(1)

Komisija je julija 2022 skupaj z državami članicami antimikrobično odpornost opredelila kot eno od treh največjih prioritetnih groženj za zdravje (1). Po ocenah v EU/EGP vsako leto za neposrednimi posledicami okužbe z bakterijami, odpornimi na antibiotike, umre več kot 35 000 ljudi (2). Vpliv antimikrobične odpornosti na zdravje je primerljiv z vplivom gripe, tuberkuloze in HIV/aidsa skupaj. Na splošno najnovejši podatki (3) kažejo, da se število okužb in smrti, ki jih je mogoče pripisati antimikrobični odpornosti, znatno povečuje pri skoraj vseh kombinacijah bakterij in antibiotične odpornosti, zlasti v zdravstvenih ustanovah. Po ocenah gre pri približno 70 % okužb z bakterijami, odpornimi na antibiotike, za okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo. Z leti pa je postalo bolj očitno tudi, kako na zdravje vplivajo glive, odporne proti fungicidom.

(2)

Antimikrobična odpornost ima resne posledice za zdravje ljudi in gospodarske posledice za zdravstvene sisteme. Antimikrobična odpornost z zmanjševanjem sposobnosti preprečevanja in zdravljenja nalezljivih bolezni med drugim ogroža možnost izvajanja kirurških posegov, zdravljenje imunsko ogroženih pacientov, presaditev organov in zdravljenje raka. To zdravstvenim sistemom držav EU/EGP (4) povzroča visoke stroške. Antimikrobična odpornost ogroža tudi varnost hrane in prehransko varnost, saj vpliva na zdravje živali in proizvodne sisteme.

(3)

Antimikrobična odpornost je del problematike pristopa „eno zdravje“, kar pomeni, da zadeva zdravje ljudi, zdravje živali in okolje, ter je večplastna čezmejna grožnja za zdravje, ki se je sektorji ali države ne morejo lotevati posamično. Za reševanje vprašanja antimikrobične odpornosti je potrebna visoka raven sodelovanja med sektorji in med državami, tudi na svetovni ravni.

(4)

V sporočilu Komisije z dne 29. junija 2017„Evropski akcijski načrt ‚eno zdravje‘ zoper odpornost proti antimikrobikom“ (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt proti antimikrobični odpornosti iz leta 2017) (5) je navedenih več kot 70 ukrepov, ki zajemajo zdravje ljudi, zdravje živali in okolje, njihovo napredovanje pa se redno spremlja (6). Vendar so potrebni nadaljnji ukrepi, zlasti na področju zdravja ljudi in okolja, zaradi česar morajo Komisija in države članice tem področjem nameniti več pozornosti, na primer izhajajoč iz tega priporočila. Sklepi Sveta z dne 14. junija 2019 o naslednjih korakih pri prizadevanju za to, da EU postane regija najboljše prakse pri boju proti protimikrobni odpornosti (7), in sklepi Sveta z dne 7. decembra 2021 o krepitvi evropske zdravstvene unije (8) prispevajo k delu zoper odpornost proti antimikrobikom v zvezi s tem.

(5)

Program EU za zdravje (9) ponuja možnosti za znatne naložbe v boj proti antimikrobični odpornosti, zlasti ker predvideva neposredna nepovratna sredstva za organe držav članic za izvajanje ukrepov proti antimikrobični odpornosti, med drugim v podporo državam članicam pri izvajanju nacionalnih akcijskih načrtov proti antimikrobični odpornosti v okviru pristopa „eno zdravje“, preprečevanju in obvladovanju zunajbolnišničnih okužb in okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, ter strategijah za usmerjanje rabe antimikrobikov. To bi moralo v oporo ukrepanju na podlagi tega priporočila Sveta v vseh državah članicah. Program Obzorje Evropa (10) bo zagotavljal podporo za ukrepe na področju raziskav in inovacij ter partnerstvo pri ukrepih proti antimikrobični odpornosti v okviru pristopa „eno zdravje“ (11), financiranje Evropske investicijske banke (12) in pomoč v okviru instrumenta za tehnično podporo (13) pa bi lahko bila v dodatno podporo izvajanju tega priporočila Sveta.

(6)

Nacionalni akcijski načrti proti antimikrobični odpornosti v okviru pristopa „eno zdravje“ so bistveni za usklajen odziv na antimikrobično odpornost v vseh sektorjih. V politični izjavi z zasedanja Generalne skupščine na visoki ravni o antimikrobični odpornosti iz leta 2016 (14) so se države članice zavezale, da si bodo na nacionalni, regionalni in svetovni ravni prizadevale, da bi v skladu z resolucijo 68.7 Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije pripravile večsektorske akcijske načrte v skladu s pristopom „eno zdravje“ in Globalnim akcijskim načrtom za antimikrobično odpornost (15). Svet je v sklepih z dne 17. junija 2016 (16) države članice pozval, naj do sredine leta 2017 vzpostavijo nacionalni akcijski načrt proti antimikrobični odpornosti, ki bo temeljil na pristopu „eno zdravje“ in bo v skladu s cilji globalnega akcijskega načrta SZO proti antimikrobični odpornosti.

(7)

Komisija je v preglednem poročilu z dne 18. oktobra 2022 (17) ugotovila, da so bili nacionalni akcijski načrti sicer vzpostavljeni v vseh državah članicah, pri čemer je večina vsaj do neke mere temeljila na pristopu „eno zdravje“, vendar pa se po vsebini in podrobnosti precej razlikujejo. Ugotovila je tudi, da bi morale številne države članice delovati bolj v skladu s pristopom „eno zdravje“, zlasti pri ukrepih v zvezi z okoljem, ki pogosto manjkajo ali niso dobro razdelani. Nazadnje, ključni elementi, kot so operativni, spremljevalni in ocenjevalni deli, v nacionalnem akcijskem načrtu na splošno niso bili dobro razdelani niti niso bili na voljo v z njim povezanih dokumentih. Poleg tega v nacionalnih akcijskih načrtih večinoma ni bilo informacij o pripravi proračuna. Navedeno zbuja pomisleke glede trajnostnosti izvajanja nacionalnih akcijskih načrtov in ureditev v državah članicah za zagotavljanje učinkovitega doseganja njihovih strateških ciljev. Države članice bi zato morale poskrbeti, da bodo imele nacionalni akcijski načrt, ki bo temeljil na pristopu „eno zdravje“, podpirali pa ga bodo ustrezna struktura, spremljanje in viri.

(8)

Robusten nadzor in spremljanje – tudi trendov – na področju antimikrobične odpornosti in porabe antimikrobikov na vseh ravneh zdravja ljudi, pa tudi v veterinarskem, rastlinskem in okoljskem sektorju, sta ključna za oceno širjenja antimikrobične odpornosti, podporo preudarni rabi antimikrobikov ter informirane odzive za preprečevanje in obvladovanje okužb.

(9)

Razpoložljivost antibiotikov z ozkim spektrom je bistvena za preprečevanje razvoja in širjenja antimikrobične odpornosti. Države članice bi zato lahko sprejele posebne ukrepe za reševanje težav s preskrbo na področju humane medicine in veterine.

(10)

Države članice morajo zbirati ustrezne in primerljive podatke o obsegu prodaje veterinarskih antimikrobičnih zdravil in uporabi antimikrobičnih zdravil po živalskih vrstah (18). Uporaba in izvajanje Uredbe (EU) 2022/2371 Evropskega parlamenta in Sveta (19) sicer že omogočata boljše zbiranje primerljivih in združljivih podatkov in informacij o antimikrobični odpornosti in porabi antimikrobikov, vseeno pa so potrebni nadaljnji ukrepi držav članic za odpravo obstoječih vrzeli pri nadzoru in spremljanju ter za zagotovitev popolnosti podatkov o antimikrobični odpornosti in porabi antimikrobikov na vseh ravneh, tudi s priporočili glede podatkov, ki bi jih bilo treba sporočati, ter z razvojem integriranih sistemov nadzora antimikrobične odpornosti in porabe antimikrobikov, ki bodo zajemali zdravje ljudi, živali in rastlin ter živila, odpadno vodo in okolje.

(11)

Čeprav še vedno obstajajo vrzeli v znanju o razvoju in širjenju antimikrobične odpornosti z izpostavljenostjo patogenov fitofarmacevtskim sredstvom in biocidnim proizvodom, bi bilo treba tveganje za takšen razvoj odpornosti upoštevati v okviru ocene varnosti in odločanja pri fitofarmacevtskih sredstvih in biocidnih proizvodih.

(12)

Čeprav je bila antimikrobična odpornost, povezana z okoljem, razmeroma manj obravnavana kot antimikrobična odpornost pri zdravju ljudi ali živali, vse več dokazov kaže, da je naravno okolje lahko zelo pomemben zbiralnik in vzrok antimikrobične odpornosti. V skladu s pristopom „eno zdravje“ je okoljsko spremljanje podzemnih in površinskih voda, vključno z obalnimi vodami, odpadnih voda in kmetijskih zemljišč bistveno za boljše razumevanje vloge, ki jo ima prisotnost ostankov antimikrobikov v okolju pri pojavu in širjenju antimikrobične odpornosti, ravni onesnaženosti okolja in tveganju za zdravje ljudi. Spremljanje je bistveno tudi za dopolnitev kliničnih podatkov z zagotavljanjem materiala za vzorčenje iz velike populacije.

(13)

Ostanki zdravil so v površinskih in podzemnih vodah, vključno z obalnimi vodami, ter tleh široko razširjeni, pri čemer več publikacij kaže, da ostanki antibiotikov lahko prispevajo k antimikrobični odpornosti. Potencialna vstopna točka genov in organizmov, odpornih proti antimikrobikom, v okolje so čistilne naprave za odpadne vode.

(14)

Čeprav je okrepiti okoljsko spremljanje antimikrobične odpornosti v podzemnih in površinskih vodah, vključno z obalnimi vodami, odpadnih vodah in kmetijskih zemljiščih že cilj predlogov Komisije iz jeseni 2022 (20), se vseeno priznava, da je za sisteme nadzora, vključno z okoljem, potrebno integrirano obravnavanje antimikrobične odpornosti v okviru pristopa „eno zdravje“ (21). Za hitro odkrivanje in preprečevanje izbruhov ter obravnavanje antimikrobične odpornosti v vseh sektorjih je potreben celovit nadzor ugotovitev o mikroorganizmih, odpornih na zdravila, pri ljudeh, živalih, rastlinah, živilih, v odpadni vodi in okolju. Tesnejše sodelovanje med temi sektorji lahko prinese tudi finančne prihranke. Ta postopek vključuje izmenjavo podatkov in informacij med sektorji za učinkovitejši in bolj usklajen odziv na boj proti antimikrobični odpornosti. Podatki, ki jih zagotavljajo ti sistemi nadzora, lahko na ustreznih upravnih ravneh izboljšajo razumevanje kompleksne epidemiologije antimikrobične odpornosti za usmerjanje priporočil politike in razvoj pobud za odzivanje na tveganja, povezana z antimikrobično odpornostjo, preden ta postanejo izredne razmere velikega obsega.

(15)

Robustno preprečevanje in obvladovanje okužb, zlasti v ustanovah za akutno oskrbo, kot so bolnišnice, in ustanovah za dolgotrajno oskrbo, prispeva k boju proti antimikrobični odpornosti. Pandemija COVID-19 je povečala ozaveščenost o preprečevanju in obvladovanju okužb, vključno s higienskimi ukrepi, za spodbujanje zmanjšanja prenosa mikrobov, vključno z odpornimi. Ker pa je več kot 70 % primerov antimikrobične odpornosti posledica okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (22), je treba v večji meri zagotavljati visoke standarde preprečevanja in obvladovanja okužb. To vključuje tudi visoke standarde varnosti pacientov. Pri sprejemanju nacionalnih ukrepov se lahko upošteva delo Svetovne zdravstvene organizacije na področju preprečevanja in obvladovanja okužb, higiene rok in varnosti pacientov (23) (24) (25).

(16)

Čeprav je dobro znano, da je neustrezna raba antimikrobikov pri ljudeh in živalih glavni razlog za povečanje ravni antimikrobične odpornosti, obstajajo redna poročila o pomanjkljivostih pri zagotavljanju visoke ravni usmerjanja rabe antimikrobikov v državah članicah. Preudarna raba antimikrobikov ter visoki standardi preprečevanja in obvladovanja okužb v skupnostih, bolnišnicah in ustanovah za dolgotrajno oskrbo so bistveni vidiki za zmanjšanje pojavljanja in razvoja antimikrobične odpornosti. To priporočilo dopolnjuje Council Recommendation of 15 November 2001 on the prudent use of antimicrobial agents in human medicine (Priporočilo Sveta z dne 15. novembra 2001 o preudarni rabi antimikrobikov v humani medicini (26), Priporočilo Sveta z dne 9. junija 2009 o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (27), in Smernice za preudarno rabo antimikrobikov za zdravje ljudi iz leta 2017 (28). Dopolnjuje tudi revizijo farmacevtske zakonodaje Unije, s katero se predlaga, da se v revidirano direktivo o zakoniku Unije o zdravilih za uporabo v humani medicini (29) vključijo posebni regulativni ukrepi za izboljšanje preudarne rabe antimikrobikov.

(17)

Antimikrobična odpornost povzroča večjo obolevnost in smrtnost živali. Ogroža zdravje in dobrobit živali ter s tem produktivnost živali in ima velik socialno-ekonomski vpliv na kmetijski sektor. Zdravje in dobrobit živali, zlasti tistih, ki se gojijo za proizvodnjo hrane, vplivata na varnost prehranske verige. Z zagotavljanjem visoke ravni zdravja in dobrobiti živali se izboljša odpornost živali, zaradi česar so manj izpostavljene boleznim, kar prispeva k zmanjšanju rabe antimikrobikov.

(18)

Uporaba blata iz čistilnih naprav in gnoja kot gnojil na kmetijskih tleh lahko privede do pojava antimikrobične odpornosti zaradi širjenja bakterij, odpornih proti antimikrobikom, in genov za antimikrobično odpornost v okolju, kar dodatno onesnažuje prehransko verigo. Čeprav je potrebnih več podatkov, obstoječe pa je treba izpopolniti, je priporočljivo uvajati preudarne prakse ravnanja z gnojem.

(19)

Določitev konkretnih merljivih ciljev je učinkovit način za doseganje ciljev v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem antimikrobične odpornosti v določenem časovnem okviru ter za spremljanje napredka (30). Razprave o ciljih glede antimikrobične odpornosti so potekale na mednarodni ravni, na primer v okviru čezatlantske projektne skupine za antimikrobično odpornost (31), ciljev trajnostnega razvoja ZN (32) in skupine G7 (33).

(20)

Čeprav je bil cilj 50-odstotnega zmanjšanja skupne prodaje antimikrobikov za rejne živali in akvakulturo v EU do leta 2030 vključen v strategijo „od vil do vilic“ (34) in akcijski načrt za ničelno onesnaževanje (35), zmanjšanje rabe antimikrobikov pri rejnih živalih pa bi bilo treba spremljati s podpornimi ukrepi skupne kmetijske politike (36), v sektorju zdravja ljudi na ravni EU trenutno ni cilja, ki bi se nanašal na antimikrobično odpornost. Komisija je skupaj z Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) oblikovala konkretne cilje na ravni Unije in držav članic, ki bi zmanjšali nepotrebno rabo antimikrobikov. Priporočeni cilji na ravni držav članic ustrezno upoštevajo posamezne nacionalne razmere ter različne obstoječe ravni porabe antimikrobikov in širjenja ključnih odpornih patogenov. Odražajo raven prizadevanj, ki jih morajo vložiti posamezne države članice, da bi dosegle skupne cilje EU, ne da bi pri tem ogrozile zdravje in varnost pacientov. Omogočajo tudi ciljno usmerjeno podporo, kjer je to potrebno, in spremljanje napredka, doseženega v prihodnjih letih.

(21)

Določitev priporočenih ciljev na ravni EU glede porabe antimikrobikov in antimikrobične odpornosti je koristno orodje za doseganje in spremljanje napredka tako pri osnovnih dejavnikih, ki vplivajo na antimikrobično odpornost, zlasti pri porabi antimikrobikov, kot tudi pri širjenju antimikrobične odpornosti, zlasti v zvezi s patogeni, ki najbolj obremenjujejo in ogrožajo javno zdravje v EU. Priporočeni cilji temeljijo na obstoječih podatkih, sporočenih v okviru spremljanja EU v letu 2019 (37), izbranega kot izhodiščno leto, saj sta bili leti 2020 in 2021 zaradi pandemije COVID-19 in neobičajnih omejevalnih ukrepov izredni in nista primerni za izhodišče. Priporočeni cilji bi morali prispevati k doseganju skupnih ciljev in jih je mogoče dopolniti z nacionalnimi cilji, ki zajemajo druge vidike, povezane z antimikrobično odpornostjo, kot so preprečevanje in obvladovanje okužb, usmerjanje rabe antimikrobikov, prakse predpisovanja zdravil in usposabljanje.

(22)

Posebna raziskava Eurobarometer o antimikrobični odpornosti iz leta 2022 (38) kaže, da v EU še vedno primanjkuje znanja o antibiotikih, saj se le polovica vprašanih zaveda, da antibiotiki niso učinkoviti proti virusom, in da so med državami članicami še vedno velike razlike v ozaveščenosti državljanov Unije. Poleg tega skoraj vsak deseti državljan Unije jemlje antibiotike brez recepta. Ti rezultati kažejo, da je treba okrepiti in izboljšati dejavnosti komuniciranja in ozaveščanja o antimikrobični odpornosti in preudarni rabi antimikrobikov na vseh ravneh kot sredstva za spodbujanje znanja in sprememb v vedenju.

(23)

Izobraževanje, ozaveščanje in usposabljanje strokovnjakov v sektorjih zdravja ljudi, veterine, okolja in agronomije – zlasti zaradi njihove vloge zagovornikov preudarne rabe antimikrobikov ter izobraževalcev pacientov in kmetov – v zvezi z antimikrobično odpornostjo, s preprečevanjem in obvladovanjem okužb ter s pristopom „eno zdravje“ imajo pomembno vlogo v boju proti antimikrobični odpornosti. Programi in kurikuli nadaljnjega izobraževanja bi morali po potrebi vključevati obvezno medsektorsko usposabljanje in tečaje, namenjene razvoju kompetenc, s področja antimikrobične odpornosti, preprečevanja in obvladovanja okužb, okoljskih tveganj, biološke zaščite in usmerjanja rabe antimikrobikov.

(24)

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je bilo od julija 2017 odobrenih 11 novih antibiotikov (bodisi s strani Komisije ali ameriške uprave za hrano in zdravila oziroma obeh). Z nekaterimi izjemami imajo na novo odobreni antibiotiki omejene klinične koristi v primerjavi z obstoječimi zdravljenji, saj jih več kot 80 % pripada obstoječim skupinam, pri katerih so mehanizmi odpornosti dodobra ustaljeni in pri katerih je pričakovati hiter pojav odpornosti. Trenutno je v pripravi 43 antibiotikov in kombinacij z novo terapevtsko entiteto. Le nekaj jih izpolnjuje vsaj eno od inovacijskih meril SZO (tj. odsotnost znane navzkrižne odpornosti, novo vezavno mesto, nov način delovanja in/ali nova skupina). Na splošno antibiotiki, ki so v kliničnem razvoju, in nedavno odobreni antibiotiki ne zadostujejo za reševanje izziva vse obsežnejšega pojavljanja in širjenja antimikrobične odpornosti. Če ni razvoja učinkovitih novih antibiotikov in ti niso na voljo, to še dodatno povečuje vpliv antimikrobične odpornosti. Zato je nujno treba razviti in udejanjiti nove spodbude.

(25)

Komisija si prizadeva izboljšati pripravljenost in odzivanje na resne čezmejne grožnje na področju zdravstvenih protiukrepov, zlasti s spodbujanjem naprednih raziskav in razvoja zdravstvenih protiukrepov in z njimi povezanih tehnologij ter obravnavanjem tržnih izzivov. V zvezi s tem bi morala Komisija obravnavati nedelovanje trga z antimikrobiki ter spodbujati razvoj in dostopnost zdravstvenih protiukrepov, pomembnih za boj proti antimikrobični odpornosti, vključno z novimi in starimi antimikrobiki, diagnostiko in cepivi proti odpornim patogenom.

(26)

Od akcijskega načrta proti antimikrobični odpornosti iz leta 2017 je bilo predlaganih več novih ekonomskih modelov za dajanje novih antimikrobikov na trg, tudi v sklepih JAMRAI (39), v katerih je bila 31. marca 2021 predstavljena strategija za izvajanje večdržavnih spodbud v Evropi za spodbujanje inovacij na področju antimikrobikov in dostopa do njih (40).

(27)

Komisija je naročila študijo o „dajanju zdravstvenih protiukrepov proti antimikrobični odpornosti na trg“ (41), pri kateri so bile simulirane štiri vrste mehanizmov pritegnitve različnih finančnih razsežnosti za zagotavljanje dostopa do antimikrobikov: jamstvo prihodkov, nagrade za vstop na trg v kombinaciji z jamstvom prihodkov, pavšalne nagrade za vstop na trg in plačila ob doseženih etapnih ciljih ter zagotavljanje možnosti za njihovo izvajanje na ravni EU.

(28)

Delovni program EU za zdravje za leto 2023 (42) ponuja možnosti za znatne naložbe v boj proti antimikrobični odpornosti, zlasti s posebnim ukrepom „Podpora inovacijam in dostopu do antimikrobikov“ (43). To bo omogočilo vzpostavitev mreže, ki bo podpirala Komisijo in države članice pri pripravi in izvajanju javnih naročil zdravstvenih protiukrepov ter rezervnih zmogljivosti za proizvodnjo ciljnih zdravstvenih protiukrepov proti antimikrobični odpornosti ali dostop do njih.

(29)

Ukrepi na področju raziskav in inovacij, ki jih podpirata programa Obzorje 2020 in Obzorje Evropa, so ključni za razvoj, ocenjevanje in izvajanje ukrepov proti antimikrobični odpornosti. Zagotoviti bi bilo treba stalno podporo in sodelovanje, ki sta ključna za krepitev učinka raziskav in inovacij na odkrivanje, preprečevanje in zdravljenje okužb, ki jih povzročajo odporni patogeni.

(30)

Cepiva so stroškovno učinkovita in močna orodja za preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in živalih, zato lahko omejijo širjenje okužb, ki jih povzročajo patogeni, odporni proti antimikrobikom, in zmanjšajo rabo antimikrobikov. Zato je treba spodbujati njihovo uporabo, razvoj in razpoložljivost ter dostop do njih.

(31)

Medsektorsko sodelovanje držav članic in vključevanje deležnikov sta ključna, da bi bilo zagotovljeno celovito in učinkovito izvajanje politik in ukrepov proti antimikrobični odpornosti v okviru pristopa „eno zdravje“, in predlagano je, da se to sodelovanje okrepi, zlasti prek mreže EU „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom (44).

(32)

Visoko raven sodelovanja med agencijami Unije (Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) (45), Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) (46) in Evropsko agencijo za zdravila (EMA) (47)) bi bilo treba okrepiti in razširiti z vključitvijo Evropske agencije za okolje (EEA) (48) in Evropske agencije za kemikalije (ECHA) (49), da bi zagotovili odziv na antimikrobično odpornost, ki bo koherenten, skladen s pristopom „eno zdravje“ in podprt z dokazi.

(33)

Boj proti antimikrobični odpornosti v okviru pristopa „eno zdravje“ je ena od prednostnih nalog globalne zdravstvene strategije EU (50), tako da med drugim predvideva, da se v pogajanja o morebitnem mednarodnem sporazumu SZO o preprečevanju pandemij ter pripravljenosti in odzivanju nanje vključijo konkretne določbe o antimikrobični odpornosti (51). Medtem ko se antimikrobični odpornosti na svetovni ravni posveča vse več pozornosti, je treba spodbujati mednarodno sodelovanje, da se zagotovi usklajen odziv svetovne skupnosti in ustrezna podpora, vključena v prednostne naloge, določene na svetovni in regionalni ravni za financiranje, raziskave in politična prizadevanja. Za to bi bilo treba okrepiti sodelovanje, zlasti v okviru Združenih narodov, skupin G7 in G20 ter štiristranskega zavezništva (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) (52), Program Združenih narodov za okolje (UNEP) (53), Svetovna organizacija za zdravje živali (WOAH) (54) in Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) (55)). To priporočilo ne posega v potrebo po določitvi stališč Unije v skladu s postopki, določenimi v Pogodbah, zlasti s sklepi Sveta na podlagi člena 218 PDEU.

(34)

Nadaljnje ukrepanje na podlagi akcijskega načrta proti antimikrobični odpornosti iz leta 2017 in tega priporočila bi bilo treba redno spremljati, da se oceni napredek pri doseganju njunih ciljev in ugotovijo vrzeli v prizadevanjih za obravnavanje antimikrobične odpornosti –

1.

Nacionalni akcijski načrti za boj proti antimikrobični odpornosti bi morali ob upoštevanju pristopa, ki bo podprt z dokazi in stroškovno učinkovit, zlasti:

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

V Prilogi k temu priporočilu so predstavljeni posamezni prispevki držav članic, ki so priporočeni za doseganje teh ciljev Unije;

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

a.

v skladu z nacionalnimi pobudami še naprej podpirala države članice pri opredelitvi prednostnih patogenov, odpornih proti antimikrobikom, na ravni Unije in držav članic, pri evidentiranju obstoječih, prihodnjih in manjkajočih zdravstvenih protiukrepov proti antimikrobični odpornosti ter pri opredelitvi ciljnih profilov izdelkov;

b.

podpirala raziskave in razvoj zdravstvenih protiukrepov proti antimikrobični odpornosti, zlasti z usklajevanjem financiranja translacijskih raziskav in poznih faz razvoja zdravstvenih protiukrepov proti antimikrobični odpornosti, vključno s kliničnimi preskušanji antimikrobikov;

c.

v sodelovanju z državami članicami izboljšala neprekinjeno preskrbo z antimikrobiki in drugimi zdravstvenimi protiukrepi proti antimikrobični odpornosti v EU, zlasti s podpiranjem in usklajevanjem pobud držav članic na področju proizvodnje, javnega naročanja in ustvarjanja zalog ter reševanja ovir na ravni EU;

d.

izboljšala napovedovanje povpraševanja, ocenjevanje in obravnavanje ranljivosti v dobavni verigi antibiotikov ter izvajala ciljno usmerjene ukrepe za ustvarjanje zalog antibiotikov, kot je ustrezno, da se prepreči pomanjkanje;

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.