(1)

Zaradi različnih nacionalnih zakonodaj o vrednostnih papirjih in insolventnosti, ki niso usklajene na ravni Unije, je raven zaščite pred tveganji insolventnosti za finančne instrumente, ki jih hranijo tretje osebe za stranke, ki so alternativni investicijski skladi (v nadaljnjem besedilu: AIS), različna. Da se zagotovi močna zaščita sredstev strank, kot je določeno v Direktivi 2011/61/EU, in hkrati sprejmejo strožje zahteve nacionalne zakonodaje v zvezi s temi neusklajenimi področji, je treba pojasniti obveznosti v zvezi s hrambo sredstev, določeno v Direktivi 2011/61/EU.

(2)

Trenutno pristojni organi in sektor različno uporabljajo zahteve glede ločevanja sredstev iz Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 231/2013 (2). Medtem ko morajo depozitarji, ki so na prvi stopnji verige hrambe, zagotavljati ločen račun za finančne instrumente za vsako stranko, ki je AIS, je treba pojasniti, da bi v primeru, ko se naloga hrambe prenese na tretjo osebo, ta lahko držala sredstva strank enega depozitarja, vključno s sredstvi AIS in kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (v nadaljnjem besedilu: KNPVP), na zbirnem računu. Ta zbirni račun bi moral vedno izključevati lastniška sredstva depozitarja, lastniška sredstva tretje osebe ter sredstva, ki pripadajo drugim strankam tretje osebe. Ustrezno bi moral imeti podskrbnik v primerih, ko se naloga hrambe prenese naprej, možnost, da sredstva strank skrbnika, ki mu je prenesel nalogo, drži na zbirnem računu. Ta zbirni račun bi moral vedno izključevati lastniška sredstva podskrbnika, lastniška sredstva skrbnika, ki je nanj prenesel nalogo, ter sredstva, ki pripadajo drugim strankam podskrbnika. To je potrebno, da se doseže zdravo ravnovesje med učinkovitostjo trga in zaščito vlagateljev.

(3)

Za čim večje zmanjšanje tveganja izgube sredstev na zbirnih računih finančnih instrumentov, ki jih zagotavljajo tretje osebe, na katere je bila prenesena naloga hrambe, bi morala pogostost usklajevanja med računi finančnih instrumentov in evidencami depozitarja stranke, ki je AIS, ter tretje osebe ali med tretjimi osebami, kadar je bila skrbniška funkcija prenesena naprej, zagotoviti, da se zadevne informacije pravočasno posredujejo depozitarju. Poleg tega bi morala biti pogostost teh usklajevanj odvisna od gibanj na navedenem zbirnem računu, vključno s transakcijami v zvezi s sredstvi, ki pripadajo drugim strankam depozitarja in ki se vodijo na istem zbirnem računu kot sredstva AIS.

(4)

Depozitar bi moral imeti možnost, da še naprej učinkovito opravlja svoje dolžnosti, kadar se hramba sredstev, ki pripadajo njegovim strankam, ki so AIS, prenese na tretjo osebo. Zato je treba zahtevati, da depozitar vodi evidenco v okviru računa finančnih instrumentov, ki ga je odprl na ime svoje stranke, ki je AIS, ali v imenu UAIS, ki deluje v imenu AIS, iz katere je razvidno, da sredstva, ki jih hrani tretja oseba, pripadajo določenemu AIS.

(5)

Za okrepitev položaja depozitarjev glede na tretje osebe, na katere se prenese hramba sredstev, bi bilo treba to razmerje dokumentirati s pisno pogodbo o prenosu. Ta pogodba bi morala depozitarju omogočiti, da sprejme vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da so sredstva, ki se hranijo, ustrezno zaščitena in da tretja oseba ves čas izpolnjuje pogodbo o prenosu ter zahteve iz Direktive 2011/61/EU in Delegirane uredbe (EU) št. 231/2013. Poleg tega bi se morala depozitar in tretja oseba uradno dogovoriti, ali lahko tretja oseba naloge hrambe prenese naprej. V tem primeru bi morale za ureditev ali pogodbo med tretjo osebo, ki prenese naloge, in tretjo osebo, na katero se prenesejo naloge hrambe, veljati pravice in obveznosti, enakovredne tistim, ki so določene med depozitarjem in tretjo osebo, ki prenese naloge.

(6)

Da bi depozitarju lahko omogočili izpolnjevanje njegovih nalog, je treba okrepiti nadzor depozitarjev nad tretjimi osebami ne glede na to, ali se nahajajo znotraj ali zunaj Unije. Zahtevati bi bilo treba, da depozitarji preverijo, ali so finančni instrumenti AIS pravilno evidentirani v knjigah tretje osebe in da so evidence, ki se vodijo, dovolj točne, da se lahko identificirajo narava, lokacija in lastništvo sredstev, ki se hranijo. Da se omogoči učinkovito izpolnjevanje dolžnosti depozitarjev, bi jim morale tretje osebe predložiti izjavo o vsaki spremembi, ki vpliva na sredstva, ki se hranijo za depozitarjeve stranke, ki so AIS.

(7)

Depozitar bi moral v okviru svojih obveznosti, da pri prenosu nalog hrambe ravna pazljivo in skrbno, pred prenosom te naloge na tretjo osebo, ki se nahaja zunaj Unije, prejeti neodvisno pravno mnenje, v katerem se oceni insolvenčna zakonodaja tretje države, v kateri se tretja oseba nahaja, kar vključuje oceno stopnje zaščite, ki jo zagotavljajo ločeni računi finančnih instrumentov v navedeni jurisdikciji. Sprejemljivo bi moralo biti mnenje, ki ga za vsako jurisdikcijo izdajo zadevne panožne zveze ali pravne firme za več depozitarjev. Poleg tega bi moral depozitar zagotoviti, da ga tretja oseba, ki se nahaja zunaj Unije, obvesti o vsaki spremembi okoliščin ali navedene insolvenčne zakonodaje tretje države, ki bi lahko vplivala na status sredstev depozitarjevih strank, ki so AIS.

(8)

Da se depozitarjem omogoči čas za prilagoditev novim zahtevam iz te uredbe, bi bilo treba datum začetka uporabe te uredbe odložiti za 18 mesecev po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

(9)

Ukrepi, ki jih uvaja ta uredba, so v skladu z mnenjem Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (3).

(10)

Ukrepi, uvedeni s to uredbo, so v skladu z mnenjem strokovne skupine Evropskega odbora za vrednostne papirje.

(11)

Delegirano uredbo (EU) št. 231/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –