52010DC0549

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 7.10.2010

COM(2010) 549 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Obdavčitev finančnega sektorja

{SEC(2010) 1166 konč.}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Obdavčitev finančnega sektorja

OKOLIščINE

Nedavna finančna kriza je poudarila, da je zaradi posledic, ki jih ima finančna nestabilnost za realno gospodarstvo, potreben trdnejši finančni sistem. Poleg tega na področjih razvoja, učinkovitosti virov in podnebnih sprememb obstaja več ključnih izzivov, ki imajo pomembne posledice za proračun. Ali bi lahko dodatni davki za finančni sektor ob upoštevanju zgoraj povedanega morda pomenili rešitev, ki bi ustvarjala prihodke?

Evropski svet je 17. junija 2010 med pripravami na vrh G-20 v Torontu sklenil, da „bi morala [EU] prevzeti vodstvo pri prizadevanjih za določitev svetovnega pristopa k uvedbi sistemov dajatev in davkov za finančne institucije, s čimer bi ohranili enake pogoje za vse po vsem svetu, ter to stališče odločno zagovarjati pred partnerji iz skupine G-20. V zvezi s tem bi bilo treba preučiti zamisel o uvedbi davka na finančne transakcije po vsem svetu in si prizadevati za njeno uveljavitev.“

Evropski parlament je prav tako razpravljal o vprašanjih v zvezi s finančnim sektorjem in obdavčevanjem. Zlasti v svoji resoluciji z dne 10. marca 2010 je prosil Komisijo in Svet, naj preučita, kako bi se lahko davek na finančne transakcije uporabil za financiranje razvojnega sodelovanja, pomoč državam v razvoju pri boju proti podnebnim spremembam in kako bi prispeval k proračunu EU. Nekatere države članice so že sprejele ukrepe v zvezi z obdavčitvijo bank.

Takšne razprave niso omejene na Evropsko unijo. To so vprašanja, ki odražajo svetovno in sistemsko naravo finančne krize in njenih posledic. V G-20 potekajo razprave o novih oblikah obdavčevanja. Vendar še vedno ni nobenega svetovnega soglasja o dodatnih davčnih instrumentih[1]. Nazadnje se je na pomembnejši ravni o vprašanju obdavčevanja finančnih transakcij razpravljalo na plenarni seji ZN na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja. Poleg tega je svetovalna skupina na visoki ravni za financiranje ukrepov v zvezi s podnebnimi spremembami, ki jo je ustanovil generali sekretar ZN, preučila možnosti ključnih sektorjev, ki so dejavni na svetovni ravni, vključno s finančnim sektorjem ter tudi mednarodnim zračnim in pomorskim prometom, za ustvarjanje prihodka.

To sporočilo prispeva k razpravi tako, da obravnava dva instrumenta, davek na finančne transakcije (DFT) in davek na finančne dejavnosti (DFD).

CILJI IN UTEMELJITEV DODATNIH DAVKOV ZA FINANčNI SEKTOR

Ne glede na obravnavani davčni instrument, ali obstaja utemeljitev za prilagoditev davčnega sistema tako, da bo finančni sektor pošteno in znatno prispeval v državne proračune? Komisija ima tri pomembne argumente za to.

Prvič, za dopolnitev obsežnih reform finančnega sektorja, ki trenutno potekajo, bi lahko davki prispevali k izboljšanju učinkovitosti in stabilnosti finančnih trgov ter k zmanjšanju njihove nestanovitnosti in negativnih posledic prevzemanja prevelikega tveganja. Finančni sektor lahko sprejme prevelika tveganja zaradi različnih razlogov, ki segajo od dejanske ali pričakovane državne podpore (posledica česar je moralno tveganje) in asimetrije informacij do struktur prejemkov, ki so skupaj z makroekonomskimi dogodki prispevali k nedavni krizi. Zato obnašanje finančnega sektorja ustvarja negativne zunanje učinke na preostalo gospodarstvo. Tako je potreben davek s korektivnim učinkom, da se takšni zunanji učinki ponotranjijo, če ga je seveda mogoče določiti za uresničitev tega cilja.

Finančna in gospodarska kriza je izpostavila več neusklajenih spodbud v finančnem sektorju ter slabosti regulativnega in nadzornega okvira za finančni sistem. Zato je bilo sprejetih veliko regulativnih reform ali so v pripravi.[2] Obstaja široko soglasje, da so regulativne in nadzorne reforme bistvene za izboljšanje odpornosti in stabilnosti finančnega sistema.

Komisija je predlagala nove ureditve za krizno upravljanje, ki so namenjene izboljšanju zmogljivosti javnih organov za odzivanje na težave v bančnem sektorju[3]. To bi vključevalo uvedbo mreže nacionalnih reševalnih skladov, ki se financirajo z dajatvami za banke. Komisija je v nedavnem sporočilu (COM(2010) 254 konč.) predstavila svoje mnenje o tem vprašanju ter bo v bližnji prihodnosti podrobneje obrazložila svoje predloge.

Dodatni davki bi lahko posredno in kot dopolnilo k ureditvi prispevali k izboljšanju stabilnosti finančnega sektorja s tem, da bi ga odvrnili od nekaterih tveganih dejavnosti, hkrati pa bi bili vir financiranja.

Drugič, finančni sektor nosi pomembno odgovornost za nastanek in obseg krize ter njene negativne učinke na višino javnega dolga po vsem svetu. Dodatne davke je mogoče upravičiti tudi z dejstvom, da so nekatere vlade med krizo sektorju zagotovile precejšnjo podporo in bi zato ta moral v zameno dati pravičen prispevek. S prispevanjem k fiskalni konsolidaciji in pomožnim virom ter gospodarski učinkovitosti lahko novi davki za finančni sektor pomagajo ustvariti pogoje za bolj trajnostno rast, kot je predvideno v strategiji Evropa 2020.

Tretjič, večina finančnih storitev je v EU izvzetih iz davka na dodano vrednost. Razlog za to je, da je večji del prihodka iz finančnih storitev temelji na marži in ga zato ni enostavno obdavčiti po sedanjem DDV.

Zato obstajajo argumenti, da bi lahko finančni sektor bolj pravično in več prispeval k javnim financam. Ta razprava poteka v splošnem okviru fiskalne konsolidacije v EU in drugod ter v času, ko se svet sooča z vsaj dvema nujnima svetovnima političnima izzivoma s pomembnimi posledicami za proračun. EU se je v veliki meri zavezala varstvu okolja in razvojni pomoči.[4] Da bi izpolnila svoje obveze, mora nadalje raziskati nove vire dohodkov.[5]

Države članice EU se na te izzive odzivajo z uvajanjem nacionalnih davčnih instrumentov. Pomembno je, da takšen razvoj poteka v usklajenem okviru. V nasprotnem primeru lahko različni nacionalni sistemi, pri katerih se davek obračunava na različnih davčnih osnovah, ustvarijo spodbude za davčno arbitražo in povzročijo izkrivljanja pri razporeditvah med finančnimi trgi v EU. Pojav neusklajenih nacionalnih rešitev lahko povzroči dvojno obdavčitev in razdrobljenost finančnega sektorja, kar bi oviralo pravilno delovanje enotnega trga.

Vse možne davčne ukrepe je treba obravnavati v širšem okviru trenutnih prizadevanj za regulativno reformo finančnega sektorja, zlasti z verjetnimi višjimi kapitalskimi zahtevami, in razprav o možni uvedbi dajatev za banke. Pri tem je treba upoštevati kumulativni učinek takšnih ukrepov (zlasti če niso skrbno usklajeni in postopno uvedeni), da se ne ogrozi uspešen finančni sektor, ki lahko ustrezno in učinkovito financira širše gospodarstvo.

DAVEK NA FINANčNE TRANSAKCIJE (DFT)

DFT je zasnovan za obdavčitev vrednosti ene transakcije. Za večjo pokritost bi se moral uporabljati za številne finančne instrumente (t.j. lastniške finančne instrumente, obveznice, valute in izvedene finančne instrumente), čeprav nekateri sedanji predlogi predvidevajo omejitev področja uporabe na podsklope (npr. dajatev na valutne transakcije)[6].

Prihodki

Možnosti DFT za ustvarjanje prihodka in intenzivnost njegovega gospodarskega učinka se zelo razlikujeta glede na zajete produkte in področja uporabe (svetovno, EU, nacionalno) ter obseg trgovanja v zadevni jurisdikciji. Če ni mednarodnega soglasja o izvajanju takšnega davka, bi bili prihodki odvisni od selitve mobilne trgovske dejavnosti. Na to prav tako vplivajo možnosti za izognitev plačilu davka s preoblikovanjem finančnih produktov in izbrano davčno stopnjo.

Po ocenah bi na svetovni ravni v letu 2006 prihodki iz davka ob 0,1-odstotni davčni stopnji za transakcije delnic in obveznic znašali približno 60 milijard EUR. Po nekaterih študijah bi lahko bil ta prihodek deset krat višji, če se vključijo izvedeni finančni instrumenti. Vendar za izvedene finančne instrumente obstajajo tehnične težave, kot je določitev davčnih osnov[7], pojavljajo pa se tudi dvomi o pravilnosti ocene prihodkov. Pretekle izkušnje so pokazale precejšnjo razliko med pričakovanimi in dejanskimi prihodki. Prav tako ostajajo odprta vprašanja glede valutnih transakcij, če se dajatve uvedejo le na nacionalni ravni.[8] Če se v davčno osnovo vključijo le lastniški instrumenti in obveznice, s katerimi se trguje na borzi, bi prihodek v EU–27 znašal približno 20 milijard EUR.[9] Če se vključijo tudi izvedeni finančni instrumenti, bi bili po nekaterih ocenah prihodki precej višji, do 150 milijard EUR. Za ozko področje dajatev na valutne transakcije bi lahko 0,005-odstotna davčna stopnja za svetovne valute, s katerimi se največ trguje, po podatkih iz leta 2007 ustvarila 24 milijard EUR letno.

Ustvarjen prihodek bi se večinoma zbral v omejenem številu držav, v katerih se opravi največ trgovanja. Ta neenaka porazdelitev bi bila še večja, če se vključijo izvedeni finančni instrumenti. Na eni strani bi to lahko otežilo dogovor o davku, ker bi morale davek uvesti vse države, le nekatere pa bi s tem ustvarjale prihodek. Po drugi strani pa je mogoče trditi, da lahko vlagatelji iz vsega sveta uporabljajo osrednje trge. Zato vsi uporabniki prispevajo k davčnim prihodkom in jim dajo globalno razsežnost. Iz tega razloga je lahko DFT dober vir prihodkov na svetovni ravni.

Vendar je pomembno upoštevati obremenitev gospodarstva zaradi davka. Na splošno davki v finančnem sektorju verjetno vključujejo določeno prerazporeditev prihodkov od delničarjev bank, managerjev ali udeležencev na trgu do splošnega prebivalstva. Davčna obremenitev se bo verjetno delno prenesla na stranke, vendar je to odvisno od sposobnosti davkoplačevalcev, da se izognejo plačilu davka. Posredno bi davek tudi povišal stroške kapitala za vlade in podjetja. Empiričnih dokazov o realni incidenci ni na voljo.

Učinki na učinkovitost trga in gospodarsko stabilnost

Eden izmed argumentov za uvedbo DFT je, da bi se z njim lahko uvedlo načelo „onesnaževalec plača“, zaradi česar bi prispeval tudi k ponotranjenju možnih negativnih zunanjih učinkov dejavnosti finančnega sektorja. Pri tem je bilo ugotovljeno, da bi lahko široko zastavljen DFT pomagal stabilizirati finančne trge z zmanjšanjem kratkoročnega špekulativnega trgovanja z uvedbo kazni za nezaželene transakcije na finančnem trgu, predvsem visokofrekvenčno trgovanje.

Pri tem je treba upoštevati več vidikov. Prvič, povečanje učinkovitosti je negotovo, ker lahko davek poveča nestanovitnost cen z zmanjšanjem likvidnosti, npr. na trgih, ki se uporabljajo za zaščito pred tveganjem. Drugič, medtem ko je vrednost hitrega trgovanja za gospodarstvo vprašljiva, je treba še vedno preučiti, v kolikšni meri je bila ta dejavnost osrednje gonilo negativnih zunanjih učinkov med krizo. Tretjič DFT obdavčuje bruto vrednosti transakcije. Ker se DFT obračunava na transakcije in ne na dodano vrednost, je kumulativen. Produkti, s katerimi se trguje pogosteje, bodo obremenjeni z višjim davkom.

Za izboljšanje učinkovitosti bi bilo treba v najboljšem primeru DFT uvesti za „škodljive“ transakcije ali transakcije z visokim tveganjem. A v praksi takšnih transakcij ni mogoče razlikovati od „normalnih“ transakcij. Zato bi morala biti osnova za DFT čim širša, da se zagotovi cilj glede učinkovitosti. DFT z ozko osnovo lahko zmanjša tveganje geografske selitve, če je ustrezno zasnovan[10]. Vendar bi davek, če bi se obdavčile le nekatere transakcije, izkrivil finančno posredništvo, saj bi dal prednost nekaterim dejavnostim, za katere ne bi bilo treba plačevati DFT. Poleg tega bi – glede na zasnovo DFT – zaradi preoblikovanja in menjav lahko ustvaril možnosti za izognitev plačilu.

Za učinkovito zmanjšanje dejavnosti z možnimi negativnimi zunanjimi učinki na svetovni ravni in za preprečitev selitev trgovanja je treba davek uvesti v vseh finančnih središčih. Ta svetovna središča so med seboj zelo povezana, stroški prenosa poslov med njimi pa za podjetja niso visoki. Poleg tega imajo številne finančne družbe podružnice po vsem svetu. Zato dejstvo, da DFT potrebuje široko osnovo za dosego svojih ciljev glede učinkovitosti in prihodkov, pomeni tudi, da bi bilo potrebno precejšnje svetovno usklajevanje za zmanjšanje tveganja selitev in izogibanja plačilom.

Ocena

Z globalnega vidika bi bil lahko DFT primerna možnost za ustvarjanje prihodkov, predvsem za zagotavljanje financiranja ciljev globalne politike. Za njegovo učinkovitost in pravičnost morajo sodelujoče države poskušati doseči sporazum glede globalnih orodij za financiranje, ki so sprejemljiva za vse. Komisija je zavezana k nadaljnjemu sodelovanju s svojimi mednarodnimi partnerji, zlasti v okviru G-20, da bi dosegli takšen sporazum.

Davek na finančne transakcije se lahko uvede tudi le na ravni EU. Vendar je treba upoštevati, da je finančna industrija svetovna in med seboj povezana. Finančne dejavnosti so osredotočene na manjše število finančnih središč znotraj in izven EU, ki so med seboj konkurenčna na svetovnem prizorišču. Finance so prav tako kompleksno in razvijajoče se področje, glavni udeleženci pa so razvili sposobnost, da poiščejo nove in inovativne načine poslovanja in strukturiranja finančnih transakcij.

DAVEK NA FINANčNE DEJAVNOSTI

Drugi možen instrument za izboljšanje obdavčitve finančnega sektorja in zmanjšanje možnih negativnih zunanjih učinkov je davek na finančne dejavnosti (DFD), kot ga je predlagal Mednarodni denarni sklad. V svoji najobsežnejši obliki (DFD po metodi dodatka) DFD ne dosega cilja na področju celotnega dobička in plač. Lahko je zasnovan posebej za obdavčevanje ekonomskih rent in/ali tveganj.[11] V nasprotju z DFT, pri katerem se vsak udeleženec na finančnem trgu obdavči glede na opravljene transakcije, DFD obdavčuje podjetja. Tu se osredotočamo na DFD po metodi dodatka.

Prihodki

Za 22 razvitih gospodarstev, ki so vključena v poročilo, ki ga je mednarodni denarni sklad pripravil za G-20, bi 5-odstotni DFD po metodi dodatka ustvaril prihodek v višini povprečno 0,28 % BDP[12]. Če za izračun končnih številk uporabimo ocene deleža BDP na ravni posamezne države, bi skupen prihodek za 22 držav znašal približno 75 milijard EUR za DFD po metodi dodatka. Za EU-27 bi DFD po metodi dodatka znašal 25 milijard EUR.

Geografska razporeditev prihodkov bi v veliki meri odražala dejansko razporeditev finančnega sektorja v EU. Vendar prihodek ni tako ozko koncentriran kot pri DFT. Razlog za to je, da osnova ni trgovanje, ki se večinoma odvija v nekaj finančnih središčih, ampak izplačila in prejemki, ki so bolj enakomerno razporejeni. V tem smislu bi bil DFD primernejši za ustvarjanje prihodka za nacionalno konsolidacijo, ki je nujna v številnih državah članicah.

Kar zadeva gospodarsko obremenitev, je učinek odvisen od dejanske zasnove davka. V praksi ni na voljo nobenih empiričnih dokazov o realni incidenci DFD. Če se davek prenese na stranko in če ni nobenega odbitka za poslovne stranke, lahko davek delno bremeni tudi uporabnike finančnih storitev.

Učinki na učinkovitost trga in gospodarsko stabilnost

Učinki na finančne dejavnosti so odvisni od zasnove davka. DFD po metodi dodatka ne bi neposredno spremenil strukture trgov, na katerih so dejavne finančne institucije, ker obdavčuje prihodek neodvisno od tega, kako je bil ta ustvarjen. V tem smislu ne razlikuje med različnimi produkti niti ni odvisen od višine prometa. To je zanimiv koncept za EU, ker ima potencial za prihodke in rešuje nekatera trenutno še nerešena vprašanja obdavčevanja finančnih storitev.

DFD obdavčuje celoten dobiček iz poslovnih dejavnosti finančnih institucij. V tem smislu obdavčuje vse dejavnosti, ne le trgovanje. Ne spreminja cen finančnih instrumentov, zaradi česar ostaja struktura trga nespremenjena. To tudi pomeni, da ne vpliva neposredno na obstoj hitrega trgovanja.

DFD lahko dopolni obstoječe spodbude za razporeditev dobička prek prenosa prihodka ali prejemkov izven EU. Kljub temu in glede na naravo davčne osnove ter potrebo, da finančna podjetja opravljajo svoje osnovne dejavnosti v krajih, kjer prebivajo potrošniki, se lahko spodbude za selitev zmanjšajo. To je treba uravnotežiti z dejstvom, da lahko tehnični razvoj poveča mobilnost finančnega sektorja. Končno, uvedba DFD ločeno v posameznih državah članicah bi lahko povzročila izkrivljanja na notranjem trgu, kar bi lahko bilo nezdružljivo s potrebo po zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev med državami članicami.

Ocena

DFD po metodi dodatka se lahko razlaga kot davek na približek celotne dodane vrednosti, ki jo ustvarijo podjetja v finančnem sektorju[13]. Vendar je treba, če želimo, da bo DFD dopolnjeval sedanji DDV, v EU rešiti številna tehnična vprašanja, da bosta oba davka usklajena. Komisija meni, da je DFD možnost, ki jo je v okviru EU koristno natančneje preučiti. V to je treba vključiti oceno morebitnih posledic davka za konkurenčnost in ali so morebitne spodbude za podjetja, da svojih dejavnosti ne selijo, zadostne, da izravnajo te posledice.

SPLOšNI SKLEPI IN POT NAPREJ

Svet se srečuje z velikimi izzivi v času, ko so državni proračuni po vsej EU pod vse večjim pritiskom. Ti izzivi so številni in različni. Vključujejo potrebo po izboljšanju stabilnosti in delovanja finančnega sektorja, da se zmanjšajo negativni zunanji učinki na preostalo gospodarstvo, potrebo po konsolidaciji javnih financ, ki jih je prizadela finančna kriza, pri čemer je treba spoštovati obveznosti do držav v razvoju, za boj proti podnebnim spremembam in boj proti globalnemu pomanjkanju virov.

Za obravnavo navedenih izzivov obstajajo argumenti za ponovno preučitev obdavčevanja dejavnosti finančnega sektorja. Sektor mora pravično in znatno prispevati v državni proračun, poleg tega je utemeljeno mogoče reči, da bi moral biti ta prispevek višji od trenutnega. Razlogi za to so poseben položaj, ki ga ima sektor v gospodarstvu, kar je postalo očitno v finančni krizi, ter dejstvo, da so nekatere storitve oproščene DDV.

V vsakem prihodnjem ukrepu glede obdavčevanja finančnega sektorja bo Komisija upoštevala potrebo po vzpostavitvi pogojev za pravično in uravnoteženo obdavčitev finančnega sektorja, tako da bo prispevala k bolj enakim konkurenčnim pogojem za finančni sektor na notranjem trgu, in sicer prek nefinančnih sektorjev kot tudi notranje, po prispevkih za zmanjšanje trenutnih izkrivljanj zaradi izvzetja finančnih storitev iz DDV ter po zmanjšanju morebitnih čezmejnih dvojnih obdavčitev. Prav tako bo spodbujala načela boljše ureditve ter prispevala k enotnejšemu in enostavnejšemu davčnemu okolju za finančne storitve, in sicer z obsežno analizo obstoječih in razvijajočih se nacionalnih okvirov ter njihovih posledic za delovanje notranjega trga. Poleg tega bo Komisija upoštevala kumulativni učinek splošne regulativne reforme sektorja.

Inovativni mehanizmi financiranja na splošno in predvsem novi davki v finančnem sektorju so lahko pomemben element pri odzivu na trenutne svetovne in evropske izzive. Kot je razvidno iz navedenega, je DFT instrument, ki je na svetovni ravni najprimernejši za ustvarjanje prihodkov. Izziv je oblikovati globalni davek na finančne transakcije, ki bi ustvaril zadosten prihodek, hkrati pa imel čim manjše negativne vplive na gospodarstvo. Komisija bo podprla nadaljnje preučevanje in razvoj DFT in njegovih različic na ravni G-20 ter si bo prizadevala za spodbujanje sprejetja sporazuma z najpomembnejšimi mednarodnimi partnerji. Glede na dosedanjo analizo se zdi, da je DFT manj primeren za enostransko uvedbo na ravni EU, ker so tveganja selitve dejavnosti visoka in bi ogrozila možnost za ustvarjanje prihodka.

Na tej stopnji Komisija meni, da je na ravni EU bolj primerno uvesti davek na finančne dejavnosti. Ta možnost je lahko rešitev za trenutno izvzetje finančnega sektorja iz DDV in ustvarjanje precejšnjih prihodkov. Glede na inovativno naravo tega davka je potrebno nadaljnje tehnično delo za njegovo izvedbo.

Ob upoštevanju zgornjih sklepov bo Komisija nemudoma začela obsežno oceno učinka, v kateri bo nadalje preučila vsako od teh možnosti, da bo lahko do poletja 2011 pripravila ustrezne predloge o ukrepih politike.

[1] V sklepih vrha G-20 v Torontu je navedeno: „Dogovorili smo se, da mora finančni sektor pravično in znatno prispevati k plačevanju kakršnih koli bremen v zvezi z vladnimi posegi, kadar se ti izvedejo, da se popravi finančni sistem ali financira rešitev ter zmanjšajo tveganja, ki izhajajo iz finančnega sistema. Spoznali smo, da za ta namen obstaja veliko pristopov politike. Nekatere države so uvedle finančne dajatve. Druge države uporabljajo druge pristope .“

[2] Komisija je predstavila pobude v Sporočilu COM(2010) 301 konč.

[3] COM(2009) 561 konč.

[4] Razvite države so se v köbenhavnskem dogovoru dogovorile o cilju, da skupaj zberejo 100 milijard USD na leto do leta 2020 za potrebe držav v razvoju pri boju proti podnebnim spremembam. Da bi dosegla razvojne cilje tisočletja se je EU zavezala, da bo povečala svojo uradno razvojno pomoč na 0,7 % svojega bruto nacionalnega dohodka do leta 2015, kar bi lahko pomenilo podvojitev uradne razvojne pomoči EU s skoraj 50 milijard EUR leta 2008 na približno 100 milijard EUR leta 2015.

[5] Službe komisije so izdale delovni dokument o inovativnem financiranju na svetovni ravni (SEC(2010) 409 konč.), v katerem ocenjujejo možnost inovativnega financiranja na svetovni ravni za povečanje dohodkov za obravnavo zgoraj ugotovljenih izzivov.

[6] Delovni dokument služb na kratko obravnava dajatve na valute. Za namene tega sporočila DFT s široko osnovo zajema transakcije z obveznicami in izvedenimi finančnimi instrumenti na borzah in instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu in ki vključujejo transakcije izvedenih finančnih instrumentov in promptne valutne transakcije.

[7] Na splošno bi moralo biti pobiranje DFT za produkte, s katerimi se trguje na borzi, načeloma enostavno. Za produkte, s katerimi se trguje na prostem trgu, bi bilo davčno upravljanje kompleksnejše, vendar izvedljivo glede na trend uvajanja vse več obveznosti za registracijo ter predlog Komisije za Uredbo o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov COM (2010) 484/5.

[8] Strokovnjaki vodilne skupine projektne skupine za mednarodne finančne transakcije in razvoj so iz več razlogov priporočili uvedbo dajatve na transakcije po vsem svetu. http://www.leadinggroup.org/article668.html.

[9] V predpostavke je vključeno zmanjšanje obsega trgovanja, in sicer 30 % za obveznice in 20 % za delnice.

[10] Zasnova bo odvisna od dejanske osnove. Primeri osnov so valutne transakcije ali transakcije z delnicami in obveznicami.

[11] Slednji različici sta natančno preučeni v priloženem delovnem dokumentu služb.

[12] MDS (2010) Obdavčitev finančnega sektorja — Poročilo MDS za G-20 in podporna gradiva.

[13] Ke se obračunava na plače in prejemke, bi lahko bil približek za dodano vrednost možna rešitev za izvzetje finančnega sektorja iz DDV. Vendar je treba obravnavati več opozoril, da bo ta davek združljiv z obstoječim sistemom DDV.