(1)

Uredba (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (4) zagotavlja podlago za enotno območje plačil v eurih (SEPA). Da bi ustvarili ugodne pogoje za večjo konkurenco, zlasti za plačila na stični točki, bi bilo treba projekt SEPA stalno posodabljati, da bi odražal inovacije in razvoj trga na področju plačil, spodbujal razvoj novih plačilnih produktov, ki se uporabljajo v vsej Uniji, in olajšal dostop za nove udeležence na trgu.

(2)

Leta 2017 so se ponudniki plačilnih storitev pod okriljem Evropskega sveta za plačila dogovorili o vseevropski shemi za takojšnje izvrševanje kreditnih prenosov v eurih. Prizadevanja evropskega plačilnega sektorja se niso izkazala za zadostna, da bi zagotovila visoko stopnjo uporabe takojšnjih kreditnih prenosov v eurih na ravni Unije. Le obsežno in hitro povečanje takšne uporabe bi lahko sprostilo obsežne mrežne učinke takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, kar bi prineslo koristi in povečanje ekonomske učinkovitost za uporabnike in ponudnike plačilnih storitev, manjšo koncentracijo na trgu ter večjo konkurenco in izbiro elektronskih plačil, zlasti za čezmejna plačila na stični točki.

(3)

Z Uredbo (EU) št. 260/2012 so bile uvedene tehnične in poslovne zahteve za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih. Takojšnji kreditni prenosi v eurih so razmeroma nova kategorija kreditnih prenosov v eurih, ki se je na trgu pojavila šele po sprejetju navedene uredbe. Zato je treba poleg splošnih zahtev, ki veljajo za vse kreditne prenose, določiti posebne zahteve, ki bodo veljale za takojšnje kreditne prenose v eurih, da se zagotovita pravilno delovanje in integracija notranjega trga.

(4)

Da bi bili takojšnji kreditni prenosi dostopnejši in da bi imeli od njih korist tudi uporabniki plačilnih storitev, bi morale imeti države članice, katerih valuta ni euro, možnost, da uporabljajo pravila, enakovredna pravilom iz te uredbe o spremembi za domače takojšnje kreditne prenose v svoji valuti.

(5)

Za povečanje stopnje uporabe takojšnjih kreditnih prenosov v eurih so že bile sprejete ali predlagane številne nacionalne regulativne rešitve, vključno z okrepitvijo zaščite uporabnikov plačilnih storitev pred pošiljanjem sredstev nenamernemu prejemniku plačila in določitvijo postopka za izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz omejevalnih ukrepov, ki jih je sprejela Unija. Zaradi razlik med temi nacionalnimi regulativnimi rešitvami obstaja tveganje razdrobljenosti notranjega trga, ki bi vodila k povečanju stroškov izpolnjevanja obveznosti zaradi različnih nacionalnih regulativnih zahtev in otežila izvrševanje čezmejnih takojšnjih kreditnih prenosov. Da bi se tem težavam izognili, bi bilo treba uvesti enotna pravila za takojšnje kreditne prenose v eurih, tudi za čezmejne takojšne kreditne prenose.

(6)

Pred pojavom takojšnjih kreditnih prenosov so ponudniki plačilnih storitev plačilne transakcije največkrat združili v paket in jih v vnaprej določenem roku predložili v sistem za plačila malih vrednosti za namene obdelave, obračuna in poravnave. Vendar se v sistemih za plačila malih vrednosti, ki se trenutno uporabljajo za obdelavo takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, plačilne transakcije predložijo posamično ter obdelujejo neprekinjeno in v realnem času. Zato je treba v Uredbi (EU) št. 260/2012 spremeniti opredelitev pojma „sistem za plačila malih vrednosti“.

(7)

Zagotavljanje, da lahko vsi uporabniki plačilnih storitev v Uniji oddajo plačilne naloge za kreditne prenose in prejmejo takojšnje kreditne prenose v eurih, je predpogoj za večjo uporabo takih transakcij. Trenutno vsaj tretjina ponudnikov plačilnih storitev v Uniji ne ponuja plačilne storitve pošiljanja in prejemanja takojšnjih kreditnih prenosov v eurih. Poleg tega so ponudniki plačilnih storitev v zadnjih nekaj letih v svoj nabor storitev takojšnje kreditne prenose uvajali prepočasi, kar ovira nadaljnjo integracijo notranjega trga, spodkopava odprto strateško avtonomijo Unije in omejuje morebitne koristi za uporabnike plačilnih storitev. Zato bi bilo treba od ponudnikov plačilnih storitev, ki svojim uporabnikom plačilnih storitev zagotavljajo plačilne storitve pošiljanja in prejemanja kreditnih prenosov v eurih, zahtevati, da plačilno storitev pošiljanja in prejemanja takojšnjih kreditnih prenosov v eurih ponudijo vsem svojim uporabnikom plačilnih storitev. Ta zahteva bi se morala uporabljati za vse plačilne račune, ki jih ponudniki plačilnih storitev vodijo za svoje uporabnike plačilnih storitev, vključno z osnovnimi plačilnimi računi iz Direktive 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(8)

Za vzpostavitev integriranega trga za takojšnje kreditne prenose v eurih je bistveno, da se take transakcije obdelujejo v skladu s skupnimi pravili in zahtevami. Takojšnji kreditni prenos v eurih omogoča, da se lahko sredstva v nekaj sekundah in neprekinjeno knjižijo v dobro na račun prejemnika plačila. Neprekinjena razpoložljivost vsak dan v letu je bistvena značilnost takojšnjih kreditnih prenosov, ki bi morali izpolnjevati posebne pogoje, tudi glede časa prejema plačilnih nalogov, obdelave, knjiženja v dobro in določanja datuma valute.

(9)

Evropska centralna banka (ECB) in nacionalne centralne banke bi morale – ko ne nastopajo kot monetarni organi ali drugi javni organi – imeti možnost, da ponujajo plačilne storitve pošiljanja takojšnjih kreditnih prenosov v eurih samo v obdobju, v katerem ECB in nacionalne centralne banke ponujajo plačilno storitev pošiljanja in prejemanja netakojšnjih kreditnih prenosov v eurih. Takšna omejitev bi bila lahko namreč potrebna, da lahko ECB ali nacionalna centralna banka zaradi posebnosti svojih notranjih operativnih ureditev vedno zagotovi spoštovanje člena 123 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(10)

Ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v državi članici, katere valuta ni euro, bi imeli lahko zunaj delovnega časa omejen dostop do likvidnosti v eurih. Zato je sorazmerno predvideti možnost, da taki ponudniki plačilnih storitev pristojne organe predhodno zaprosijo za dovoljenje, da lahko plačilne storitve pošiljanja takojšnjih kreditnih prenosov z računov, denominiranih v nacionalni valuti te države članice, zunaj delovnega časa zagotavljajo le do določene višine za posamezno transakcijo. Pristojnim organom bi moralo biti omogočeno, da takšno dovoljenje dajo na podlagi ocene dostopa ponudnika plačilnih storitev do likvidnosti v eurih.

(11)

V državah članicah obstajajo različni kanali za odreditev plačila, prek katerih lahko uporabniki plačilnih storitev oddajo plačilni nalog za kreditni prenos v eurih, na primer spletno bančništvo, mobilne aplikacije, bankomati, samopostrežni terminali, podružnice ali telefon. Da bi imeli vsi uporabniki plačilnih storitev dostop do takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, ne bi smelo biti razlik med kanali za odreditev plačila, prek katerih lahko uporabniki plačilnih storitev oddajo plačilne naloge za takojšnji kreditni prenos in druge kreditne prenose. Kadar lahko uporabnik plačilnih storitev ponudniku plačilnih storitev predloži več plačilnih nalogov za kreditne prenose v eurih v paketu, bi moralo biti tudi mogoče predložiti več plačilnih nalogov za takojšnje kreditne prenose v eurih v paketu. Ponudniki plačilnih storitev bi morali imeti možnost, da za vse kreditne prenose v eurih, ki jih odredijo njihovi uporabniki plačilnih storitev, kot privzete ponudijo takojšnje kreditne prenose v eurih.

(12)

Ker nekateri kanali za odreditev plačil, kot so bančne podružnice, niso na voljo neprekinjeno, bi bilo treba za čas prejema plačilnega naloga za takojšnji kreditni prenos v papirni obliki šteti trenutek, ko se plačilni nalog v papirni obliki vnese v interni sistem ponudnika plačilnih storitev plačnika, kar bi se moralo zgoditi takoj, ko so takšni kanali za odreditev plačil na voljo.

(13)

Kadar uporabnik plačilnih storitev svojemu ponudniku plačilnih storitev predloži več plačilnih nalogov za takojšnje kreditne prenose v paketu, bi moral ta ponudnik plačilnih storitev takoj začeti razpakiranje paketa na posamezne transakcije takojšnjih kreditnih prenosov. Za čas prejema plačilnega naloga za takojšnji kreditni prenos, predloženega v paketu več plačilnih nalogov, bi moral šteti trenutek, ko je bila razpakirana nastala posamezna transakcija takojšnjega kreditnega prenosa, ob upoštevanju morebitnih omejitev zmogljivosti sistema za plačila malih vrednosti, ki so bile sporočene ponudniku plačilnih storitev plačnika. Ponudnik plačilnih storitev plačnika bi moral takoj po razpakiranju to posamezno transakcijo takojšnjega kreditnega prenosa posredovati ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila. Do takšnega posredovanja bi moralo priti brez poseganja v morebitne rešitve, ki jih omogočajo sistemi za plačila malih vrednosti in s katerimi se več plačilnih nalogov za takojšnje kreditne prenose v paketih lahko pretvori v posamezne transakcije takojšnjih kreditnih prenosov.

(14)

Kadar se plačilni nalog za takojšnji kreditni prenos v eurih predloži s plačilnega računa, ki ni denominiran v eurih, bi se moral za čas prejema tega plačilnega naloga šteti trenutek, ko plačnikov ponudnik plačilnih storitev takoj po tem, ko je bil ta plačilni nalog za takojšnji kreditni prenos v eurih pri njemu oddan, pretvori znesek transakcije iz valute, v kateri je denominiran plačilni račun, v eure.

(15)

Plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja bi morale prispevati k pospeševanju uporabe takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, zato bi morale zanje veljati zahteve iz te uredbe o spremembi. Vendar plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja niso uvrščene na seznam subjektov, ki spadajo v opredelitev pojma „institucija“ iz Direktive 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6). Zato je plačilnim institucijam in institucijam za izdajo elektronskega denarja dejansko preprečena udeležba v plačilnih sistemih, ki so jih države članice določile na podlagi navedene direktive. Posledična nezmožnost udeležbe v takih plačilnih sistemih lahko ovira plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja pri učinkovitem in konkurenčnem zagotavljanju takojšnjih kreditnih prenosov v eurih. Zato je upravičeno spremeniti Direktivo 98/26/ES, da se na seznam subjektov, ki spadajo v opredelitev pojma „institucija“ v navedeni direktivi, dodajo plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja, vendar le za namene opredelitve udeležencev plačilnega sistema.

(16)

Plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja bi morale za to, da se jim dovoli udeležba v sistemih, ki jih države članice določijo na podlagi Direktive 98/26/ES, izpolnjevati zahteve in spoštovati pravila teh plačilnih sistemov. Glede na pomen morebitnega prispevka plačilnih institucij in institucij za izdajo elektronskega denarja k pospeševanju večje uporabe takojšnjih kreditnih prenosov v eurih ter pomen čimprejšnje ponovne vzpostavitve enakih konkurenčnih pogojev za banke in te institucije je treba državam članicam omogočiti kratek rok za prenos in uporabo sprememb Direktive 98/26/ES ter ustrezne roke za uporabo te uredbe o spremembi za plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja. Da bi zagotovili resnično enake konkurenčne pogoje za udeležence v sistemih, ki jih države članice določijo na podlagi navedene direktive, ohranili stabilnost in celovitost teh sistemov ter zagotovili celovito obvladovanje tveganja s strani plačilnih institucij in institucij za izdajo elektronskega denarja, je treba za plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja, ki so zaprosile za udeležbo v sistemih, ki jih države članice določijo na podlagi Direktive 98/26/ES, ali ki so v njih že udeležene, natančneje opredeliti nekatere določbe Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Te določbe zadevajo varovanje sredstev uporabnikov, ureditev upravljanja in ureditev za zagotavljanje neprekinjenega poslovanja. Pričakuje se, da bosta Evropski parlament in Svet dodatno pregledala spremembe Direktive (EU) 2015/2366, ko bosta obravnavala predlog Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah in storitvah elektronskega denarja na notranjem trgu, spremembi Direktive 98/26/ES ter razveljavitvi direktiv (EU) 2015/2366 in 2009/110/ES ter predlog Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu in spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(17)

Uporabniki plačilnih storitev so zelo občutljivi na raven nadomestil pri načinih plačevanja, ki so medsebojno zamenljivi. Višina nadomestil jih torej lahko spodbudi k določenemu načinu plačila ali jih odvrne od njega. Na nacionalnih trgih, kjer so bila za transakcije takojšnjih kreditnih prenosov v eurih v primerjavi z nadomestili za druge kreditne prenose v eurih uporabljena višja nadomestila, je uporaba takojšnjih kreditnih prenosov nizka. To je preprečilo doseganje kritične mase takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, ki je potrebna za uresničitev vseh mrežnih učinkov za ponudnike in uporabnike plačilnih storitev. Zato nobena vrsta nadomestil, ki se uporabljajo za plačnike in prejemnike plačil za izvršitev takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, vključno z nadomestili za posamezno transakcijo ali pavšalnimi nadomestili, ne bi smela presegati takšnih nadomestil, ki se uporabljajo za istega uporabnika plačilnih storitev za ustrezne vrste drugih kreditnih prenosov v eurih. Ne bi bilo zaželeno, da bi ponudniki plačilnih storitev obšli namen te zahteve. Pri določanju ustreznih vrst drugih kreditnih prenosov v eurih bi morala biti mogoča uporaba meril, kot so kanal za odreditev plačila ali plačilni instrument, ki se uporablja za odreditev plačila, status uporabnika in dodatne značilnosti ali storitve.

(18)

Vseprisotnost takojšnjih kreditnih prenosov v eurih je za ponudnike plačilnih storitev priložnost, da razvijajo nove plačilne rešitve, kot so aplikacije za mobilno plačevanje, ki olajšujejo uporabo takojšnjih kreditnih prenosov v eurih za plačila na stični točki. Takšne plačilne rešitve bi lahko vključevale dodatne funkcije ali storitve za plačnike in prejemnike plačil, kot so odreditev plačil, reševanje sporov ali povračila. Ponudniki plačilnih storitev bi morali imeti možnost, da se odločijo o nadomestilih za take dodatne funkcije ali storitve, ki nadgrajujejo osnovni takojšnji kreditni prenos. Za plačilno rešitev na podlagi takojšnjega kreditnega prenosa, ki vključuje dodatne značilnosti ali storitve, se ne bi smelo šteti, da je enake vrste kot netakojšnji kreditni prenos brez enakih dodatnih značilnosti ali storitev. Kadar lahko uporabnik plačilnih storitev predloži plačilne naloge za netakojšnje kreditne prenose brez dodatnih značilnosti ali storitev, bi morala biti ista možnost na voljo tudi za takojšnje kreditne prenose v eurih. Zagotoviti bi bilo treba, da za uporabnika plačilnih storitev pošiljanje ali prejem takojšnjega kreditnega prenosa v eurih nista dražja od pošiljanja ali prejema netakojšnjega kreditnega prenosa v eurih z enakimi dodatnimi značilnostmi ali storitvami. Ponudniki plačilnih storitev, ki ponujajo več različic plačilne rešitve, pri katerih je edina razlika ta, da gre pri eni za takojšnje kreditne prenose, pri drugi pa za netakojšnje kreditne prenose, bi morali zagotoviti, da skupno nadomestilo različice s takojšnjim kreditnim prenosom v eurih ni višji od nadomestila za različico z netakojšnjim kreditnim prenosom v eurih.

(19)

Da bi uporabnikom plačilnih storitev zagotovili večjo možnost izbire pri uporabi takojšnjih kreditnih prenosov, bi moral imeti uporabnik plačilnih storitev možnost, da določi individualno omejitev, ki določa najvišji znesek, ki ga lahko pošlje s takojšnjim kreditnim prenosom, bodisi na dnevni ravni bodisi za posamezno transakcijo. Uporabniki plačilnih storitev bi morali imeti možnost, da te posamezne omejitve kadar koli, brez težav in s takojšnjim učinkom spremenijo ali odpravijo.

(20)

Varnost kreditnih prenosov v eurih, tako takojšnjih kot netakojšnjih, je bistvena za povečanje zaupanja uporabnikov plačilnih storitev v plačilne storitve pošiljanja in prejemanja kreditnih plačil ter zagotavljanje njihove uporabe Na podlagi Direktive (EU) 2015/2366 je edini dejavnik za pravilno izvršitev transakcije v zvezi s prejemnikom plačila enolična identifikacijska oznaka, kot je opredeljena v tej direktivi, ponudnikom plačilnih storitev pa ni treba preveriti imena prejemnika plačila. Ponudniki plačilnih storitev bi morali sprejeti stabilne in posodobljene ukrepe za odkrivanje in preprečevanje goljufij, da bi preprečili, da bi bil kreditni prenos zaradi goljufije ali napake poslan nenamernemu prejemniku plačila, saj plačnik morda ne bo mogel izterjati sredstev, preden se knjižijo v dobro na račun prejemnika plačila. Ponudniki plačilnih storitev bi morali imeti določeno stopnjo prožnosti pri oblikovanju najprimernejših ukrepov za obravnavanje različnih možnosti odreditve plačil. Uporabniki plačilnih storitev zaradi takih ukrepov ne bi smeli plačati dodatnih nadomestil ali pristojbin. Ponudniki plačilnih storitev bi morali ponuditi storitev, ki bi zagotavljala preverjanje prejemnika plačila, ki mu plačnik namerava poslati kreditni prenos (storitev, s katero se zagotovi preverjanje). Da bi se izognili nepotrebnim oviram ali zamudam pri obdelavi transakcije, bi moral ponudnik plačilnih storitev plačnika opraviti tako storitev takoj, ko plačnik zagotovi ustrezne informacije o prejemniku plačila in preden se plačniku ponudi možnost odobritve kreditnega prenosa.

(21)

Nekatere značilnosti imena prejemnika plačila, na katerega račun želi plačnik izvršiti kreditni prenos, kot so prisotnost diakritičnih znakov ali različna možna prečrkovanja imen v različnih abecedah, razlike med običajno uporabljenimi imeni in imeni, navedenimi na uradnih dokumentih, lahko privedejo do situacije, ko se ime prejemnika plačila, ki ga je navedel plačnik, in ime, povezano z identifikacijo plačilnega računa, določeno v točki (1)(a) Priloge k Uredbi (EU) št. 260/2012 (v nadaljnjem besedilu: identifikacija plačilnega računa), ki ga je navedel plačnik, skoraj ujemata, ne ujemata pa se popolnoma. V takšnih primerih, da bi se izognili nepotrebnim oviram pri obdelavi kreditnih prenosov v eurih in plačniku olajšali odločitev o nadaljevanju načrtovane transakcije, bi moral ponudnik plačilnih storitev plačniku navesti ime prejemnika plačila, s katerim je povezana identifikacija plačilnega računa, ki jo je navedel plačnik, na tak način, da se zagotovi skladnost z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(22)

Odobritev kreditnega prenosa, pri katerem prejemnik plačila ni bil preverjen, lahko privede do prenosa sredstev nenamernemu prejemniku plačila. Ponudniki plačilnih storitev ne bi smeli biti odgovorni za izvršitev transakcije nenamernemu prejemniku plačila na podlagi nepravilne enolične identifikacijske oznake, kakor je določeno v členu 88 Direktive (EU) 2015/2366, kolikor so pravilno opravili storitev, s katero se zagotovi preverjanje. Kadar pa ponudniki plačilnih storitev, vključno s ponudniki storitev odreditve plačil, take storitve ne opravijo pravilno in če zaradi tega pride do nepravilno izvršene plačilne transakcije, bi morali taki ponudniki plačilnih storitev plačniku nemudoma povrniti preneseni znesek in po potrebi na obremenjenem plačilnem računu vzpostaviti takšno stanje, kakršno bi bilo, če plačilna transakcija ne bi bila izvršena. Ponudniki plačilnih storitev bi morali uporabnike plačilnih storitev obvestiti o posledicah odločitve uporabnikov plačilnih storitev, da ne upoštevajo obvestila, predloženega v skladu s to uredbo o spremembi, za odgovornost ponudnika plačilnih storitev in pravice uporabnikov plačilnih storitev do povračila.

(23)

Storitev, s katero se zagotovi preverjanje, bi bilo treba, kolikor je mogoče, izvajati v skladu z vseevropskim sklopom pravil in standardov, da se spodbudi nemoteno in interoperabilno izvajanje. Ta sklop pravil in standardov bi lahko razvile organizacije, ki jih sestavljajo ponudniki plačilnih storitev ali ki zastopajo ponudnike plačilnih storitev.

(24)

Uporabniki plačilnih storitev, ki niso potrošniki in ki predložijo več plačilnih nalogov v paketu, bi morali imeti možnost, da se kadar koli med svojim pogodbenim razmerjem s ponudnikom plačilnih storitev odločijo, da ne bodo uporabljali storitve, s katero se zagotovi preverjanje. Po tem, ko se uporabniki plačilnih storitev odločijo, da ne bodo uporabljali storitve, s katero se zagotovi preverjanje, bi morali imeti možnost, da se odločijo za ponovno uporabo storitve, s katero se zagotovi preverjanje.

(25)

Ključnega pomena je, da ponudniki plačilnih storitev učinkovito izpolnjujejo svoje obveznosti, ki izhajajo iz omejevalnih ukrepov, ki jih je Unija sprejela v skladu s členom 215 PDEU, v zvezi z osebo, organom ali subjektom, za katerega velja zamrznitev sredstev ali prepoved neposrednega ali posrednega dajanja sredstev ali gospodarskih virov njemu na razpolago ali v njegovo korist (ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi). Vendar pravo Unije ne določa pravil o postopku ali orodjih, ki jih morajo ponudniki plačilnih storitev uporabiti za zagotovitev izpolnjevanja teh obveznosti. Ponudniki plačilnih storitev tako uporabljajo različne metode, ki temeljijo na njihovi individualni izbiri ali smernicah, ki jih izdajo zadevni nacionalni organi. Praksa izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz ciljno usmerjenih finančnih omejevalnih ukrepov, s preverjanjem plačnika in prejemnika plačila, ki sodelujeta pri vsaki nacionalni ali čezmejni transakciji kreditnega prenosa, vodi do tega, da se zelo veliko število kreditnih prenosov označi kot prenosi, ki lahko vključujejo osebe ali subjekte, za katere veljajo ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi. Vendar se pri veliki večini takih označenih transakcij po preverjanju izkaže, da ne vključuje oseb ali subjektov, za katere veljajo ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi. Ponudniki plačilnih storitev zaradi narave takojšnjih kreditnih prenosov v zahtevanem kratkem roku ne morejo takoj preveriti takih označenih transakcij in jih zato zavrnejo. To ustvarja operativne izzive za ponudnike plačilnih storitev, da svojim uporabnikom plačilnih storitev po vsej Uniji ponujajo plačilno storitev pošiljanja in prejemanja takojšnjih kreditnih prenosov na zanesljiv in predvidljiv način. Da bi zagotovili večjo pravno varnost, povečali učinkovitost prizadevanj ponudnikov plačilnih storitev za izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz ciljno usmerjenih finančnih omejevalnih ukrepov, v okviru takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, in preprečili nepotrebno oviranje pošiljanja in prejemanja takojšnjih kreditnih prenosov, bi morali ponudniki plačilnih storitev redno in vsaj dnevno preverjati, ali so njihovi uporabniki plačilnih storitev osebe ali subjekti, za katere veljajo ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi, in ne bi smeli več uporabljati preverjanja na podlagi posameznih transakcij v tem specifičnem okviru. Obveznost ponudnikov plačilnih storitev, da redno preverjajo svoje uporabnike plačilnih storitev, je povezana le z osebami ali subjekti, za katere veljajo ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi. Druge vrste omejevalnih ukrepov, sprejetih v skladu s členom 215 PDEU, ali omejevalnih ukrepov, ki niso sprejeti v skladu s členom 215 PDEU, ne spadajo na področje uporabe te obveznosti.

(26)

Da bi preprečili odreditev takojšnjih kreditnih prenosov s plačilnih računov, ki pripadajo osebam ali subjektom, za katere veljajo ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi, in takoj zamrznili sredstva, nakazana na take račune, bi morali ponudniki plačilnih storitev takoj po začetku veljavnosti novega ciljno usmerjenega finančnega omejevalnega ukrepa, preveriti svoje uporabnike plačilnih storitev. Ta obveznost bi morala veljati za vse ponudnike plačilnih storitev, ki pošiljajo ali prejemajo takojšnje kreditne prenose v eurih, s čimer bi zagotovili, da vsi ponudniki plačilnih storitev učinkovito izpolnjujejo svoje obveznosti, ki izhajajo iz ciljno usmerjenih finančnih omejevalnih ukrepov. Obveznost ponudnikov plačilnih storitev, da redno preverjajo, ali so njihovi uporabniki plačilnih storitev osebe ali subjekti, za katere veljajo ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi, ne posega v ukrepe, ki bi jih morali ponudniki plačilnih storitev imeti na voljo, da ravnajo v skladu s pravom Unije o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, zlasti z zahtevami, ki temeljijo na tveganju, upoštevajo omejevalne ukrepe, razen ukrepov zamrznitve sredstev ali prepovedi dajanja sredstev ali gospodarskih virov na razpolago, ki so sprejeti v skladu s členom 215 PDEU, ali upoštevajo omejevalne ukrepe, ki niso sprejeti v skladu s členom 215 PDEU.

(27)

Za kršitve določb, uvedenih s to uredbo o spremembi, bi morali pristojni ali sodni organi držav članic naložiti kazni. Take kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Da bi med ponudniki plačilnih storitev in med ustreznimi pristojnimi organi spodbudili zaupanje, da se bo enotno in temeljito izvajal usklajen pristop k izpolnjevanju obveznosti ponudnikov plačilnih storitev, ki izhajajo iz ciljno usmerjenih finančnih omejevalnih ukrepov, ki jih, je zlasti primerno, da se po vsej Uniji uskladi skupen standard za zgornjo mejo kazni, ki se naložijo ponudnikom plačilnih storitev, ki niso preverili, ali so njihovi uporabniki plačilnih storitev osebe ali subjekti, za katere veljajo ciljno usmerjeni omejevalni ukrepi. Obstajati bi morala možnost, da se kazni naložijo ne le ponudnikom plačilnih storitev, temveč tudi fizičnim osebam, ki so člani višjega vodstva ali upravljalnega organa ponudnika plačilnih storitev.

(28)

Ponudniki plačilnih storitev potrebujejo dovolj časa za izpolnitev obveznosti iz te uredbe o spremembi. Zato je primerno, da se navedene obveznosti uvedejo postopoma, kar ponudnikom plačilnih storitev omogoča učinkovitejšo uporabo njihovih virov. Obveznost ponujanja plačilne storitve pošiljanja takojšnjih kreditnih prenosov bi se zato morala začeti uporabljati pozneje, pred tem pa bi bilo treba ponuditi plačilno storitev prejemanja takojšnjih kreditnih prenosov, saj je pošiljanje takojšnjih kreditnih prenosov običajno dražje in bolj zapleteno od obeh storitev, ki ju je treba uvesti, zato zahteva več časa za uvedbo. Storitev, se katero se zagotovi preverjanje, je pomembna za ponudnike plačilnih storitev, ki ponujajo storitev pošiljanja kreditnih prenosov.

Obveznost ponujanja storitve, s katero se zagotovi preverjanje, bi se morala začeti uporabljati hkrati z obveznostjo zagotavljanja plačilne storitve pošiljanja takojšnjih kreditnih prenosov. Obveznosti v zvezi z nadomestili in harmoniziranim postopkom za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz ciljno usmerjenih finančnih omejevalnih ukrepov, bi se morale začeti uporabljati takoj, ko morajo ponudniki plačilnih storitev ponuditi plačilno storitev prejemanja takojšnjih kreditnih prenosov. Da bi ponudnikom plačilnih storitev, ki se nahajajo v državah članicah, katerih valuta ni euro, omogočili učinkovito dodeljevanje sredstev, potrebnih za izvajanje takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, bi se morale obveznosti iz te uredbe o spremembi za take ponudnike plačilnih storitev začeti uporabljati s poznejšimi datumi kot za ponudnike plačilnih storitev, ki se nahajajo v državah članicah, katerih valuta je euro. Uvedba različnih obveznosti bi morala biti postopna, kot je to v primeru ponudnikov plačilnih storitev, ki se nahajajo v euroobmočju. Če euro postane valuta države članice, katere valuta ni euro pred navedenimi poznejšimi datumi, bi se morali ponudniki plačilnih storitev v tej državi članici uskladiti s to uredbo o spremembi v enem letu od pridružitve euroobmočju in ne pozneje kot do zadevnih datumov, ki so določeni za ponudnike plačilnih storitev v državah članicah, katerih valuta ni euro. Vendar bi taki ponudniki plačilnih storitev morali imeti možnost, da izpolnijo zahteve iz te uredbe o spremembi pred zadevnimi datumi, določenimi za ponudnike plačilnih storitev v državah članicah, katerih valuta je euro.

(29)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o oceni razvoja nadomestil za plačilne račune ter za nacionalne in čezmejne kreditne prenose in takojšnje kreditne prenose v eurih in drugih valutah od datuma sprejetja zakonodajnega predloga Komisije za to uredbo o spremembi, tj. 26. oktobra 2022, da bi spremljala morebitne učinke te uredbe o spremembi na določanje cen računov, netakojšnjih kreditnih prenosov in takojšnjih kreditnih prenosov. Poleg tega bi morala Komisija oceniti obseg in učinkovitost obveznosti ponudnika plačilnih storitev, da redno preverja, ali so njegovi uporabniki plačilnih storitev osebe ali subjekti, za katere veljajo ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi, pri preprečevanju nepotrebnega oviranja pošiljanja in prejemanja takojšnjih kreditnih prenosov. Evropskemu parlamentu in Svetu bi morala predložiti tudi poročilo o oceni preostalih ovir za izvedbo takojšnjih kreditnih prenosov v različnih okoliščinah, vključno s plačili na stični točki. V poročilu bi bilo treba oceniti raven standardizacije tehnologij, relevantnih za uporabo takojšnjih kreditnih prenosov, kot so kode QR, komunikacija v bližnjem polju (NFC) in Bluetooth.

(30)

Na podlagi Uredbe (EU) 2021/1230 Evropskega parlamenta in Sveta (9) so nadomestila, ki jih zaračuna ponudnik plačilnih storitev, ki se nahaja v državi članici, katere valuta ni euro, za čezmejne kreditne prenose v eurih enaka kot nadomestila, ki jih ta ponudnik plačilnih storitev zaračunava za nacionalne kreditne prenose v nacionalni valuti te države članice. V primerih, ko tak ponudnik plačilnih storitev zaračunava višja nadomestila za nacionalne takojšnje kreditne prenose v nacionalni valuti kot za nacionalne netakojšnje kreditne prenose v nacionalni valuti in torej tudi višja nadomestila kot za čezmejne netakojšnje kreditne prenose v eurih, bi bila raven nadomestil, ki bi jo moral tak ponudnik plačilnih storitev uporabljati na podlagi Uredbe (EU) 2021/1230 za čezmejne takojšnje kreditne prenose v eurih, višja od nadomestil za čezmejne netakojšnje kreditne prenose v eurih. Da bi se izognili nasprotujočim si zahtevam in ob upoštevanju ključnega cilja usmerjanja uporabnikov plačilnih storitev k takojšnjim kreditnim prenosom v eurih, je v takih primerih primerno zahtevati, da nadomestila, ki se uporabljajo za plačnike in prejemnike plačil za čezmejne takojšnje kreditne prenose v eurih, ne presegajo nadomestil, ki se uporabljajo za čezmejne netakojšnje kreditne prenose v eurih.

(31)

Uredbi (EU) št. 260/2012 in (EU) 2021/1230 ter direktivi 98/26/EC in (EU) 2015/2366 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(32)

Vsaka obdelava osebnih podatkov v okviru zagotavljanja kreditnih prenosov ali storitve, s katero se zagotovi preverjanje, ter preverjanja, ali so uporabniki plačilnih storitev osebe ali subjekti, za katere veljajo ciljno usmerjeni finančni omejevalni ukrepi, bi morala biti v skladu z Uredbo (EU) 2016/679. Obdelava imen in identifikacij plačilnih računov fizičnih oseb je sorazmerna in potrebna za preprečevanje goljufivih transakcij, odkrivanje napak in zagotavljanje skladnosti s ciljno usmerjenimi finančnimi omejevalnimi ukrepi.

(33)

Ker ciljev te uredbe, in sicer zagotovitve potrebnih enotnih pravil za čezmejne takojšnje kreditne prenose v eurih na ravni Unije in povečanja skupne uporabe takojšnjih kreditnih prenosov v eurih, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj ne morejo naložiti obveznosti ponudnikom plačilnih storitev, ki se nahajajo v drugih državah članicah, temveč se ti cilji zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev.

(34)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (10) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 19. decembra 2022 (11) –

(1)

člen 2 se spremeni:

(2)

vstavijo se naslednji členi:

(*2)  Direktiva (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o določenih vidikih prava družb (UL L 169, 30.6.2017, str. 46).“;"

(3)

v členu 11 se vstavijo naslednji odstavki:

(*3)  Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (UL L 182, 29.6.2013, str. 19).“;"

(4)

Člen 15 se nadomesti z naslednjim:

(5)

v členu 16 se doda naslednji odstavek:

(1)

v členu 3 se doda naslednji odstavek:

(*4)  Uredba (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L 94, 30.3.2012, str. 22).“;"

(2)

v členu 6 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(1)

člen 10(1) se nadomesti z naslednjim:

(2)

člen 35 se spremeni:

(3)

vstavi se naslednji člen:

(*6)  Uredba (EU) 2022/2554 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o digitalni operativni odpornosti za finančni sektor in spremembi uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014, (EU) št. 909/2014 in (EU) 2016/1011 (UL L 333, 27.12.2022, str. 1).“ "

(1)

točka (b) se nadomesti z naslednjim:

(*7)  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1)."

(*8)  Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349)."

(*9)  Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35)."

(*10)  Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7).“;"

(2)

točka (f) se nadomesti z naslednjim: