1.

Pritožnica s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 8. novembra 2018, Troszczynski/Parlament (T‑550/17, neobjavljena, EU:T:2018:754, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2017 o odvzemu parlamentarne imunitete pritožnici (v nadaljevanju: sporni sklep).

2.

V obravnavani zadevi bo moralo Sodišče odločiti o obsegu imunitete, ki jo uživa vsak evropski poslanec na podlagi Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije, ki je priloga k Pogodbama EU in DEU (v nadaljevanju: Protokol) ( 2 ). Sodišče bo imelo priložnost, da znova potrdi svojo sodno prakso na tem področju in zlasti načela, določena v sodbi z dne 6. septembra 2011 v zadevi C‑163/10, Patriciello, ( 3 ) ter tako zagotovi koristne napotke in smernice, ki bodo prispevali k boljšemu sodelovanju med Evropskim parlamentom in pravosodnimi organi držav članic.

3.

Člen 8 Protokola določa:

„Zoper člana Evropskega parlamenta se ne sme začeti preiskava, ne sme biti priprt niti se zoper njega ne sme začeti sodni postopek zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti.“

4.

Člen 9 tega protokola določa:

„Med zasedanjem Evropskega parlamenta njeni [njegovi] člani uživajo:

Za člane velja imuniteta tudi medtem, ko potujejo do kraja zasedanja Evropskega parlamenta in nazaj.

Kadar je član zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, sklicevanje na imuniteto ni mogoče in Evropskemu parlamentu ne preprečuje uresničevanja pravice do odvzema imunitete svojemu članu.“

5.

Člen 5(2) Poslovnika Evropskega parlamenta (8. parlamentarno obdobje – julij 2014) (v nadaljevanju: Poslovnik) določa:

„Parlamentarna imuniteta ni osebni privilegij poslanca, temveč je jamstvo neodvisnosti Parlamenta kot celote in njegovih poslancev.“

6.

Pritožnica, Mylène Troszczynski, (v nadaljevanju: pritožnica), je bila 1. julija 2014 izvoljena za poslanko Evropskega parlamenta.

7.

23. septembra 2015 je bila na računu pritožnice na družabnem omrežju Twitter objavljena fotografija skupine žensk, ki so nosile oblačila, ki so jim zakrivala celoten obraz razen oči, in za katere se je zdelo, da čakajo pred enim od skladov za družinske prejemke (caisse d’allocations familiales, CAF). Fotografijo je spremljal ta komentar: „Rosny‑sous‑Bois, CAF, 9. decembra 2014. Nošnja polnega pokrivala naj bi bila z zakonom prepovedana …“ (v nadaljevanju: sporni tvit).

8.

27. novembra 2015 je generalni direktor CAF departmaja Seine‑Saint‑Denis (Francija) vložil predlog za pregon z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka zaradi javnega obrekovanja javne uprave.

9.

Procureur de la République de Bobigny (državni tožilec v Bobignyju, Francija) je 19. januarja 2016 začel preiskavo, ki se je nanašala na spodbujanje sovraštva ali nasilja v zvezi z osebo ali skupino oseb zaradi njihovega porekla ali pripadnosti ali nepripadnosti določeni etnični skupini, narodnosti, rasi ali veri in na javno obrekovanje.

10.

Preiskovalni sodnik je pritožnico povabil na prvi narok 20. septembra 2016. Potem ko je ta zavrnila možnost, da bi se odzvala na to vabilo, ob sklicevanju na svojo evropsko parlamentarno imuniteto, je preiskovalni sodnik s prošnjo z dne 23. septembra 2016 zaprosil, naj se Parlamentu predloži zahteva za odvzem navedene imunitete.

11.

Procureur général (generalni državni tožilec) pri Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) je s pritrdilnim mnenjem zahtevo preiskovalnega sodnika posredoval francoskemu ministru za pravosodje, da bi jo ta posredoval predsedniku Parlamenta. Francoski minister za pravosodje je zahtevo za odvzem parlamentarne imunitete pritožnici, ki jo je podal preiskovalni sodnik Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju, Francija), istega dne posredoval predsedniku Parlamenta.

12.

Predsednik Parlamenta je 16. januarja 2017 na plenarnem zasedanju napovedal, da bo ta zahteva poslana Odboru za pravne zadeve.

13.

Pred Odborom za pravne zadeve je 11. aprila 2017 potekal pritožničin zagovor. Navedeni odbor je svoje poročilo izdal 12. junija 2017.

14.

Parlament je s sklepom z dne 14. junija 2017 pritožnici odvzel imuniteto.

15.

Po vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču je podpredsednik Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju), ki je vodil preiskavo, s sklepom z dne 26. aprila 2018 pritožničino zadevo predložil Tribunal correctionnel (kazensko sodišče, Francija).

16.

Pritožnica je 12. avgusta 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se sporni sklep razglasi za ničen in naj se ji povrne nepremoženjska škoda, ki ji jo je domnevno povzročil ta sklep.

17.

V utemeljitev svojih predlogov je pritožnica navedla štiri tožbene razloge, prvi se je nanašal na kršitev člena 8 Protokola, drugi na kršitev člena 9 Protokola, tretji na kršitev obveznosti obrazložitve ter načela enakega obravnavanja in načela dobrega upravljanja, četrti pa na kršitev pravice do obrambe in na ugovor nezakonitosti členov 9(9) in 150(2) Poslovnika.

18.

Splošno sodišče je prva dva tožbena razloga obravnavalo skupaj, pri čemer je uvodoma spomnilo na sodno prakso, v skladu s katero mora Parlament, če ugotovi, da za dejansko stanje, ki je podlaga za zahtevo za odvzem parlamentarne imunitete, ni mogoče uporabiti člena 8 Protokola, preveriti, ali poslanec v zvezi s temi dejanji uživa imuniteto, določeno v členu 9 Protokola, in če je tako, odločiti, ali mu bo imuniteto odvzel.

19.

Glede trditev, ki jih je pritožnica navedla v podporo tema tožbenima razlogoma, jih je Splošno sodišče v svoji analizi razdelilo na pet očitkov: prvi se je nanašal na to, da se za sporni tvit uporablja člen 26 francoske ustave, drugi na to, da ta tvit pomeni mnenje, izrečeno pri opravljanju parlamentarnih dolžnosti pritožnice, v smislu člena 8 Protokola, tretji na kršitev temeljne pravice do svobode izražanja, ki jo je Parlament storil z neupravičenim odvzemom pritožničine parlamentarne imunitete, četrti na to, da pritožnica ni avtorica spornega tvita, peti pa na poseg v neodvisnost pritožnice in neodvisnost Parlamenta.

20.

Splošno sodišče je prvi očitek zavrnilo kot brezpredmeten. V točki 41 izpodbijane sodbe je ugotovilo, da razlog, iz katerega je Parlament menil, da za pritožnico ni mogoče uporabiti člena 26 francoske ustave, ni bil povezan s tem, da je bila sporna izjava podana na družabnem omrežju Twitter, temveč s tem, da spornega tvita ni bilo mogoče opredeliti kot mnenje ali glas, ki bi ga pritožnica izrekla pri opravljanju svojih parlamentarnih dolžnosti, v smislu člena 8 Protokola.

21.

Drugi očitek je Splošno sodišče v točki 54 izpodbijane sodbe zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, da je bil namen spornega tvita v bistvu pritoževanje nad nespoštovanjem francoskega zakona o prepovedi zakrivanja obraza na javnih mestih. Ker se je ta tvit nanašal na točno določen dogodek, ki naj bi se zgodil – v nasprotju s tem francoskim zakonom – pred ustanovo, odgovorno za izvajanje naloge javne službe na francoskem ozemlju, in ker ga ni bilo mogoče enačiti s splošnejšim stališčem o tekočih aktualnih temah ali temah, ki jih obravnava Parlament, je Splošno sodišče presodilo, da Parlament ni storil očitne napake pri presoji, ker je menil, da se obtožbe zoper pritožnico ne nanašajo na mnenje ali glas, ki bi bila izrečena pri opravljanju njenih dolžnosti poslanke Parlamenta, v smislu člena 8 Protokola.

22.

Tretji očitek je Splošno sodišče v točki 59 izpodbijane sodbe prav tako zavrnilo kot neutemeljen, pri čemer je spomnilo, da je namen člena 8 Protokola varstvo svobode izražanja in neodvisnosti poslancev ter da je zato ta člen „ozko povezan s svobodo izražanja“. Ker se navedeni člen ni uporabljal za dejanja, očitana pritožnici, je Splošno sodišče iz tega sklepalo, da Parlament ni kršil te svoboščine.

23.

Četrti očitek je Splošno sodišče zavrnilo kot brezpredmeten. V točkah 61 in 62 izpodbijane sodbe je poudarilo, prvič, da „se vprašanje, ali so bili pogoji za odvzem imunitete izpolnjeni, ko je bila podana zahteva za to, razlikuje od vprašanja, pri katerem gre za ugotavljanje, ali so dejanja, ki se očitajo zadevni poslanki, dokazana“, in drugič, da ni naloga Parlamenta odločati o odgovornosti pritožnice za ta dejanja ali ugotavljati, ali je ona avtorica spornega tvita ali ne.

24.

Nazadnje, peti očitek, ki ga je Splošno sodišče opredelilo v okviru prvega in drugega tožbenega razloga, je bil zavrnjen kot neutemeljen. Kot je Splošno sodišče presodilo v točkah 66 in 67 izpodbijane sodbe, ker člen 9 Protokola izrecno določa možnost odvzema imunitete, ki jo poslanci uživajo na podlagi te določbe, „Parlamentu torej ni mogoče očitati, da se mu je glede na okoliščine tega primera in zaradi zahteve, ki mu jo je posredoval francoski minister za pravosodje, zdelo primerno, da [pritožnici] odvzame imuniteto, ki izhaja iz [Protokola], da bi omogočil nadaljevanje preiskave, ki so jo vodili francoski pravosodni organi“. Vsekakor po mnenju Splošnega sodišča pritožnica ni navedla nobene okoliščine, ki bi lahko vodila do ugotovitve, da je Parlament v obravnavanem primeru posegel v neodvisnost, ki jo ima pritožnica na podlagi svojega poslanskega statusa.

25.

Tretji tožbeni razlog, katerega prvi del se je nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve in načela enakega obravnavanja, drugi del pa na kršitev načela dobrega upravljanja, je Splošno sodišče v točki 102 izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo.

26.

V okviru prvega dela je pritožnica v bistvu trdila, da se mora zanjo uporabiti načelo št. 2 iz Sporočila članom št. 11/2003 z dne 6. junija 2003, ki ga je pripravil Odbor Parlamenta za pravne zadeve in notranji trg ter se je nanašalo na „Odvzem imunitete v skladu s členom [9] Protokola o privilegijih in imunitetah. Načela, določena na podlagi zadev v zvezi z izražanjem mnenj“ (v nadaljevanju: Sporočilo št. 11/2003), ki „je temeljno načelo, ki določa, da če spadajo dejanja, za katera je poslanec obtožen, v okvir njegove politične dejavnosti ali so z njo neposredno povezana, se mu imuniteta ne odvzame“.

27.

Za zavrnitev te trditve se je Splošno sodišče oprlo na sodno prakso, v skladu s katero Sporočilo št. 11/2003 ni akt Parlamenta v smislu člena 288 PDEU, zato ga ne more zavezovati. ( 4 ) Splošno sodišče je na eni strani poudarilo, da pritožnica ni natančno opredelila niti dejanj ali izjav, očitanih poslancem, ki jih je navedla kot tiste, za katere naj bi bilo uporabljeno to sporočilo, niti okoliščin, v katerih naj bi se zadevna dejanja zgodila, zato ni dokazala, da je bil položaj teh poslancev primerljiv z njenim. Na drugi strani, ker v obravnavanem primeru ni bilo neposredne povezave med spornim tvitom in parlamentarnimi dolžnostmi pritožnice, ta prav tako ni dokazala, da je Parlament odstopal od načela št. 2 (točka 81 izpodbijane sodbe).

28.

V okviru drugega dela tretjega tožbenega razloga je pritožnica v bistvu trdila, da je Parlament kršil načelo dobrega upravljanja s tem, da v tej zadevi ni ugotovil obstoja fumus persecutionis, kot je opredeljen v Sporočilu št. 11/2003, in sicer primera, v katerem bi bilo treba domnevati, da je bil sodni postopek zoper pritožnico sprožen z namenom škodovati njenim političnim dejavnostim. Po navedbah pritožnice je ta sodni postopek sprožil tedanji francoski minister za pravosodje, ki je bil deklariran nasprotnik politične stranke Front national, h kateri spada tudi pritožnica. Še več, navedeni sodni postopek naj bi bil sprožen dan pred volilno kampanjo.

29.

Splošno sodišče je drugi del tretjega tožbenega razloga zavrnilo, pri čemer je na prvem mestu poudarilo, da pritožnica „razen različne politične ideologije ni navedla nobenega konkretnega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da sta francoska vlada in zlasti francoski minister za pravosodje preganjala Front national“ ali da „je bila preiskava v tem primeru uvedena izključno – ali deloma tudi – zaradi njene pripadnosti Front national“ ( 5 ).

30.

Na drugem mestu je Splošno sodišče ugotovilo, da nobeden od elementov ne omogoča sklepanja, da je bila zahteva za odvzem parlamentarne imunitete pritožnici vložena v okviru sodnega postopka, ki bi potekal nenormalno, zlasti v zvezi z roki.

31.

Na tretjem mestu, potem ko je Splošno sodišče ponovilo, da se vprašanje, ali so pogoji za odvzem parlamentarne imunitete izpolnjeni, ko je podana zahteva za to, razlikuje od vprašanja, ali so dejanja, ki se očitajo zadevni poslanki, dokazana, je presodilo, da nobeden od elementov, ki jih pritožnica navaja v tem okviru – in sicer, prvič, da je sporni tvit sestavil njen pomočnik brez njene vednosti, drugič, da je šlo pri sporni sliki za fotomontažo, narejeno iz prosto dostopne fotografije, ter da se je ta slika že prej razširjala in delila na internetu, ne da bi kdo, zlasti CAF departmaja Seine‑Saint‑Denis, sprožil kakršen koli sodni postopek, tretjič, da je pritožnica tvit izbrisala takoj, ko je izvedela zanj, in četrtič, da bi ji bil v primeru obsodbe kot stranska kazen lahko dosojen odvzem pasivne volilne pravice ter izguba njenega mandata evropske poslanke in vseh njenih voljenih mandatov – „ne spada med okoliščine, ki jih je Parlament moral upoštevati pri ugotavljanju, ali so pogoji za odvzem parlamentarne imunitete v obravnavanem primeru izpolnjeni“ ( 6 ).

32.

Poleg tega je Splošno sodišče ugotovilo, da sklep o predložitvi zadeve Tribunal correctionnel (kazensko sodišče), ki ga je sprejel podpredsednik Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju) po sprejetju spornega sklepa in je bil predložen med obravnavo, nasprotuje trditvam pritožnice glede obstoja fumus persecutionis francoskih pravosodnih organov. Splošno sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da v skladu s tem sklepom o predložitvi zadeve Tribunal correctionnel (kazensko sodišče) okoliščina, da pritožnica ni avtorica spornega tvita, ni ovira za to, da je predmet pregona na podlagi francoskega loi du 29 juillet 1881 sur la liberté de la presse (zakon z dne 29. julija 1881 o svobodi tiska, v nadaljevanju: uakon z dne 29. julija 1881).

33.

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah od 105 do 120 izpodbijane sodbe obravnavalo in zavrnilo četrti razlog za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na kršitev pravice do obrambe in na ugovor nezakonitosti člena 9(9) in člena 150(2) Poslovnika.

34.

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

35.

Parlament Sodišču predlaga, naj:

36.

Evropski poslanci so predstavniki državljanov Unije. Prisluhniti morajo težavam državljanov, interesnih skupin in podjetij. Volijo se s splošnim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem za dobo petih let ter so vez med državljani in različnimi institucijami. Kot člani Parlamenta dajejo demokratično legitimnost celotnemu procesu povezovanja. Evropski poslanci nimajo le osrednje vloge v zakonodajnem postopku, v katerem lahko med drugim predlagajo spremembe osnutkov besedil, ki so jim predloženi v glasovanje, temveč lahko prav tako predlagajo resolucije na vseh področjih svojih pristojnosti. Vplivajo tudi na dejavnosti Sveta in Evropske komisije, ker lahko ti instituciji spodbudijo k ukrepanju. Tako sodelujejo pri sprejemanju odločitev o velikih vprašanjih sodobnega časa, kot so podnebne spremembe, migracije, človekove pravice po svetu, sporazumi s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami in regulacija finančnih trgov. Poleg tega evropski poslanci izvajajo pomembne nadzorne pristojnosti, ker glasujejo o proračunu Unije, potrdijo sestavo Komisije, lahko ustanavljajo preiskovalne odbore in celo izrečejo nezaupnico članom Komisije, ki morajo potem odstopiti.

37.

Za zagotovitev, da bodo svoj mandat izvrševali popolnoma neodvisno in brez vmešavanja, je evropskim poslancem podeljen poseben status. Kot je Sodišče navedlo v sodbi, izrečeni v združenih zadevah C‑200/07 in C‑201/07, Marra, ( 7 ) parlamentarna imuniteta evropskih poslancev, kot je določena v členih 8 in 9 Protokola, obsega obe obliki varstva, ki sta običajno priznani poslancem nacionalnih parlamentov držav članic, in sicer imuniteto glede mnenj in glasov, podanih pri opravljanju parlamentarnih funkcij, in poslansko nedotakljivost, ki načeloma obsega zaščito pred sodnimi postopki. ( 8 ) Poudariti je treba, da imuniteta, ki jim je podeljena s Protokolom, nikakor ni namenjena temu, da se jim zagotovi osebna korist, temveč je njen cilj Parlament pri opravljanju njegovih dejavnosti zaščititi pred ovirami ali nevarnostjo škode za njegovo nemoteno delovanje, kot je Sodišče pred kratkim poudarilo v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Junqueras Vies. ( 9 )

38.

Zato je dosledno, da se Parlament pooblasti, da sam ugotavlja, ali je namen sodnega postopka, sproženega proti enemu od njegovih članov, škodovati njegovemu delovanju. Kot namreč izhaja iz člena 9, tretji odstavek, Protokola, ta posebni status Parlamentu ne preprečuje uresničevanja pravice do odvzema imunitete svojemu članu. Prav na podlagi te določbe je Parlament odvzel imuniteto pritožnici, potem ko je prejel zahtevo francoskih organov. V sporu pred Splošnim sodiščem je pritožnica Parlamentu poleg kršitve več postopkovnih jamstev očitala, da je neskladno uporabil določbe Protokola, ker ni upošteval obsega parlamentarne imunitete, ki jo pritožnica uživa. Nasprotno pa v obravnavani zadevi pritožnica Splošnemu očita „očitno napako pri presoji“, ki jo je treba opredeliti s postopkovnega vidika, da bi bilo mogoče pritožbo ustrezno obravnavati.

39.

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga, ki sta združena v enem samem oddelku, naslovljenem „Kršitev prava Unije s strani Splošnega sodišča – napačna uporaba prava in napačna pravna opredelitev dejstev – očitna napaka pri presoji“. Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je storilo „očitno napako pri presoji“ v okviru analize tako drugega kot tudi tretjega razloga iz ničnostne tožbe, vložene zoper sporni sklep na podlagi člena 263 PDEU. Kot navaja, ima vsaka od dveh zatrjevanih napak pri presoji „posledice za pravno opredelitev, ki jo Splošno sodišče daje izjavam, ki so predmet pregona, in njihovim okoliščinam, ter za neuporabo določb členov 8 in 9 Protokola v [njeno korist“.

40.

Pred analizo obeh pritožbenih razlogov bi rad opozoril, da pritožnica za opis domnevnih napak, ki ju je storilo Splošno sodišče, uporablja nenatančno terminologijo. Kot bo poleg tega prikazano v nadaljevanju, ni jasno razvidno, koliko bi lahko domnevni napaki pri presoji, ki ju razkriva pritožnica, omajali pravno veljavnost nekaterih ugotovitev, do katerih je Splošno sodišče prišlo v izpodbijani sodbi. Po navedbi tega se mi zdi potrebno spomniti na načela, ki so značilna za pritožbeni postopek in bodo uporabljena kot oporne točke pri analizi, ki bo izvedena.

41.

V skladu s členom 256(1), drugi pododstavek, PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je pritožba omejena na pravna vprašanja in se vloži zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča, zaradi kršitve postopka pred tem sodiščem, ki škoduje interesom pritožnika, pa tudi zaradi kršitve zakonodaje Unije s strani Splošnega sodišča. Presoja dejstev in dokazov, razen v primeru izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. ( 10 ) Ob tem je izkrivljanje podano, če se zdi presoja obstoječih dokazov, ne da bi se uporabili novi, očitno napačna ali očitno v nasprotju z njihovim besedilom. ( 11 ) Nasprotno pa je Sodišče pristojno za opravljanje nadzora nad pravno opredelitvijo teh elementov in pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo Splošno sodišče. ( 12 ) Na podlagi teh načel je treba v nadaljevanju preučiti pritožbena razloga, ki ju navaja pritožnica.

42.

Najprej, v zvezi z napako pri presoji, domnevno storjeno v okviru analize drugega tožbenega razloga, pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je ugotovilo, prvič, da dogodek, komentiran s spornim tvitom, zaradi svoje geografske umestitve v Franciji ne spada med teme, ki so v interesu evropskega poslanca, drugič, da mnenje nujno pomeni splošno stališče in se ne more nanašati na točno določen dogodek, in tretjič, da „to, da poslanec poudarja ravnanje, ki je v nasprotju s francosko zakonodajo, ni tekoča aktualna tema“.

43.

Pritožnica zoper prvo domnevno napačno ugotovitev Splošnega sodišča navaja, da je vsak poslanec izvoljen v svoji državi, predstavlja svoje volivce in mora med svojim mandatom ohranjati nujno vez z njimi, „tako da med drugim izpostavlja dejstva, ki jih zanimajo ali se na njih nanašajo“.

44.

Zoper drugo domnevno napačno ugotovitev Splošnega sodišča pritožnica navaja, prvič, da je ta ugotovitev v nasprotju s Sporočilom št. 11/2003 in zlasti njegovim načelom št. 2, drugič, da se sporni tvit v skladu z zakonom z dne 29. julija 1881 šteje za mnenje, in tretjič, da po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice v njegovi sodbi z dne 8. oktobra 2009, Brunet‑Lecomte in Tanant proti Franciji, ( 13 )„žaljiva, obrekljiva ali drugačna izjava lahko postane predmet politične razprave in je zavarovana na podlagi temeljne pravice, ki jo pomeni svoboda izražanja, če obstaja splošni interes za razpravljanje o njej“.

45.

Pritožnica tretjo domnevno napačno ugotovitev Splošnega sodišča izpodbija z zatrjevanjem, da na eni strani nošnja polnega pokrivala na javnih mestih kot zunanji izraz pripadnosti islamski veri pomeni „temo v splošnem interesu, ki se nanaša na javno življenje kot pravico žensk“, in da bi na drugi strani Splošno sodišče moralo uporabiti sodno prakso, oblikovano v sodbi Patriciello, ker je v njej za zavrnitev odvzema parlamentarne imunitete poslancu omenjeno delovanje „v okviru [njegove] politične dejavnosti […] v splošnem interesu [njegovih] volivcev“.

46.

Parlament zatrjuje, da ti trije očitki temeljijo na napačnem razumevanju besedila izpodbijane sodbe. Na prvem mestu v zvezi s točko 53 izpodbijane sodbe navaja, da Splošno sodišče ne trdi, da komentirani dogodek zaradi svoje geografske umestitve v Franciji ne spada med teme, ki so v interesu evropskega poslanca, temveč da se je sporni tvit nanašal na točno določen dogodek, ki ga ni mogoče enačiti s splošnejšim stališčem o tekočih aktualnih temah ali temah, ki jih obravnava Parlament.

47.

Parlament na drugem mestu meni, da Splošno sodišče ni ugotovilo, da mora mnenje pomeniti splošno stališče, ki se ne more nanašati na točno določen dogodek, temveč da zadevno konkretno mnenje nima neposredne in očitne povezave s parlamentarnimi dolžnostmi pritožnice.

48.

Na tretjem mestu, Splošno sodišče po mnenju Parlamenta ni odločilo, da to, da poslanec poudarja ravnanje, ki je v nasprotju z nacionalno zakonodajo, ni tekoča aktualna tema, temveč je odločilo le, da spornega tvita ni mogoče enačiti s splošnejšim stališčem o tekočih aktualnih temah.

49.

Poleg tega Parlament v zvezi s sklicevanjem na sodbo Patriciello poudarja, da zadevni citat izhaja iz točke 12 navedene sodbe, ki je del predstavitve dejanskega stanja v zadevi, predloženi Sodišču, ne pa del njegovega razlogovanja.

50.

Najprej bi rad poudaril, da iz člena 8 Protokola jasno izhaja, da se zoper člana Parlamenta „ne sme začeti preiskava, ne sme biti priprt niti se zoper njega ne sme začeti sodni postopek zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti“ ( 14 ). Iz jezikovne razlage te določbe je mogoče sklepati, da se evropski poslanec lahko brez težav sklicuje na svojo parlamentarno imuniteto, takoj ko obstaja dovolj tesna povezava med mnenjem ali glasom, ki ga je izrekel, in dolžnostmi, ki jih običajno opravlja. Do takega sklepa je mogoče priti tudi, če se ta določba analizira ob upoštevanju njenega cilja, na katerega je bilo opozorjeno že v mojih uvodnih ugotovitvah ( 15 ) in ki je zaščititi nemoteno delovanje Parlamenta pred vsemi posegi.

51.

To razlago potrjuje sodba Patriciello, v kateri je Sodišče to določbo razložilo tako, da se z njo zahteva, da „mora biti povezava med izraženim mnenjem in parlamentarnimi dolžnostmi neposredna in očitna“. ( 16 ) V tem okviru je treba poudariti, da je Sodišče podprlo bolj omejujočo razlago pojma „imunitete“, ( 17 ) in to iz razlogov, ki se mi zdijo upoštevni. Kot je pojasnilo, se lahko zaradi imunitete iz člena 8 Protokola „pravosodnim organom in nacionalnim sodiščem dokončno prepreči izvajanje njihovih pristojnosti v zvezi s pregonom in sankcioniranjem kaznivih ravnanj s ciljem, da se zagotovi spoštovanje javnega reda na njihovem ozemlju, hkrati pa se osebam, ki so bile zaradi teh izjav oškodovane, popolnoma onemogoči dostop do sodnega varstva, kar glede na primer vključuje tudi dostop do civilnih sodišč za uveljavljanje odškodnine za nastalo škodo“ ( 18 ). Iz tega izhaja, da je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali so pogoji, ki evropskemu poslancu omogočajo utemeljeno sklicevanje na imuniteto, izpolnjeni. ( 19 )

52.

Ob tem ugotavljam, da med okoliščinami tega spora in okoliščinami v zadevi Patriciello obstaja nekaj vzporednic, za katere se mi zdi, da jih je v tej analizi pomembno poudariti za boljše razumevanje razlogovanja Splošnega sodišča. V obeh zadevah se zadevna poslanca – bodisi sama bodisi s posredovanjem tretje osebe – izrekata o dejstvih, ki so domnevno nastopila zunaj prostorov Parlamenta in nimajo nobene očitne povezave z dolžnostmi evropskega poslanca.

53.

V zadevi Patriciello je namreč zadevni poslanec izrekel besede o domnevno nezakonitem ravnanju policijske uslužbenke v svoji državi članici izvora, pri čemer je Sodišče za te okoliščine menilo, da so „dokaj oddaljene od dolžnosti člana Evropskega parlamenta in […] zato malo verjetno pomenijo neposredno povezavo s splošnim interesom, ki ga imajo državljani“. Nato je Sodišče glede predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU presodilo – brez poseganja v presoje, ki jo je moralo opraviti predložitveno sodišče – da „čeprav je tako povezavo možno dokazati, ta ni očitna“. ( 20 )

54.

V obravnavani zadevi francoski pravosodni organi pritožnici očitajo, da je na svojem računu na družabnem omrežju Twitter objavila fotografijo, domnevno povezano z dogodkom, ki naj bi se zgodil v poslopju javnega organa v kraju v državi članici izvora pritožnice. Konkretneje, iz točke 52 izpodbijane sodbe izhaja, da je bil namen spornega tvita „pritoževanje nad nespoštovanjem francoskega zakona […] o prepovedi zakrivanja obraza na javnih mestih s strani skupine žensk, ki so nosile oblačila, ki so jim zakrivala celoten obraz razen oči, in ki naj bi stale pred CAF v Rosny‑sous‑Boisu“. Zdi se mi, da zveza med to dejavnostjo in tipičnimi dolžnostmi evropskega poslanca, opisanimi v mojih uvodnih ugotovitvah, ( 21 ) ni očitna. Vsekakor nič bolj kot v okoliščinah,v zvezi s katerimi je bila izrečena sodba Patriciello. Ugotoviti ni mogoče nobene zveze s cilji ali politikami Unije, na katere naj bi Parlament vplival v svoji vlogi nosilca odločanja. Prav tako se za zadevne dejavnosti ne zdi, da lahko presegajo izključno lokalno raven. Zato je treba okoliščine obeh zadev presoditi enako s pravnega vidika.

55.

Tako se strinjam s presojo Splošnega sodišča v točki 54 izpodbijane sodbe, ki se nanaša na neobstoj neposredne in očitne povezave med dejanji, očitanimi pritožnici in njenim sodelavcem, na eni strani ter njenimi dolžnostmi v vlogi poslanke na drugi. Ugotoviti je torej treba, da je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, potrdilo, da se domnevne dejavnosti niso nanašale na mnenje ali glas, ki bi ga pritožnica izrekla pri opravljanju svojih dolžnosti poslanke Parlamenta, v smislu člena 8 Protokola.

56.

Preden končam to točko, bi rad podal nekaj pojasnil glede točke 12 sodbe Patriciello, za katero se zdi, da ji pritožnica pripisuje poseben pomen za razlago Protokola. Pritožnica v svojem stališču trdi, da navedeni odlomek vsebuje pravna „načela“, ki bi jih Splošno sodišče moralo uporabiti zanjo. Ugotoviti pa je treba, da zadevni odlomek ni del obrazložitve sodbe, temveč je del povzetka dejanskega stanja. Zato iz njega ni mogoče izpeljati nobenega pravnega načela, ki bi lahko zavezovalo Splošno sodišče. Poleg tega, kolikor se omenjajo razlogi, iz katerih se je Parlament takrat odločil zaščititi imuniteto zadevnega evropskega poslanca, in sicer dejstvo, da je ta „v okviru svoje politične dejavnosti deloval v splošnem interesu svojih volivcev“, je dovolj opozoriti, da presoja, ki je bila podlaga za to odločitev in je temeljila na priporočilu Odbora Parlamenta za pravne zadeve, nikakor ni vplivala na razlago, ki jo je Sodišče dalo členu 8 Protokola. Prav nasprotno, iz izreka sodbe Patriciello je jasno razvidno, da za dejavnost, kot je ta, ki je zgoraj opisana, ne velja imuniteta, podeljena s to določbo. Iz tega sledi, da se pritožnica ne more uspešno sklicevati na povsem dejanske ugotovitve, vsebovane v točki 12 sodbe Patriciello.

57.

Ker eno od osnovnih meril iz člena 8 Protokola ni izpolnjeno, načeloma ni treba preučiti, ali zadevna dejavnost pomeni izražanje „mnenja“ v smislu te določbe. Sodišče je namreč v sodbi Patriciello zgolj opozorilo, da je treba ta pojem „razumeti široko, tako da zajema besede ali izjave, ki po vsebini ustrezajo trditvam, ki odražajo subjektivno presojo“, ( 22 ) ni pa predložitvenemu sodišču zagotovilo dodatnih smernic, da bi to lahko preverilo, ali so izjave zadevnega poslanca zajete s tem pojmom. Zato ni mogoče kategorično izključiti možnosti, da katera koli izjava, ki se nanaša na določeno temo v središču javne razprave na evropski ravni, kot so teme, omenjene v mojih uvodnih ugotovitvah, ( 23 ) in ki izraža osebno prepričanje poslanca, pomeni tako mnenje.

58.

To vprašanje morajo v vsakem primeru posebej preučiti organi, odgovorni za izvajanje Protokola in za zagotavljanje njegove pravilne uporabe, to je najprej in predvsem Parlament, ko mu je predložena zahteva za odvzem imunitete. ( 24 ) V obravnavanem primeru opozarjam, da Parlament zadevne dejavnosti ni izrecno opredelil kot izražanje „mnenja“, kar bi bilo mogoče razlagati kot voljo, da za pritožnico uporabi načelo in dubio pro reo. Ob upoštevanju širokega pomena pojma „mnenje“ si je tak pristop mogoče predstavljati. ( 25 ) Sicer ugotavljam, da to vprašanje tudi v postopku pred Splošnim sodiščem ni bilo izrecno obravnavano.

59.

Vsekakor se mi ne zdi ustrezno, da se to vprašanje obravnava v tem pritožbenem postopku, glede na to, da se očitki, ki jih izraža pritožnica, nanašajo izključno na presojo, ki jo je Splošno sodišče namenilo merilu „neposredne in očitne povezave“ z dolžnostmi evropskega poslanca. Preučevanje vprašanja, ali fotomontaža v zvezi z dogodkom, ki se morda nikdar ni zgodil, pomeni izražanje „mnenja“ v smislu člena 8 Protokola, bi pomenilo, da bi se prekoračil obseg sodnega nadzora, ki je primeren za pritožbeni postopek.

60.

Zgornji preudarki pomenijo podlago, na kateri je treba zdaj analizirati očitke, ki jih izraža pritožnica. Kot bom pojasnil v tej analizi, navedeni očitki kažejo na napačno razumevanje besedila izpodbijane sodbe in vzbujajo dvome o utemeljenosti ( 26 ) prvega pritožbenega razloga.

61.

V nasprotju s tem, kar navaja pritožnica, Splošno sodišče v točki 53 izpodbijane sodbe ni trdilo, da domnevni dogodek, komentiran v spornem tvitu, zaradi svoje geografske umestitve v Franciji ne spada med teme, ki so v interesu evropskega poslanca. Nasprotno, Splošno sodišče ni kategorično izključilo tega da lahko dogodki, ki se nanašajo na problematike, povezane z islamizmom in poseganjem v pravice žensk – ki zadevajo več držav po svetu, vključno s Francijo – dejansko pomenijo vprašanja v splošnem interesu.

62.

Navesti je treba, da je Splošno sodišče v navedeni točki 53 konkretno pojasnilo, da sta „fotografija in sporni tvit videti bolj kot želja, da se poudari ravnanje, ki je v nasprotju s francosko zakonodajo, in ne kot izraz skrbi za obrambo pravic žensk“. Splošno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da „dejstvo, da je [pritožnica] namestnica v Odboru Parlamenta za pravice žensk in enakost spolov, ne more omogočiti, da se sporni tvit poveže z dolžnostmi, ki jih opravlja kot poslanka“. Ker je ta presoja dejstev v izključni pristojnosti Splošnega sodišča, je ni mogoče izpodbijati v okviru pritožbenega postopka, zlasti ker pritožnica ni predložila nobenega dokaza, ki bi kazal na morebitno napačno uporabo prava.

63.

Iz tega sledi, da je treba ta očitek zavrniti, ker izhaja iz napačnega razumevanja besedila izpodbijane sodbe.

64.

V nasprotju s tem, kar navaja pritožnica, Splošno sodišče prav tako načeloma ni trdilo, da mnenje nujno pomeni splošno stališče in da se ne more nanašati na točno določen dogodek. Iz točke 46 izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da Splošno sodišče za preučitev, ali gre pri spornem tvitu za mnenje, ki bi ga pritožnica izrekla pri opravljanju svojih parlamentarnih dolžnosti, tega pojma ni omejilo na splošna stališča, ki izključujejo vsakršno nanašanje na točno določen dogodek. Nasprotno, Splošno sodišče se je oprlo na pojem „mnenje“, ki ga je izoblikovalo Sodišče in je omenjen zgoraj ( 27 ) ter ki ga je treba razumeti široko, kar torej ne izključuje nobenega od obeh primerov.

65.

Toda v obravnavani zadevi ni sporno – čeprav se mnenje gotovo lahko nanaša na točno določen dogodek – da se sporni tvit nanaša na točno določen dogodek, ki naj bi se zgodil v kraju v Franciji in ga ni mogoče enačiti s splošnejšim stališčem o tekočih aktualnih temah ali temah, ki jih običajno obravnava Parlament pri razpravah ali delu v različnih odborih, ( 28 ) kot so teme, ki sem jih omenil v svojih uvodnih ugotovitvah. ( 29 ) Ne sme se pozabiti – kot sem zgoraj ugotovil – da ta tema nima neposredne in očitne povezave s parlamentarnimi dolžnostmi pritožnice, kot se zahteva s členom 8 Protokola.

66.

Ker ta očitek temelji na napačnem razumevanju besedilaizpodbijane sodbe, predlagam, naj se zavrne.

67.

Francoski zakon z dne 29. julija 1881, na katerega se sklicuje pritožnica in v skladu s katerim naj bi se sporni tvit štel za „mnenje“, se mi v obravnavanih okoliščinah ne zdi upošteven, zlasti ker je treba obseg imunitete iz člena 8 Protokola določiti zgolj na podlagi prava Unije. Kot je namreč Sodišče navedlo v svoji sodni praksi, je treba – drugače kot poslansko nedotakljivost iz člena 9, prvi odstavek, točka (a), Protokola, ki je odvisna od nacionalnega prava – obseg imunitete, določene v členu 8 Protokola, ob tem, da ni napotitve na nacionalno pravo, določiti le na podlagi prava Unije. ( 30 )

68.

Zato predlagam, naj se tudi ta očitek zavrne, ker izhaja iz nerazumevanja avtonomnosti prava Unije.

69.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot očitno neutemeljen.

70.

V zvezi z očitno napako pri presoji, ki jo je Splošno sodišče domnevno storilo v okviru analize tretjega tožbenega razloga, pritožnica izraža tri očitke.

71.

Prvi očitek se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče ugotovilo, da „naloga Parlamenta ni vedeti, ali so dejanja, ki se očitajo zadevni poslanki, dokazana“, čeprav je Parlament preučil ta dejanja „in v svojem sklepu priznal, da [pritožnica] ni avtorica spornega tvita“.

72.

Z drugim očitkom pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni izpeljalo pravilnih pravnih posledic iz nekaterih listin iz spisa, zlasti iz člena 42 zakona z dne 29. julija 1881, ki z določanjem „kaskadne odgovornosti“ pristojnim nacionalnim organom omogoča pregon pritožničinega pomočnika, ki je avtor tvita, ločeno od pritožnice.

73.

Nazadnje, s tretjim očitkom pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je iz sklepa o predložitvi zadeve Tribunal correctionnel (kazensko sodišče), katerega predmet je bila, izpeljalo „obratno pravno posledico od tiste, ki jo [ta sklep] zahteva“, glede na to, da pritožnica ni bila avtorica spornega tvita in ga je umaknila takoj, ko je izvedela zanj, kar dokazuje, da nikakor ni nameravala storiti kaznivega dejanja. Poleg tega naj bi dejstvo, da je bila samo njena zadeva predložena Tribunal correctionnel (kazensko sodišče), medtem ko je pregon zoper avtorja spornega tvita zastaral, izražalo „sodnikovo gorečnost“ zoper njo in razkrivalo „namen, da se ji škoduje na politični ravni, kar je ravnanje, značilno za fumus persecutionis“.

74.

Parlament meni, da drugi pritožbeni razlog ni dopusten. Najprej, pritožnica naj ne bi pojasnila, v čem je razlaga člena 9 Protokola, ki jo je sprejelo Splošno sodišče – v skladu s katero naloga Parlamenta ni ugotavljati, ali so dejanja, ki se očitajo zadevni poslanki, dokazana – napačna in torej v čem pomeni napako, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče. Pritožnica naj prav tako ne bi dovolj natančno navedla pravnih trditev, ki utemeljujejo njeno kritiko, ali pravne podlage, na kateri bi Splošno sodišče moralo priti do drugačne ugotovitve. Enako naj bi veljalo za kritiko, ki se nanaša na točko 100 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da Parlamentu ni mogoče očitati, da ni izpeljal posledic iz dejstva, da pritožnica ni bila avtorica spornega tvita in da ga je izbrisala takoj, ko je izvedela zanj.

75.

Dalje, Parlament trdi, da ne uspe razbrati pravnih posledic, ki bi jih po mnenju pritožnice Splošno sodišče moralo izpeljati iz člena 42 zakona z dne 29. julija 1881, ker pritožnica ni navedla pravnih trditev, ki utemeljujejo njeno kritiko, in pravne podlage, na kateri bi Splošno sodišče moralo ugotoviti drugače.

76.

Nazadnje Parlament navaja, da pritožnica ne more grajati presoje, ki jo je Splošno sodišče podalo glede sklepa, s katerim je bila njena zadeva predložena Tribunal correctionnel (kazensko sodišče), ker gre za dokaz. Presoja dejstev in dokazov pa naj ne bi bila pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe, razen v primeru izkrivljanja teh dejstev in dokazov, ki ga pritožnica ne zatrjuje in ki ne izhaja očitno iz listin iz spisa.

77.

Glede prvega očitka drugega pritožbenega razloga je treba najprej spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti grajane dele sodbe, katerih razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, ki specifično utemeljujejo ta predlog, sicer pritožba oziroma zadevni pritožbeni razlog ni dopusten. ( 31 ) Te zahteve ne izpolnjuje očitek, s katerim se zgolj komentira točka izpodbijane sodbe, ne da bi se predstavile skladne pravne trditve, katerih namen bi bil posebej opredeliti napačno uporabo prava, ki naj bi jo vsebovala ta točka, zato je treba tak očitek zavreči kot očitno nedopusten. ( 32 )

78.

Ob upoštevanju tega ugotavljam, da pritožnica ne navaja, v čem natančno je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo. Prav tako ne navaja dovolj natančno pravnih trditev, ki utemeljujejo njeno kritiko, in ne opredeljuje natančno pravne podlage, na kateri bi Splošno sodišče moralo ugotoviti drugače. Zato bi bilo mogoče presoditi, da ta očitek ne izpolnjuje zgoraj navedenih pogojev za dopustnost.

79.

Iz previdnosti je treba vseeno preučiti odlomke izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje pritožnica, da bi se preverilo, ali obstajajo očitne napake v obrazložitvi, zlasti pri pravni presoji dejstev, ki bi lahko pomenile napačno uporabo prava.

80.

Uvodoma je treba navesti, da analiza točk od 60 do 62 izpodbijane sodbe, na katere se pritožnica očitno sklicuje, ne dopušča ugotovitve, da je Splošno sodišče storilo napako pri presoji dejstev. Nasprotno, Splošno sodišče zgolj pravilno opozarja, da so za vprašanje, ali je poslanka odgovorna za dejanja, ki se ji očitajo, pristojni organi države članice, ki je predložila zahtevo za odvzem imunitete.

81.

Poleg tega je treba pojasniti, da Splošno sodišče Parlamentu ne očita, da je kršil pristojnost teh organov. Parlament v spornem sklepu dejansko ni izvedel dokončne pravne presoje dejstev z vidika francoskega kazenskega prava in je zgolj ponovil kazenske obtožbe francoskih pravosodnih organov zoper pritožnico. Poleg tega, kolikor Parlament navaja, da je bila slika, objavljena na družabnem omrežju Twitter, v resnici fotomontaža, ki jo je objavil njen pomočnik in je bila pozneje umaknjena, s tem zgolj povzema dejstva, ki so pripeljala do zahteve za odvzem imunitete. Parlament se ne opredeljuje do odgovornosti pritožnice za to, da naj bi njen pomočnik uporabil njen račun na družabnem omrežju Twitter. Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar, kot se zdi, namiguje pritožnica, zadevni odlomki spornega sklepa pomenijo le to, da se je Parlament seznanil z dejstvi. Sicer nič v izpodbijani sodbi ne omogoča sklepanja, da Splošno sodišče ni pravilno razumelo pomena in pravne veljavnosti ugotovitev Parlamenta.

82.

Ker Splošno sodišče ni storilo nobene napake pri presoji, ki bi lahko pomenila izkrivljanje dejstev, torej predlagam, naj se ta očitek zavrne.

83.

Glede drugega očitka se strinjam s kritiko Parlamenta glede nejasnosti trditve, ki jo navaja pritožnica in v skladu s katero bi Splošno sodišče moralo „izpeljati pravne posledice iz člena 42 zakona z dne 29. julija 1881“. Glede na pomanjkljivo utemeljitev se mi zdi, da tudi ta očitek ne izpolnjuje pogojev za dopustnost pritožbe, kot so določeni v sodni praksi in omenjeni zgoraj. ( 33 )

84.

Zaradi celovitosti bom vseeno preučil ta očitek z vidika točk 100 in 101 izpodbijane sodbe, ki po navedbah pritožnice vsebujeta napako Splošnega sodišča pri presoji, čeprav pritožnica ne pojasnjuje, v čem je ta napaka in katere so njene pravne posledice.

85.

Uvodoma bi rad opozoril, da člen 42 zakona z dne 29. julija 1881, ki ga navaja pritožnica, določa kategorije oseb, ki so odgovorne za kazniva dejanja, storjena s tiskom. Ugotoviti je torej treba, da zadevna francoska določba spada na področje nacionalnega kazenskega prava. Čeprav ni jasno razvidno, kaj konkretno je pritožnica pričakovala od Splošnega sodišča, se mi zdi, da v bistvu zahteva, naj se za obravnavani primer uporabi nacionalno pravo. Če bi se ta razlaga očitka izkazala za pravilno, bi se zdelo, da je pritožnica svoj predlog oprla na idejo, da ji zadevna nacionalna določba lahko zagotovi korist, ki bi ji omogočila, da se izogne kazenskemu pregonu. Ta ideja pa ni podprta z dokazi ali dejstvi. Poleg tega se mi zdi dvomljivo, da je ta vidik lahko upošteven za ta postopek.

86.

V zvezi s tem je pomembno poudariti, da, kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 62 izpodbijane sodbe, ni naloga Parlamenta odločati o vprašanju, ali je zadevna poslanka odgovorna za dejanja, ki se ji očitajo, ker so za to pristojni organi države članice, ki je predložila zahtevo za odvzem imunitete. Samo navedeni organi so namreč pooblaščeni za razlago in uporabo kazenskega prava zadevne države članice, pri čemer delujejo v okviru izvajanja državne suverenosti (ius puniendi). ( 34 ) Ti preudarki a fortiori veljajo za Splošno sodišče, katerega sodna pristojnost je omejena na preučitev ničnostne tožbe, vložene zoper sporni sklep. Iz tega izhaja, da v nasprotju s tem, kar meni pritožnica, Splošno sodišče ni bilo pooblaščeno, da bi za obravnavani primer uporabilo člen 42 zakona z dne 29. julija 1881.

87.

Zato je treba, ker pravo ni bilo napačno uporabljeno, zavrniti tudi ta očitek.

88.

Glede tretjega očitka se pridružujem stališču Parlamenta, v skladu s katerim zgolj zatrjevanje očitne napake, ki jo je Splošno sodišče domnevno storilo pri presoji dokaza – in sicer sklepa z dne 26. aprila 2018, s katerim je podpredsednik Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju), ki je vodil preiskavo, pritožničino zadevo predložil Tribunal correctionnel (kazensko sodišče) – ne izpolnjuje zgoraj omenjenih meril glede natančnosti pritožbenega razloga. Zlasti ni razvidno, katera napaka je bila storjena in katere so „pravne posledice“, ki bi jih Splošno sodišče moralo izpeljati iz presoje tega dokaza.

89.

Zaradi celovitosti bom kljub temu preveril, ali je Splošno sodišče v točki 101 izpodbijane sodbe, na katero se pritožnica sklicuje v svojem stališču, napačno uporabilo pravo.

90.

Kot sem navedel v svojih uvodnih ugotovitvah, je pristojnost Sodišča v okviru pritožbenega postopka omejena na pravna vprašanja, kar za sodni nadzor – med drugim – presoje dejstev in dokazov pomeni, da mora Sodišče preveriti, ali je Splošno sodišče uporabilo prava merila, ali jih je pravilno opredelilo s pravnega vidika in ali je iz njih izpeljalo pravno utemeljene ugotovitve. ( 35 )

91.

Zdi se mi, da se pritožnica opira na informacije v zgoraj omenjenem sklepu z dne 26. aprila 2018 kot na dokaz, da bi podkrepila idejo, da ne bi smela biti predmet sodnega postopka, ker je bil njen pomočnik tisti, ki je objavil sporni tvit. Pritožnica se v svojih pisanjih namreč pritožuje nad tem, da „je bila samo njena zadeva predložena tribunal correctionnel [kazensko sodišče], medtem ko je pregon zoper njenega pomočnika zastaral“. Ob predpostavki, da je ta razlaga pritožničine trditve pravilna, se zdi, da Splošnemu sodišču očita, da iz tega ni izpeljalo „pravnih posledic“, to je, da ni razglasilo ničnosti spornega sklepa, ker je ta temeljil na domnevno napačni premisi, in sicer na kazenski odgovornosti pritožnice.

92.

Na to trditev je treba odgovoriti – kot sem že pojasnil – da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o vprašanju, ali je zadevna poslanka odgovorna za dejanja, ki se ji očitajo, ker se za to vprašanje uporablja izključno nacionalno pravo. ( 36 ) Zato neodvisno od izida kazenskega postopka, ki poteka in katerega namen je prav razjasnitev tega vprašanja ter ki lahko pripelje do pritožničine obsodbe ali oprostitve, Splošno sodišče ni moglo nadomestiti nacionalnih pravosodnih organov tako, da bi razglasilo ničnost spornega sklepa zaradi morebitnega neobstoja kazenske odgovornosti. Torej je Splošno sodišče ravnalo pravilno, da se ni opredelilo do kazenske odgovornosti pritožnice in se je zgolj sklicevalo na sklep o predložitvi zadeve Tribunal correctionnel (kazensko sodišče), iz katerega je razvidno, da ima preiskovalni sodnik na voljo dovolj elementov za utemeljitev predložitve pritožničine zadeve Tribunal correctionnel (kazensko sodišče).

93.

Ker trditve pritožnice očitno temeljijo na nerazumevanju delitve pristojnosti med nacionalnimi pravosodnimi organi in sodiščem Unije, jih je treba zavrniti.

94.

Zdi se, da pritožnica graja tudi obrazložitev, ki jo Splošno sodišče v točki 101 sodbe namenja zatrjevanemu neobstoju fumus persecutionis. Po njenem mnenju sklep o predložitvi zadeve Tribunal correctionnel (kazensko sodišče) „izraža sodnikovo gorečnost proti izvoljeni predstavnici, ki se jo želi za vsako ceno zvleči pred Tribunal correctionnel [kazensko sodišče]“ z „namen[om], da se ji škoduje na politični ravni“. Iz tega je mogoče sklepati, da pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni pravilno presodilo okoliščin obravnavanega primera in da posledično ni razglasilo ničnosti spornega sklepa.

95.

V zvezi s tem najprej opozarjam, da iz spornega sklepa jasno izhaja, da je Parlament na podlagi presoje dejstev ugotovil neobstoj suma fumus persecutionis. V poročilu o zahtevi za odvzem imunitete, ki ga je pripravil Odbor Parlamenta za pravne zadeve, je namreč izrecno navedeno, da „ni dovolj resnega suma o tem, da bi šlo pri postopku sodne preiskave, ki se je začel na podlagi pritožbe [CAF] zaradi domnevnega javnega obrekovanja [javne uprave], za poskus oviranja parlamentarnega dela [pritožnice]“. Splošno sodišče zato ni imelo nobenega objektivnega razloga, da bi dvomilo o resničnosti ali veljavnosti te presoje. Nasprotno, Splošno sodišče je opazilo, da je ta presoja potrjena z informacijami iz sklepa z dne 26. aprila 2018o, ki kažejo, da obstaja dovolj elementov za utemeljitev predložitvi pritožničine zadeve tribunal correctionnel (kazensko sodišče). Pritožnica je torej zmotno menila, da je Splošno sodišče z zavrnitvijo priznanja tveganja pregona, katerega edini namen bi bil škodovati pritožnici, napačno uporabilo pravo.

96.

Za dodatno pojasnitev je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točkah od 83 do 101 izpodbijane sodbe opravilo zelo natančno analizo trditev, ki jih je pritožnica navedla v podporo obstoju fumus persecutionis, na koncu te analize pa je te trditve v celoti zavrnilo. Glede na to, da je presoja dejstev v izključni pristojnosti Splošnega sodišča in da pritožnica ni podala nobene skladne in dovolj utemeljene trditve, s katero bi bilo mogoče omajati skladnost razlogovanja Splošnega sodišča s postopkovnimi načeli, ki urejajo presojo dejstev in dokazov v okviru ničnostne tožbe, je treba potrditi ugotovitve Splošnega sodišča glede neobstoja indicev o fumus persecutionis v obravnavanem primeru.

97.

Iz tega ob neobstoju napake pri presoji sklepa z dne 26. aprila 2018 kot dokaza sledi, da je treba trditev, ki jo navaja pritožnica, šteti za neutemeljeno.

98.

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba ta očitek zavrniti.

99.

Ob koncu te analize menim, da drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti. Predlagam, naj se zavrže kot očitno nedopusten ali vsekakor zavrne kot očitno neutemeljen.

100.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: