52007DC0158

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 4.4.2007

COM(2007) 158 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Od Monterreya do Evropskega soglasja o razvoju: spoštovanje naših zavez

{COM(2007) 163 konč.}{COM(2007) 164 konč.}

KAZALO

Uvod . 3

1. Evropska unija je spoštovala svoje splošne zaveze, da bo povečala pomoč v letu 2006 – vendar bodo potrebni dodatni in usklajeni napori za spoštovanje prihodnjih rokov 3

2. Treba bo okrepiti pomoč trgovini, da bodo imele države v razvoju korist od odpiranja trgov – potreben bo načrt za izvajanje 5

3. Kakovost in učinkovitost evropske pomoči bo treba povečati – Komisija je predlagala kodeks ravnanja o delitvi dela 6

4. Sklepna ugotovitev 6

UVOD

S tem, ko je Evropska unija (EU) decembra 2005 sprejela Evropsko soglasje o razvoju, je postavila razvoj v središče svoje zunanjepolitične dejavnosti in mu priznala politično vlogo, kakršne doslej še ni imel. Prvič se je zgodilo, da skupna vizija, ki povezuje Svet, Parlament, Komisijo in vsako od sedemindvajsetih držav članic, daje dejanjem Unije referenčni ovir, ki je potreben za učinkovitejše spopadanje z revščino in vedno večjo neenakostjo v svetu ter za skladnejše obravnavanje svetovnih izzivov, kakršni so podnebne spremembe, energija, migracije, varnost in socialna razsežnost globalizacije. Gre za pomembno razsežnost strategije trajnostnega razvoja, ki je od zdaj naprej eden od splošnih ciljev EU.

Ob priznavanju pomembnosti in raznolikosti sredstev ukrepanja v korist razvoja se je EU odločila bistveno okrepiti svoja prizadevanja za pomoč, za katero meni, da je bolj kot kdajkoli potrebna za pospešeno uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja.

Po konferenci v Monterreyu o financiranju razvoja leta 2002 se je Unija zavezala, da bo povečala obseg svoje razvojne pomoči. Zlasti se je zavezala, da bo leta 2006 za razvojno pomoč namenila skupaj 0,39 % svojega bruto nacionalnega dohodka, leta 2010 pa 0,56 % ter leta 2015 dosegla 0,7 %. S tem, da je dejavno prispevala k sprejetju Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, se je hkrati zavezala tudi h koreniti reformi svojega sistema pomoči.

Evropska unija priznava, da so države partnerice v prvi vrsti same odgovorne za svoj razvoj, in se zavezuje, da bo zagotavljala prilagojeno pomoč, ki bo ustrezala njihovim posebnim potrebam. Z naložbami v socialne sektorje, infrastrukture in institucionalne reforme ter s podporo prizadevanjem za dobro upravljanje EU izpolnjuje svoj del dogovora.

Med državami v razvoju in Evropsko unijo je začrtan politični okvir, kakršnega še ni bilo in ki združuje pomoč in politični dialog. Naloga Evrope je, da izboljša stanje. Njen vpliv mora biti tako pomemben kot zagotovljena sredstva.

Svet je Komisiji zaupal nalogo, da zagotovi izpolnjevanje teh zavez. Na podlagi zadnjih analiz je zdaj sklenila predstaviti tri predloge za zagotovitev polnega spoštovanja prevzetih zavez.

1. Evropska unija je spoštovala svoje splošne zaveze, da bo povečala pomoč v letu 2006 – vendar bodo potrebni dodatni in usklajeni napori za spoštovanje prihodnjih rokov

Leta 2002 se je Evropska unija zlasti zavezala, da bo leta 2006 za razvojno pomoč namenila skupaj 0,39 % svojega bruto nacionalnega dohodka. Unija tega cilja ni le dosegla, ampak ga je celo presegla. Leta 2006 je namreč za razvojno pomoč skupaj namenila 0,42 % svojega bruto nacionalnega dohodka.

Za oceno teh prizadevanj je koristno pogledati nekaj primerjalnih podatkov:

- leta 2006 se je razvojna pomoč EU povečala na 48 milijard EUR, kar je bistveno povečanje v primerjavi s 35 milijardami EUR leta 2004 in 45 milijardami EUR leta 2005;

- pomoč ene države članice je presegla 1 % njenega bruto nacionalnega dohodka;

- deset držav članic, ki so pristopile k EU leta 2004 in ki so prispevale dokaj skromne zneske pomoči, je od takrat podvojilo obseg svoje pomoči ter tako izkazalo svojo zavezanost na podlagi pravnega reda Skupnosti in voljo, da uresničijo vsaka svoje posamezne cilje.

- ta pomoč pomeni približno 100 EUR na evropskega državljana letno in 40 EUR na osebo, ki živi z manj kot 1 dolarjem na dan v državah v razvoju.

Za primerjavo: pomoč Združenih držav znaša 0,17 % bruto nacionalnega dohodka in ustreza 53 EUR na ameriškega državljana; na Japonskem 0,25 % bruto nacionalnega dohodka oziroma 69 EUR.

Za temi skupnimi prizadevanji se skrivajo velike razlike med državami članicami. Nekatere na primer namenjajo več kot 0,80 % nacionalnega dohodka za razvoj, s čimer bistveno presegajo najbolj ambiciozne cilje, medtem ko druge ostajajo precej pod povprečjem ali pod svojimi lastnimi cilji, ali pa se je njihova pomoč v letu 2006 zmanjšala glede na leto 2005. Jasno je tudi, da je velik del dodatne pomoči v obliki odpisa dolga. V prihodnjih letih se bo treba spopasti z izzivom, kako še naprej povečevati skupni obseg razvojne pomoči in hkrati zmanjšati del pomoči v obliki odpisa dolga.

Kar zadeva porazdelitev pomoči Unije, se začenja prednost, namenjena Afriki, jasno kazati, saj se tej celini že zdaj namenja najmanj polovica evropske pomoči, od leta 2010 naprej pa naj bi prejemala dodatnih 10 milijard EUR pomoči letno.

Na splošno ima EU torej veliko možnosti, da uresniči svoje zaveze do leta 2010, čeprav bo potrditev teh usmeritev in rezultatov odvisna od sposobnosti mobilizacije politike in javnosti. Dosedanje povečanje pomoči nekaterih držav članic je delno posledica odpisanih dolgov ali drugih enkratnih posegov, predvsem na humanitarnem področju. Da bi se ohranilo povečevanje sredstev za pomoč, bo v prihodnje treba poiskati nove dotoke programske pomoči.

Glede na to pozitivno, vendar diferencirano bilanco, in potrebo po pozornem spremljanju razvoja sredstev za pomoč Unije, je Komisija vsem državam članicam priporočila, da pred koncem leta 2007 pripravijo časovne načrte, ki bodo zagotovili postopno povečanje dotoka javne pomoči do leta 2010 in 2015, da ne bi prišlo do odstopanj od skupnih in posameznih prevzetih zavez.

2. TREBA BO OKREPITI POMOč TRGOVINI, DA BODO IMELE DRžAVE V RAZVOJU KORIST OD ODPIRANJA TRGOV – POTREBEN BO NAčRT ZA IZVAJANJE

Najrevnejše države imajo v mednarodni trgovini še vedno obrobno vlogo kljub temu, da so deležne preferencialne tarifne obravnave, zlasti na evropskem trgu. Poleg tehnične pomoči pri izvajanju trgovinske politike (med drugim carinske politike), je v zadnjih nekaj letih prišlo do soglasja, da je treba storiti še več in v strategije sodelovanja vključiti podporo za razvoj proizvodnih zmogljivosti in trgovinske infrastrukture ter premostiti druge omejitve glede ponudbe.

EU se je decembra 2005 zavezala, da bo od leta 2010 za pomoč trgovini za vse države v razvoju skupaj namenila 2 milijardi EUR letno, od tega bo 1 milijardo EUR prispevala Skupnost, 1 milijarda EUR pa bo izvirala iz dvostranskih pomoči držav članic.

Na poziv Sveta v oktobru 2006 se bodo morale Komisija in države članice dogovoriti o skupni strategiji pomoči trgovini. Po mnenju Komisije bo morala ta strategija vsebovati naslednje bistvene elemente:

- napovedano povečanje obsega pomoči EU za trgovino, da bi ta pomoč od leta 2010 naprej znašala 2 milijardi EUR letno. Komisija ima veliko možnosti, da uresniči lastne zaveze. Države članice pa bi morale leta 2008 doseči raven 600 milijonov EUR, da bi uresničile svoje. Če jim to ne bi uspelo, bo treba predvideti posebne ukrepe za dosego tega cilja;

- dodelitev znatnega dela teh sredstev državam AKP v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu. V tej strategiji bo treba opredeliti znesek, ki je predviden za države AKP;

- postopek ugotavljanja potreb držav partneric na podlagi njihovih lastnih ocen ter obstoječih mednarodnih mehanizmov. V tem postopku je nujno sodelovanje subjektov civilne družbe in zasebnega sektorja, zato ga je treba spodbujati. Poleg tega bo treba zagotoviti, da bodo ukrepi in reforme, ki jih podpira EU, trajnostni;

- učinkovitejša pomoč z izvajanjem napovedanih reform, zlasti z napredkom k skupnemu načrtovanju, razdelitvi dela, usklajenosti in učinkovitejšim načinom pomoči, kot sta na primer proračunska podpora in sofinanciranje;

- ustanovitev regionalnih skladov v državah AKP za pokrivanje potreb, ugotovljenih na podlagi sporazumov o gospodarskem partnerstvu, in v podporo regionalnemu povezovanju z usklajenim usmerjanjem evropske pomoči. „Partnerstvo za infrastrukturo v Afriki“, ustanovljeno leta 2006, je prva tovrstna pobuda; več držav članic že sodeluje pri tem, druge pa so povabljene, da se vključijo v ta skupna prizadevanja.

3. Kakovost in učinkovitost evropske pomoči bo treba povečati – Komisija je predlagala kodeks ravnanja o delitvi dela [1]

ZARADI šIRITVE IN VEDNO VEčJEGA šTEVILA DEJAVNOSTI RAZVOJNEGA SODELOVANJA V ZADNJIH NEKAJ LETIH JE NASTAL ZAPLETEN MEHANIZEM Z VISOKIMI STROšKI UPRAVLJANJA ZA DRžAVE PARTNERICE.

Prizadevanja za usklajevanje, ki jih Komisija dejavno spodbuja, so v središču pariškega načrta za učinkovitost pomoči, ki mu je Unija popolnoma zavezana.

V tem smislu so nepogrešljive naslednje tri razsežnosti:

- delitev dela. Komisija je predlagala kodeks ravnanja EU, ki naj bi bil prostovoljen in prilagodljiv, da bi spodbudila dopolnjevanje donatorjev za doseganje čim večje učinkovitosti;

- prevzemanje odgovornosti za programe sodelovanja ter usklajevanje teh programov s strategijami in postopki držav partneric. Ti načeli sta bili potrjeni s Pariško deklaracijo in Evropskim soglasjem. Resničnost je žal še zelo daleč od teh načel. Po eni strani ni upoštevan proračunski ciklus držav; po drugi strani pa pretirano pogojevanje spodkopava nepretrganost in predvidljivost pomoči. Komisija ocenjuje, da je prišel čas za uvedbo koncepta „pogodbe“, povezane z otipljivimi rezultati v zvezi z razvojnimi cilji novega tisočletja, namesto letnega preverjanja tradicionalnih pogojev posameznih donatorjev;

- načini pomoči. Programska in proračunska pomoč morata čim prej postati prednostna načina, ne da bi pri tem izključevali druge načine, če bi se izkazalo, da so ustreznejši. Razdrobljenost pomoči in obstoj velikega števila majhnih projektov, kot na primer v Tanzaniji, kjer se samo na zdravstvenem področju izvaja 600 projektov, od katerih je vsak vreden manj kot 1 milijon EUR, sta vzrok za očitne pretirane stroške in izgubo učinkovitosti.

Te reforme bo treba izvajati v okviru odločnejšega napredka k skupnemu načrtovanju dvostranske pomoči in pomoči Skupnosti.

4. Sklepna ugotovitev

EU je na najvišji politični ravni prevzela ambiciozne zaveze za razvoj, saj je sklenila postopoma zviševati obseg pomoči, da bi leta 2015 dosegla 0,7 % bruto nacionalnega dohodka – kar pomeni 164 EUR na evropskega državljana letno – in sprejela potrebne ukrepe za povečanje skupne učinkovitosti celotnega sklopa evropskih pomoči.

Treba je preiti od besed k dejanjem. To zahteva spoštovanje zavez in politično voljo. Nikakor ne gre za spremembo ravnovesja med institucijami znotraj Unije, niti za širitev pristojnosti Komisije na področju razvoja. Gre za to, da postane Evropa močnejša in učinkovitejša ter ponudi novo upanje najranljivejšim in najšibkejšim prebivalcem našega planeta. To upanje pa lahko Evropa uresniči samo s skupno odločitvijo.

[1] COM(2007) 72.