This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52014DC0177
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION on the European Citizens' Initiative "Water and sanitation are a human right! Water is a public good, not a commodity!"
SPOROČILO KOMISIJE o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“
SPOROČILO KOMISIJE o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“
/* COM/2014/0177 final */
SPOROČILO KOMISIJE o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“ /* COM/2014/0177 final */
1. UVOD Evropska državljanska pobuda, ki jo je zaradi spodbujanja večje demokratične udeležbe
državljanov v evropskih zadeva uvedla Lizbonska pogodba[1], milijonu državljanov
Evropske unije iz vsaj sedmih držav članic omogoča, da Komisijo
pozovejo, naj predlaga zakonodajo o zadevah, ki so v pristojnosti EU. Je sploh prvi
instrument participativne demokracije na ravni EU. Od začetka njenega
delovanja aprila 2012 je več kot 5 milijonov državljanov
podpisalo več kot 20 različnih pobud. „Pravica do vode“ je prva evropska
državljanska pobuda, ki je izpolnila zahteve iz uredbe Evropskega parlamenta in
Sveta o državljanski pobudi. Organizatorji so pobudo, ki jo je
podprlo več kot 1,6 milijona državljanov, Komisiji uradno predložili
20. decembra 2013. V skladu z določbami uredbe o
državljanski pobudi mora Komisija v treh mesecih predstaviti svoj odgovor na
pobudo v sporočilu, v katerem poda „pravne in politične
zaključke v zvezi z državljansko pobudo, morebitne ukrepe, ki jih namerava
ali ne namerava izvesti, in obrazložitev le-teh“[2]. Komisija je organizatorje sprejela
17. februarja 2014, državljansko pobudo pa so lahko še istega dne
predstavili na javni predstavitvi v Evropskem parlamentu. Nadaljnje informacije
o postopkovnih vidikih te prve državljanske pobude so v Prilogi I. Pobuda „Pravica do vode“ Komisijo poziva, naj
„predlaga zakonodajo, ki bo izvrševala človekovo pravico do vode in
komunalne ureditve, kot jo priznavajo Združeni narodi, ter bo spodbujala
zagotavljanje vode in komunalne ureditve kot osnovne javne storitve za vse“[3]. Pobuda „zahteva[mo]: –
naj bodo institucije EU in države članice
obvezane zagotoviti, da vsi prebivalci uživajo pravico do vode in komunalnih
storitev; –
naj oskrba z vodo in upravljanje vodnih virov ne
bosta predmet „pravil o notranjem trgu“ in naj bodo storitve za rabo vode
izključene iz liberalizacije; –
naj EU poveča svoja prizadevanja za
doseganje splošnega dostopa do vode in komunalnih storitev.“ Pobuda obravnava medsektorska vprašanja, ki so
povezana s številnimi politikami na ravni EU in držav članic.
Proučiti jo je treba v skladu s pravili Pogodbe EU, zlasti ob
upoštevanju načel prenosa pristojnosti, sorazmernosti in subsidiarnosti. 2. Trenutno stanje Dostop do varne pitne vode in sanitarnih
storitev je tesno povezan s pravico do življenja in človekovega
dostojanstva ter potrebo po dostojnem življenjskem standardu. Mednarodno pravo je v zadnjem desetletju
priznalo pravico do varne pitne vode in sanitarnih storitev, zlasti na ravni
Združenih narodov (ZN)[4].
Resolucija generalne skupščine ZN št. 64/292 razglaša „pravico do
varne in čiste vode ter sanitarnih storitev za človekovo pravico, ki
je bistvena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic“.
Poleg tega so v končnem dokumentu Konference ZN o trajnostnem razvoju (Rio+20)
leta 2012 voditelji držav in vlad ter predstavniki na visoki ravni
potrdili svoje „zaveze glede človekove pravice do čiste pitne vode
in sanitarnih storitev, ki jih bodo postopno uresničili za [svoje]
državljane ob popolnem spoštovanju nacionalne suverenosti“[5]. Na evropski ravni je parlamentarna
skupščina Sveta Evrope razglasila, „da mora biti dostop do vode priznan
kot temeljna človekova pravica, saj je voda bistvena za življenje na
Zemlji in je vir, ki si ga mora človeštvo deliti“[6]. EU je potrdila tudi,
da „ima sleherna država obveznosti s področja človekovih pravic,
ki zadevajo zagotavljanje dostopa do neoporečne pitne vode sprejemljive
kakovosti, ki bo fizično in tudi cenovno dostopna“[7]. Ta načela so spodbudila tudi ukrepanje
EU. Okvirna direktiva EU o vodah potrjuje, da „voda ni kot ostali tržni
proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in
obravnavati kot tako“[8].
Nekatere pravice in načela iz Listine EU o temeljnih pravicah je
mogoče razlagati v smislu, da so tudi neposredno pomembne za dostop do varne
pitne vode in boljših sanitarnih storitev. Jasno je, da pomanjkanje dostopa do varne
pitne vode in sanitarnih storitev vpliva na učinkovito varstvo temeljnih
pravic, kot sta človekovo dostojanstvo (člen 1) ali pravica do
življenja (člen 2).
Poleg tega je treba v tem okviru upoštevati tudi zavezo EU
k visoki ravni varstva okolja[9]
(člen 37). Čeprav Listina za države članice velja samo pri
izvajanju zakonodaje EU, mora biti vsaka določba zakonodaje EU združljiva
z Listino. Zato morajo vse institucije in organi EU spoštovati pravice, ki jih
določa Listina, in zagotoviti, da je vsak ukrep, sprejet na podlagi
Pogodbe, združljiv z zadevnimi pravicami. Na tej podlagi je Komisija analizirala
državljansko pobudo, da bo lahko podala svoje ugotovitve v skladu s
členom 10 uredbe o državljanskih pravicah. Prispevek EU k boljši in dostopnejši
vodi Da bi zagotovili in izboljšali dostop do vode
in sanitarnih storitev, so bistveni trije elementi: kakovost ter fizična
in cenovna dostopnost. EU je k zagotavljanju dostopa do varne pitne
vode in sanitarnih storitev za državljane svojih držav članic prispevala z
dvema glavnima ukrepoma: prvič, EU je določila velikopotezne
standarde kakovosti vode, ki zagotavljajo visoko raven varovanja javnega zdravja
in varstva okolja. Drugič, EU je zagotovila finančno podporo za
razširitev in izboljšanje vodne infrastrukture v državah članicah ter tako
pripomogla k izboljšanju kakovosti in fizičnega dostopa do storitev v
zvezi z vodo. EU je minimalne zahteve glede kakovosti
vode uvedla v 70. letih prejšnjega stoletja, v zadnjih štirih
desetletjih pa je svojo zakonodajo o vodi postopno razširila. Okvirna direktiva
o vodah[10],
direktiva o pitni vodi[11]
in direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode[12] so ključni deli
zakonodaje EU na tem področju. Takšna zakonodaja si prizadeva za celovit
pristop k upravljanju voda in zagotavlja, da voda izpolnjuje stroge zahteve ter
je torej varna, zdrava in čista. Z izvajanjem teh okoljskih predpisov EU
se je precej izboljšala kakovost pitne vode v EU, zlasti v Vzhodni in Srednji
Evropi. Kohezijska politika EU je vrsto let močno
podpirala prizadevanja držav članic pri razvijanju in posodabljanju
infrastruktur, ki zagotavljajo dostop do pitne vode in storitev, povezanih s
komunalno odpadno vodo. Od leta 2007 na primer je bila s finančno
pomočjo EU več kot 2,6 milijona ljudem v devetih državah
članicah zagotovljena izboljšana oskrba s pitno vodo; še 5,7 milijona
ljudi iz 14 držav članic pa je bilo povezanih z izboljšanim sistemom
čiščenja odpadne vode. Finančna podpora, ki jo je EU v zadnjih
sedmih letih (2007–2013) namenila za naložbe v infrastrukturo in dela, povezana
z oskrbo s pitno vodo in odpadno vodo, znaša skoraj 22 milijard EUR. Cenovna dostopnost
je prav tako bistvenega pomena, saj je povezana z učinkovitim dostopom do
storitev za rabo vode za vse. EU na določanje cen vode nima nobenega
vpliva, saj se te določijo na nacionalni ravni. Vendar pa okoljska
zakonodaja EU, ki ureja področje voda, uvaja nekaj temeljnih načel za
politike določanja cen vode v državah članicah. Države članice
morajo v skladu z okvirno direktivo o vodah zagotoviti, da cena, ki jo
plačujejo porabniki vode, kaže dejanske stroške rabe vode. S tem se
spodbuja trajnostna raba omejenih vodnih virov. Vodna politika EU temelji na
načelu, da morajo biti storitve za rabo vode cenovno dostopne. Nacionalni
organi lahko sprejmejo konkretne podporne ukrepe, ki ščitijo prikrajšane
osebe in obravnavajo vprašanja, povezana s pomanjkanjem vode zaradi
revščine (npr. s podporo gospodinjstev z nizkimi prihodki ali uvedbo
obveznosti javne službe). Zagotavljanje storitev za rabo vode na
notranjem trgu V EU je odločitev o tem, kako najbolje
upravljati storitve za rabo vode, v celoti v rokah javnih organov držav
članic. Za zagotavljanje storitev za rabo vode so na splošno odgovorni
lokalni organi, ki so najbližje državljanom in njihovim interesom. Javni organi se popolnoma prosto
odločajo, ali bodo zadevne naloge opravljali neposredno, z lastnimi
sredstvi, ali pa jih bodo prenesli na pravno ločene in popolnoma javne
„notranje“ subjekte. Lahko se odločijo tudi, da storitve za rabo vode v
celoti ali delno prenesejo v zasebno ali javno-zasebno upravljanje. Pri tem
imajo javni organi polno pravico, da določijo jasne obveznosti zasebnih
izvajalcev in tako zagotovijo, da storitve, ki jih izvajalci zagotavljajo na
geografskem območju v njihovi pristojnosti, izpolnjujejo določene
standarde. EU zagotavlja, da so spoštovana temeljna
načela Pogodbe, kot sta preglednost in enaka obravnava. Hkrati pravila
Pogodbe od EU zahtevajo, da mora ostati nevtralna glede nacionalnih
odločitev, ki urejajo lastništvo podjetij za oskrbo z vodo[13]. Pravila notranjega trga EU v celoti spoštujejo pristojnost javnih organov glede zagotavljanja
zahtevanih standardov kakovosti storitev, odločanja o veljavnih tarifah in
uvedbe morebitnih zadevnih obveznosti javne službe (npr. za zaščito
prikrajšanih uporabnikov). Namen teh pravil je povečati preglednost,
zagotoviti nediskriminacijo in omogočiti državljanom, da za denar, ki ga plačajo
prek pristojbin ali davkov, dobijo čim več. Pravila EU o javnih
naročilih na primer zagotavljajo, da je v primeru, ko se javni organi
odločijo za prenos izvajanja storitev upravljanja voda na zunanje
podjetje, postopek za izbor pregleden in uporabnikom zagotovi najugodnejšo
ponudbo. Če se javni organi namesto tega odločijo, da bodo te
storitve zagotavljali prek javno-javnega sodelovanja, zakonodaja EU na
področju javnih naročil prav tako zagotovi varen in prožen pravni
okvir za sodelovanje. Glede pomislekov, izraženih v okviru
državljanske pobude, naj oskrba z vodo in upravljanje vodnih virov ne bosta
predmet „pravil o notranjem trgu“ in naj bodo „storitve za rabo vode
izključene iz liberalizacije“, Komisija potrjuje, da zakonodaja o javnih
naročilih ne velja, če se javni organi odločijo, da bodo
storitve zagotavljali sami, prek skupnega podjetja ali povezanega podjetja[14]. Zakonodaja EU dosledno priznava posebnost
storitev za rabo vode in sanitarnih storitev ter njihov pomen pri
zadovoljevanju osnovnih potreb državljanov. Koncesije v vodnem sektorju v
splošnem urejajo posebne in zapletene ureditve, ki jim je treba ob upoštevanju
„pomena vode kot javne dobrine temeljnega pomena za vse državljane Unije“[15] posvetiti posebno
pozornost. Koncesije za pitno vodo ter nekatere koncesije za čiščenje
in odvajanje komunalne odpadne vode so zato izključene iz področja
uporabe novih pravil EU o podeljevanju koncesijskih pogodb. Poleg tega so
storitve v zvezi z distribucijo vode in oskrbe z njo ter odstranjevanje odpadnih
voda izrecno izključene iz uporabe čezmejne svobode opravljanja
storitev, določene v direktivi o storitvah[16]. Dolgoročna
zaveza EU na svetovni ravni Zmanjšanje revščine,
vključujoča rast in trajnostni razvoj so močno odvisni od
razpoložljivosti in kakovosti oskrbe z vodo. Več kot 2,6 milijarde
ljudi po vsem svetu nima dostopa do boljših sanitarnih storitev in skoraj
milijarda ljudi še vedno pije neprečiščeno pitno vodo. Napredovanje k
razvojnemu cilju tisočletja glede varne pitne vode poteka po načrtu, vendar
svet precej zaostaja pri izpolnjevanju cilja glede sanitetnih storitev, saj
glede na trenutna gibanja brez njih ostaja več kot milijarda ljudi. Zaveza EU k zagotavljanju dostopa do varne
pitne vode in sanitarnih storitev ter spodbujanju celostnega gospodarjenja z
vodnimi viri v partnerskih državah je dolgoročna. S sporočilom „Communication
on water management in developing countries“ (Sporočilo o upravljanju voda
v državah v razvoju)[17]
je bil leta 2002 vzpostavljen poseben okvir politike. Na podlagi tega je
bila oblikovana pobuda EU za vodo[18],
politični instrument za izboljšanje sodelovanja in učinkovitejšo
razvojno pomoč prek partnerstva in sodelovanja z več deležniki. Cilji politike EU so bili v zadnjem desetletju
preneseni v številne konkretne ukrepe s precejšnjo finančno podporo, tudi
z ustanovitvijo sklada AKP-EU za preskrbo z vodo[19] leta 2004. Zaradi
pomoči EU je v obdobju 2004–2013 več kot 70 milijonov ljudi
dobilo dostop do boljše oskrbe z vodo, 24 milijonov pa do sanitarne
infrastrukture. EU in države članice s programom za
dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene (Water Supply,
Sanitation and Hygiene – WASH) trenutno vsako leto zagotavljajo skoraj
1,5 milijarde EUR. Zato je Unija največji posamezni donator v
vodnem sektorju. EU je od leta 2007 za ukrepe v zvezi z
vodo in sanitarnimi storitvami v več kot 60 partnerskih državah dodelila
približno 2,5 milijarde EUR[20].
Večina ukrepov EU na področju vode in sanitarnih storitev je
namenjena razvoju infrastruktur, kot so sistemi dovajanja in odvajanja vode,
izgradnji čistilnih naprav za pitno in odpadno vodo, oskrbi z vodo na
razpršenih območjih na podeželju in zagotavljanju sanitarnih storitev na
podeželju. Poleg tega je EU največji donator
humanitarnim ukrepom v sektorju dostopa do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev
in higiene, ki trenutno vsako leto dodeli približno 200 milijonov EUR
za zagotavljanje pravočasnega in dostojnega dostopa do ustreznih storitev
za rabo varne vode prebivalstvu, ki ga ogroža sedanja ali napovedana
humanitarna kriza. EU podpira partnerske projekte (sever-jug in jug-jug) za razvoj zmogljivosti v sektorju vode in
sanitarnih storitev s prenosom strokovnega znanja iz sektorja javnih služb na
področju vode in sanitarnih storitev, lokalnih organov in drugih akterjev iz
vodnega sektorja. Znatna sredstva, ki so bila do sedaj temu namenjena, so
vodnogospodarskim podjetjem brez ustreznega kapitala pomagala, da so oskrbo z
vodo zagotovila tudi najrevnejšim prebivalcem. Poleg tega so regionalni
kombinirani instrumenti EU od leta 2007 financirali približno
30 projektov za dostop do oskrbe z vodo in sanitarnih storitev, pri
čemer so zagotovili za več kot 2 milijardi EUR posojil in
naložb. 3. UKREPI V
ZVEZI Z EVROPSKO DRŽAVLJANSKO POBUDO Predstavljeni pretekli in
sedanji ukrepi EU kažejo na jasno priznavanje pomena vode kot javne dobrine, ki
je bistvena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic. EU si
je v okviru svojih pristojnosti in ob popolnem spoštovanju subsidiarnosti vedno
prizadevala, da bi dostop do varne in čiste pitne vode ter boljših
sanitarnih storitev postal resničnost za vse, tako v Evropi kot zunaj nje. Komisija je ob upoštevanju evropske
državljanske pobude poskušala opredeliti morebitne preostale pomanjkljivosti in
področja, na katerih bi bilo treba na ravni EU ali nacionalni ravni
potrebnih več prizadevanj za odpravo pomislekov, zaradi katerih so jo državljani
pozvali k ukrepanju. Komisija si bo prizadevala zagotoviti, da bo
razsežnost človekovih pravic glede dostopa do varne pitne vode in
sanitarnih storitev, ki morajo biti visoke kakovosti ter fizično in tudi
cenovno dostopne, še naprej usmerjala njene prihodnje ukrepe. Zagotavljanje kakovostnejše in
dostopnejše vode Da bi dostop do varne pitne vode zagotovili
vsem državljanom EU, morajo države članice celovito izvajati zakonodajo EU
o vodi. Kljub velikemu napredku, ki je bil na tem področju dosežen v
zadnjih letih, je mogoče dostop do kakovostne vode in sanitarnih storitev
še vedno izboljšati, zlasti za državljane, ki živijo na območjih z
manjšimi sistemi oskrbe z vodo. Novi sedmi okoljski akcijski program[21], ki usmerja ukrepe EU
na okoljskem področju, poudarja, da bodo državljani EU uživali v visokih
standardih glede varne pitne in kopalne vode do leta 2020 le, če se
bo izboljšalo izvajanje pravil EU. Bolj si je treba prizadevati za: ·
zagotavljanje kakovostnejše pitne vode za majhne
sisteme oskrbe z vodo (tj. ki oskrbujejo manj kot 5 000 ljudi), ki
vodo zagotavljajo približno 65 milijonom ljudem v EU; ·
ohranjanje in obnovo obstoječe infrastrukture,
pri čemer je treba posebno pozornost nameniti inovacijam za večjo
učinkovitost, in ·
izgradnji manjkajoče infrastrukture za odpadno
vodo (sistemov za zbiranje in čiščenje), zlasti v državah
članicah Vzhodne Evrope. Za vse to je potrebnih dovolj razpoložljivih
sredstev, ustrezna opredelitev prednostnih nalog in dobro upravljanje,
vključno z nacionalno in lokalno upravno zmogljivostjo na področju
načrtovanja, usklajevanja in izvajanja naložb. Da bi lahko odpravili
ugotovljene pomanjkljivosti, bodo pomembne zlasti odločitve držav
članic o prednostni porabi sredstev EU, ki bodo na voljo[22]. Komisija si bo
prizadevala zagotoviti, da bodo države članice v celoti izkoristile
pomembne priložnosti za finančno podporo EU v vodnem sektorju iz novega
finančnega programskega obdobja (2014–2020), zlasti s prednostno naložbo,
ki bo posebej osredotočena na upravljanje voda. Komisija si bo še bolj prizadevala, da bodo države članice celovito
izvedle zakonodajo EU o vodi, pri čemer bo tesno sodelovala z njimi in
deležniki pri izvajanju predlogov iz načrta za vodo iz leta 2012[23], v katerem so že bili
opredeljeni glavni izzivi za vodno politiko EU. Komisija bo še naprej preverjala zakonodajo EU o vodi. Pravila o
prednostnih snoveh v vodi[24]
so bila okrepljena leta 2013, direktiva o podzemni vodi[25] pa je v postopku
posodabljanja. Komisija je skupaj z državami članicami in deležniki
sodelovala pri prilagoditvi določb o spremljanju stanja in analizi iz
direktive o pitni vodi znanstvenemu in tehničnemu napredku. Da bo lahko
Komisija ocenila potrebo po izboljšavah in ugotovila, kako bi jih bilo
mogoče doseči, bo poleg navedenega in zlasti ob upoštevanju
zaskrbljenosti glede majhnih zalog pitne vode začela javno posvetovanje
na ravni EU. Komisija bo pripravila tudi pregled okvirne direktive o vodah
in predlagala morebitne potrebne spremembe[26].
Glede ključne razsežnosti cenovne
dostopnosti vode je bistvenega pomena ukrepanje na nacionalni ravni. Takšno
ukrepanje je sestavni del politik držav članic za zmanjšanje revščine
in socialne izključenosti, ki so podprte in dopolnjene na ravni EU[27]. Ukrepi, ki
ščitijo prikrajšane osebe, so še toliko pomembnejši zaradi večjega
pomanjkanja vode zaradi revščine med gospodarsko krizo in nezmožnosti
nekaterih, da plačajo račune za vodo. Komisija zato poziva države
članice, naj v okviru svojih pristojnosti in v skladu s priporočili
Svetovne zdravstvene organizacije[28]
vsem državljanom zagotovijo dostop do najnujnejše oskrbe z vodo in pravilno
izvajajo okvirno direktivo o vodah. Nevtralnost glede zagotavljanja storitev za rabo vode Komisija bo še naprej zagotavljala popolno
spoštovanje pravil Pogodbe, ki od EU zahtevajo, da mora ostati nevtralna glede
nacionalnih odločitev, ki urejajo lastništvo podjetij za oskrbo z vodo[29], obenem pa bo
poskrbela, da so upoštevana temeljna načela Pogodbe, kot sta preglednost
in enaka obravnava. Glede pomislekov, izraženih v okviru državljanske pobude,
naj oskrba z vodo in upravljanje vodnih virov ne bosta predmet „pravil o
notranjem trgu“ in naj bodo „storitve za rabo vode izključene iz
liberalizacije“, Komisija potrjuje, da nova zakonodaja o javnih naročilih
ne velja, če se javni organi odločijo, da bodo storitve zagotavljali
sami, prek skupnega podjetja ali povezanega podjetja[30]. Komisija bo v mednarodnih trgovinskih
pogajanjih še naprej dejavno sodelovala s trgovinskimi partnerji, da bi
zagotovila spoštovanje in ustrezno zaščito njihovih odločitev glede
upravljanja storitev za rabo vode na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Kot je bilo navedeno, zakonodaja EU o
notranjem trgu dosledno priznava posebnost storitev za rabo vode in sanitarnih
storitev ter njihov pomen pri zadovoljevanju osnovnih potreb državljanov.
Najnovejši primer tega so nova pravila EU o podeljevanju koncesijskih pogodb,
ki sta jih Evropski parlament in Svet sprejela 26. februarja 2014.
Komisija je ob upoštevanju pomislekov javnosti med zakonodajnim postopkom predlagala,
da se iz področja uporabe teh pravil izrecno izključijo koncesije za
pitno vodo in nekatere koncesije za čiščenje komunalne odpadne vode.
To je tudi odgovor na pomisleke iz pobude „Pravica do vode“. Povečanje preglednosti Preglednost je lahko ključna za
izboljšanje dostopa državljanov do vode in sanitarnih storitev, saj vpliva na
njegove tri glavne razsežnosti (tj. dostopnost, cenovno dostopnost in
kakovost). Na podlagi prizadevanj za preglednost so nastale določbe
okvirne direktive o vodah. Člen 14 določa, da je treba evropske
državljane med postopkom za sprejetje načrtov upravljanja povodij
obveščati in se z njimi posvetovati, organi pa morajo pojasniti, kako so
bile njihove pripombe upoštevane. Poleg tega zakonodaja EU zagotavlja pravico
do dostopa do informacij o okolju, ki jih hranijo organi oblasti ali se hranijo
za organe oblasti, ter določa osnovne pogoje in praktične ukrepe za
uresničevanje te pravice, s čimer prispeva k večji preglednosti
politik[31].
Komisija se strinja, da bi bilo treba za
izboljšanje količine in kakovosti informacij, ki so državljanom na voljo v
zvezi s kakovostjo vode in vodnimi storitvami, storiti več. Boljše
informacije lahko okrepijo vlogo državljanov, saj jim omogočijo, da
dejavneje sledijo in sodelujejo pri sprejemanju odločitev o upravljanju
voda, ki se večinoma sprejemajo na nacionalni, regionalni ali lokalni
ravni. Komisija bo še naprej razvijala nove pobude
za izboljšanje preglednosti za državljane. Komisija na podlagi direktive o
čiščenju komunalne odpadne vode z državami članicami, zlasti
skupino pilotnih držav, tesno sodeluje pri vzpostavljanju novih informacijskih
sistemov, s katerimi bodo državljanom na spletu lahko dostopne bistvene
informacije o skladnosti (strukturirani okviri za izvajanje in informacije). Komisija bo za potrošnike razvila podoben
pristop za večjo preglednost v zvezi s kakovostjo pitne vode. Komisija bi
lahko državam članicam, podobno kot to počne že na področju
komunalnih odpadnih voda, pomagala pri opredelitvi vrste informacij, potrebnih
za vzpostavitev sistema primerljivih informacij za vso EU. Obstoječi Evropski
informacijski sistem za vode[32]
bi bil lahko enotna kontaktna točka za takšne informacije. Poleg tega je Komisija pripravljena, da
prouči idejo o primerljivem spremljanju kakovosti vode kot
načinu za krepitev vloge državljanov. Komisija je pripravljena tudi na
spodbujanje bolj strukturiranega dialoga med deležniki, v katerem bodo
sodelovali izvajalci javnih in zasebnih storitev, in na sodelovanje z
obstoječimi pobudami[33],
da bi razširili sklop kazalnikov in meril uspešnosti na področju
storitev za rabo vode. To bo prvi korak k precejšnjemu izboljšanju
preglednosti in odgovornosti izvajalcev storitev za rabo vode, saj bodo imeli
državljani dostop do primerljivih podatkov o ključnih kazalnikih
uspešnosti izvajalcev storitev za rabo vode na gospodarskem in tehničnem
področju ter področju kakovosti. Celovitejši pristop za razvojno
pomoč Komisija si bo prizadevala zagotoviti, da bo razsežnost
človekovih pravic glede dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev
še naprej v središču njene razvojne politike. EU si bo še naprej
prizadevala, da bi dosegla splošni dostop do vode in sanitarnih storitev, ki je
osrednja naloga njene razvojne politike. Kljub doseženemu napredku po vsem
svetu vsak dan več kot 4 000 otrok, mlajših od pet let, umre zaradi
bolezni, povezanih s pomanjkanjem dostopa do varne pitne vode. V programskem obdobju 2014–2020 bo
finančna pomoč EU osredotočena na načrtovano število
sektorjev v posamezni partnerski državi, pri čemer bo prednostno
razvrstila območja, ki so najbolj potrebna pomoči in tako zagotovila,
da se pomoč porablja učinkovito in da daje najboljše možne rezultate[34]. Pomoč sektorju
za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene (WASH) bo
bolj usmerjena na partnerske države, ki so pri pripravi svojih nacionalnih
okvirnih programov vodo in sanitarne storitve opredelile kot prednostni sektor.
Komisija se bo usklajevala s partnerskimi državami, državami članicami in
drugimi razvojnimi partnerji ter tako zagotovila, da so sektorji za dostop do
oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene ustrezno kriti v vseh partnerskih
državah. Hkrati si bodo ukrepi EU prizadevali za
celovitejši pristop, oblikovanje sinergij med vodo,
energijo in zanesljivo preskrbo s hrano pa bo vodilno
načelo prihodnjih ukrepov, zlasti na regionalni ravni. Ker je zanesljiva
preskrba s hrano prednostni sektor več kot 50 držav, bo posredovanje
programa za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene
osredotočeno na programe za zanesljivo preskrbo s hrano, da bi ublažili
problem podhranjenosti v državah v razvoju. V okviru novega finančnega
okvira (2014–2020) bo več kot 3 milijarde EUR namenjenih za
izvajanje ukrepov, povezanih s prehrano, od katerih je program za dostop do
oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene eden od najpomembnejših. V okviru tematskih instrumentov bodo zaradi
povezave s kmetijstvom, energijo in varnostjo obravnavana tudi vprašanja v
zvezi z vodo. Tematski program instrumenta o svetovnih javnih dobrinah in
izzivih si bo prizadeval za krepitev usklajenosti zunanjih ukrepov in njihove
povezave z drugimi pobudami politike EU, med drugim politikami EU na
področju podnebja in energije, biotske raznolikosti, okolja, upravljanja
vodnih virov in vodne diplomacije. Komisija si bo še naprej močno
prizadevala za humanitarne ukrepe v sektorju za dostop do oskrbe z vodo,
sanitarnih storitev in higiene za nujne primere in njihovo
preprečevanje. S tem bo nadaljevala zaradi vedno večje nevarnosti sporov,
ki jih povzroča preobremenitev vodnih virov, in vedno večjih
humanitarnih potreb, povezanih z vodo, v mestih. Komisija bo nadaljevala s
prizadevanji, da bi še bolj izboljšala pravočasnost, uspešnost in
učinkovitost humanitarne pomoči z okrepljenimi mehanizmi usklajevanja
med humanitarnimi partnerji. Spodbujanje javno-javnih partnerstev Neprofitna partnerstva v vodnem sektorju dobivajo vedno večji pomen. Sklad AKP-EU za preskrbo z vodo je v
zadnjem desetletju na tem področju utiral pot z ukrepi za razvoj
zmogljivosti javnih organov v državah AKP. Ocena sklada za preskrbo z vodo je
bila naročena leta 2013 in še poteka. Rezultati tega ocenjevanja bo
ustrezno upoštevani in vključeni v prihodnji pristop k načrtovanju
programa in s tem povezane odločitve. Podpora javno-javnim partnerstvom bo
zagotovljena tudi v okviru programov, ki podpirajo sektor za dostop do oskrbe z
vodo, sanitarnih storitev in higiene v državah, ki so sektor oskrbe z vodo
izbrale za osrednji sektor. Komisija si bo s pomočjo izkušenj,
pridobljenih na podlagi preteklih in tekočih projektov, prizadevala, da bi
opredelila priložnosti za nova partnerstva (sever-jug in jug-jug) za razvoj
zmogljivosti v sektorju vode in sanitarnih storitev s prenosom strokovnega
znanja iz sektorja javnih služb na področju vode in sanitarnih storitev,
lokalnih organov in drugih akterjev iz vodnega sektorja. Nadaljnje ukrepanje po konferenci Rio+20 EU si bo za doseganje splošnega dostopa do varne
pitne vode in sanitarnih storitev še naprej prizadevala tudi v okviru
nadaljnjega ukrepanja po Konferenci ZN o trajnostnem razvoju Rio+20, na kateri
je bilo priznano, da je voda bistven element trajnostnega razvoja. V deklaraciji ministrov z naslovom
„Prihodnost, ki jo hočemo“[35]
so svetovni voditelji potrdili svojo zavezo k človekovi pravici do varne
pitne vode in sanitarnih storitev, k postopnemu uresničevanju dostopa do
varne in cenovno dostopne pitne vode ter sanitarnih storitev za vse (tj. ki
presega Johannesburg in razvojne cilje tisočletja) ter k precej boljšemu
izvajanju celovitega upravljanja z vodnimi viri. Komisija v nedavnem Sporočilu z naslovom
„Dostojno življenje za vse – izkoreninjenje revščine in zagotavljanje
trajnostne prihodnosti sveta“[36]
izpostavlja vodni sektor kot enega od sektorjev, ki jih je treba obravnavati na
celovit način, da bi dosegli osnovni razvoj človeštva ter trajnostno
in vključujočo rast iz razvojne agende za obdobje po
letu 2015, ki bo usklajena na ravni ZN. Svet v svojih sklepnih
ugotovitvah z dne 25. junija 2013[37]
navaja, da bi morali biti v okvir za obdobje po letu 2015 na uravnotežen
način vključeni gospodarski, družbeni in okoljski stebri trajnostnega
razvoja, ki bi spodbujali življenjske osnovne standarde (vključno z vodo
in sanitarnimi storitvami), dejavnike „zelenega gospodarstva“ ter trajnostno
rabo, upravljanje in zaščito naravnih virov. Strokovna skupina ZN na visoki ravni je v
svojem poročilu[38]
o razvojni agendi za obdobje po letu 2015 predlagala cilj na področju
vode in sanitarnih storitev, zaradi česar je to področje v okviru za
obdobje po letu 2015 navedeno kot novo prednostno področje. Komisija pripravlja naslednje sporočilo o
razvojnem okviru za obdobje po letu 2015[39],
v katerem je prednostno razvrstila cilje, v okviru katerih bodo obravnavana
vprašanja v zvezi z vodo in sanitarnimi storitvami. Odprta delovna skupina ZN
na temo ciljev trajnostnega razvoja[40]
prav tako pripravlja cilje. Svoj predlog bo generalni skupščini ZN
predstavila septembra 2014, rezultat pa bo vključen v medvladna
pogajanja, ki se bodo zaključila s srečanjem na vrhu
septembra 2015, na katerem bo imela EU s svojimi državami članicami
še naprej pomembno vlogo. 4. Sklepne
ugotovitve Komisija pozdravlja mobilizacijo državljanov
pri podpori dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev na evropski in
svetovni ravni. Komisija poudarja pomen razsežnosti človekovih pravic
glede dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev ter si bo še naprej
prizadevala zagotoviti, da bodo ta načela v središču njene politike.
Komisija bo na ravni EU gradila na svojem preteklem delu ter si z okoljskimi
politikami in financiranjem infrastrukture še naprej prizadevala za
povečanje in izboljšanje dostopa do varne pitne vode za vse državljane. Komisija bo še naprej zagotavljala nevtralnost
EU glede nacionalnih, regionalnih in lokalnih odločitev o zagotavljanju
storitev za rabo vode, obenem pa bo poskrbela, da so spoštovana temeljna
načela Pogodbe, kot sta preglednosti in enaka obravnava. Komisija bo še
naprej pozorno spremljala pomisleke javnosti glede posebnosti storitev za rabo
vode, kot je storila tudi v okviru zakonodajnega postopka o pravilih EU za
podeljevanje koncesij. Povečanje preglednosti za državljane EU
bo bistven element prihodnjih prizadevanj EU na tem področju. Cilj bo
okrepiti vlogo državljanov z odpravo informacijskih vrzeli, ki jim
preprečujejo aktivnejše sodelovanje pri sprejemanju odločitev o
upravljanju voda na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Globalno Unija ostaja zavezana mednarodnemu
procesu za razširitev razvojne agende za obdobje po letu 2015 in splošno
veljavnih ciljev trajnostnega razvoja; s svojo razvojno politiko bo še naprej
dejavno spodbujala dostop do varne pitne vode in sanitarnih storitev ter
celovito upravljanje z vodnimi viri, zlasti s finančno zavezo v znesku
več kot 3 milijarde EUR za izvajanje ukrepov, povezanih s
prehrano, vključno z vodo in sanitarnimi storitvami (2014–2020). Komisija se je v odgovor na poziv državljanov
k ukrepanju zavezala, da bo sprejela konkretne ukrepe in pripravila več
novih ukrepov na področjih, ki so neposredno pomembna za pobudo in njene
cilje. Komisija bo zlasti: ·
okrepila izvajanje svoje zakonodaje o kakovosti
vode, pri čemer se bo opirala na zaveze iz sedmega okoljskega akcijskega
programa in načrta za vodo; ·
začela javno posvetovanje o direktivi o pitni
vodi na ravni EU, zlasti zaradi izboljšanja dostopa do kakovostne vode v EU; ·
izboljšala preglednost upravljanja podatkov na področju
komunalne odpadne vode in pitne vode ter proučila primerljivo spremljanje
kakovosti vode; ·
vzpostavila bolj strukturiran dialog med deležniki
o preglednosti v vodnem sektorju; ·
sodelovala z obstoječimi pobudami, da bi
razširila sklop meril uspešnosti na področju storitev za rabo vode; ·
spodbujala inovativne pristope k razvojni
pomoči (npr. podporo partnerstvu izvajalcev storitev za rabo vode in
javno-javnemu partnerstvu); spodbujala izmenjavo dobrih praks med državami
članicami (npr. o instrumentih za
solidarnost) in opredelila nove priložnosti za sodelovanje; ·
podprla splošni dostop do varne pitne vode in
sanitarnih storitev kot prednostno področje naslednjih ciljev trajnostnega
razvoja. Komisija poziva države članice, da v
okviru svojih pristojnosti upoštevajo pomisleke, ki so jih državljani izrazili
s to pobudo in jih spodbuja, naj okrepijo svoja prizadevanja za zagotavljanje
varne, čiste in cenovno dostopne pitne vode ter sanitarnih storitev za
vse. V skladu s členom 10(2) uredbe o
evropski državljanski pobudi bodo organizatorji pobude, Evropski parlament in
Svet uradno obveščeni o sporočilu, ki bo tudi objavljeno. [1] Uredba (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta
in Sveta o državljanski pobudi; UL L 65, 11.3.2011, str. 1. [2] V skladu z določbami člena 10(1) uredbe o
državljanski pobudi. [3] http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/initiatives/finalised/details/2012/000003/sl. [4] Resolucija generalne skupščine ZN št. 64/292 z
dne 3. avgusta 2010 in svet Združenih narodov za človekove
pravice. Resoluciji št. 7/22 z dne 28. marca 2008 in
št. 15/9 z dne 6. oktobra 2010. [5] http://www.un.org/en/sustainablefuture/. [6] Resolucija št. 1693/2009 parlamentarne
skupščine Sveta Evrope. [7] Izjava visoke predstavnice Catherine Ashton v imenu EU v
počastitev 22. marca 2010 – svetovnega dneva voda:
http://register.consilium.europa.eu/ : dokument št. 7810/10. [8] Prva uvodna izjava okvirne direktive EU o vodah,
št. 2000/60/ES. [9] Člen 191(2) PDEU zagotavlja tudi, da je
cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva, pri čemer
se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije. [10] Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na
področju vodne politike, UL L 327, 22.12.2000, str. 1–73. [11] Direktiva Sveta 98/83/ES z dne
3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi,
UL L 330, 5.12.1998, str. 32–54. [12] Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne
21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode,
UL L 135, 30.5.1991, str. 40–52. [13] Člen 345 Pogodbe o delovanju EU jasno
določa „načelo nevtralnosti“ glede lastninskopravne ureditve v
državah članicah. EU zato ne more sprejeti pravnih aktov, ki vplivajo na
lastninskopravno ureditev, vključno z akti, ki vplivajo na lastništvo podjetja,
ki zagotavlja javno storitev, kot je oskrba z vodo. [14] Pod določenimi pogoji iz člena 23
Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju
postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem
in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (UL L 134,
30.4.2004). [15] Uvodna izjava 40 pred kratkim sprejete Direktive
Evropskega parlamenta in Sveta o podeljevanju
koncesijskih pogodb (PE-CONS 73/13, objava v UL sledi). [16] Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu. [17] COM(2002)132 final. [18] www.euwi.net. [19] AKP: skupina afriških, karibskih in pacifiških držav. [20] Ta ocena ne vključuje pomoči posameznih držav
članic. [21] Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije
do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“. [22] Za evropske strukturne in investicijske sklade so
prednostne porabe za vsako posamezno državo EU v zadnji fazi priprave v okviru
partnerskih sporazumov in operativnih programov, ki jih pripravijo države
članice, potrdi pa Komisija. [23] COM(2012)673 final. [24] Snovi, ki spadajo med snovi z znatnim tveganjem za vodno
okolje ali tveganje, ki se prenaša po vodnem okolju; Direktiva 2013/39/EU Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o spremembi
direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na
področju vodne politike. [25] Direktiva Sveta 80/68/EGS z dne
17. decembra 1979 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem z
določenimi nevarnimi snovmi; UL L 20, 26.1.1980, str. 43–48. [26] V skladu s členom 19(2) Direktive. [27] Glej zlasti sveženj o socialnih naložbah, ki ga je
Komisija objavila februarja 2013
(http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=1044&langId=en). [28] Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije je za
izpolnjevanje najosnovnejših potreb in preprečevanje večine tveganj
za zdravje potrebnih med 50 in 100 litri vode na osebo na dan. Dostop
do 20–25 litrov na osebo na dan predstavlja minimum, vendar se pri takšni
količini pojavijo tveganja za zdravje, saj ne zadošča za
izpolnjevanje osnovnih zahtev glede higiene in porabe. Glej:
http://www.ohchr.org/Documents/Publications/FactSheet35en.pdf. [29] Člen 345 PDEU jasno določa „načelo
nevtralnosti“ glede lastninskopravne ureditve v državah članicah. EU zato
ne more sprejeti pravnih aktov, ki vplivajo na lastninskopravno ureditev,
vključno z akti, ki vplivajo na lastništvo podjetja, ki zagotavlja javno
storitev, kot je oskrba z vodo. Podobno v Pogodbah ni pravne podlage, ki bi
omogočala sprejetje pravnega akta EU, ki bi za podjetja uvajal obveznost
glede ponovnega vlaganja njihovega dobička ali urejal njihovo strukturo
delničarjev. [30] Pod določenimi pogoji iz členov 28, 29
in 30 Direktive 2014/XX/EU Evropskega parlamenta in Sveta o javnih
naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju
ter sektorju poštnih storitev (ki sta jo Evropski parlament in Svet sprejela
26. februarja 2014, objava sledi). [31] Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o
razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS. [32] http://water.europa.eu/. [33] Na primer: http://www.waterbenchmark.org. [34] Kot je določeno v sporočilu „Agenda za
spremembe“ – COM(2011) 637. [35] http://www.un.org/en/sustainablefuture/. [36] COM(2013) 92. [37] http://www.eu-un.europa.eu/articles/en/article_13692_en.htm. [38] http://www.un.org/sg/management/pdf/HLP_P2015_Report.pdf. [39] Delovni program Komisije za leto 2014, COM(2013)739. [40] Sklepni dokument Rio+20 je 30-člansko odprto delovno
skupino generalne skupščine ZN pooblastil, da pripravi predlog o ciljih
trajnostnega razvoja, ki ga bo skupščina preučila na svojem
68. zasedanju. PRILOGA Postopkovni
vidiki pobude „Pravica do vode“ Pobuda je bila v skladu s
členom 4(2) Uredbe (EU) št. 211/2011 prijavljena
10. maja 2012 in objavljena v spletnem registru Komisije na spletni
strani: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/initiatives/ongoing/details/2012/000003?lg=sl. Člani državljanskega odbora,
prijavljenega pri Komisiji, so prebivalci naslednjih držav članic:
Francije, Belgije, Nemčije, Švedske, Bolgarije, Italije in Združenega
kraljestva. Pobuda je bila prijavljena v angleškem jeziku.
Nato so organizatorji zagotovili prevod naslova, vsebine in ciljev pobude v vse
uradne jezike EU. V skladu z uredbo o državljanski pobudi so
bili na obrazcih, s pomočjo katerih so državljani podprli pobudo, navedeni naslov, vsebina in cilji pobude. Na obrazcih je bila navedena tudi
povezava do spletnega registra Komisije (glej zgoraj), tako da so lahko tisti
državljani, ki so to želeli, poiskali podrobnejše informacije o pobudi, ki so
jih organizatorji kot prilogo priložili vlogi za prijavo. Priloga je bila na
voljo samo v angleškem jeziku (organizatorji prevodov priloge niso zagotovili).
Ni nujno, da so vsi državljani, ki so podprli pobudo, prilogo proučili. Uradno 12-mesečno obdobje zbiranja izjav
o podpori se je zaključilo 10. maja 2013. Komisija je zaradi
težav, ki jih je imela večina organizatorjev z vzpostavitvijo svojega
sistema spletnega zbiranja med začetno fazo evropske državljanske pobude,
izjave o podpori pobudi sprejemala do 1. novembra 2013[1]. Po preverjanju zbranih
izjav o podpori, ki so ga izvedli pristojni organi držav članic, so
organizatorji svojo pobudo skupaj s potrdili, ki so jih izdali organi
25 držav članic ter informacijami o njihovih virih financiranja in
podpori, v skladu s členom 9 Uredbe 20. decembra 2013
predložili Komisiji. Število veljavnih izjav o podpori iz potrdil
in informacij, ki so jih predložili pristojni organi držav članic, je
navedeno v preglednici. Upoštevano je dodatno obdobje zbiranja do
1. novembra 2013. Država članica || Število podpisnikov || Prag, ki ga je treba upoštevati pri najmanj sedmih državah članicah Avstrija || 57 643 || 14 250 Belgija || 40 549 || 16 500 Bolgarija || 1 406 || 13 500 Ciper || 2 924 || 4 500 Češka || 7 575 || 16 500 Estonija || 516 || 4 500 Finska || 14 589 || 9 750 Nemčija || 1 236 455 || 74 250 Grčija || 33 220 || 16 500 Madžarska || 18 245 || 16 500 Irska || 2 513 || 9 000 Italija || 65 223 || 54 750 Latvija || 393 || 6 750 Litva || 13 252 || 9 000 Luksemburg || 5 566 || 4 500 Malta || 1 635 || 4 500 Nizozemska || 21 469 || 19 500 Poljska || 3 962 || 38 250 Portugalska || 13 964 || 16 500 Romunija || 3 176 || 24 750 Slovaška || 20 988 || 9 750 Slovenija || 17 546 || 6 000 Španija || 58 051 || 40 500 Švedska || 11 579 || 15 000 Združeno kraljestvo || 7 104 || 54 750 Skupaj || 1 659 543 || Prag dosežen v 13 državah članicah V tednih po predložitvi pobude so
organizatorji Komisiji poslali potrdila organov še dveh držav članic: • Francija: 17 247 veljavnih
izjav o podpori • Danska: 3 495 veljavnih izjav
o podpori V skladu s členom 10 Uredbe je Komisija: – zadevne informacije 20. decembra 2013 objavila
v registru na spletni strani: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/initiatives/finalised/details/2012/000003; – sprejela organizatorje 17. februarja 2014
(zjutraj). Istega dne popoldne so lahko organizatorji svojo pobudo v
skladu s členom 11 uredbe predstavili na javni predstavitvi v
Evropskem parlamentu. Med sestankom v prostorih Komisije in javno
predstavitvijo so Komisijo zastopali podpredsednik Šefčovič in
uslužbenci različnih zadevnih služb. [1] Glej sporočilo za javnost z dne
18. julija 2012: http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/sefcovic/headlines/press-releases/2012/07/2012_07_18_eci_en.htm