6.5.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 118/17

(1)

Italiji je z Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2015/1401 (2) dovoljeno, da zahteva, da se davek na dodano vrednost, ki ga je za dobavo treba plačati javnim organom, plača na ločen in blokiran bančni račun. Ta ukrep pomeni odstopanje od členov 206 in 226 Direktive 2006/112/ES v zvezi s plačilom DDV in pravili izdajanja računov.

(2)

Italija je zahtevala podaljšanje tega dovoljenja z dopisom, ki ga je Komisija evidentirala 16. februarja 2017. Italija je hkrati zahtevala razširitev področja uporabe odstopanja za dobavo blaga in storitev na podjetja, ki so pod nadzorom osrednjih in lokalnih javnih organov, in na kotirajoča podjetja, ki so vključena v indeks FTSE MIB (Financial Times Stock Exchange Milano Indice di Borsa).

(3)

Komisija je z dopisom z dne 15. marca 2017 obvestila druge države članice o zahtevi Italije. Z dopisom z dne 16. marca 2017 je Komisija uradno obvestila Italijo, da ima na voljo vse informacije, ki so potrebne za presojo zahteve.

(4)

Italija je uvedla dodatne nadzorne ukrepe, ki bodo italijanskim davčnim organom omogočili, da navzkrižno preverijo različne operacije, ki jih prijavljajo izvajalci dejavnosti, in spremljajo plačila DDV na blokirane državne račune. Vendar so ti nadzorni ukrepi še vedno v zagonski fazi, potrebnega pa je več časa, da se oceni njihova učinkovitost pri spodbujanju davkoplačevalcev k izpolnjevanju davčnih obveznosti. Posledično Italija ne bo mogla dokončati ureditve za izvajanje ustreznih ukrepov politike za nadzor pred 31. decembrom 2017, ko poteče Izvedbeni sklep (EU) 2015/1401. Zato je Italija zahtevala podaljšanje navedenega odstopanja.

(5)

Italija je odkrila utajo v zvezi z dobavo blaga in storitev drugim subjektom, ki so pod nadzorom osrednjih in lokalnih javnih organov, in številnim kotirajočim podjetjem, ki so vključena v indeks FTSE MIB. Da bi odpravila davčne utaje, v okviru katerih dobavitelji navedenim subjektom ne plačujejo DDV, Italija zahteva dovoljenje, da odstopi od člena 206 Direktive 2006/112/ES in da zahteva, da se DDV, ki se poravna za dobavo blaga in storitev tem podjetjem, ki so pod nadzorom osrednjih in lokalnih javnih organov, in kotirajočim podjetjem, ki so vključena v indeks FTSE MIB, plača na ločen in blokiran račun davčnih organov. Poleg tega je treba odstopati tudi od člena 226 Direktive 2006/112/ES, s čimer se omogoči posebna opomba na računu, da je treba DDV plačati na navedeni posebni račun.

(6)

Eden od učinkov ukrepa je, da dobavitelji, ki so davčni zavezanci, ne morejo izravnati DDV, ki so ga prejeli od svojih strank, z DDV, ki so ga plačali. Ti davčni zavezanci bodo morda morali stalno najemati kredite in od davčne uprave zahtevati vračilo DDV. V poročilu, predstavljenem junija 2016, ki se zahteva s členom 3(2) Izvedbenega sklepa Sveta (EU) 2015/1401, Italija navaja, da njen sistem vračil DDV deluje pravilno in da povprečno obdobje za vračila DDV ne presega treh mesecev. Poleg tega so v skladu z informacijami, ki jih je predložila Italija, dobavitelji javnim organom zajeti s prednostnim postopkom, v katerem pa je obdobje vračil še krajše. Italija pričakuje, da se bo morebitno povečanje zahtev za vračila DDV ustrezno obravnavalo z novimi pravili, ki so začela veljati.

(7)

Leta 2014 je Italija uvedla obveznost, da se za dobavo blaga in storitev javnim organom izda elektronski račun. To bi moralo omogočiti ustrezen nadzor zadevnega sektorja v prihodnosti, ko se bo razvila in izvajala ustrezna politika nadzora na podlagi podatkov, ki so na voljo v elektronski obliki. V Italiji se od 1. januarja 2017 uporabljajo dodatni nadzorni ukrepi: neobvezen računovodski sistem (t. i. „izdajanje elektronskih računov“) in obvezno poročanjo davčnim organom o izdanih in prejetih računih, ki se uporablja za podjetja, za katera se zahteva odstopanje, in za njihove dobavitelje. Italijanskim davčnim organom bodo ti ukrepi omogočili, da navzkrižno preverijo različne operacije, ki jih prijavljajo izvajalci dejavnosti, in spremljajo plačila DDV. Ko se bo ta sistem izvajal v celoti, odstopanje od Direktive 2006/112/ES ne bi smelo biti več potrebno. Zato je Italija ponudila zagotovilo, da ne bo zaprosila za podaljšanje dovoljenja tega ukrepa odstopanja.

(8)

Zahtevano odstopanje bi moralo biti časovno omejeno, da se omogoči ocena primernosti in učinkovitosti posebnega ukrepa.

(9)

Da se zagotovijo nujni nadaljnji ukrepi v okviru tega odstopanja in zlasti učinek na vračila DDV za davčne zavezance, zajete s tem odstopanjem, bi se moralo od Italije zahtevati, da Komisiji predloži poročilo o splošnem stanju in zlasti povprečnem času, potrebnem za vračilo DDV davčnim zavezancem, ter o učinkovitosti ukrepov, uvedenih za zmanjševanje davčnih utaj v zadevnih sektorjih, v 15 mesecih po začetku veljavnosti ukrepa odstopanja. Italija bi morala nadaljevati reforme, s katerimi se namerava zagotoviti neoviran in pravočasen postopek vračil DDV.

(10)

Ukrep odstopanja je sorazmeren z želenimi cilji, saj je časovno omejen in zadeva le sektorje, za katere so značilne znatne težave davčne utaje. Poleg tega ukrep odstopanja ne povzroča tveganja, da bi se ta utaja prenesla na druge sektorje ali druge države članice.

(11)

Odstopanje ne bo negativno vplivalo na skupni znesek davčnih prihodkov, zbranih na stopnji končne porabe, in ne bo imelo negativnega učinka na lastne vire Unije iz pobranega DDV.

(12)

Izvedbeni sklep (EU) 2015/1401 bi bilo treba razveljaviti –

—

javnim organom,

—

podjetjem, ki so pod nadzorom javnih organov v smislu člena 2359 italijanskega civilnega zakonika (Codice Civile),

—

kotirajočim podjetjem, ki so vključena v indeks FTSE MIB, njihov seznam pa bo Italija objavila v italijanskem uradnem listu (Gazzetta Ufficiale) po 28. aprilu 2017 in vsako leto po potrebi posodobila.