—

za A. L. Marro on sam in L. A. Cucinella, odvetnik,

—

za E. De Gregoria G. Siporso, odvetnik,

—

za A. Clementeja R. Capocasale in E. Chiusolo, odvenika,

—

za italijansko vlado R. Adam, zastopnik, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

—

za Evropski parlament H. Krück, C. Karamarcos in A. Caiola, zastopniki,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti I. Martínez del Peral, F. Amato in C. Zadra, zastopniki,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago pravil Skupnosti o imuniteti članov Evropskega parlamenta, zlasti členov 9 in 10 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965 (UL 1967, 152, str. 13, v nadaljevanju: Protokol) ter člena 6(2) in (3) Poslovnika Evropskega parlamenta (UL 2005, L 44, str. 1, v nadaljevanju: Poslovnik).

2

Ta pradloga sta bila vložena v okviru dveh sporov med A. L. Marro, nekdanjim članom Evropskega parlamenta na eni strani, ter E. De Gregoriom in A. Clementejem na drugi strani, ki sta vložila odškodninsko tožbo proti A. L. Marri za povrnitev škode, ki naj bi jima jo povzročil z razdeljevanjem letakov z vsebino, ki je zanju žaljiva.

3

Člen 9 Protokola določa:

„Zoper poslanca Evropskega parlamenta se ne sme začeti preiskava, ne sme biti priprt niti se zoper njega ne sme začeti sodni postopek zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti.“

4

Člen 10 Protokola določa:

„Med zasedanjem Evropskega parlamenta njegovi poslanci uživajo:

Za poslance velja imuniteta tudi med tem, ko potujejo do kraja zasedanja Evropskega parlamenta in nazaj.

Kadar je član zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, sklicevanje na imuniteto ni mogoče in Evropskemu parlamentu ne preprečuje uresničevanja pravice do odvzema imunitete svojemu članu.“

5

Člen 19 Protokola določa:

„Institucije Skupnosti sodelujejo s pristojnimi organi zadevnih držav članic pri uporabi tega protokola.“

6

Člen 5(1) Poslovnika, naslovljen „Prvilegiji in imunitete“, določa:

„Poslanci uživajo privilegije in imunitete v skladu s Protokolom o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti.“

7

Člen 6 Poslovnika, naslovljen „Odvzem imunitete“, določa:

„1.   Parlament si pri izvajanju svojih pooblastil v zvezi s privilegiji in imunitetami predvsem prizadeva ohranjati integriteto kot demokratična zakonodajna skupščina in zagotoviti neodvisnost poslancev pri opravljanju njihovih nalog.

2.   Vsaka zahteva za odvzem imunitete poslancu, ki jo na predsednika naslovi pristojni organ države članice, se razglasi v Parlamentu in posreduje pristojnemu odboru.

3.   Vsaka zahteva za zaščito privilegijev in imunitet, ki jo na predsednika naslovi poslanec ali nekdanji poslanec, se razglasi v Parlamentu in posreduje pristojnemu odboru.

Poslanca ali nekdanjega poslanca lahko zastopa drug poslanec. Drugi poslanec ne more podati zahteve brez soglasja zadevnega poslanca.

[…]“

8

Člen 7 Poslovnika, ki vsebuje pravila o postopkih glede imunitete evropskih poslancev, v odstavkih 6 in 7 določa:

„6.   V primerih zaščite imunitete ali privilegijev odbor preveri, ali okoliščine predstavljajo upravno ali kako drugo omejitev svobode gibanja poslancev pri potovanju v kraje ali iz krajev zasedanja Parlamenta ali pri izražanju mnenja ali glasovanju v okviru izvrševanja mandata in ali sodijo v okvir člena 10 Protokola o privilegijih in imunitetah, ki niso predmet nacionalne zakonodaje, ter predlaga, da se zadevni organ zaprosi, naj sprejme potrebne sklepe.

7.   Odbor lahko poda obrazloženo mnenje o pristojnosti organa in dopustnosti zahteve, vendar se v nobenem primeru ne izreče niti o krivdi ali nekrivdi poslanca niti o tem, ali mnenja oziroma dejanja, ki so mu pripisana, upravičujejo kazenski pregon, četudi se pri obravnavi zahteve podrobno seznani z dejstvi primera.“

9

Člen 68 italijanske ustave določa:

„Poslanci niso odgovorni za izražena mnenja ali izrečene glasove med mandatom.

Noben član parlamenta ne more biti brez dovoljenja senata, ki mu pripada, podvržen osebni preiskavi oziroma preiskavi doma, ne more mu biti odvzeta prostost ali kakorkoli odvzeta svoboda gibanja oziroma ne more biti priprt, razen ob izvršitvi pravnomočne obsodbe ali če je zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, za katerega je obvezen odvzem prostosti.

Podobno dovoljenje se zahteva za podreditev članov [italijanskega] parlamenta kakršnemu koli prisluškovanju njihovih pogovorov ali sporočil in za zaplenitev njihovega dopisovanja.“

10

Iz teh dveh predložitvenih odločb izhaja, da je bilo A. L. Marri, nekdanjemu evropskemu poslancu, naloženo plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo, medtem ko je bil evropski poslanec, povzročil E. De Gregoriu in A. Clementeju z razdeljevanjem letaka z zanju žaljivo vsebino.

11

Corte d’appello di Napoli je s sodbama, izdanima 23. januarja 2001 in v bistvu potrdilo obsodilni sodbi Tribunala di Napoli. To v teh sodbah ni priznalo, da dejanja A. L. Marre glede E. De Gregoria in A. Clementeja pomenijo mnenja, izražena pri opravljanju njegovih funkcij evropskega poslanca, niti ni sprejelo trditve A. L. Marre, da bi bilo treba v skladu s členom 6 Poslovnika prositi Parlament za predhodno dovoljenje za uvedbo civilnega postopka proti njemu.

12

A. L. Marra je v dopisu z dne 26. marca 2001, naslovljenem na predsednika Parlamenta, navedel, da je bil pozvan pred več italijanskih sodišč, in med drugim navaja tožbi, ki sta ju vložila E. De Gregorio in A. Clemente. Navajal je da so italijanski sodni organi, s tem ko pred uvedbo postopka proti njemu niso prosili za „dovoljenje“, kršili člen 6 Poslovnika.

13

Parlament je zaradi te zahteve 11. junija 2002 sprejel Resolucijo o imuniteti italijanskih poslancev in ravnanju italijanskih organov v tej zadevi (UL 2003, C 261 E, str. 102), katere izrek se glasi:

14

Iz predložitvenih odločb izhaja, da te resolucije niso prejela niti sodišča prve stopnje niti Corte suprema di cassazione.

15

A. L. Marra se je pred zadnjenavedenim sodiščem skliceval na svojo imuniteto in zatrjeval, da bi sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v skladu s členom 6 Poslovnika morali za izrek obsodbe proti njemu predhodno prositi Parlament za odvzem njegove imunitete.

16

Predložitveno sodišče poudarja, da člen 68 italijanske ustave oprošča člane italijanskega parlamenta vsake civilne, kazenske in upravne odgovornosti za izraženo mnenje ali glasovanje med opravljanjem svojih funkcij, da se zagotovi svoboda njihovega odločanja in presoje med izvajanjem svojega mandata.

17

Poleg tega to sodišče opozarja, da ta imuniteta načeloma ni odvisna od „sprejetja predhodne odločbe italijanskega parlamenta“. Vendar kot izhaja iz sodne prakse ustavnega sodišča Corte costituzionale – če se slednje izreče o tej imuniteti – ima taka odločitev zavezujoče učinke za sodišče, pred katerim je uveden postopek proti zadevnemu poslancu. Če bi navedeni parlament in to sodišče izdala neskladni mnenji, sistem določa možnost predložitve spora Corte costituzionale.

18

Predložitveno sodišče nazadnje poudarja da v sistemu, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Skupnosti, ki se razlikuje od sistema, ki je določen v italijanskem pravu, člen 6 Poslovnika predvideva, da zahtevo za zaščito privilegijev in imunitete lahko na predsednika Parlamenta naslovi bodisi pristojni organ države članice bodisi neposredno evropski poslanec.

19

Corte suprema di cassazione je ob upoštevanju teh stališč prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, ki sta enaki v obeh zadevah v glavni stvari:

20

Zadevi C-200/07 in C-201/07 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 18. junija 2007 združeni za pisni in ustni postopek in izdajo sodbe.

21

Člen 23, prvi in drugi odstavek, Statuta Sodišča določa pravico Parlamenta, da predloži svoja stališča o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na akte, ki sta jih „skupno“ sprejela Parlament in Svet Evropske unije. Ta določba torej Parlamentu ne priznava izrecno pravice, da predloži stališča v zadevah, kot so te v postopkih v glavni stvari, ki se nanašajo na Protokol in Poslovnik.

22

Vendar ker navedeni člen 23 priznava Parlamentu pravico predložiti pisna stališča v zadevah, ki se nanašajo na veljavnost oziroma razlago akta, pri sprejetju katerega je sodeloval, mu mora biti a fortiori taka pravica priznana, ker gre za predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago akta, namreč njegov poslovnik, ki ga je sprejela sama ta institucija, ki je njegova edina avtorica.

23

Iz tega izhaja, da je treba priznati pravico Parlamenta, da v tem postopku predloži svoja stališča.

24

Najprej je treba poudariti, da poslanska imuniteta evropskih poslancev, kot je določena v členih 9 in 10 Protokola, obsega dve obliki varstva, ki sta običajno priznani poslancem nacionalnih parlamentov držav članic, in sicer imuniteta glede mnenj in glasov, podanih pri opravljanju parlamentarnih funkcij, in poslanska nedotakljivost, ki načeloma obsega zaščito pred sodnimi postopki.

25

Člen 10 Protokola določa, da med zasedanjem Parlamenta njegovi poslanci uživajo na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države, in na ozemlju vseh drugih držav članic imuniteto pred kakršnim koli priporom in sodnim postopkom. Zadnji odstavek tega člena določa tudi to, da Parlament lahko svojemu članu odvzame imuniteto.

26

Člen 9 Protokola navaja načelo imunitete evropskih poslancev glede mnenj ali glasov, ki jih je poslanec podal pri opravljanju svojih dolžnosti. Ta člen nikakor ne napotuje na nacionalne pravne rede, zato je treba obseg te imunitete določiti le na podlagi prava Skupnosti (glej po analogiji sodbo z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot, 149/85, Recueil, str. 2391, točka 12).

27

Tako imuniteto, na katero se sklicuje A. L. Marra v postopkih v glavni stvari, je treba torej šteti v delu, v katerem se nanaša na varstvo svobode izražanja in neodvisnosti evropskih poslancev, za absolutno imuniteto, ki nasprotuje vsakemu sodnemu postopku zaradi izraženega mnenja ali glasu, podanega pri opravljanju poslanskih funkcij.

28

Treba je pojasniti, da Sodišče v teh predlogih za sprejetje predhodne odločbe ni pozvano, naj odloči, ali akt, ki se obravnava v postopkih v glavni stvari, pomeni mnenje, izraženo pri opravljanju poslanskih funkcij v smislu člena 9 Protokola, ampak zgolj pojasni, kako naj nacionalna sodišča ter Parlament uporabijo ta člen.

29

Predložitveno sodišče namreč s svojima vprašanjema v bistvu sprašuje, ali so nacionalni sodni organi – če evropski poslanec pri Parlamentu ne vloži zahteve za zaščito svoje imunitete oziroma če odločitev Parlamenta o tej imuniteti ni bila posredovana organom, pri katerih je bila vložena tožba, kot so ti v postopku v glavni stvari – zavezani od Parlamenta zahtevati, naj temu poslancu odvzame imuniteto, in počakati na odločitev te institucije, preden se izrečejo o obstoju take imunitete.

30

Predložitveno sodišče izhaja iz dejstva, da se tožeča stranka v zadevah v glavni stvari ni obrnila na Parlament glede zaščite svoje imunitete in da ta institucija zato ni sprejela nobene odločitve v zvezi s tem. Vendar kot izhaja iz dokumentov, ki jih je predložil Parlament, je A. L. Marra vložil zahtevo za zaščito svoje imunitete in je Parlament sprejel resolucijo, ki je bila poslana na stalno predstavništvo Italijanske republike. Ugotovljeno je bilo, da sodišči na prvi stopnji in Corte suprema di cassazione niso bila seznanjena niti o zahtevi A. L. Marre niti o navedeni resoluciji.

31

Ob upoštevanju teh dejstev in da bi predložitvenemu sodišču dali koristen odgovor za rešitev sporov v postopkih v glavni stvari, je treba vprašanji za sprejetje predhodne odločbe razlagati, kot da se z njima sprašuje, prvič, ali se nacionalno sodišče, ki mu je bila predložena odškodninska tožba, vložena proti evropskemu poslancu zaradi mnenj, ki jih je izrazil, če ni prejelo nobene informacije o tem, da naj bi navedeni poslanec pri Parlamentu zahteval zaščito svoje imunitete, lahko izreče o obstoju imunitete, določene v členu 9 Protokola, glede na dejstva obravnavane zadeve, drugič, ali mora nacionalno sodišče, če je obveščeno o tem, da je ta poslanec pri Parlamentu predložil tako zahtevo, počakati na njegovo odločitev, preden nadaljuje postopek proti navedenemu poslancu, in tretjič, ali mora nacionalno sodišče, če ugotovi obstoj navedene imunitete, zahtevati odvzem imunitete za nadaljevanje sodnega postopka. Ker odgovor na ta vprašanja temelji na istih ugotovitvah, jih je treba obravnavati skupaj.

32

Nacionalno sodišče ni zavezano predložiti vprašanj Parlamentu, da bi ugotovilo, ali so izpolnjeni pogoji za absolutno imuniteto, določeni v členu 9 Protokola. Protokol namreč v primeru sodnega postopka proti evropskemu poslancu zaradi mnenj in glasov, ki jih je podal, ne določa pristojnosti Parlamenta za preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo te imunitete.

33

Taka presoja torej spada v izključno pristojnost nacionalnih sodišč, ki morajo uporabiti tako določbo in upoštevati učinke te imunitete, če ugotovijo, da so bila zadevna mnenja in glasovi podani med opravljanjem poslanskih funkcij.

34

Če imajo navedena sodišča pri uporabi člena 9 Protokola dvome o njegovi razlagi, lahko Sodišču na podlagi člena 234 ES postavijo vprašanje o razlagi tega člena Protokola, pri čemer pa so sodišča najvišje instance v takem primeru zavezana zadevo predložiti v odločanje Sodišču.

35

Poleg tega iz členov 6 in 7 Poslovnika, ki vsebujeta interna pravila o postopku odvzema poslanske imunitete, ni mogoče niti implicitno sklepati o obveznosti nacionalnih sodišč, da preden se izrečejo o mnenjih in glasovih evropskega poslanca, Parlamentu prepustijo odločanje o obstoju okoliščin, ki omogočajo priznanje take imunitete.

36

Člen 6(2) Poslovnika se namreč omejuje na določitev pravil postopka odvzema poslanske imunitete, določene v členu 10 Protokola.

37

Člen 6(3) istega poslovnika določa postopek za zaščito imunitete in privilegijev, ki ga lahko sproži evropski poslanec, namreč postopek, ki se nanaša tudi na imuniteto glede mnenj in glasov, podanih pri opravljanju poslanskih funkcij. Člen 7(6) navedenega poslovnika namreč določa, da Parlament „opredeli“, ali postopek, uveden proti evropskemu poslancu, pomeni oviro za izražanje mnenja oziroma glasu in ali „pomeni predlog zadevnemu organu, naj sprejme potrebne sklepe“.

38

Kot sta poudarila Parlament in Komisija Evropskih skupnosti, je Poslovnik akt interne organizacije, ki ne more v prid Parlamenta vzpostavljati pristojnosti, ki niso izrecno priznane z normativnim aktom, v tem primeru s Protokolom.

39

Iz tega sledi, da čeprav Parlament na prošnjo zadevnega evropskega poslanca na podlagi tega internega poslovnika sprejme odločitev o zaščiti imunitete, ta odločitev pomeni mnenje, ki pa nima zavezujočih učinkov za nacionalne sodne organe.

40

Poleg tega okoliščina, da pravo države članice določa postopek zaščite članov nacionalnega parlamenta, ki temu omogoča, da posreduje, če nacionalno sodišče ne prizna te imunitete, ne vključuje priznanja istih pooblastil Evropskemu parlamentu glede evropskih poslancev, ki so iz te države, ker, kot je bilo ugotovljeno v točki 32 te sodbe, člen 9 Protokola ne določa izrecno take pristojnosti Parlamenta in ne napotuje na pravila nacionalnega prava.

41

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je obveznost lojalnega sodelovanja med evropskimi institucijami in nacionalnimi organi, kot je določena v členu 10 ES in omenjena v členu 19 Protokola in ki velja tako za nacionalne organe držav članic, ki delujejo v okviru svojih pristojnosti, kot za institucije Skupnosti, še posebej pomembna, ko se vzpostavi tako sodelovanje s sodnimi organi držav članic, ki so pristojni za zagotavljanje uporabe in spoštovanja prava Skupnosti v nacionalnem pravnem redu (glej zlasti sklep z dne 13. julija 1990 v zadevi Zwartveld in drugi, C-2/88 IMM, Recueil, str. I-3365, točka 17, in sodbo z dne v zadevi Roquette Frères, C-94/00, Recueil, str. I-9011, točka 93).

42

Ugotoviti je treba, da se ta dolžnost sodelovanja uporabi v okviru spora, kot je ta v postopkih v glavni stvari. Evropski parlament in nacionalni sodni organi morajo zato sodelovati, da bi se izognili vsakršnemu konfliktu pri razlagi in uporabi določb Protokola.

43

Če je bila zato vložena tožba proti evropskemu poslancu pred nacionalnim sodiščem in če je to obveščeno, da je uveden postopek za zaščito privilegijev in imunitete tega poslanca, kot je določen v členu 6(3) Poslovnika, mora navedeno sodišče prekiniti sodni postopek in Parlament zaprositi, naj v najkrajšem času poda svoje mnenje.

44

Če je nacionalno sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje absolutne imunitete, določene v členu 9 Protokola, jo morata to sodišče in Parlament upoštevati. Iz tega sledi, da slednji take imunitete ne more odvzeti in da mora navedeno sodišče torej zavrniti tožbo, vloženo proti zadevnemu evropskemu poslancu.

45

Po eni strani namreč člen 9 Protokola ne podeljuje takega pooblastila Parlamentu. Po drugi strani pa, ker je ta člen posebna določba, ki se uporabi v vsakem sodnem postopku, za katerega poslanec uživa imuniteto glede mnenj in glasov, podanih pri opravljanju poslanskih funkcij, njenega odvzema ni mogoče izvesti na podlagi člena 10, tretji odstavek, Protokola, ki se nanaša na imuniteto v sodnih postopkih, katerih predmet je akt, ki ni eden od tistih, na katere se nanaša navedeni člen 9. Iz tega sledi, da se za začetek sodnega postopka proti evropskemu poslancu lahko odvzame le zadnjenavedena imuniteta.

46

Glede na navedene ugotovitve je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba v primeru odškodninske tožbe, vložene proti evropskemu poslancu zaradi mnenj, ki jih je izrazil, pravila Skupnosti o imunitetah članov Parlamenta razlagati tako, da

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Pravila Skupnosti o imunitetah članov Evropskega parlamenta je treba v primeru odškodninske tožbe, vložene proti evropskemu poslancu zaradi mnenj, ki jih je izrazil, razlagati tako, da