Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52014DC0177

SPOROČILO KOMISIJE o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“

/* COM/2014/0177 final */

52014DC0177

SPOROČILO KOMISIJE o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“ /* COM/2014/0177 final */


1.            UVOD

Evropska državljanska pobuda, ki jo je zaradi spodbujanja večje demokratične udeležbe državljanov v evropskih zadeva uvedla Lizbonska pogodba[1], milijonu državljanov Evropske unije iz vsaj sedmih držav članic omogoča, da Komisijo pozovejo, naj predlaga zakonodajo o zadevah, ki so v pristojnosti EU. Je sploh prvi instrument participativne demokracije na ravni EU. Od začetka njenega delovanja aprila 2012 je več kot 5 milijonov državljanov podpisalo več kot 20 različnih pobud.

„Pravica do vode“ je prva evropska državljanska pobuda, ki je izpolnila zahteve iz uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi. Organizatorji so pobudo, ki jo je podprlo več kot 1,6 milijona državljanov, Komisiji uradno predložili 20. decembra 2013.

V skladu z določbami uredbe o državljanski pobudi mora Komisija v treh mesecih predstaviti svoj odgovor na pobudo v sporočilu, v katerem poda „pravne in politične zaključke v zvezi z državljansko pobudo, morebitne ukrepe, ki jih namerava ali ne namerava izvesti, in obrazložitev le-teh“[2].

Komisija je organizatorje sprejela 17. februarja 2014, državljansko pobudo pa so lahko še istega dne predstavili na javni predstavitvi v Evropskem parlamentu. Nadaljnje informacije o postopkovnih vidikih te prve državljanske pobude so v Prilogi I.

Pobuda „Pravica do vode“ Komisijo poziva, naj „predlaga zakonodajo, ki bo izvrševala človekovo pravico do vode in komunalne ureditve, kot jo priznavajo Združeni narodi, ter bo spodbujala zagotavljanje vode in komunalne ureditve kot osnovne javne storitve za vse“[3].

Pobuda „zahteva[mo]:

– naj bodo institucije EU in države članice obvezane zagotoviti, da vsi prebivalci uživajo pravico do vode in komunalnih storitev;

– naj oskrba z vodo in upravljanje vodnih virov ne bosta predmet „pravil o notranjem trgu“ in naj bodo storitve za rabo vode izključene iz liberalizacije;

– naj EU poveča svoja prizadevanja za doseganje splošnega dostopa do vode in komunalnih storitev.“

Pobuda obravnava medsektorska vprašanja, ki so povezana s številnimi politikami na ravni EU in držav članic. Proučiti jo je treba v skladu s pravili Pogodbe EU, zlasti ob upoštevanju načel prenosa pristojnosti, sorazmernosti in subsidiarnosti.

2.            Trenutno stanje

Dostop do varne pitne vode in sanitarnih storitev je tesno povezan s pravico do življenja in človekovega dostojanstva ter potrebo po dostojnem življenjskem standardu.

Mednarodno pravo je v zadnjem desetletju priznalo pravico do varne pitne vode in sanitarnih storitev, zlasti na ravni Združenih narodov (ZN)[4]. Resolucija generalne skupščine ZN št. 64/292 razglaša „pravico do varne in čiste vode ter sanitarnih storitev za človekovo pravico, ki je bistvena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic“. Poleg tega so v končnem dokumentu Konference ZN o trajnostnem razvoju (Rio+20) leta 2012 voditelji držav in vlad ter predstavniki na visoki ravni potrdili svoje „zaveze glede človekove pravice do čiste pitne vode in sanitarnih storitev, ki jih bodo postopno uresničili za [svoje] državljane ob popolnem spoštovanju nacionalne suverenosti“[5].

Na evropski ravni je parlamentarna skupščina Sveta Evrope razglasila, „da mora biti dostop do vode priznan kot temeljna človekova pravica, saj je voda bistvena za življenje na Zemlji in je vir, ki si ga mora človeštvo deliti“[6]. EU je potrdila tudi, da „ima sleherna država obveznosti s področja človekovih pravic, ki zadevajo zagotavljanje dostopa do neoporečne pitne vode sprejemljive kakovosti, ki bo fizično in tudi cenovno dostopna“[7].

Ta načela so spodbudila tudi ukrepanje EU. Okvirna direktiva EU o vodah potrjuje, da „voda ni kot ostali tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in obravnavati kot tako“[8]. Nekatere pravice in načela iz Listine EU o temeljnih pravicah je mogoče razlagati v smislu, da so tudi neposredno pomembne za dostop do varne pitne vode in boljših sanitarnih storitev. Jasno je, da pomanjkanje dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev vpliva na učinkovito varstvo temeljnih pravic, kot sta človekovo dostojanstvo (člen 1) ali pravica do življenja (člen 2). Poleg tega je treba v tem okviru upoštevati tudi zavezo EU k visoki ravni varstva okolja[9] (člen 37). Čeprav Listina za države članice velja samo pri izvajanju zakonodaje EU, mora biti vsaka določba zakonodaje EU združljiva z Listino. Zato morajo vse institucije in organi EU spoštovati pravice, ki jih določa Listina, in zagotoviti, da je vsak ukrep, sprejet na podlagi Pogodbe, združljiv z zadevnimi pravicami.

Na tej podlagi je Komisija analizirala državljansko pobudo, da bo lahko podala svoje ugotovitve v skladu s členom 10 uredbe o državljanskih pravicah.

Prispevek EU k boljši in dostopnejši vodi

Da bi zagotovili in izboljšali dostop do vode in sanitarnih storitev, so bistveni trije elementi: kakovost ter fizična in cenovna dostopnost.

EU je k zagotavljanju dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev za državljane svojih držav članic prispevala z dvema glavnima ukrepoma: prvič, EU je določila velikopotezne standarde kakovosti vode, ki zagotavljajo visoko raven varovanja javnega zdravja in varstva okolja. Drugič, EU je zagotovila finančno podporo za razširitev in izboljšanje vodne infrastrukture v državah članicah ter tako pripomogla k izboljšanju kakovosti in fizičnega dostopa do storitev v zvezi z vodo.

EU je minimalne zahteve glede kakovosti vode uvedla v 70. letih prejšnjega stoletja, v zadnjih štirih desetletjih pa je svojo zakonodajo o vodi postopno razširila. Okvirna direktiva o vodah[10], direktiva o pitni vodi[11] in direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode[12] so ključni deli zakonodaje EU na tem področju.

Takšna zakonodaja si prizadeva za celovit pristop k upravljanju voda in zagotavlja, da voda izpolnjuje stroge zahteve ter je torej varna, zdrava in čista. Z izvajanjem teh okoljskih predpisov EU se je precej izboljšala kakovost pitne vode v EU, zlasti v Vzhodni in Srednji Evropi.

Kohezijska politika EU je vrsto let močno podpirala prizadevanja držav članic pri razvijanju in posodabljanju infrastruktur, ki zagotavljajo dostop do pitne vode in storitev, povezanih s komunalno odpadno vodo. Od leta 2007 na primer je bila s finančno pomočjo EU več kot 2,6 milijona ljudem v devetih državah članicah zagotovljena izboljšana oskrba s pitno vodo; še 5,7 milijona ljudi iz 14 držav članic pa je bilo povezanih z izboljšanim sistemom čiščenja odpadne vode. Finančna podpora, ki jo je EU v zadnjih sedmih letih (2007–2013) namenila za naložbe v infrastrukturo in dela, povezana z oskrbo s pitno vodo in odpadno vodo, znaša skoraj 22 milijard EUR.

Cenovna dostopnost je prav tako bistvenega pomena, saj je povezana z učinkovitim dostopom do storitev za rabo vode za vse. EU na določanje cen vode nima nobenega vpliva, saj se te določijo na nacionalni ravni. Vendar pa okoljska zakonodaja EU, ki ureja področje voda, uvaja nekaj temeljnih načel za politike določanja cen vode v državah članicah. Države članice morajo v skladu z okvirno direktivo o vodah zagotoviti, da cena, ki jo plačujejo porabniki vode, kaže dejanske stroške rabe vode. S tem se spodbuja trajnostna raba omejenih vodnih virov. Vodna politika EU temelji na načelu, da morajo biti storitve za rabo vode cenovno dostopne. Nacionalni organi lahko sprejmejo konkretne podporne ukrepe, ki ščitijo prikrajšane osebe in obravnavajo vprašanja, povezana s pomanjkanjem vode zaradi revščine (npr. s podporo gospodinjstev z nizkimi prihodki ali uvedbo obveznosti javne službe).

Zagotavljanje storitev za rabo vode na notranjem trgu

V EU je odločitev o tem, kako najbolje upravljati storitve za rabo vode, v celoti v rokah javnih organov držav članic. Za zagotavljanje storitev za rabo vode so na splošno odgovorni lokalni organi, ki so najbližje državljanom in njihovim interesom.

Javni organi se popolnoma prosto odločajo, ali bodo zadevne naloge opravljali neposredno, z lastnimi sredstvi, ali pa jih bodo prenesli na pravno ločene in popolnoma javne „notranje“ subjekte. Lahko se odločijo tudi, da storitve za rabo vode v celoti ali delno prenesejo v zasebno ali javno-zasebno upravljanje. Pri tem imajo javni organi polno pravico, da določijo jasne obveznosti zasebnih izvajalcev in tako zagotovijo, da storitve, ki jih izvajalci zagotavljajo na geografskem območju v njihovi pristojnosti, izpolnjujejo določene standarde.

EU zagotavlja, da so spoštovana temeljna načela Pogodbe, kot sta preglednost in enaka obravnava. Hkrati pravila Pogodbe od EU zahtevajo, da mora ostati nevtralna glede nacionalnih odločitev, ki urejajo lastništvo podjetij za oskrbo z vodo[13].

Pravila notranjega trga EU v celoti spoštujejo pristojnost javnih organov glede zagotavljanja zahtevanih standardov kakovosti storitev, odločanja o veljavnih tarifah in uvedbe morebitnih zadevnih obveznosti javne službe (npr. za zaščito prikrajšanih uporabnikov). Namen teh pravil je povečati preglednost, zagotoviti nediskriminacijo in omogočiti državljanom, da za denar, ki ga plačajo prek pristojbin ali davkov, dobijo čim več. Pravila EU o javnih naročilih na primer zagotavljajo, da je v primeru, ko se javni organi odločijo za prenos izvajanja storitev upravljanja voda na zunanje podjetje, postopek za izbor pregleden in uporabnikom zagotovi najugodnejšo ponudbo. Če se javni organi namesto tega odločijo, da bodo te storitve zagotavljali prek javno-javnega sodelovanja, zakonodaja EU na področju javnih naročil prav tako zagotovi varen in prožen pravni okvir za sodelovanje.

Glede pomislekov, izraženih v okviru državljanske pobude, naj oskrba z vodo in upravljanje vodnih virov ne bosta predmet „pravil o notranjem trgu“ in naj bodo „storitve za rabo vode izključene iz liberalizacije“, Komisija potrjuje, da zakonodaja o javnih naročilih ne velja, če se javni organi odločijo, da bodo storitve zagotavljali sami, prek skupnega podjetja ali povezanega podjetja[14].

Zakonodaja EU dosledno priznava posebnost storitev za rabo vode in sanitarnih storitev ter njihov pomen pri zadovoljevanju osnovnih potreb državljanov. Koncesije v vodnem sektorju v splošnem urejajo posebne in zapletene ureditve, ki jim je treba ob upoštevanju „pomena vode kot javne dobrine temeljnega pomena za vse državljane Unije“[15] posvetiti posebno pozornost. Koncesije za pitno vodo ter nekatere koncesije za čiščenje in odvajanje komunalne odpadne vode so zato izključene iz področja uporabe novih pravil EU o podeljevanju koncesijskih pogodb. Poleg tega so storitve v zvezi z distribucijo vode in oskrbe z njo ter odstranjevanje odpadnih voda izrecno izključene iz uporabe čezmejne svobode opravljanja storitev, določene v direktivi o storitvah[16].

Dolgoročna zaveza EU na svetovni ravni

Zmanjšanje revščine, vključujoča rast in trajnostni razvoj so močno odvisni od razpoložljivosti in kakovosti oskrbe z vodo. Več kot 2,6 milijarde ljudi po vsem svetu nima dostopa do boljših sanitarnih storitev in skoraj milijarda ljudi še vedno pije neprečiščeno pitno vodo. Napredovanje k razvojnemu cilju tisočletja glede varne pitne vode poteka po načrtu, vendar svet precej zaostaja pri izpolnjevanju cilja glede sanitetnih storitev, saj glede na trenutna gibanja brez njih ostaja več kot milijarda ljudi.

Zaveza EU k zagotavljanju dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev ter spodbujanju celostnega gospodarjenja z vodnimi viri v partnerskih državah je dolgoročna. S sporočilom „Communication on water management in developing countries“ (Sporočilo o upravljanju voda v državah v razvoju)[17] je bil leta 2002 vzpostavljen poseben okvir politike. Na podlagi tega je bila oblikovana pobuda EU za vodo[18], politični instrument za izboljšanje sodelovanja in učinkovitejšo razvojno pomoč prek partnerstva in sodelovanja z več deležniki.

Cilji politike EU so bili v zadnjem desetletju preneseni v številne konkretne ukrepe s precejšnjo finančno podporo, tudi z ustanovitvijo sklada AKP-EU za preskrbo z vodo[19] leta 2004. Zaradi pomoči EU je v obdobju 2004–2013 več kot 70 milijonov ljudi dobilo dostop do boljše oskrbe z vodo, 24 milijonov pa do sanitarne infrastrukture.

EU in države članice s programom za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene (Water Supply, Sanitation and Hygiene – WASH) trenutno vsako leto zagotavljajo skoraj 1,5 milijarde EUR. Zato je Unija največji posamezni donator v vodnem sektorju.

EU je od leta 2007 za ukrepe v zvezi z vodo in sanitarnimi storitvami v več kot 60 partnerskih državah dodelila približno 2,5 milijarde EUR[20]. Večina ukrepov EU na področju vode in sanitarnih storitev je namenjena razvoju infrastruktur, kot so sistemi dovajanja in odvajanja vode, izgradnji čistilnih naprav za pitno in odpadno vodo, oskrbi z vodo na razpršenih območjih na podeželju in zagotavljanju sanitarnih storitev na podeželju.

Poleg tega je EU največji donator humanitarnim ukrepom v sektorju dostopa do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene, ki trenutno vsako leto dodeli približno 200 milijonov EUR za zagotavljanje pravočasnega in dostojnega dostopa do ustreznih storitev za rabo varne vode prebivalstvu, ki ga ogroža sedanja ali napovedana humanitarna kriza.

EU podpira partnerske projekte (sever-jug in jug-jug) za razvoj zmogljivosti v sektorju vode in sanitarnih storitev s prenosom strokovnega znanja iz sektorja javnih služb na področju vode in sanitarnih storitev, lokalnih organov in drugih akterjev iz vodnega sektorja. Znatna sredstva, ki so bila do sedaj temu namenjena, so vodnogospodarskim podjetjem brez ustreznega kapitala pomagala, da so oskrbo z vodo zagotovila tudi najrevnejšim prebivalcem. Poleg tega so regionalni kombinirani instrumenti EU od leta 2007 financirali približno 30 projektov za dostop do oskrbe z vodo in sanitarnih storitev, pri čemer so zagotovili za več kot 2 milijardi EUR posojil in naložb.

3.           UKREPI V ZVEZI Z EVROPSKO DRŽAVLJANSKO POBUDO

Predstavljeni pretekli in sedanji ukrepi EU kažejo na jasno priznavanje pomena vode kot javne dobrine, ki je bistvena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic. EU si je v okviru svojih pristojnosti in ob popolnem spoštovanju subsidiarnosti vedno prizadevala, da bi dostop do varne in čiste pitne vode ter boljših sanitarnih storitev postal resničnost za vse, tako v Evropi kot zunaj nje.

Komisija je ob upoštevanju evropske državljanske pobude poskušala opredeliti morebitne preostale pomanjkljivosti in področja, na katerih bi bilo treba na ravni EU ali nacionalni ravni potrebnih več prizadevanj za odpravo pomislekov, zaradi katerih so jo državljani pozvali k ukrepanju.

Komisija si bo prizadevala zagotoviti, da bo razsežnost človekovih pravic glede dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev, ki morajo biti visoke kakovosti ter fizično in tudi cenovno dostopne, še naprej usmerjala njene prihodnje ukrepe.

Zagotavljanje kakovostnejše in dostopnejše vode

Da bi dostop do varne pitne vode zagotovili vsem državljanom EU, morajo države članice celovito izvajati zakonodajo EU o vodi. Kljub velikemu napredku, ki je bil na tem področju dosežen v zadnjih letih, je mogoče dostop do kakovostne vode in sanitarnih storitev še vedno izboljšati, zlasti za državljane, ki živijo na območjih z manjšimi sistemi oskrbe z vodo.

Novi sedmi okoljski akcijski program[21], ki usmerja ukrepe EU na okoljskem področju, poudarja, da bodo državljani EU uživali v visokih standardih glede varne pitne in kopalne vode do leta 2020 le, če se bo izboljšalo izvajanje pravil EU. Bolj si je treba prizadevati za:

· zagotavljanje kakovostnejše pitne vode za majhne sisteme oskrbe z vodo (tj. ki oskrbujejo manj kot 5 000 ljudi), ki vodo zagotavljajo približno 65 milijonom ljudem v EU;

· ohranjanje in obnovo obstoječe infrastrukture, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti inovacijam za večjo učinkovitost, in

· izgradnji manjkajoče infrastrukture za odpadno vodo (sistemov za zbiranje in čiščenje), zlasti v državah članicah Vzhodne Evrope.

Za vse to je potrebnih dovolj razpoložljivih sredstev, ustrezna opredelitev prednostnih nalog in dobro upravljanje, vključno z nacionalno in lokalno upravno zmogljivostjo na področju načrtovanja, usklajevanja in izvajanja naložb. Da bi lahko odpravili ugotovljene pomanjkljivosti, bodo pomembne zlasti odločitve držav članic o prednostni porabi sredstev EU, ki bodo na voljo[22]. Komisija si bo prizadevala zagotoviti, da bodo države članice v celoti izkoristile pomembne priložnosti za finančno podporo EU v vodnem sektorju iz novega finančnega programskega obdobja (2014–2020), zlasti s prednostno naložbo, ki bo posebej osredotočena na upravljanje voda.

Komisija si bo še bolj prizadevala, da bodo države članice celovito izvedle zakonodajo EU o vodi, pri čemer bo tesno sodelovala z njimi in deležniki pri izvajanju predlogov iz načrta za vodo iz leta 2012[23], v katerem so že bili opredeljeni glavni izzivi za vodno politiko EU.

Komisija bo še naprej preverjala zakonodajo EU o vodi. Pravila o prednostnih snoveh v vodi[24] so bila okrepljena leta 2013, direktiva o podzemni vodi[25] pa je v postopku posodabljanja. Komisija je skupaj z državami članicami in deležniki sodelovala pri prilagoditvi določb o spremljanju stanja in analizi iz direktive o pitni vodi znanstvenemu in tehničnemu napredku. Da bo lahko Komisija ocenila potrebo po izboljšavah in ugotovila, kako bi jih bilo mogoče doseči, bo poleg navedenega in zlasti ob upoštevanju zaskrbljenosti glede majhnih zalog pitne vode začela javno posvetovanje na ravni EU. Komisija bo pripravila tudi pregled okvirne direktive o vodah in predlagala morebitne potrebne spremembe[26].

Glede ključne razsežnosti cenovne dostopnosti vode je bistvenega pomena ukrepanje na nacionalni ravni. Takšno ukrepanje je sestavni del politik držav članic za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti, ki so podprte in dopolnjene na ravni EU[27]. Ukrepi, ki ščitijo prikrajšane osebe, so še toliko pomembnejši zaradi večjega pomanjkanja vode zaradi revščine med gospodarsko krizo in nezmožnosti nekaterih, da plačajo račune za vodo. Komisija zato poziva države članice, naj v okviru svojih pristojnosti in v skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije[28] vsem državljanom zagotovijo dostop do najnujnejše oskrbe z vodo in pravilno izvajajo okvirno direktivo o vodah.

Nevtralnost glede zagotavljanja storitev za rabo vode

Komisija bo še naprej zagotavljala popolno spoštovanje pravil Pogodbe, ki od EU zahtevajo, da mora ostati nevtralna glede nacionalnih odločitev, ki urejajo lastništvo podjetij za oskrbo z vodo[29], obenem pa bo poskrbela, da so upoštevana temeljna načela Pogodbe, kot sta preglednost in enaka obravnava. Glede pomislekov, izraženih v okviru državljanske pobude, naj oskrba z vodo in upravljanje vodnih virov ne bosta predmet „pravil o notranjem trgu“ in naj bodo „storitve za rabo vode izključene iz liberalizacije“, Komisija potrjuje, da nova zakonodaja o javnih naročilih ne velja, če se javni organi odločijo, da bodo storitve zagotavljali sami, prek skupnega podjetja ali povezanega podjetja[30].

Komisija bo v mednarodnih trgovinskih pogajanjih še naprej dejavno sodelovala s trgovinskimi partnerji, da bi zagotovila spoštovanje in ustrezno zaščito njihovih odločitev glede upravljanja storitev za rabo vode na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

Kot je bilo navedeno, zakonodaja EU o notranjem trgu dosledno priznava posebnost storitev za rabo vode in sanitarnih storitev ter njihov pomen pri zadovoljevanju osnovnih potreb državljanov. Najnovejši primer tega so nova pravila EU o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki sta jih Evropski parlament in Svet sprejela 26. februarja 2014. Komisija je ob upoštevanju pomislekov javnosti med zakonodajnim postopkom predlagala, da se iz področja uporabe teh pravil izrecno izključijo koncesije za pitno vodo in nekatere koncesije za čiščenje komunalne odpadne vode. To je tudi odgovor na pomisleke iz pobude „Pravica do vode“.

Povečanje preglednosti

Preglednost je lahko ključna za izboljšanje dostopa državljanov do vode in sanitarnih storitev, saj vpliva na njegove tri glavne razsežnosti (tj. dostopnost, cenovno dostopnost in kakovost). Na podlagi prizadevanj za preglednost so nastale določbe okvirne direktive o vodah. Člen 14 določa, da je treba evropske državljane med postopkom za sprejetje načrtov upravljanja povodij obveščati in se z njimi posvetovati, organi pa morajo pojasniti, kako so bile njihove pripombe upoštevane. Poleg tega zakonodaja EU zagotavlja pravico do dostopa do informacij o okolju, ki jih hranijo organi oblasti ali se hranijo za organe oblasti, ter določa osnovne pogoje in praktične ukrepe za uresničevanje te pravice, s čimer prispeva k večji preglednosti politik[31].

Komisija se strinja, da bi bilo treba za izboljšanje količine in kakovosti informacij, ki so državljanom na voljo v zvezi s kakovostjo vode in vodnimi storitvami, storiti več. Boljše informacije lahko okrepijo vlogo državljanov, saj jim omogočijo, da dejavneje sledijo in sodelujejo pri sprejemanju odločitev o upravljanju voda, ki se večinoma sprejemajo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni.

Komisija bo še naprej razvijala nove pobude za izboljšanje preglednosti za državljane. Komisija na podlagi direktive o čiščenju komunalne odpadne vode z državami članicami, zlasti skupino pilotnih držav, tesno sodeluje pri vzpostavljanju novih informacijskih sistemov, s katerimi bodo državljanom na spletu lahko dostopne bistvene informacije o skladnosti (strukturirani okviri za izvajanje in informacije).

Komisija bo za potrošnike razvila podoben pristop za večjo preglednost v zvezi s kakovostjo pitne vode. Komisija bi lahko državam članicam, podobno kot to počne že na področju komunalnih odpadnih voda, pomagala pri opredelitvi vrste informacij, potrebnih za vzpostavitev sistema primerljivih informacij za vso EU. Obstoječi Evropski informacijski sistem za vode[32] bi bil lahko enotna kontaktna točka za takšne informacije.

Poleg tega je Komisija pripravljena, da prouči idejo o primerljivem spremljanju kakovosti vode kot načinu za krepitev vloge državljanov. Komisija je pripravljena tudi na spodbujanje bolj strukturiranega dialoga med deležniki, v katerem bodo sodelovali izvajalci javnih in zasebnih storitev, in na sodelovanje z obstoječimi pobudami[33], da bi razširili sklop kazalnikov in meril uspešnosti na področju storitev za rabo vode. To bo prvi korak k precejšnjemu izboljšanju preglednosti in odgovornosti izvajalcev storitev za rabo vode, saj bodo imeli državljani dostop do primerljivih podatkov o ključnih kazalnikih uspešnosti izvajalcev storitev za rabo vode na gospodarskem in tehničnem področju ter področju kakovosti.

Celovitejši pristop za razvojno pomoč

Komisija si bo prizadevala zagotoviti, da bo razsežnost človekovih pravic glede dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev še naprej v središču njene razvojne politike. EU si bo še naprej prizadevala, da bi dosegla splošni dostop do vode in sanitarnih storitev, ki je osrednja naloga njene razvojne politike. Kljub doseženemu napredku po vsem svetu vsak dan več kot 4 000 otrok, mlajših od pet let, umre zaradi bolezni, povezanih s pomanjkanjem dostopa do varne pitne vode.

V programskem obdobju 2014–2020 bo finančna pomoč EU osredotočena na načrtovano število sektorjev v posamezni partnerski državi, pri čemer bo prednostno razvrstila območja, ki so najbolj potrebna pomoči in tako zagotovila, da se pomoč porablja učinkovito in da daje najboljše možne rezultate[34]. Pomoč sektorju za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene (WASH) bo bolj usmerjena na partnerske države, ki so pri pripravi svojih nacionalnih okvirnih programov vodo in sanitarne storitve opredelile kot prednostni sektor. Komisija se bo usklajevala s partnerskimi državami, državami članicami in drugimi razvojnimi partnerji ter tako zagotovila, da so sektorji za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene ustrezno kriti v vseh partnerskih državah.

Hkrati si bodo ukrepi EU prizadevali za celovitejši pristop, oblikovanje sinergij med vodo, energijo in zanesljivo preskrbo s hrano pa bo vodilno načelo prihodnjih ukrepov, zlasti na regionalni ravni. Ker je zanesljiva preskrba s hrano prednostni sektor več kot 50 držav, bo posredovanje programa za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene osredotočeno na programe za zanesljivo preskrbo s hrano, da bi ublažili problem podhranjenosti v državah v razvoju. V okviru novega finančnega okvira (2014–2020) bo več kot 3 milijarde EUR namenjenih za izvajanje ukrepov, povezanih s prehrano, od katerih je program za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene eden od najpomembnejših.

V okviru tematskih instrumentov bodo zaradi povezave s kmetijstvom, energijo in varnostjo obravnavana tudi vprašanja v zvezi z vodo. Tematski program instrumenta o svetovnih javnih dobrinah in izzivih si bo prizadeval za krepitev usklajenosti zunanjih ukrepov in njihove povezave z drugimi pobudami politike EU, med drugim politikami EU na področju podnebja in energije, biotske raznolikosti, okolja, upravljanja vodnih virov in vodne diplomacije.

Komisija si bo še naprej močno prizadevala za humanitarne ukrepe v sektorju za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene za nujne primere in njihovo preprečevanje. S tem bo nadaljevala zaradi vedno večje nevarnosti sporov, ki jih povzroča preobremenitev vodnih virov, in vedno večjih humanitarnih potreb, povezanih z vodo, v mestih. Komisija bo nadaljevala s prizadevanji, da bi še bolj izboljšala pravočasnost, uspešnost in učinkovitost humanitarne pomoči z okrepljenimi mehanizmi usklajevanja med humanitarnimi partnerji.

Spodbujanje javno-javnih partnerstev

Neprofitna partnerstva v vodnem sektorju dobivajo vedno večji pomen. Sklad AKP-EU za preskrbo z vodo je v zadnjem desetletju na tem področju utiral pot z ukrepi za razvoj zmogljivosti javnih organov v državah AKP. Ocena sklada za preskrbo z vodo je bila naročena leta 2013 in še poteka. Rezultati tega ocenjevanja bo ustrezno upoštevani in vključeni v prihodnji pristop k načrtovanju programa in s tem povezane odločitve.

Podpora javno-javnim partnerstvom bo zagotovljena tudi v okviru programov, ki podpirajo sektor za dostop do oskrbe z vodo, sanitarnih storitev in higiene v državah, ki so sektor oskrbe z vodo izbrale za osrednji sektor. Komisija si bo s pomočjo izkušenj, pridobljenih na podlagi preteklih in tekočih projektov, prizadevala, da bi opredelila priložnosti za nova partnerstva (sever-jug in jug-jug) za razvoj zmogljivosti v sektorju vode in sanitarnih storitev s prenosom strokovnega znanja iz sektorja javnih služb na področju vode in sanitarnih storitev, lokalnih organov in drugih akterjev iz vodnega sektorja.

Nadaljnje ukrepanje po konferenci Rio+20

EU si bo za doseganje splošnega dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev še naprej prizadevala tudi v okviru nadaljnjega ukrepanja po Konferenci ZN o trajnostnem razvoju Rio+20, na kateri je bilo priznano, da je voda bistven element trajnostnega razvoja.

V deklaraciji ministrov z naslovom „Prihodnost, ki jo hočemo“[35] so svetovni voditelji potrdili svojo zavezo k človekovi pravici do varne pitne vode in sanitarnih storitev, k postopnemu uresničevanju dostopa do varne in cenovno dostopne pitne vode ter sanitarnih storitev za vse (tj. ki presega Johannesburg in razvojne cilje tisočletja) ter k precej boljšemu izvajanju celovitega upravljanja z vodnimi viri.

Komisija v nedavnem Sporočilu z naslovom „Dostojno življenje za vse – izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“[36] izpostavlja vodni sektor kot enega od sektorjev, ki jih je treba obravnavati na celovit način, da bi dosegli osnovni razvoj človeštva ter trajnostno in vključujočo rast iz razvojne agende za obdobje po letu 2015, ki bo usklajena na ravni ZN. Svet v svojih sklepnih ugotovitvah z dne 25. junija 2013[37] navaja, da bi morali biti v okvir za obdobje po letu 2015 na uravnotežen način vključeni gospodarski, družbeni in okoljski stebri trajnostnega razvoja, ki bi spodbujali življenjske osnovne standarde (vključno z vodo in sanitarnimi storitvami), dejavnike „zelenega gospodarstva“ ter trajnostno rabo, upravljanje in zaščito naravnih virov.

Strokovna skupina ZN na visoki ravni je v svojem poročilu[38] o razvojni agendi za obdobje po letu 2015 predlagala cilj na področju vode in sanitarnih storitev, zaradi česar je to področje v okviru za obdobje po letu 2015 navedeno kot novo prednostno področje.

Komisija pripravlja naslednje sporočilo o razvojnem okviru za obdobje po letu 2015[39], v katerem je prednostno razvrstila cilje, v okviru katerih bodo obravnavana vprašanja v zvezi z vodo in sanitarnimi storitvami. Odprta delovna skupina ZN na temo ciljev trajnostnega razvoja[40] prav tako pripravlja cilje. Svoj predlog bo generalni skupščini ZN predstavila septembra 2014, rezultat pa bo vključen v medvladna pogajanja, ki se bodo zaključila s srečanjem na vrhu septembra 2015, na katerem bo imela EU s svojimi državami članicami še naprej pomembno vlogo.

4.           Sklepne ugotovitve

Komisija pozdravlja mobilizacijo državljanov pri podpori dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev na evropski in svetovni ravni. Komisija poudarja pomen razsežnosti človekovih pravic glede dostopa do varne pitne vode in sanitarnih storitev ter si bo še naprej prizadevala zagotoviti, da bodo ta načela v središču njene politike. Komisija bo na ravni EU gradila na svojem preteklem delu ter si z okoljskimi politikami in financiranjem infrastrukture še naprej prizadevala za povečanje in izboljšanje dostopa do varne pitne vode za vse državljane.

Komisija bo še naprej zagotavljala nevtralnost EU glede nacionalnih, regionalnih in lokalnih odločitev o zagotavljanju storitev za rabo vode, obenem pa bo poskrbela, da so spoštovana temeljna načela Pogodbe, kot sta preglednosti in enaka obravnava. Komisija bo še naprej pozorno spremljala pomisleke javnosti glede posebnosti storitev za rabo vode, kot je storila tudi v okviru zakonodajnega postopka o pravilih EU za podeljevanje koncesij.

Povečanje preglednosti za državljane EU bo bistven element prihodnjih prizadevanj EU na tem področju. Cilj bo okrepiti vlogo državljanov z odpravo informacijskih vrzeli, ki jim preprečujejo aktivnejše sodelovanje pri sprejemanju odločitev o upravljanju voda na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.

Globalno Unija ostaja zavezana mednarodnemu procesu za razširitev razvojne agende za obdobje po letu 2015 in splošno veljavnih ciljev trajnostnega razvoja; s svojo razvojno politiko bo še naprej dejavno spodbujala dostop do varne pitne vode in sanitarnih storitev ter celovito upravljanje z vodnimi viri, zlasti s finančno zavezo v znesku več kot 3 milijarde EUR za izvajanje ukrepov, povezanih s prehrano, vključno z vodo in sanitarnimi storitvami (2014–2020).

Komisija se je v odgovor na poziv državljanov k ukrepanju zavezala, da bo sprejela konkretne ukrepe in pripravila več novih ukrepov na področjih, ki so neposredno pomembna za pobudo in njene cilje. Komisija bo zlasti:

· okrepila izvajanje svoje zakonodaje o kakovosti vode, pri čemer se bo opirala na zaveze iz sedmega okoljskega akcijskega programa in načrta za vodo;

· začela javno posvetovanje o direktivi o pitni vodi na ravni EU, zlasti zaradi izboljšanja dostopa do kakovostne vode v EU;

· izboljšala preglednost upravljanja podatkov na področju komunalne odpadne vode in pitne vode ter proučila primerljivo spremljanje kakovosti vode;

· vzpostavila bolj strukturiran dialog med deležniki o preglednosti v vodnem sektorju;

· sodelovala z obstoječimi pobudami, da bi razširila sklop meril uspešnosti na področju storitev za rabo vode;

· spodbujala inovativne pristope k razvojni pomoči (npr. podporo partnerstvu izvajalcev storitev za rabo vode in javno-javnemu partnerstvu); spodbujala izmenjavo dobrih praks med državami članicami (npr. o instrumentih za solidarnost) in opredelila nove priložnosti za sodelovanje;

· podprla splošni dostop do varne pitne vode in sanitarnih storitev kot prednostno področje naslednjih ciljev trajnostnega razvoja.

Komisija poziva države članice, da v okviru svojih pristojnosti upoštevajo pomisleke, ki so jih državljani izrazili s to pobudo in jih spodbuja, naj okrepijo svoja prizadevanja za zagotavljanje varne, čiste in cenovno dostopne pitne vode ter sanitarnih storitev za vse.

V skladu s členom 10(2) uredbe o evropski državljanski pobudi bodo organizatorji pobude, Evropski parlament in Svet uradno obveščeni o sporočilu, ki bo tudi objavljeno.

[1]               Uredba (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi; UL L 65, 11.3.2011, str. 1.

[2]               V skladu z določbami člena 10(1) uredbe o državljanski pobudi.

[3]               http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/initiatives/finalised/details/2012/000003/sl.

[4]               Resolucija generalne skupščine ZN št. 64/292 z dne 3. avgusta 2010 in svet Združenih narodov za človekove pravice.

Resoluciji št. 7/22 z dne 28. marca 2008 in št. 15/9 z dne 6. oktobra 2010.

[5]               http://www.un.org/en/sustainablefuture/.

[6]               Resolucija št. 1693/2009 parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

[7]               Izjava visoke predstavnice Catherine Ashton v imenu EU v počastitev 22. marca 2010 – svetovnega dneva voda: http://register.consilium.europa.eu/ : dokument št. 7810/10.

[8]               Prva uvodna izjava okvirne direktive EU o vodah, št. 2000/60/ES.

[9]               Člen 191(2) PDEU zagotavlja tudi, da je cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije.

[10]             Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, UL L 327, 22.12.2000, str. 1–73.

[11]             Direktiva Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, UL L 330, 5.12.1998, str. 32–54.

[12]             Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode, UL L 135, 30.5.1991, str. 40–52.

[13]             Člen 345 Pogodbe o delovanju EU jasno določa „načelo nevtralnosti“ glede lastninskopravne ureditve v državah članicah. EU zato ne more sprejeti pravnih aktov, ki vplivajo na lastninskopravno ureditev, vključno z akti, ki vplivajo na lastništvo podjetja, ki zagotavlja javno storitev, kot je oskrba z vodo.

[14]             Pod določenimi pogoji iz člena 23 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (UL L 134, 30.4.2004).

[15]             Uvodna izjava 40 pred kratkim sprejete Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o

podeljevanju koncesijskih pogodb (PE-CONS 73/13, objava v UL sledi).

[16]             Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu.

[17]             COM(2002)132 final.

[18]             www.euwi.net.

[19]             AKP: skupina afriških, karibskih in pacifiških držav.

[20]             Ta ocena ne vključuje pomoči posameznih držav članic.

[21]             Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“.

[22]             Za evropske strukturne in investicijske sklade so prednostne porabe za vsako posamezno državo EU v zadnji fazi priprave v okviru partnerskih sporazumov in operativnih programov, ki jih pripravijo države članice, potrdi pa Komisija.

[23]             COM(2012)673 final.

[24]             Snovi, ki spadajo med snovi z znatnim tveganjem za vodno okolje ali tveganje, ki se prenaša po vodnem okolju; Direktiva 2013/39/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o spremembi direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike.

[25]             Direktiva Sveta 80/68/EGS z dne 17. decembra 1979 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem z določenimi nevarnimi snovmi; UL L 20, 26.1.1980, str. 43–48.

[26]             V skladu s členom 19(2) Direktive.

[27]             Glej zlasti sveženj o socialnih naložbah, ki ga je Komisija objavila februarja 2013 (http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=1044&langId=en).

[28]             Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije je za izpolnjevanje najosnovnejših potreb in preprečevanje večine tveganj za zdravje potrebnih med 50 in 100 litri vode na osebo na dan. Dostop do 20–25 litrov na osebo na dan predstavlja minimum, vendar se pri takšni količini pojavijo tveganja za zdravje, saj ne zadošča za izpolnjevanje osnovnih zahtev glede higiene in porabe.

Glej: http://www.ohchr.org/Documents/Publications/FactSheet35en.pdf.

[29]             Člen 345 PDEU jasno določa „načelo nevtralnosti“ glede lastninskopravne ureditve v državah članicah. EU zato ne more sprejeti pravnih aktov, ki vplivajo na lastninskopravno ureditev, vključno z akti, ki vplivajo na lastništvo podjetja, ki zagotavlja javno storitev, kot je oskrba z vodo. Podobno v Pogodbah ni pravne podlage, ki bi omogočala sprejetje pravnega akta EU, ki bi za podjetja uvajal obveznost glede ponovnega vlaganja njihovega dobička ali urejal njihovo strukturo delničarjev.

[30]             Pod določenimi pogoji iz členov 28, 29 in 30 Direktive 2014/XX/EU Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (ki sta jo Evropski parlament in Svet sprejela 26. februarja 2014, objava sledi).

[31]             Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS.

[32]             http://water.europa.eu/.

[33]             Na primer: http://www.waterbenchmark.org.

[34]             Kot je določeno v sporočilu „Agenda za spremembe“ – COM(2011) 637.            

[35]             http://www.un.org/en/sustainablefuture/.

[36]             COM(2013) 92.

[37]             http://www.eu-un.europa.eu/articles/en/article_13692_en.htm.

[38]             http://www.un.org/sg/management/pdf/HLP_P2015_Report.pdf.

[39]             Delovni program Komisije za leto 2014, COM(2013)739.

[40]             Sklepni dokument Rio+20 je 30-člansko odprto delovno skupino generalne skupščine ZN pooblastil, da pripravi predlog o ciljih trajnostnega razvoja, ki ga bo skupščina preučila na svojem 68. zasedanju.

PRILOGA

Postopkovni vidiki pobude „Pravica do vode“

Pobuda je bila v skladu s členom 4(2) Uredbe (EU) št. 211/2011 prijavljena 10. maja 2012 in objavljena v spletnem registru Komisije na spletni strani: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/initiatives/ongoing/details/2012/000003?lg=sl.

Člani državljanskega odbora, prijavljenega pri Komisiji, so prebivalci naslednjih držav članic: Francije, Belgije, Nemčije, Švedske, Bolgarije, Italije in Združenega kraljestva.

Pobuda je bila prijavljena v angleškem jeziku. Nato so organizatorji zagotovili prevod naslova, vsebine in ciljev pobude v vse uradne jezike EU.

V skladu z uredbo o državljanski pobudi so bili na obrazcih, s pomočjo katerih so državljani podprli pobudo, navedeni naslov, vsebina in cilji pobude. Na obrazcih je bila navedena tudi povezava do spletnega registra Komisije (glej zgoraj), tako da so lahko tisti državljani, ki so to želeli, poiskali podrobnejše informacije o pobudi, ki so jih organizatorji kot prilogo priložili vlogi za prijavo. Priloga je bila na voljo samo v angleškem jeziku (organizatorji prevodov priloge niso zagotovili). Ni nujno, da so vsi državljani, ki so podprli pobudo, prilogo proučili.

Uradno 12-mesečno obdobje zbiranja izjav o podpori se je zaključilo 10. maja 2013. Komisija je zaradi težav, ki jih je imela večina organizatorjev z vzpostavitvijo svojega sistema spletnega zbiranja med začetno fazo evropske državljanske pobude, izjave o podpori pobudi sprejemala do 1. novembra 2013[1]. Po preverjanju zbranih izjav o podpori, ki so ga izvedli pristojni organi držav članic, so organizatorji svojo pobudo skupaj s potrdili, ki so jih izdali organi 25 držav članic ter informacijami o njihovih virih financiranja in podpori, v skladu s členom 9 Uredbe 20. decembra 2013 predložili Komisiji.

Število veljavnih izjav o podpori iz potrdil in informacij, ki so jih predložili pristojni organi držav članic, je navedeno v preglednici. Upoštevano je dodatno obdobje zbiranja do 1. novembra 2013.

Država članica || Število podpisnikov || Prag, ki ga je treba upoštevati pri najmanj sedmih državah članicah

Avstrija || 57 643 || 14 250

Belgija || 40 549 || 16 500

Bolgarija || 1 406 || 13 500

Ciper || 2 924 || 4 500

Češka || 7 575 || 16 500

Estonija || 516 || 4 500

Finska || 14 589 || 9 750

Nemčija || 1 236 455 || 74 250

Grčija || 33 220 || 16 500

Madžarska || 18 245 || 16 500

Irska || 2 513 || 9 000

Italija || 65 223 || 54 750

Latvija || 393 || 6 750

Litva || 13 252 || 9 000

Luksemburg || 5 566 || 4 500

Malta || 1 635 || 4 500

Nizozemska || 21 469 || 19 500

Poljska || 3 962 || 38 250

Portugalska || 13 964 || 16 500

Romunija || 3 176 || 24 750

Slovaška || 20 988 || 9 750

Slovenija || 17 546 || 6 000

Španija || 58 051 || 40 500

Švedska || 11 579 || 15 000

Združeno kraljestvo || 7 104 || 54 750

Skupaj || 1 659 543 || Prag dosežen v 13 državah članicah

V tednih po predložitvi pobude so organizatorji Komisiji poslali potrdila organov še dveh držav članic:

•           Francija: 17 247 veljavnih izjav o podpori

•           Danska: 3 495 veljavnih izjav o podpori

V skladu s členom 10 Uredbe je Komisija:

– zadevne informacije 20. decembra 2013 objavila v registru na spletni strani:

http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/initiatives/finalised/details/2012/000003;

– sprejela organizatorje 17. februarja 2014 (zjutraj).

Istega dne popoldne so lahko organizatorji svojo pobudo v skladu s členom 11 uredbe predstavili na javni predstavitvi v Evropskem parlamentu. Med sestankom v prostorih Komisije in javno predstavitvijo so Komisijo zastopali podpredsednik Šefčovič in uslužbenci različnih zadevnih služb.

[1]               Glej sporočilo za javnost z dne 18. julija 2012: http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/sefcovic/headlines/press-releases/2012/07/2012_07_18_eci_en.htm

Top