52014DC0097

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Prva faza izvajanja okvirne direktive o morski strategiji (2008/56/ES)

Presoja in smernice Evropske komisije

To poročilo po malo več kot petih letih od začetka veljavnosti okvirne direktive o morski strategiji pomeni konec prve faze njenega izvajanja, ki je bila namenjena zastavljanju ciljev. Izvedla sta se zbiranje podatkov in analiza brez primere, v okviru katerih so države članice zagotovile presojo stanja svojih morij (začetno presojo), opredelile, kaj štejejo za „dobro okoljsko stanje“ svojih morskih voda, in določile vrsto ciljnih vrednosti za premostitev vrzeli med obstoječim stanjem in stanjem, ki bi ga rade vzpostavile do leta 2020, tj. datuma, do katerega mora biti doseženo dobro okoljsko stanje. To je zagotovilo priložnost za široko javno razpravo o varstvu morskega okolja, zbrala ogromno količino znanja o naših morjih in oceanih ter sprožila dodatno regionalno sodelovanje, zlasti prek konvencij o regionalnih morjih. Presoja poročil držav članic, ki jo je izvedla Komisija, hkrati povzroča zaskrbljenost: opredelitev dobrega okoljskega stanja in poti, ki so si jih države članice začrtale za njegovo doseganje, kaže na splošne omejene ambicije, pogosto ne upošteva obstoječih obveznosti in standardov ter ni usklajena niti na ravni Unije niti med sosednimi državami z isto morsko regijo.

Do decembra 2013 so Evropski komisiji poročale skoraj vse zadevne države članice[1]. To poročilo odraža dejstvo, da so za nekatere države članice na voljo le delni podatki in da ena država članica sploh ni poročala. Evropska komisija je v vseh ustreznih primerih začela postopke za ugotavljanje kršitev. Vzporedno s pravnim ukrepanjem bo proučila, kako bo državam članicam, ki niso zajete v to poročilo, svojo presojo in smernice sporočila naknadno po predložitvi njihovih popolnih poročil.

Na podlagi te analize to poročilo predstavlja smernice[2] v obliki priporočil, ki jih je treba izvesti na ravni EU ter na regionalni in nacionalni ravni. Komisija v tem poročilu in priloženem delovnem dokumentu služb v primerih ugotovljenih pomanjkljivosti ne svetuje ponovnega začetka poročanja, ampak opisuje proaktiven pristop, usmerjen v prihodnost. Namen je zagotoviti konkretne smernice o načinu obravnave ugotovljenih izzivov, da bo postopek nadaljnjega izvajanja postal cenejši in učinkovitejši.

Delovni dokument služb[3], priložen k temu poročilu, vsebuje podrobnejšo analizo poročanja držav članic o sklopu 11 kakovostnih deskriptorjev morskega okolja (npr. biotska raznovrstnost, neavtohtone vrste, ribe, zdravje prehranjevalnih spletov, onesnaževala, odpadki, podvodni hrup) in podrobnejša priporočila ter posebne presoje in priporočila za posamezne države. Pozneje leta 2014 bo Skupno raziskovalno središče Evropske komisije razvilo podrobne presoje bolj tehničnih vidikov poročanja držav članic. Evropska agencija za okolje (EEA) bo sprejela tudi zaključke o splošnem stanju morskega okolja v Evropi.

1.           Stanje evropskih morij

Površina vseh morij Evrope skupaj je večja od površine njenega kopnega in je dom raznovrstnih, občutljivih ter edinstvenih morskih organizmov, o katerih je še veliko neznanega. Morski ekosistemi so pod vedno večjim pritiskom človekovih dejavnosti tako na kopnem kot na morju, saj 41 % evropske populacije živi na obalnih območjih, gospodarske dejavnosti, odvisne od morskega okolja, pa se povečujejo. Poročila držav članic potrjujejo, da evropska morja niso v „dobrem okoljskem stanju“.

Za take rezultate obstaja vrsta različnih razlogov, zlasti:

· 39 % staleža v severovzhodnem Atlantskem oceanu in 88 % v Sredozemskem in Črnem morju se še vedno čezmerno izkorišča in stanje se le počasi izboljšuje[4],

· onesnaženost morskega okolja se je na nekaterih mestih zmanjšala, vendar so ravni hranil in določenih nevarnih snovi na splošno še vedno nad sprejemljivimi mejami. Pomanjkanje kisika zaradi onesnaženosti s hranili je posebej resno v Baltskem in Črnem morju,

· odpadki v morju, predvsem plastika, postajajo vedno večji problem globalno in v EU. Več kot 90 % ledenih viharnikov v Severnem morju ima v želodcih plastiko in na stotih metrih atlantske obale se v povprečju najde 712 kosov odpadkov. Vplivi tega vedno večjega problema so mnogovrstni in njihove razsežnosti še niso popolnoma znane,

· čeprav se podnebne spremembe ne ocenjujejo neposredno v okviru okvirne direktive o morski strategiji, prav tako prispevajo k nadaljnjemu poslabšanju morskih ekosistemov.

Za izpolnitev cilja glede doseganja dobrega okoljskega stanja do leta 2020so potrebna dodatna prizadevanja kot del popolnega, ustreznega, doslednega in usklajenega izvajanja okvirne direktive o morski strategiji.

2.           Ključna načela presoje

Komisija je uporabila sklop načel za presojo, ali informacije, ki so jih sporočile države članice, predstavljajo popoln, ustrezen, dosleden in usklajen okvir[5] v skladu z zahtevami členov 8 (začetna presoja), 9 (določanje dobrega okoljskega stanja) in 10 (okoljske ciljne vrednosti) direktive. Upoštevala je zlasti naslednje:

– v poročila držav članic so bili zajeti vsi ustrezni deskriptorji in vse morske vode za vse ustrezne določbe,

– določitev dobrega okoljskega stanja je bila specifična in količinsko opredeljena, kar omogoča presojo napredovanja k izpolnitvi,

– opredelitve dobrega okoljskega stanja v isti morski regiji ali podregiji so bile medsebojno skladne,

– začetna presoja je izražala znanstvena spoznanja, ki so bila na voljo na področjih, zajetih v direktivo, in omogočila določitev izhodišča za nadaljnje sklicevanje,

– zastavljene ciljne vrednosti so odražale ugotovitve začetne presoje in opredelitve dobrega okoljskega stanja, da se državam članicam omogoči realno doseganje dobrega okoljskega stanja do leta 2020,

– države članice so upoštevale obstoječe predpise in politike EU, pomembne za morsko okolje, in tudi ustrezne standarde, določene v konvencijah o regionalnih morjih, ko standard EU ni bil na voljo.

Ta načela so bila opredeljena v nizu vprašalnikov[6]. Neizpolnjevanje enega ali več izmed njih je privedlo do ocene „delno ustrezno“ ali „neustrezno“ oziroma „nedosledno“ in/ali „nizko“ oziroma „srednje“ v zvezi s skladnostjo. Izpolnjevanje vseh načel, čeprav na najnižji ravni, je privedlo do ocene „ustrezno“, „dosledno“ in „usklajeno“.

Samo, če slednja merila izpolnijo vse države članice, se lahko ugotovi, ali je EU kot celota z veljavnimi politikami na pravi poti, da do leta 2020 doseže „ekološko raznolike in dinamične oceane ter morja, ki so čista, zdrava in produktivna“[7]. Trenutno jih ne izpolnjujejo. To vprašanje ponazarja nekaj primerov:

– države članice so poročale o drugačnih seznamih vrst in habitatov, nekatere so prezrle sezname, ki jih določa direktiva o habitatih, druge niso upoštevale habitatov, ki so prisotni v njihovih vodah,

– države članice so določile drugačna onesnaževala od tistih, ki so določena na seznamu prednostnih snovi v okvirni direktivi o vodah, se osredotočile na nekatere izmed njih in prezrle druge,

– le nekaj držav članic je jasno navedlo, da bi bilo treba vse staleže rib izkoriščati na ravneh največjega trajnostnega donosa ali pod njimi.

Presoja Komisije pa se ne bi smela tolmačiti predvsem v smislu skladnosti z direktivo. Njen namen je omogočiti Komisiji, da državam članicam zagotovi smernice za doseganje ciljev direktive in zagotoviti trenutni pregled njenega izvajanja. Čeprav Komisija priznava, da je poročanje obsežna naloga za države članice, predvsem glede na tesne roke, je njena presoja nenazadnje tako točna, kot so točne informacije, ki jih prejme. Obstajajo tako primeri poročanja zelo dobre kakovosti kakor tudi primeri poročanja, ki vsebujejo vrzeli ali protislovja.

3.           Glavne ugotovitve

(1) Celovita presoja

Presoja stanja morskih voda v EU je celostna in vključuje socialno-ekonomske razmisleke. Omogoča boljše razumevanje pritiskov in vplivov človekovih dejavnosti na morske organizme ter združuje številne informacije. Bolj sistematično kot kadar koli doslej so se obravnavali predvsem biotska raznovrstnost, neavtohtone vrste, morski odpadki in podvodni hrup. Večina držav članic je poročala o večini členov in večini deskriptorjev, s čimer so zagotovile zelo širok pregled morskega okolja v Evropi. Vendar se kakovost poročanja med posameznimi državami, znotraj posameznih držav članic ter med posameznimi deskriptorji močno razlikuje.

Obsežnejša obravnava je bila posvečena instrumentom, kot so okvirna direktiva o vodah, skupna ribiška politika in politika EU o biotski raznovrstnosti na morskem področju. To je pomemben prispevek k skladnosti politike, ki je privedel do večjega medsektorskega sodelovanja in dialoga v EU.

Delo na okvirni direktivi o morski strategiji je sprožilo in spremljalo nov razvoj dogodkov v okviru konvencij o regionalnih morjih, kar dokazuje dopolnjevanje dela na ravni EU in regionalnih morij ter zagotavlja vzajemne koristi za vse zadevne strani. Konvencije o regionalnih morjih so v različnem obsegu pripravile poročila o stanju svojih morij za vključitev v začetne presoje držav članic, ki so jih pripravile same. Razvile so tudi nove kazalnike, ciljne vrednosti in metode na regionalni ravni ter se sporazumele o potrebi po izboljšanem regionalnem koordiniranju.

Nazadnje so bila v državah članicah organizirana javna posvetovanja[8], ki so spodbudila razpravo z deležniki o ravni ambicij morskih politik po vsej EU in izven nje.

Prva faza okvirne direktive o morski strategiji je EU na splošno še bolj približala konkretnemu izvajanju ekosistemskega pristopa k upravljanju človekovih dejavnosti, ki vplivajo na naša morja, kar je osnovna ideja direktive. Na ravni EU, v državah članicah in s konvencijami o regionalnih morjih so bile pridobljene koristne izkušnje.

(2) Ustreznost

Kljub pozitivnim vidikom je Evropska komisija v predložitvah držav članic odkrila tudi neustreznosti, pri čemer morajo določene pomanjkljivosti odpraviti celo najuspešnejše države članice.

Začetna presoja držav članic iz člena 8 zagotavlja bazo dokazov, na katero se opira izvajanje direktive. Vendar poročila o začetnih presojah pogosto zagotavljajo le razdrobljen pregled stanja morskega okolja in ne izražajo vedno celotnega razpoložljivega znanja.

Obstoj podatkovnih vrzeli v poročilih držav članic je neizogiben, ker še vedno obstajajo velike vrzeli v poznavanju morskih vprašanj, obseg presoje, ki ga zahteva člen 8 okvirne direktive o morski strategiji, pa je zelo izčrpen. Vendar je le nekaj držav članic navedlo strategijo za zapolnitev obstoječih podatkovnih vrzeli pred naslednjim ciklom poročanja, na primer v obliki prihodnjih načrtov spremljanja na nacionalni ali regionalni ravni. Rezultati raziskovalnih projektov, ki posebej obravnavajo vrzeli v znanju o morskih vprašanjih, pomembnih za 11 deskriptorjev okvirne direktive o morski strategiji, niso bili vedno uporabljeni na najboljši način. Države članice tudi niso uporabile začetne presoje za določitev izhodišča: izgubljena priložnost, ki otežuje in v nekaterih primerih onemogoča presojo oddaljenosti od ciljnih vrednosti.

Nadalje je ustrezna določitev dobrega okoljskega stanja v skladu s členom 9 v tej prvi fazi izvajanja posebej pomembna, saj določa raven ambicij, za katere se države članice zavežejo, da jih bodo dosegle do leta 2020.

Večina držav članic je poročala o dobrem okoljskem stanju za vse deskriptorje, nekatere pa so prek njegove opredelitve določile ambiciozna referenčna merila. Kljub temu večina ni presegla osnovnega opisa dobrega okoljskega stanja, določenega v direktivi. Na primer, mnogo držav ni vključilo kvalitativnih ali obrazložitvenih elementov, ki bi ponazorili koncept in zagotavljali dodano vrednost, ambicije ter jasno opredeljene cilje. Poleg tega dobro okoljsko stanje pogosto ni bilo opredeljeno na merljiv način, kar preprečuje praktično presojo stopnje, do katere je doseženo. Če obstajajo visoke kvalitativne ambicije v opredelitvi dobrega okoljskega stanja, so pogosto v obliki želja.

Poleg tega se države članice v nekaterih primerih niso sistematično opirale na obstoječo zakonodajo EU in standarde konvencij o regionalnih morjih. Navedeno bi lahko izhajalo iz dejstva, da razmerje med okvirno direktivo o morski strategiji in drugo ustrezno zakonodajo ni dovolj jasno za vse države članice. Nekatere države pa so večinoma izbrale selektivni pristop, ki le delno upošteva obstoječa pravila, cilje in mejne vrednosti. Doseganje trenutno opredeljenega dobrega okoljskega stanja brez sprememb bi pripeljalo le do majhnega izboljšanja kakovosti naših oceanov.

Enake zaključke bi lahko sprejeli v zvezi s ciljnimi vrednostmi, določenimi v skladu s členom 10 okvirne direktive o morski strategiji. Države članice so določile raznovrstne ciljne vrednosti, ki se razlikujejo glede na raven ambicij in specifičnost. Najpomembnejše je, da zastavljene okoljske ciljne vrednosti v nekaterih primerih ne zadostujejo za doseganje dobrega okoljskega stanja.

(3) Doslednost   

Naslednja splošna težava je nezadostna doslednost držav članic pri izvajanju. Nekatere niso prepoznale zlasti logične povezave med začetno presojo (izhodiščno točko), določitvijo dobrega okoljskega stanja (končnim ciljem) in ciljnimi vrednostmi (prizadevanji, ki so potrebna za doseganje cilja, ki se začne v izhodiščni točki). Nekatere države članice niso jasno razlikovale med določitvijo dobrega okoljskega stanja in samimi ciljnimi vrednostmi oziroma pri razvoju ciljnih vrednosti niso upoštevale svoje začetne presoje, s čimer so izčrpen, celosten proces spremenile v vrsto nepovezanih poročanj.

(4) Skladnost

Regionalno sodelovanje prek konvencij o regionalnih morjih za varstvo morskih voda EU je dobro razvito. Z vsemi konvencijami o regionalnih morjih so bile sprejete pomembne zaveze za izvajanje ekosistemskega pristopa in podpiranje izvajanja okvirne direktive o morski strategiji. Žal države članice rezultate regionalnega sodelovanja v svojih morskih strategijah uporabljajo v različnem obsegu. V nekaterih primerih se je ustrezno delo, opravljeno v okviru konvencij o regionalnih morjih, zaključilo prepozno, ko je bilo pravočasno, pa ni bilo vedno uporabljeno v nacionalnih poročilih.

To je povzročilo pomanjkanje skladnosti v EU in tudi znotraj istih morskih regij ali podregij (ki jo zahtevata člen 3(5)b in člen 5(2) okvirne direktive o morski strategiji). Čeprav se skladnost po EU močno razlikuje in je v nekaterih regijah in za nekatere deskriptorje visoka, je na splošno na srednji do nizki ravni. Države članice v severovzhodnem Atlantiku kažejo najvišjo raven skladnosti (vendar obstaja veliko možnosti za izboljšave), skladnost v Sredozemskem in predvsem Črnem morju pa je na najnižji ravni (čeprav je bila lahko slednja le delno ocenjena).

V EU torej ni skupnega razumevanja dobrega okoljskega stanja, niti na (pod-)regionalni ravni. V EU obstaja več kot 20 različnih opredelitev dobrega okoljskega stanja, zato ni skupnih ali primerljivih ciljev.

4.           Priporočila in nadaljnji koraki

Iz analize prve faze izvajanja okvirne direktive o morski strategiji je jasno razvidno, da je potreben večji napredek za izogibanje nezadostnemu, neučinkovitemu, nesistematičnemu in nepotrebno dragemu pristopu k varstvu morskega okolja.

Primerljivost poročanja držav članic je nizka, kar otežuje usklajeno ukrepanje in analizo. Zato do leta 2020 ne bo le težko doseči dobrega okoljskega stanja, ampak tudi ugotoviti, kako daleč smo od doseganja cilja. Navedeno bo gospodarske subjekte tudi prikrajšalo za enake konkurenčne pogoje v EU in njenih morskih regijah. To ogroža pomembno bazo virov, brez katere strategija za modro rast ne bo trajnostna na dolgi rok.

Zdaj obstaja obdobje priložnosti za izboljšanje tega stanja pred razvojem programov spremljanja in programov ukrepov, načrtovanih za leto 2014 oziroma 2015. Slednji bodo v primeru, da bodo usklajeni in razviti v sodelovanju med državami članicami, zagotovili boljše rezultate z nižjimi stroški.

(1) Doslej pridobljene izkušnje

Med pričakovanjem rezultatov te presoje so Komisija in države članice že pridobile vrsto izkušenj in jih prenesle v konkretne pobude:

– Skupna strategija izvajanja okvirne direktive o morski strategiji[9] je bila prilagojena novim izzivom in skupaj z državami članicami, konvencijami o regionalnih morjih in drugimi ustreznimi udeleženci je bil razvit nov delovni program za izvajanje okvirne direktive o morski strategiji[10] za obdobje 2014–2018. Skupni program navaja ključne mejnike, krepi sodelovanje s konvencijami o regionalnih morjih in predvideva razvoj smernic, namenjenih izboljšanju skupnega razumevanja zahtev okvirne direktive o morski strategiji.

– Državam članicam je bila zagotovljena dodatna podpora za izvajanje v obliki prilagojenih in praktičnih projektov, financiranih v okviru integrirane pomorske politike EU. Ti projekti so na primer namenjeni izboljšanju izvajanja direktive v Sredozemskem in Črnem morju.

– Izvedeni so bili koraki za racionalizacijo in poenostavitev obveznosti poročanja držav članic ter za uporabo obstoječega poročanja v skladu z ustrezno zakonodajo na podlagi načela „enkratno poročanje, večkratna uporaba“.

(2) Pot naprej

Poleg doslej pridobljenih izkušenj je treba v okviru sedanjega cikla izvajanja in pred ponovnim poročanjem leta 2018 storiti še mnogo več. Za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti bodo poleg številnih posebnih ukrepov in višje ravni ambicij potrebni tudi različni načini razmišljanja o izvajanju okvirne direktive o morski strategiji.

Kratkoročno in v skladu s členom 12 okvirne strategije o morski strategiji je nujno zagotoviti, da se izkoristijo najbolj pozitivni vidiki dosedanjega izvajanja in da ugotovljene slabosti ne bodo škodljivo vplivale na prihodnje izvajanje okvirne direktive o morski strategiji. Države članice morajo zato takoj in resno upoštevati naslednja priporočila, tudi pri pripravi programov spremljanja in programov ukrepov. Države članice morajo zlasti:

– uporabiti programe spremljanja za obravnavo pomanjkljivosti in vrzeli, ugotovljenih v začetni presoji,

– kot minimalne zahteve sistematično uporabiti standarde, ki izhajajo iz zakonodaje EU (na primer skupne ribiške politike, okvirne direktive o vodah, direktive o habitatih itd. ter predloga direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju in celostnem upravljanju obalnih območij[11] takoj po začetku veljavnosti). Če takšni standardi ne obstajajo, bi morale države članice uporabiti skupne, za regijo značilne kazalnike, ki so bili razviti z ustreznimi konvencijami o regionalnih morjih v svojih programih spremljanja in programih ukrepov,

– pregledati in po možnosti posodobiti svoje dobro okoljsko stanje in ciljne vrednosti v okviru priprave na programe spremljanja in ukrepov, da omogočijo skladen pristop znotraj regij in med njimi ter k posameznim določbam.

Poleg tega morajo države članice v primerih, v katerih je Komisija ugotovila pomanjkljivosti, čim prej in najpozneje do leta 2018 bistveno izboljšati kakovost in skladnost svojih določitev dobrega okoljskega stanja, začetne presoje in okoljske ciljne vrednosti, da zagotovijo, da bo drugi krog izvajanja prinesel večje koristi. Izvesti je treba zlasti naslednje ukrepe:

– do leta 2015 pregledati, okrepiti in izboljšati sedanji Sklep 2010/477/EU o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda z namenom določitve jasnejših, enostavnejših, jedrnatejših, skladnejših in primerljivih meril ter metodoloških standardov dobrega okoljskega stanja; ta pregled bi lahko upošteval tudi vplive podnebnih sprememb na presojo dobrega okoljskega stanja[12],

– pregledati Prilogo III k okvirni direktivi o morski strategiji in jo po potrebi spremeniti ter razviti posebne smernice za zagotovitev doslednejšega in bolj usklajenega pristopa k presojam v naslednjem ciklu izvajanja,

uvesti sodoben in učinkovit sistem za izmenjavo podatkov in informacij med EU (EGP) ter konvencijami o regionalnih morjih („WISE-Marine“), ki bo v celoti izkoristil stalni razvoj za izboljšanje dostopnosti in povezljivosti morskih podatkov v okviru pobude „Znanje o morju 2020“,

– sistematično uporabiti presoje, ki so jih države članice izvedle v zvezi z drugo ustrezno zakonodajo EU ali v okviru konvencij o regionalnih morjih, pri čemer se mora pripravljalno delo takoj začeti izvajati,

– razviti akcijske načrte, ki se usklajujejo na (pod-)regionalni ravni, da se najpozneje do leta 2018 odpravijo pomanjkljivosti[13].

Nenazadnje mora biti regionalno sodelovanje v samem jedru izvajanja okvirne direktive o morski strategiji ter vplivati na nacionalni proces izvajanja in ne obratno. Na regionalni ravni bi morale Komisija in države članice sodelovati z drugimi pogodbenicami v okviru konvencij za regionalna morja, da bi se spodbudilo nadaljnje usklajevanje na regionalni ali podregionalni ravni, ob upoštevanju, da ima vsaka konvencija za regionalna morja svoje posebnosti. Države članice bi morale nato rezultate sistematično uporabljati v nacionalnih procesih izvajanja. Komisija in države članice bi morale nadaljevati z razpravo o najboljšem načinu pospeševanja regionalnega sodelovanja in nadaljnji okrepitvi sodelovanja s konvencijami za regionalna morja, zlasti za dodatno uskladitev delovnih programov.

Ta priporočila so namenjena zagotovitvi jasnega okvira za postopno izboljšanje sodelovalnega pristopa k izvajanju okvirne direktive o morski strategiji s postopnimi koraki in cilji, ki jih je treba izpolniti na vseh ustreznih ravneh. Ta pot naprej bo, če jo bodo vse strani v celoti in hitro izvedle precej pred letom 2018, pomagala doseči potrebne nujne spremembe korakov politik in izboljšala način skupne obravnave varstva naših oceanov in morij v kratkem času, ki je na voljo do leta 2020.

Evropska komisija namerava leta 2016 v okviru svojega poročila o programih ukrepov[14] ponovno presoditi, ali je bil navedeni sodelovalni pristop izveden in ali je prinesel rezultate oziroma ali so potrebni dodatni ukrepi za zagotovitev ustreznega izvajanja okvirne direktive o morski strategiji. Ključna elementa tega pristopa sta pregled sklepa o dobrem okoljskem stanju leta 2015 in okrepitev regionalnega sodelovanja. Evropska komisija bi lahko hkrati izkoristila priložnost, da po potrebi začne nadaljnje postopke za ugotavljanje kršitev, da bi zagotovila ustrezno izvajanje okvirne direktive o morski strategiji.

5.           Zaključek

Zelo občutljivi morski ekosistemi v EU so pod vedno večjim pritiskom človekovih dejavnosti. Izvajanje okvirne direktive o morski strategiji in prenos ekosistemskega pristopa v znanstveno utemeljeno realnost morskega okolja ob hkratnem sodelovanju s sosedi EU je zelo zahtevna, vendar odločilna naloga. V prvi fazi okvirne direktive o morski strategiji so bili vzpostavljeni pomembni mejniki na evropski, regionalni in nacionalni ravni, ki predstavljajo pomembna prizadevanja. Vendar je EU še vedno zelo daleč od uživanja zdravih oceanov in morij. Za izpolnitev tega cilja do leta 2020, torej v manj kot sedmih letih, so potrebna ponovna in intenzivnejša prizadevanja ter hitre in pomembne spremembe načina sodelovanja med državami članicami, Evropske komisijo, konvencijami o regionalnih morjih in drugimi ustreznimi organizacijami, pri čemer je poudarek na skupnih ukrepih in načrtovanju ter skladnosti politike med sektorji. Cenejšo in učinkovitejšo varstvo morskega okolja bodo omogočili večja usklajenost programov spremljanja in programov ukrepov, ambicioznejše regionalno sodelovanje ter boljše razumevanje vlog, odgovornosti in obveznosti vseh strani ter popolno izvajanje zakonodajnega okvira EU, ki obravnava onesnaževanje morja iz virov na kopnem, in sistematična prizadevanja za dosego celovito gospodarjenje z obalnim pasom. Ti ukrepi so najmanj, kar je potrebno za uspešnost EU pri izvajanju okvirne direktive o morski strategiji, varstvu njenih oceanov in morij ter za zagotovitev, da bodo njene morske vode zagotavljale trajnostni vir razvoja za prihodnje generacije.

[1]               Za stanje poročanja posameznih držav članic glej delovni dokument služb Komisije: Prvi koraki izvajanja Okvirne direktive o morski strategiji – presoja v skladu s členom 12 Direktive 2008/56/ES. Državam članicam, ki nimajo obale, ni bilo treba poročati v okviru okvirne direktive o morski strategiji.

[2]               Kot določa člen 12 okvirne direktive o morski strategiji.

[3]               Delovni dokument služb Komisije: Prvi koraki izvajanja Okvirne direktive o morski strategiji – presoja v skladu s členom 12 Direktive 2008/56/ES.

[4]               Sporočilo Komisije Svetu v zvezi s posvetovanjem o ribolovnih možnostih za leto 2014 COM(2013) 319 final.

[5]               V skladu s členom 12 okvirne direktive o morski strategiji: „Komisija na podlagi vseh obvestil, prejetih v skladu s členi 9(2), 10(2) in 11(3) v zvezi z morsko regijo ali podregijo, za vsako državo članico presodi, ali elementi, ki so jih sporočile, predstavljajo primeren okvir za izpolnjevanje zahtev te direktive in lahko od zadevne države članice zahteva, da zagotovi razpoložljive in potrebne dodatne informacije. Komisija pri pripravi teh presoj upošteva skladnost okvirov v različnih morskih regijah ali podregijah in po vsej Skupnosti.“

[6]               Glej delovni dokument služb, glej prejšnjo opombo.

[7]               Okvirna direktiva o morski strategiji, člen 3.5.

[8]               Evropska komisija je informacije o postopkih javnih posvetovanj, ki jih zahteva člen 19 okvirne direktive o morski strategiji, prejela od 17 držav članic. Za več informacij glej delovni dokument služb.

[9]               Direktiva od držav članic zahteva podroben in usklajen prispevek. Države članice in Evropska komisija so za olajšanje tega dela vzpostavile neformalni program za usklajevanje: skupno strategijo izvajanja.

[10]             Delovni program, sprejet v okviru skupne strategije izvajanja: http://ec.europa.eu/environment/marine/eu-coast-and-marine-policy/implementation/index_en.htm.

[11]             Predlog direktive o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje in celostno upravljanje obalnih območij, COM (2013)133 final.

[12]             Kot je opisano v SWD (2013) 133 final (kot del „Strategije EU za prilagoditev podnebnim spremembam“, ki jo je pripravila Komisija).

[13]             Ti akcijski načrti bi lahko temeljili na pristopu strukturiranih okvirov za izvajanje in informacije ter opredelili razne korake, ki naj jih izvedejo države članice za izboljšanje izvajanja (glej COM(2012) 95).

[14]             Člen 16 okvirne direktive o morski strategiji.