·
odstopanje od povprečnih stopenj za
EU in za območje evra v istem letu (kar zagotavlja trenutni posnetek
obstoječih razlik na področju zaposlovanja in sociale) za vsako
državo članico; ·
sprememba kazalnika med dvema
zaporednima letoma v vsaki posamezni državi članici glede na spremembe na
ravni EU in na ravni območja evra (kar nakazuje dinamiko
socialno-ekonomske konvergence/divergence). Na
splošno ugotovitve pregleda kažejo vztrajno naraščanje socialno-ekonomskih
razlik, vendar ne v obsegu iz lanskega leta. Razlike se kažejo v stopnjah
brezposelnosti, brezposelnosti mladih in mladih, ki niso zaposleni, se ne
izobražujejo ali usposabljajo; znižanje dohodka gospodinjstev, porast
neenakosti in čedalje višje stopnje revščine so očitne v
večini južnoevropskih držav članic območja evra. Zlasti za
kazalnike v zvezi z brezposelnostjo na tej stopnji razlike ne naraščajo,
vendar še ni jasen obseg preobrata preteklih trendov. Podatki,
pridobljeni iz pregleda, so analizirani tudi z upoštevanjem razčlenitve po
spolu (za vse kazalnike, kjer je to mogoče). V več državah
članicah je breme povečanja brezposelnosti za delovno sposobno
prebivalstvo in mlade nesorazmerno močno prizadelo ženske, medtem ko so
posledice krize v drugih državah bolj prizadele moške delavce. Pri
analizi na ravni posameznih držav pregled prikazuje več držav članic,
ki imajo resne težave na področju zaposlovanja in socialnih izzivov,
obenem pa ponazarja zgodovinske spremembe in razlike do povprečja EU.
Najbolj problematično stanje pri zaposlitvenih in socialnih kazalnikih je
mogoče opaziti v Italiji in Romuniji. Ti državi članici sta imeli
negativen razvoj na vseh področjih, pri čemer je bil
problematičen že njun izhodiščni položaj. Kazalniki zaposlenosti v
Grčiji, Španiji in na Portugalskem ne kažejo niti izboljšave niti
stabilnega položaja, medtem ko socialni kazalniki še vedno kažejo
naraščajoče ter že tako visoke stopnje revščine in neenakosti
ter realni upad dohodkov gospodinjstev. Na Cipru in Hrvaškem stopnje
brezposelnosti (mladih) kažejo nekaj izboljšav ali nespremenjeno stanje, delež
mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, pa se kljub
že visokim ravnem še naprej povečuje. V prvi državi članici so negativna
gibanja na trgu dela povzročila dodatno poslabšanje socialnih razmer.
Čeprav je Litva še naprej izboljševala svoj položaj na trgu dela (že za
dve zaporedni obdobji poročanja), socialni kazalniki kažejo vse večjo
zaskrbljenost v zvezi s porastom revščine in neenakosti, ki sta že bili
višji od povprečja EU. Nazadnje sta dve državi članici doslej uspeli
zaščititi svojo družbo pred posledicami krize, kljub temu pa je iz
pregleda razvidnih nekaj zaskrbljujočih znakov: Na Nizozemskem so se povečali
brezposelnost (mladih), delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo
ali usposabljajo, ter kazalnik revščine, na Finskem pa so bila nekoliko
zaskrbljujoča dogajanja v zvezi z brezposelnostjo in deležem mladih, ki
niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo. Ravni || Spremembe || Kazalniki zaposlenosti || Socialni kazalniki Stopnja brezposelnosti || Stopnja brezposelnosti mladih || Delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo || Bruto razpoložljiv dohodek gospodinjstev || Stopnja tveganja revščine || Neenakost L || L || Italija || Belgija, Italija, Romunija || Hrvaška, Italija, Ciper, Madžarska, Romunija || Največji upad: Grčija, Španija, Italija, Ciper, Madžarska, Slovenija || Grčija, Litva, Portugalska, Romunija || Grčija, Bolgarija, Italija, Litva, Romunija, Portugalska – || Grčija, Hrvaška, Ciper || – || Bolgarija, Grčija, Španija || Italija || J || Španija, Portugalska, Slovaška || Španija, Grčija, Hrvaška, Ciper, Portugalska, Slovaška || – || Latvija || Latvija J || L || Luksemburg, Nizozemska, Finska || Nizozemska, Avstrija || Belgija, Nizozemska, Avstrija, Finska || Danska, Luksemburg, Ciper, Malta, Nizozemska, Slovenija, Švedska || Ciper, Nemčija, Madžarska, Malta, Slovenija Tabela: Povzetek branja pregleda
ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov[31] Izzive,
ki so bili ugotovljeni v okviru pregleda ključnih zaposlitvenih in
socialnih kazalnikov, bo treba obravnavati v okviru evropskega semestra, zlasti
delo Komisije na področju delovnih dokumentov služb Komisije, na katerih
temeljita osnutek priporočil za posamezne države in večstranski
nadzor, ki ga izvajata Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito.
Sklop kazalnikov, ki so vključeni v prikaz uspešnosti zaposlovanja in
prikaz uspešnosti socialne zaščite, bo v celoti vključen za
dopolnitev analize po posameznih državah. 3.2 Ugotovitve
iz branja pregleda po kazalnikih 3.2.1 Stopnja
brezposelnosti – spremembe in raven Na
splošno je bilo dramatično naraščanje stopnje brezposelnosti, kot je
bilo navedeno v prejšnji izdaji pregleda, po vsej Evropski uniji zajezeno.
Stopnja v EU-28 se je znižala za 0,5 odstotne točke, kar nakazuje
nekolikšno okrevanje na trgu dela. V območju evra je bilo izboljšanje
skromnejše (upad za 0,3 odstotne točke). Vendar razlike med državami, ki
so v letih krize naraščale, ostajajo visoke in ne kažejo znakov
izboljšanja. Vrzel med najboljšima dvema in najslabšima dvema državama še vedno
znaša več kot 20 odstotnih točk. Stopnja brezposelnosti pri ženskah
je še vedno višja kot pri moških (0,2 odstotne točke v EU-28 oziroma 0,4
odstotne točke v območju evra v prvi polovici leta 2014). Slika I: Stopnje brezposelnosti – 1.
polovica leta 2014 in spremembe med 1. polovico let 2012 in 2013 ter 1. polovico let 2013 in 2014 po državah (starostna skupina 15–74
let)
Vir: Eurostat (anketa o delovni sili), izračuni GD EMPL;
razvrščeno po ravneh v prvi polovici leta 2014 Kot
je razvidno iz številk v pregledu, so stopnje brezposelnosti v šestih državah
članicah (Grčija, Španija, Hrvaška, Ciper, Portugalska, Slovaška,
Italija) še vedno zaskrbljujoče visoke (v primerjavi s povprečjem
EU). V treh od teh držav (Španija, Portugalska, Slovaška) je prišlo do
nekaterih pozitivnih sprememb, razmere v Italiji pa postajajo še bolj
zaskrbljujoče, saj se je stopnja brezposelnosti še poslabšala (tj.
povečanje za 0,5 odstotne točke v enem letu). Poleg južnoevropskih
držav nastaja nova skupina držav, ki se soočajo z naraščajočo
brezposelnostjo. Luksemburg, Nizozemska in Finska imajo še vedno razmeroma
nizke stopnje brezposelnosti, vendar pregled kaže nekaj problematičnih
sprememb stopnje brezposelnosti v državah, ki so do zdaj v času krize
razmeroma dobro ščitile svojo delovno silo. Primerjava s prvo izdajo
pregleda kaže, da ne gre za popolnoma nov pojav, kar nakazuje, da te spremembe
lahko postanejo dolgoročni trendi, ki jih bo treba obravnavati. Glede
vidika spola pri pojavu brezposelnosti ostaja stopnja brezposelnosti žensk v
južnoevropskih državah (Španija, Grčija, Italija) višja kot pri moških;
razmere pa so ravno obratne na Švedskem, Finskem, Irskem ali v baltskih
državah. 3.2.2 Stopnja
brezposelnosti mladih in delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo
ali usposabljajo V
tekočem obdobju poročanja je bilo nekaj pozitivnih sprememb glede
stopnje brezposelnosti mladih, in sicer je upadlo povprečje v EU (znižanje
za 1,2 odstotne točke) in v območju evra (0,5 odstotne točke).
Razmere v najmanj uspešnih državah so se izboljšale, uspešnost držav
članic pa se še vedno precej razlikuje. Glede deleža mladih, ki niso
zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, se je povprečje EU in
območja evra le nekoliko zmanjšalo, kar pomeni, da so razlike v deležu
mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo,
nakopičene v kriznih letih, v Evropski uniji še vedno velike (zlasti v
južnoevropskih državah). Slika IIa: Stopnje brezposelnosti
mladih – 1. polovica leta 2014, 1. polovica leta 2012 in leta 2013 in 1.
polovica leta 2013 in leta 2014 po državah (starostna skupina 15–24 let)
Vir: Eurostat (anketa o delovni sili), izračuni GD EMPL; razvrščeno
po ravneh v prvi polovici leta 2014 Slika IIb: Deleži mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo
ali usposabljajo, na ravni leta 2013 in spremembe med letoma 2011 in 2012 ter
letoma 2012 in 2013 (starostna skupina 15–24 let)
Vir: Eurostat (anketa o delovni sili), izračuni GD EMPL;
razvrščeno po ravneh v prvi polovici leta 2014. Opomba: prekinitev serije
podatkov za Francijo za leto 2013, tako da spremembe niso na voljo V
mnogih državah članicah je položaj mladih na trgu dela še vedno dramatičen;
kar v sedmih državah (Grčija, Španija, Hrvaška, Italija, Portugalska,
Ciper, Slovaška) ostaja stopnja brezposelnosti 9 odstotnih točk višja od
povprečja EU. Pozitivno pa je, da je večina teh držav, z izjemo
Italije, kjer je stopnja še naprej naraščala (tj. 4,1 odstotne
točke), položaj mladih uspela izboljšati. Poleg tega se je že tako visoka
stopnja brezposelnosti mladih v Belgiji in Romuniji še zvišala. Podobno
analizi sprememb stopnje brezposelnosti tudi pri tem kazalniku obstaja skupina
držav (Nizozemska, Avstrija, Finska), ki kaže znake nazadovanja v primerjavi z
razmeroma dobrim izhodiščnim položajem. Raven
brezposelnosti mladih se sicer na splošno ni močno povečala, delež
mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, pa se je
znatno zvišal skoraj v polovici držav članic. Že visok delež mladih, ki
niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, se je na Hrvaškem, v
Italiji, na Cipru, Madžarskem in v Romuniji zvišal za 0,4 do 2,7 odstotne
točke. Položaj glede deleža mladih, ki niso zaposleni in se ne
izobražujejo ali usposabljajo je spet najslabši v Italiji, saj je imela država
z najvišjim deležem teh mladih tretji največji porast deleža mladih, ki
niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo. Pozitivno je, da so bili
negativni trendi v Grčiji ustavljeni (vsaj v tem obdobju poročanja) –
delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo je sicer
še vedno visok, vendar ne narašča več. V primerjavi z drugimi
kazalniki na področju zaposlovanja se je stanje na trgu dela v več
državah območja evra (Belgija, Nizozemska, Avstrija, Finska) poslabšalo
zaradi nedavnih zvišanj deleža mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo
ali usposabljajo, z ravni, ki so bile še vedno pod povprečjem EU. Delež
mladih žensk, ki niso zaposlene in se ne izobražujejo ali usposabljajo, je
najslabši na Češkem, Hrvaškem, Cipru, v Litvi in na Madžarskem, visok
delež mladih moških, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo,
pa je opazen v Grčiji, na Hrvaškem, Cipru in Finskem. 3.2.3 Realne spremembe bruto
razpoložljivega dohodka gospodinjstev Dohodek
gospodinjstev je po letu 2011 še naprej realno stagniral ali močno upadel
v državah, v katerih je bil učinek nadaljnjega poslabšanja gospodarskih
razmer največji. Dohodke gospodinjstev sta prizadela predvsem zmanjšanje
dohodkov trga in postopna slabitev učinka socialnih transferjev. Poleg
tega je restriktivna fiskalna politika v nekaterih državah članicah
prizadela zaposlovanje, spremembe davčnega sistema in sistema socialnih
prejemkov, znižanje plač v javnem sektorju pa je povzročilo znatno
zmanjšanje ravni realnih dohodkov gospodinjstva. Možno je, da je to prispevalo
k vse večjim razlikam v območju evra. Slika III: Realne spremembe bruto
razpoložljivega dohodka gospodinjstev: rast v letu 2012 in letu 2011
Vir: Eurostat, nacionalni računi, izračuni GD EMPL;
razvrščeno po skupni rasti v letu 2012 Med
državami članicami je opaziti veliko razpršenost in naraščajoče
razlike v razvoju realnega bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev. Če
si ogledamo podatke za leto 2012, ugotovimo, da je bruto razpoložljivi
dohodek gospodinjstev kar v 16 državah članicah utrpel znatne
negativne spremembe: Grčija je v medletni primerjavi zabeležila zmanjšanje
za skoraj 10 %, Ciper pa za 9 %. Do znižanja v Grčiji, Španiji
in Italiji je prišlo poleg zaznavnega poslabšanja v prejšnjem obdobju
poročanja. Po drugi strani sedaj obstaja skupina držav v vzponu, pri
čemer so plače naraščale do leta 2011, leto 2012 pa je prineslo
nekoliko negativen razvoj: Ciper, Madžarska, Slovenija, Estonija in
Bolgarija. 3.2.4
Stopnja tveganja revščine delovno sposobnega prebivalstva – spremembe in
raven Stopnja tveganja revščine
delovno sposobnega prebivalstva v mnogih državah narašča (glej sliko IV).
Mnoge države beležijo zvišanje ob že tako visokih ravneh tveganja
revščine, pogosto potenciranih zaradi upada ravni tveganja revščine v
obdobju. Slika IV: Stopnje tveganja revščine delovno sposobnega
prebivalstva na ravni leta 2013 in spremembe med letoma 2011 in 2012 ter letoma
2012 in 2013 (starostna skupina 18-64 let)
Vir: Eurostat, EU-SILC (izračuni GD EMPL); glede na
dohodkovno leto 2012. Opomba: prekinitev serije podatkov
za Španijo za leto 2013, spremembe niso na voljo; prekinitev serije podatkov za
Avstrijo in Združeno kraljestvo za leto 2012, spremembe med letoma 2011 in 2012
niso na voljo, leto 2012 (sprememba med letoma 2011 in 2012 ter letoma 2010 in 2011)
za Irsko. Države
članice z največjim zvišanjem stopnje tveganja revščine delovno
sposobnega prebivalstva med letoma 2012 in 2013 vključujejo Grčijo,
Ciper, Litvo, Luksemburg, Malto, Portugalsko in Romunijo, največje
povišanje med letoma 2011 in 2012 pa je bilo zajeto v Grčiji, na
Portugalskem, Hrvaškem in v Španiji. Podaljšano obdobje negativne rasti BDP ali
rasti BDP blizu ničelne stopnje, naraščajoča dolgotrajna
brezposelnost in postopna slabitev učinka socialnih transferjev so
povzročili tveganje revščine v večini teh držav. 3.2.5 Neenakosti (razmerje S80/S20[32])
– spremembe in raven Dohodkovna
neenakost se v državah članicah in med njimi povečuje, zlasti v
državah z največjim porastom brezposelnosti (glej sliko V). V mnogih
državah je kriza okrepila dolgoročne trende polarizacije plač in
segmentacije trga dela, ki so skupaj z znižanjem ravni prerazporeditev, ki jih
zagotavljajo davčni sistemi in sistemi socialnih prejemkov, prispevali k
povečanju neenakosti. Občutno povečanje neenakosti je
mogoče pojasniti z visoko stopnjo brezposelnosti (največja povečanja
so pri nižje kvalificiranih delovnih mestih). V nekaterih primerih je vzrok
tudi učinek konsolidacije javnih financ[33]. Slika V: Raven in spremembe neenakosti (izmera S80/S20) 2013 (*2012)
med letoma 2011 in 2012 ter med letoma 2012 in 2013
Vir: Eurostat, EU-SILC (izračuni GD EMPL). Opomba: prekinitev
serije podatkov za Španijo za leto 2013, spremembe niso na voljo; prekinitev
serije podatkov za Avstrijo in Združeno kraljestvo za leto 2012, spremembe med
letoma 2011 in 2012 niso na voljo, leto 2012 (sprememba med letoma 2011 in 2012
ter letoma 2010 in 2011) za Irsko. Med
državami članicami obstajajo velika razpršenost in vse večje razlike
v neenakosti (razmerje S80/S20). Novejši podatki za dohodkovno leto 2012 (ki so
na voljo za več držav članic) kažejo zvišanje neenakosti dohodkov
(merjeno s kazalnikom S80/S20) za 0,5 ali več med letoma 2012 in 2013 v
Litvi in Bolgariji ter nekaj opaznih povišanj v Italiji, Romuniji, na
Portugalskem, Cipru, v Nemčiji, na Madžarskem, Malti in v Sloveniji.
Neenakost dohodkov je v letu 2013 ostala posebej visoka v Bolgariji,
Grčiji, Španiji, Litvi, Latviji, na Portugalskem in v Romuniji, pri
čemer je delež gornjih 20 % vsaj 6-krat višji od deleža spodnjih 20 %. [1] UL L 308,
24.11.2010, str. 46, Sklep Sveta z dne 21. oktobra 2010 o
smernicah za politike zaposlovanja držav članic (2010/707/EU). [2] To
velja tudi za državljane tretjih držav in invalidne osebe. Stopnja
brezposelnosti državljanov tretjih držav je leta 2013 znašala 21,7 %
(14,3 % leta 2008), medtem ko je stopnja brezposelnosti med
invalidnimi osebami skoraj dvakrat višja od stopnje med neinvalidi. [3] Za
nadaljnjo analizo glej Key Features GD EMPL (v pripravi). [4] Glej
delovne dokumente Komisije: Exploiting the employment potential of ICTs,
18.4.2012, SWD(2012) 96; Commission staff working document on an action plan
for the EU healthcare workforce, 18.4.2012, SWD(2012) 93 in Exploiting
the employment potential of green growth, 18.4.2012, SWD(2012) 92. [5] Glej tudi Sporočilo Komisije „Pobuda za
zeleno zaposlovanje: izkoriščanje potenciala zelenega gospodarstva za
ustvarjanje novih delovnih mest“, 2.7.2014, COM(2014) 446. [6] Tako se je na primer delež neprostovoljnih zaposlitev za krajši delovni
čas (kot delež vseh zaposlitev za krajši delovni čas) v EU-28
povečal s 25,3 % v letu 2008 na 29,6 % v letu 2013. [7] S krivuljo po Beveridgevem modelu je grafično
prikazano razmerje med brezposelnostjo in prostimi delovnimi mesti (število
prostih delovnih mest, izraženo kot delež delovne sile). Krivulja pada, saj je
stopnja brezposelnosti običajno višja, ko je manj prostih delovnih mest.
Če sčasoma narašča, potem je število prostih delovnih mest
povezano z vse večjo brezposelnostjo, kar bi kazalo na vedno večje
neskladje na trgu dela. [8] Labour Market Developments in Europe, 2013, Evropska
komisija. [9] Za nadaljnjo analizo glej Key Features
GD EMPL. [10] Primerjaj na primer Future Skills Supply and Demand
in Europe, Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop). [11] Oktobra 2013 sta Organizacija za gospodarsko
sodelovanje in razvoj (OECD) ter Komisija objavili rezultate nove raziskave Survey
on Adult Skills (PIAAC), ki sta jo izvedli Komisija in OECD. [12] Glej
npr. Is Aggregate Demand Wage-Led or Profit-Led? National and Global Effects,
Mednarodni urad za delo, Zbirka delovnih in zaposlitvenih pogojev št. 40,
Ženeva, 2012. [13] Glej Quarterly Report on the Euro Area,
Evropska komisija, zvezek 12, št. 3, 2013. [14] Glej
npr. Eurofound (2013), Tackling Undeclared Work in 27 European Union Member
States and Norway: Approaches and Measures Since 2008, Eurofound, Dublin;
Hazans, M. (2011), Informal Workers Across Europe, Raziskovalno delo št.
5912, Svetovna banka, Washington DC. [15] Razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov
predstavlja izmero neenakosti porazdelitve dohodka. Izračuna se kot
razmerje celotnega dohodka, ki ga prejema 20 % prebivalstva z najvišjimi
dohodki (najvišji kvintil), in celotnega dohodka, ki ga prejema 20 %
prebivalstva z najnižjimi dohodki (najnižji kvintil). Vsi dohodki se zberejo
kot ekvivalentni razpoložljivi dohodki. [16] Za več podrobnosti glej EU Employment and Social Situation,
Quarterly Review, junij 2014. [17] EU Employment and Social Situation - Quarterly Review, marec 2014, Supplement on trends in
social expenditure (2014). [18] Glej EU
Employment and social situation, Quarterly Review, marec 2013. V
skladu z analizo se zdi, da je od leta 2011 prilagoditev socialnih izdatkov
navzdol v primerjavi s prilagoditvijo v podobnih obdobjih recesije iz preteklih
treh desetletij opaznejša. [19] Ta oddelek predstavlja posodobljene podatke o
razmerah, predstavljenih v predhodnem skupnem poročilu o zaposlovanju,
vendar zaradi prostorske omejitve ne vključuje vsega in njegov namen ni
poročati o vseh reformah in ukrepih politike. Praviloma ukrepi, ki so bili
predlagani, vendar niso bili predloženi parlamentu v sprejetje ali v kolektivna
pogajanja s socialnimi partnerji, niso vključeni v poročilo. [20] Sklep Sveta 2012/707/EU z dne 21.
oktobra 2012 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic. [21] Treba
je poudariti, da letno poročilo Komisije o napredku pri doseganju enakosti
med ženskami in moškimi zagotavlja podrobno analizo. [22] Najnovejši razpoložljivi podatki; objavljeni spomladi
leta 2014. [23] Za celovitejši pregled nad razvojem, ki zajema smernici 8 in 9 glej
poročilo o izobraževanju in usposabljanju za leto 2014. [24] COM(2013)
690, 2.10.2013. Glej zlasti str. 6–7 „Komisija za spremljanje razvoja na
področju zaposlovanja in socialnih zadev predlaga oblikovanje preglednice
ključnih kazalnikov, ki se bodo uporabljali v njenem osnutku skupnega
poročila o zaposlovanju. Služiti bi morala kot analitično orodje za
boljšo in zgodnejše prepoznavanje pomembnih zaposlitvenih in socialnih
problemov, zlasti tistih, ki bi lahko imeli čezmejne učinke. (...)
Vključena bi bila v osnutek skupnega poročila o zaposlovanju, da se
zagotovi bolj usmerjena podlaga za okrepljen večstranski nadzor politik
zaposlovanja in socialnih politik, poleg tega pa bi pomagala opredeliti tiste
vidike razvoja, ki zahtevajo odločnejše odzive politike zaposlovanja in
socialne politike. (...) Zaposlitveni in socialni kazalniki v preglednici bi
morali zajeti ključne pojave za vsako državo in dovolj zgodaj opredeliti
največje probleme, tj. še preden se zadevna država preveč oddalji od
svoje nekdanje uspešnosti ali od ostalih držav EU.“ [25] COM(2013) 801, 13.11.2013. [26] Sklepi Evropskega sveta z dne 19. in
20. decembra 2013, odstavek 39. [27] Dok. 7476/14, Bruselj, 12. marec 2014. [28] Sklepi Evropskega sveta z dne 19. in 20. decembra
2013, odstavek „38. Evropski svet ponovno poudarja pomen razvoja na
področju zaposlovanja in socialnih razmer v okviru evropskega semestra. Na
podlagi dela, opravljenega v Svetu, potrjuje primernost uporabe pregleda
uspešnosti na podlagi ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, kot
je opisan v skupnem poročilu o zaposlovanju.“ [29] Skupno mnenje Odbora za socialno zaščito in
Odbora za zaposlovanje o pregledu ključnih zaposlitvenih in socialnih
kazalnikov za junijsko sejo Sveta EPSCO. Poleg tega je Odbor za socialno
zaščito predložil dokument o „pregledu ključnih zaposlitvenih in
socialnih kazalnikov: operacionalizacija – Poročilo podskupine kazalnikov
odbora za socialno zaščito“. [30] Ta analiza treh razsežnosti upošteva skupno
poročilo o zaposlovanju za leto 2014, kakor sta se o njem sporazumela
Komisija in Svet. V glavnih sporočilih skupnega poročila o
zaposlovanju za leto 2014 je navedeno: „Kot je razvidno iz tega skupnega
poročila o zaposlovanju in njegovega novega pregleda ključnih
zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, se učinek krize odraža tudi v
čedalje večjih razlikah med državami članicami na področju
zaposlovanja in socialnih zadev, zlasti v območju evra. Te razlike so
opazne pri vseh petih ključnih kazalnikih v tem pregledu.“ Dok. 7476/14,
Bruselj, 12. marec 2014, str. 3. Kot je bilo dogovorjeno v skupnem
poročilu o zaposlovanju za leto 2014, pregled poleg tega zajema vse države
članice EU, primerjave pa so narejene s povprečjem EU. V nekaterih
primerih bi lahko bila pomembna tudi statistična odstopanja od
povprečja območja evra. Dok. 7476/14, Bruselj, 12. marec 2014,
str. 49. [31] Tabela prikazuje pregled razvoja na
področju zaposlovanja in socialnih razmer v državah članicah, pri
čemer bi se lahko ravni ali gibanja ključnih kazalnikov štela za
težavna. [32] Razmerje med dohodki 20 % prebivalstva z
najvišjimi dohodki in dohodki 20 % prebivalstva z najnižjimi dohodki. [33] Glej delovni dokument EUROMOD 2/13. Priloga 1 Pregled ključnih
zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, s povprečji EU in območja evra
kot referenčnimi točkami* *
za vsak kazalnik (razen za realno rast GHDI, ki je
predstavljena v denarni vrednosti) trije stolpci prikazujejo: i) medletno
spremembo, izraženo absolutno; ii) odstopanja od povprečnih stopenj EU
(ali območja evra) v istem letu; iii) medletno spremembo za zadevno državo
v primerjavi z medletno spremembo na ravni EU ali območja evra (prikazuje,
ali se položaj države slabša/izboljšuje hitreje kot drugod v EU/območju
evra, kar odraža dinamiko socialno ekonomske divergence/konvergence). S1 pomeni
prvo polletje (prvi semester) in temelji na četrtletnih podatkih. Vir:
Eurostat, EU LFS, nacionalni računi in EU-SILC (izračuni GD EMPL). NEET:
spremembe v obdobju 2011–2012 za FR (prekinitev serije v letu 2013); stopnja
tveganja revščine in S80/S20: 2012 namesto 2013 (sprememba v obdobju
2011–2012) za IE, sprememba v obdobju 2011–2012 za ES (prekinitev serije v letu
2013).“
Priloga 2 Pregled ključnih
zaposlitvenih izzivov in posebno dobrih rezultatov na trgu dela, po podatkih iz
prikaza uspešnosti zaposlovanja (C = izziv (challenge); G = dober rezultat na
trgu dela (good labour market outcome) – sprejet junija 2014[1] Priloga
3 Pregled „socialnih trendov, ki jih je treba spremljati“, in držav članic
s statistično bistvenim poslabšanjem in izboljšanjem za obdobje 2011–2012,
kakor so opredeljeni v prikazu uspešnosti socialne zaščite – sprejet 19.
februarja 2014 Vir: Socialna Evropa: veliko načinov, en
cilj. Letno poročilo Odbora za socialno zaščito o socialnih razmerah
v Evropski uniji 2013. Opomba: socialni trendi v obdobju 2011–2012, ki jih
je treba spremljati, kakor so bili 19. februarja 2014 sprejeti s strani Odbora
za socialno zaščito na podlagi podatkov, ki so bili na voljo v tistem
trenutku, kažejo poslabšanje v več kot eni tretjini držav članic in
so označeni z rdečo v tabeli zgoraj (vir: Socialna Evropa: veliko
načinov, en cilj. Letno poročilo Odbora za socialno zaščito o
socialnih razmerah v Evropski uniji 2013). [1] http://register.consilium.europa.eu/doc/srv?l=EN&f=ST%2010763%202014%20INIT.