Zadeva C-299/05

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije

„Ničnostna tožba – Socialna varnost – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Člena 4(2a) in 10a – Priloga IIa – Uredba (ES) št. 647/2005 – Posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“

Povzetek sodbe

1.        Ničnostna tožba – Roki – Prekluzija

(člen 230, peti odstavek, ES)

2.        Socialna varnost delavcev migrantov – Posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki – Pojem

(Uredba Sveta št. 1408/71, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 647/2005, člen 4(1)(a) in (2a)(a))

1.        Iz samega besedila zadnjega odstavka člena 230 ES in njegovega namena, ki je zagotoviti pravno varnost, izhaja, da postane akt, ki se glede na posamezni primer ni izpodbijal v dveh mesecih od njegove objave ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel, dokončen. Ta dokončnost se ne nanaša le na sam akt, ampak tudi na vse kasnejše akte, ki bi bili le potrdilni. Ta rešitev, ki je utemeljena z nujno pravno varnostjo, velja tako za posamične akte kot za tiste, ki imajo naravo predpisa, kakršen je uredba.

Po drugi strani, če je spremenjena določba uredbe, se lahko znova vloži tožba ne le zoper to določbo samo, ampak tudi zoper vse tiste, ki z njo tvorijo celoto, čeprav niso spremenjene.

(Glej točke od 28 do 30.)

2.        Prvič, v skladu s členom 4(2a)(a)(ii) Uredbe št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, spremenjeni in posodobljeni z Uredbo št. 118/97, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 647/2005, je dajatev mogoče opredeliti kot posebno le, če je namenjena zagotavljanju posebnega varstva invalidnih oseb in je tesno povezana s socialnim okoljem teh oseb v zadevni državi članici. Zato dajatev, ki nimajo samo te funkcije, ampak je njihov namen tudi zagotavljanje potrebne nege in nadzor teh oseb, če je potrebno v okviru njihove družine ali v specializirani ustanovi, ni mogoče opredeliti kot posebnih dajatev v smislu navedene določbe.

Drugič, na podlagi člena 4(2a)(a)(i) navedene uredbe je posebna dajatev v smislu te določbe določena glede na njen namen. Nadomestiti ali dopolniti mora dajatve socialne varnosti in imeti značilnosti socialne pomoči, upravičene z gospodarskimi in socialnimi razlogi, ter biti določena z ureditvijo, ki določa objektivna merila.

Po drugi strani je dajatev mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če se upravičencem dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje o osebnih potrebah, in če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71. Tako je cilj dajatev, dodeljenih objektivno, na podlagi zakonsko določenega položaja, ki so namenjene izboljšanju zdravstvenega stanja in življenja oseb, ki potrebujejo pomoč in postrežbo, predvsem dopolniti dajatve zdravstvenega zavarovanja in jih je treba šteti za „dajatve za bolezen“ v smislu člena 4(1)(a) navedene uredbe.

(Glej točke od 53 do 56 in 61.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 18. oktobra 2007(*)

„Ničnostna tožba – Socialna varnost – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Člena 4(2a) in 10a – Priloga IIa – Uredba (ES) št. 647/2005 – Posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“

V zadevi C‑299/05,

zaradi ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES, vložene 26. julija 2005,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo M.‑J. Jonczy, D. Martin in V. Kreuschitz, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata G. Ricci in M. A. Troupiotis, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo M. Veiga, J. Leppo in G. Curmi, zastopniki,

toženi stranki,

ob intervenciji:

Republike Finske, ki jo zastopajo T. Pynnä, J. Heliskoski in E. Bygglin, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Kraljevine Švedske, ki jo zastopata A. Kruse in R. Sobocki, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, ki ga zastopata E. O’Neill in C. Vajda, zastopnika,

intervenienti,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J. Makarczyk, P. Kūris, J.‑C. Bonichot (poročevalec), sodniki, in C. Toader, sodnica,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: J. Swedenborg, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. aprila 2007,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 3. maja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo predlaga, naj se za nične razglasijo določbe točke 2 Priloge I k Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 647/2005 z dne 13. aprila 2005 o spremembi uredb Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, in Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71 (UL L 117, str. 1), iz oddelkov pod naslovi „FINSKA“ (b), „ŠVEDSKA“ (c) in „ZDRUŽENO KRALJESTVO“ od (d) do (f).

 Pravni okvir

2        Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, spremenjeni in posodobljeni z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL 1997, L 28, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), kot je bila spremenjena z Uredbo št. 647/2005 (v nadaljevanju: spremenjena uredba št. 1408/71) za nekatere določbe te uredbe, zlasti o posebnih dajatvah, za katere se ne plačujejo prispevki, upošteva, kot izhaja iz uvodnih izjav Uredbe št. 647/2005, razlago Sodišča, zato da se olajša njihova uporaba. Uredba št. 647/2005 je bila sprejeta na predlog Komisije, zlasti zaradi sprememb Priloge IIa k Uredbi št. 1408/71 (v nadaljevanju: Priloga IIa).

3        V skladu s členom 1(u)(i) spremenjene uredbe št. 1408/71 pomeni izraz „družinske dajatve“ vse storitve ali denarne dajatve, namenjene kritju družinskih stroškov.

4        V skladu s členom 4(1)(h) se ta uredba uporablja za družinske dajatve.

5        Člen 4(2a) navedene uredbe določa:

„Ta člen se uporablja za posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki se dodelijo po pravnih predpisih, ki imajo zaradi svojega področja osebne veljavnosti, ciljev in/ali pogojev upravičenosti tako značilnosti zakonodaje socialne varnosti iz odstavka 1 kot tudi socialne pomoči.

‚Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki‘ so dajatve:

(a)      ki so namenjene:

(i)      zagotavljanju dodatnega, nadomestnega ali pomožnega zavarovanja proti tveganju, ki ga pokrivajo področja socialne varnosti iz odstavka 1 in ki osebam zagotavljajo minimalni dohodek za preživljanje ob upoštevanju gospodarskih in socialnih razmer v državi članici;

ali

(ii)      izključno posebni zaščiti za invalidne osebe, v tesni povezavi s socialnim okoljem te osebe v državi članici;

in

(b)      kadar financiranje poteka izključno iz obveznih davkov, namenjenih kritju splošnih javnih izdatkov, in pogoji za njihovo dodelitev in izračun niso odvisni od kakršnih koli prispevkov upravičenca. Vendar pa se dajatve, ki se izplačajo dodatno k prispevnim dajatvam, ne obravnavajo kot dajatve, za katere se plačujejo prispevki;

in

(c)      ki so naštete v Prilogi IIa.“

6        Te določbe so nadomestile naslednje:

„Ta uredba se uporablja tudi za posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki se zagotavljajo po zakonodaji ali sistemih, ki niso omenjeni v odstavku 1 ali izvzeti na podlagi odstavka 4, kadar so te dajatve namenjene:

(a)      za dodatno, nadomestno ali pomožno zavarovanje tveganj, ki so zajeta v področja socialne varnosti, iz odstavka 1(a) do (h);

ali

(b)      samo za posebno varstvo za invalide.“

7        Člen 10a spremenjene uredbe št. 1408/71 določa:

„1.      Določbe člena 10 in naslova III se ne uporabljajo za posebne denarne dajatve, za katere se ne plačuje prispevkov iz člena 4(2a). Osebe, za katere se ta uredba uporablja, prejemajo te dajatve izključno na ozemlju države članice, v kateri stalno prebivajo, v skladu z zakonodajo te države, v kolikor so take dajatve navedene v Prilogi IIa. Take dajatve na lastne stroške izplača nosilec v kraju stalnega prebivališča.“

 Dejansko stanje

8        V Prilogi IIa k Uredbi št. 1408/71 so naštete posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki jih osebe, za katere se ta uredba uporablja, na podlagi člena 10a te uredbe prejemajo le na ozemlju države članice, kjer stalno prebivajo.

9        Države članice niso ugovarjale predlogu Komisije za spremembo člena 4(2a) Uredbe št. 1408/71 z namenom jasnejše opredelitve posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki, na podlagi načel, ki jih je določilo Sodišče v sodbah z dne 8. marca 2001 v zadevi Jauch (C‑2l5/99, Recueil, str. I‑1901) in z dne 31. maja 2001 v zadevi Leclere in Deaconescu (C‑43/99, Recueil, str. I‑4265).

10      V skladu s to sodno prakso je mogoče na seznam iz Priloge IIa uvrstiti le dajatve, ki so obenem posebne in za katere se ne plačujejo prispevki.

11      Komisija je na podlagi preučitve vseh dajatev, ki bi jih bilo mogoče glede na merila iz člena 4(2a) Uredbe št. 1408/71 in razlago Sodišča opredeliti kot „posebne, za katere se ne plačujejo prispevki“, sestavila in predlagala nov seznam dajatev, ki bi bile lahko vključene v Prilogo IIa.

12      Na podlagi uporabe meril, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, Komisija v ta novi seznam ni vpisala:

–        dajatev, za katere velja člen 4(1)(b) Uredbe št. 1408/71, in sicer „invalidskih dajatev, vključno tistih, ki so namenjene vzdrževanju ali izboljšanju možnosti pridobivanja zaslužka“;

–        dajatev, namenjenih za invalidne otroke, katerih glavni namen je kritje dodatnih družinskih stroškov, ki jih ima gospodinjstvo zaradi nege invalidnega otroka;

–        dajatev za pomoč in postrežbo, ki jih je v opredelilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Jauch kot denarne dajatve za bolezen, katerih cilj je izboljšanje zdravstvenega stanja in življenja oseb, ki potrebujejo pomoč in postrežbo, čeprav te dajatve lahko krijejo samostojne vidike same bolezni.

13      Svet Evropske unije se je na predlog Republike Finske, Kraljevine Švedske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska vendarle odločil, da na seznam iz Priloge IIa, ki ga je predlagala Komisija, vključi naslednje dajatve: (v nadaljevanju, skupaj: sporne dajatve):

–        glede Finske otroški dodatek;

–        glede Švedske invalidski dodatek in dodatek za nego otrok s posebnimi potrebami;

–        glede Združenega kraljestva preživninski dodatek za pomoč invalidom (v nadaljevanju: DLA), dodatek za pomoč in postrežbo (v nadaljevanju: AA) in dodatek za nego (v nadaljevanju: CA).

14      Evropski parlament je ob drugem branju osnutka Uredbe o spremembah sprejel stališče Sveta in se seznanil z izjavo, s katero si je Komisija pridržala pravico, da zadevo predloži Sodišču in glede na okoliščine primera, na podlagi sodbe, ki bi jo to izreklo, predloži nov predlog sprememb seznama iz Priloge IIa.

15      Parlament in Svet sta 13. aprila 2005 ob upoštevanju predlogov treh držav članic, navedenih v točki 13 te sodbe, sprejela Uredbo št. 647/2005. Komisija predlaga, naj se Uredba razveljavi, ker so na seznamu iz Priloge IIa spremenjene uredbe št. 1408/71 (v nadaljevanju: spremenjena priloga IIa) navedene sporne dajatve.

16      Komisija namreč meni, da te različne dajatve ne izpolnjujejo pogojev, ki bi omogočali njihovo dodelitev le osebam s stalnim prebivališčem na ozemlju vsake izmed teh držav članic.

 Tožba

 Predlog za ponovno odprtje ustnega postopka

17      Združeno kraljestvo je v dopisu z dne 19. junija 2007 predstavilo stališča glede sklepnih predlogov generalne pravobranilke. Meni, da ni moglo odgovoriti na stališča, izražena v teh predlogih, na podlagi katerih bi morala biti navedba DLA na seznamu iz spremenjene priloge IIa razveljavljena v celoti, čeprav ni sporno, da del za „mobilnost“ tega dodatka izpolnjuje pogoje, na podlagi katerih se lahko šteje za posebno dajatev.

18      Združeno kraljestvo zato Sodišču predlaga, da ponovno odpre ustni postopek, da bi se lahko sklicevalo na sodno prakso Sodišča v zvezi z možnostjo razveljavitve dela določbe. V utemeljitev trditev se sklicuje na pravila v zvezi z razveljavitvijo dela določbe akta, na katera je opozorjeno v sodbi z dne 24. maja 2005 v zadevi Francija proti Parlamentu in Svetu (C-244/03, ZOdl., str. I-4021, točke od 13 do 15).

19      Sodišče lahko po uradni dolžnosti, na predlog generalnega pravobranilca ali na predlog strank v skladu s členom 61 Poslovnika odredi ponovno odprtje ustnega postopka, kadar meni, da ni dovolj poučeno ali da je o zadevi treba razsoditi na podlagi trditve, o kateri stranke niso razpravljale (glej sodbe z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi, C‑309/99, Recueil, str. I‑1577, točka 42, in z dne 14. decembra 2004 v zadevah Arnold André, C‑434/02, ZOdl., str. I‑11825, točka 27, in Swedish Match, C‑210/03, ZOdl., str. I‑11893, točka 25).

20      Vendar se je Komisija, prvič, v pisnih vlogah sklicevala na deljivost DLA, tako da bi lahko Združeno kraljestvo na to odgovorilo v intervencijski vlogi. Drugič, Sodišče meni, da ima na voljo vse potrebne elemente, da bi lahko odgovorilo na postavljena vprašanja.

21      Zato ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega postopka.

 Dopustnost

 Trditve strank

22      Parlament meni, da je rok iz člena 230 ES, ko je bila vložena tožba, že potekel. Meni, da je treba ta rok šteti od objave akta, s katerim je bila spremenjena Uredba št. 1408/71, ko so bile sporne dajatve prvič vključene na seznam iz Priloge IIa. Vendar so DLA, AA in CA v njem navedene od začetka veljavnosti Uredbe Sveta (EGS) št. 1247/92 z dne 30. aprila 1992 o spremembi Uredbe št. 1408/71 (UL L 136, str. 1), finski dodatek in švedske dajatve pa so bile na seznam dodane z Aktom o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 1994, C 241, str. 21, in UL 1995, L 1, str. 1).

23      Parlament zatrjuje, da zakonodajalec, z nadomestitvijo celotne Priloge IIa pri sprejemanju Uredbe št. 647/2005, namesto da bi se omejil le na vpis predvidenih sprememb vanjo, ni nameraval omogočiti izpodbijanja vpisa dajatev, ki so bile v tej prilogi že navedene.

24      Parlament priznava, da je zakonodajalec Skupnosti s členom 1(2) Uredbe št. 647/2005 spremenil besedilo člena 4(2a) Uredbe št. 1408/71. Vendar meni, da je šlo le za preoblikovanje opredelitve posebnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki. Po drugi strani pa naj vsebina prejšnje opredelitve ne bi bila spremenjena. V utemeljitev svojega stališča poudarja, da je Sodišče izreklo zgoraj navedeni sodbi Jauch ter Leclere in Deaconescu na podlagi preučitve in razlage določb zadnjenavedenega člena v različici pred spremembami, uvedenimi z Uredbo št. 647/2005.

25      Parlament torej meni, da so bila uporabljena merila, preoblikovana z Uredbo št. 647/2005, že del elementov, na podlagi katerih so urejene te dajatve in da jih je zakonodajalec le vključil v samo besedilo člena 4(2a) spremenjene uredbe št. 1408/71.

26      Komisija meni, da je zakonodajalec Skupnosti s sprejetjem novega besedila sekundarne zakonodaje, čeprav ni spremenil vsebine priloge, sprejel novo „odločitev“ glede te priloge. To naj bi veljalo še toliko bolj, ko ga je Komisija opozorila na dejstvo, da je postala stara priloga, upoštevajoč sodno prakso Sodišča, delno neskladna s pravom Skupnosti.

27      Ta nova odločitev bi bila tako lahko podvržena nadzoru Sodišča, ne da bi bilo v okviru ničnostne tožbe mogoče trditi, da je sporen del besedila ostal nespremenjen.

 Presoja Sodišča

28      V skladu z zadnjim odstavkom člena 230 ES je treba ničnostno tožbo vložiti v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.

29      Iz samega besedila te določbe in njenega namena, ki je zagotoviti pravno varnost, izhaja, da postane akt, ki se v tem roku ni izpodbijal, dokončen. Ta dokončnost se ne nanaša le na sam akt, ampak tudi na vse kasnejše akte, ki bi bili le potrdilni. Ta rešitev, ki je utemeljena z nujno pravno varnostjo, velja tako za posamične akte kot za tiste, ki imajo naravo predpisa, kakršna je uredba.

30      Po drugi strani, če je spremenjena določba uredbe, se lahko znova vloži tožba ne le zoper to določbo samo, ampak tudi zoper vse tiste, ki z njo tvorijo celoto, čeprav niso spremenjene.

31      Na podlagi teh načel je tožba Komisije dopustna.

32      Besedilo člena 4(2a) spremenjene uredbe št. 1408/71 je namreč vsebinsko različno od prejšnjega besedila in očitno spreminja obseg tega člena, pri čemer okoliščina, na katero se sklicuje Parlament, da je Sodišče prejšnje besedilo razlagalo v smislu, ki ustreza novemu besedilu, ne pomeni, da to potrjuje staro besedilo. Vendar je bila ta sprememba sprejeta ravno zato, da bi se ponovno opredelila vsebina seznama dajatev, ki jih ni mogoče izplačevati v tujino, iz Priloge IIa.

33      Iz tega izhaja, da člen 4(2a) spremenjene uredbe št. 1408/71 skupaj s seznamom iz spremenjene priloge IIa tvori celoto, kar prav tako izhaja iz samih pojmov člena 10a navedene uredbe, ki določa, da „osebe, za katere se ta uredba uporablja, prejemajo [posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, iz člena 4(2a)] izključno na ozemlju države članice, v kateri stalno prebivajo, v skladu z zakonodajo te države, v kolikor so take dajatve navedene v [spremenjeni] Prilogi IIa.“

34      Tožba Komisije je zato dopustna.

 Temelj

35      Komisija v utemeljitev tožbe navaja le en tožbeni razlog. Navaja, da je v Uredbi št. 647/2005 pravo uporabljeno nepravilno, ker se sporne dajatve na podlagi vpisa na seznam iz spremenjene priloge IIa štejejo za posebne dajatve.

 Trditve strank

36      Komisija glede finskega otroškega dodatka priznava, da ta dajatev lahko spodbuja vključevanje otroka s posebnimi potrebami v njegovo socialno okolje, vendar meni, da ta služi tudi kritju stroškov za družino tega otroka, ki nastanejo zaradi njegove invalidnosti ali bolezni. Vendar naj bi Sodišče razsodilo, da dajatev, namenjena razbremenitvi stroškov, ki nastanejo zaradi nege otrok, sodi v kategorijo družinskih dajatev, opredeljenih v členu 1(u)(i) Uredbe št. 1408/71, in se nanaša na tveganje, navedeno v členu 4(1)(h) te uredbe (sodbi z dne 15. marca 2001 v zadevi Offermanns, C‑85/99, Recueil, str. I‑2261, in z dne 7. novembra 2002 v zadevi Maaheimo, C‑333/00, Recueil, str. I‑10087).

37      Komisija meni, da na podlagi dejstva, da je ta dajatev dodeljena na podlagi individualne presoje potreb otroka s posebnimi potrebami ali bolnega otroka, ni mogoče spremeniti narave te dajatve.

38      Komisija glede švedskega dodatka za nego otrok s posebnimi potrebami podaja enako utemeljevanje, kot ga je podala glede finskega otroškega dodatka, ki sta si s švedskim dodatkom zelo podobna. Meni, da bi se morala švedska dajatev iz istih razlogov upoštevati kot „družinska dajatev“ v smislu člena 1(u)(i) spremenjene uredbe št. 1408/71.

39      Komisija glede švedskega invalidskega dodatka meni, da je njegov namen predvsem nadomestitev dodatnih stroškov, ki jih ima lahko oseba zaradi invalidnosti, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja in kakovosti življenja, kot oseba, ki potrebuje pomoč in postrežbo.

40      Zato bi jo bilo treba glede na zgoraj navedeno sodbo Jauch šteti za „dajatev za bolezen“ v smislu člena 4(1)(a) spremenjene uredbe št. 1408/71.

41      Komisija glede DLA, AA in CA meni, da je namen teh dajatev predvsem nadomestitev dodatnih stroškov, ki jih ima lahko oseba zaradi invalidnosti, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja in kakovosti življenja, kot oseba, ki potrebuje pomoč in postrežbo. Kot je poudarilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Jauch, te dajatve dopolnjujejo dajatve zdravstvenega zavarovanja.

42      V teh okoliščinah bi bilo treba te dajatve, ne glede na njihove posebnosti, šteti za „dajatve za bolezen“ v smislu člena 4(1)(a) spremenjene uredbe št. 1408/71.

43      Svet, Parlament, Republika Finska, Kraljevina Švedska in Združeno kraljestvo menijo, da so te dajatve glede na posebne značilnosti, zlasti njihove sestavne dele, namen in pogoje za njihovo dodelitev, „posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“, ker ustrezajo merilom, opredeljenim v členu 4(2a) spremenjene uredbe št. 1408/71, kot jih je razlagalo Sodišče.

44      Te institucije in države članice trdijo, da mora imeti dajatev za to, da se šteje za „posebno“, značilnosti, na podlagi katerih istočasno sodi v sisteme socialne varnosti in socialne pomoči, zaradi kategorij oseb, za katere velja, njenih ciljev in načina uporabe. Vendar naj bi bile sporne dajatve sorodne pravicam do socialne pomoči, ker pojem potreba pomeni bistveno merilo in ker pogoji za upravičenost ne temeljijo na seštevanju delovnih dob ali prispevkov, medtem ko naj bi bile po drugih značilnostih tako podobne dajatvam socialne varnosti, ker pristojni organi niso imeli pooblastila za odločanje po prostem preudarku glede dodeljevanja takih dajatev in zaradi dejstva, da naj bi njihova dodelitev določala zakonski položaj upravičencev.

45      Sporne dajatve naj bi bile torej „mešane“ dajatve, za katere Svet meni, da so tesno povezane z gospodarskim in socialnim položajem treh zadevnih držav članic.

46      Stališče, ki ga je sprejelo Sodišče v sodbi z dne 5. marca 1998 v zadevi Molenaar (C‑160/96, Recueil, str. I‑843) in v zgoraj navedenih sodbah Jauch ter Leclere in Deaconescu, naj ne bi spremenilo te presoje, ker naj bi bile značilnosti in pogoji za dodelitev dajatev, ki so bile predmet teh zadev, bistveno drugačne od tistih, ki jih imajo sporne dajatve.

47      Parlament poleg tega meni, da okoliščina, da bi bile lahko z nekaterih njihovih vidikov opredeljene kot dajatve socialne varnosti, ni v neskladju z njihovo naravo posebne dajatve.

48      Tak pristop naj bi izhajal iz sodbe z dne 29. aprila 2004 v zadevi Skalka (C‑160/02, Recueil, str. I-5613, točka 25), na podlagi katere je posebna dajatev v smislu člena 4(2a) Uredbe št. 1408/71 določena glede na njen namen. Nadomestiti ali dopolniti mora dajatev socialne varnosti in imeti značilnosti socialne pomoči, upravičene z gospodarskimi in socialnimi razlogi, ter biti določena z ureditvijo, ki določa objektivna merila.

49      Povedano drugače, dajatev bi lahko hkrati sodila v odstavka 1 in 2a člena 4 spremenjene uredbe št. 1408/71.

50      Združeno kraljestvo opozarja, da je Sodišče v sodbah z dne 4. novembra 1997 v zadevi Snares (C‑20/96, Recueil, str. I‑6057) in z dne 11. junija 1998 v zadevi Partridge (C‑297/96, Recueil, str. I‑3467) že razsodilo, da sta DLA in AA dodatka, za katera velja člen 4(2a)(b) Uredbe št. 1408/71.

 Presoja Sodišča

51      Iz besedila in sistematike člena 4 spremenjene uredbe št. 1408/71 izhaja, da dajatev ne more biti opredeljena hkrati kot družinska in posebna. Družinske dajatve so namreč določene v odstavku 1 tega člena, medtem ko so posebne dajatve določene v njegovem odstavku 2(a), to razlikovanje pa omogoča opredelitev sistemov, v katera sodita obe kategoriji dajatev (v tem smislu glej sodbo z dne 21. februarja 2006 v zadevi Hosse, C‑286/03, ZOdl., str. I-1771, točki 36 in 37, in navedeno sodno prakso).

52      Ugotoviti je torej treba, ali so sporne dajatve, navedene na seznamu iz spremenjene priloge IIa, posebne, upoštevajoč da dejstvo, da za njih ni treba plačevati prispevkov, ni sporno.

53      Prvič, v skladu s členom 4(2a)(a)(ii) spremenjene uredbe št. 1408/71 je dajatev mogoče opredeliti kot posebno le, če je namenjena zagotavljanju posebnega varstva invalidnih oseb in je tesno povezana s socialnim okoljem teh oseb v zadevni državi članici.

54      V obravnavani zadevi sporne dajatve nimajo le te funkcije. Če namreč neizpodbitno spodbujajo samostojnost oseb, ki jih prejemajo, in zagotavljajo varstvo invalidov v njihovem nacionalnem socialnem okolju, potem je njihov cilj tudi zagotavljanje potrebne nege in nadzora teh oseb, če je potrebno v okviru njihove družine ali v specializirani ustanovi. Zato jih ni mogoče opredeliti kot posebne dajatve v smislu člena 4(2a)(a)(ii) spremenjene uredbe št. 1408/71.

55      Drugič, poleg posebnega primera, navedenega v prejšnjih točkah, je na podlagi člena 4(2a)(a)(i) spremenjene uredbe št. 1408/71 posebna dajatev v smislu te določbe določena glede na njen namen. Nadomestiti ali dopolniti mora dajatve socialne varnosti in imeti značilnosti socialne pomoči, upravičene z gospodarskimi in socialnimi razlogi, ter biti določena z ureditvijo, ki določa objektivna merila (glej sodbo z dne 6. julija 2006 v zadevi Kersbergen-Lap in Dams-Schipper, C‑154/05, ZOdl., str. I-6249, točka 30, in navedeno sodno prakso).

56      Po drugi strani je dajatev mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če se upravičencem dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje o osebnih potrebah, in če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71 (sodbe z dne 27. marca 1985 v zadevi Hoeckx, C‑249/83, Recueil, str. 973, točke od 12 do 14; z dne 20. junija 1991 v zadevi Newton, C‑356/89, Recueil, str. I‑3017; z dne 16. julija 1992 v zadevi Hughes, C‑78/91, Recueil, str. I‑4839, točka 15, in zgoraj navedeni sodbi Molenaar, točka 20, in Jauch, točka 25). Sodišče je na podlagi te sodne prakse, ki upošteva sestavne dele dajatev nemškega zavarovanja za pomoč in postrežbo, v točki 25 zgoraj navedene sodbe Molenaar razsodilo, da je treba navedene dajatve šteti za „dajatve za bolezen“ v smislu člena 4(1)(a) Uredbe št. 1408/71, v točki 36 iste sodbe pa, da za „denarne dajatve“ zdravstvenega zavarovanja, določene zlasti v členu 19(1)(b) navedene uredbe (prav tako glej zgoraj navedeno sodbo Jauch, točka 25).

57      Prvič, namen finskih in švedskih otroških dodatkov je, po trditvah samih zadevnih vlad, omogočiti staršem otrok s posebnimi potrebami zagotavljanje njihove nege, nadzora in morebiti ponovne vzgoje. Na Finskem so določeni z zakonom o otroških dodatkih (laki lapsen hoitotuesta) in na Švedskem z zakonom o socialni varnosti (lag om allmän försäkring).

58      Okoliščina, da naj upravičenost do teh dodatkov ne bi bila odvisna od delovne dobe ali prispevkov, da naj bi se dodatki priznali za vsak primer posebej glede na potrebe otroka in merila, določena z zakonom, in da naj bi poleg tega tvorili celoto dajatev in storitev, namenjenih invalidnim osebam, in bili zaradi tega tesno povezani z gospodarskimi in socialnimi razmerami zadevnih držav članic, ne more vplivati na njihov glavni cilj, ki pa je medicinski.

59      Ker je zato treba te dodatke opredeliti kot dajatve za bolezen, Komisija utemeljeno meni, da je v Uredbi št. 647/2005 napačno uporabljeno pravo, ker so ti navedeni na seznamu iz spremenjene priloge IIa, ki je namenjena le posebnim dajatvam, za katere se ne plačujejo prispevki.

60      Drugič, glede švedskega invalidskega dodatka zlasti iz pojasnil švedske vlade izhaja, da je ta dajatev, določena z zakonom o invalidskem dodatku in dodatku za nego (lag om handickappersättning och vårdbigrad), namenjena invalidom, katerih omejitev mobilnosti nastopi med 19. in 65. letom. Namenjena je financiranju pomoči tretje osebe ali omogočanju kritja stroškov invalidne osebe, nastalih zaradi njene bolezni in izboljšanja zdravstvenega stanja in tudi kvalitete življenja te osebe kot osebe, ki potrebuje pomoč in postrežbo.

61      Vendar je cilj dajatev, dodeljenih objektivno, na podlagi zakonsko določenega položaja, ki so namenjene izboljšanju zdravstvenega stanja in življenja oseb, ki potrebujejo pomoč in postrežbo, predvsem dopolniti dajatve zdravstvenega zavarovanja in jih je treba šteti za „dajatve za bolezen“ v smislu člena 4(1)(a) Uredbe št. 1408/71 (zgoraj navedene sodbe Molenaar, točki 24 in 25; Jauch, točka 28, in Hosse, točka 38).

62      Švedski invalidski dodatek, ki ima te značilnosti in ta cilj, je treba zato opredeliti kot dajatev za bolezen, kot je razsodilo Sodišče v zgoraj navedenih sodbah Molenaar, Jauch ali Hosse, čeprav je sistem, ki ga določa švedska zakonodaja, drugačen od tistega, ki ureja dodatke v teh zadevah.

63      V nasprotju s tem, kar trdi Kraljevina Švedska, okoliščina, da mora zmanjšanje delovnih sposobnosti trajati precej časa in da mora nastopiti pred 65. letom starosti, ne more spremeniti namena švedskega invalidskega dodatka, ki je zadovoljevanje potreb, ki izhajajo iz invalidnosti, in varovanje pred tveganjem, ki ga povzroča bolezen, ki izvira iz invalidnosti.

64      Zato Komisija utemeljeno trdi, da je v Uredbi št. 647/2005 napačno uporabljeno pravo, ker je ta dodatek naveden na seznamu iz spremenjene priloge IIa, ki je namenjena le posebnim dajatvam, za katere se ne plačujejo prispevki.

65      Tretjič, DLA, AA in CA imajo vsi, čeprav DLA le delno, značilnosti dodatkov za pomoč in postrežbo.

66      Po mnenju Združenega kraljestva so te dajatve posebne, njihov namen pa je pomagati pri spodbujanju samostojnosti in socialne vključenosti invalidnih oseb in tem prav tako čim bolje omogočiti življenje, ki je podobno življenju neinvalidnih oseb. Potreba po pomoči je merilo, ki določa pravico do teh dajatev. Pravica do DLA ali AA ni odvisna od nezmožnosti za delo, tri zadevne dajatve pa se dodelijo neodvisno od višine dohodka njihovih upravičencev, pri čemer se njihova stopnja lahko spreminja.

67      V nasprotju s tem, kar trdi Združeno kraljestvo, se lahko samo DLA šteje za dajatev, ki vsebuje sestavni del socialne pomoči. Edini namen drugih dveh dajatev je podoben tistemu pri švedskem invalidskem dodatku, in sicer kar najbolj pomagati invalidni osebi pri premagovanju njene invalidnosti pri vsakodnevnih dejavnostih.

68      Zato je treba te tri dodatke in tudi predhodne šteti za dajatve za bolezen, čeprav se del DLA nanaša na mobilnost.

69      Kot poleg tega poudarja Komisija, bi bilo namreč del za „mobilnost“ DLA, ki bi ga lahko šteli za posebno dajatev, za katero se ne plačujejo prispevki, mogoče ločiti, tako da bi se na seznamu iz spremenjene priloge IIa navedel le ta del, če bi se Združeno kraljestvo odločilo uvesti dodatek, ki bi se nanašal le na ta del.

70      Dejstvo, da namen DLA, AA in CA, v nasprotju z zadevno dajatvijo v zgoraj navedenih sodbah Jauch in Hosse, ni le dopolnjevanje dajatev zdravstvenega zavarovanja, ne vpliva na opredelitev teh dodatkov.

71      Poleg tega okoliščina, da je Sodišče v zgoraj navedenih sodbah Snares in Partridge razsodilo, da sta bila DLA in AA glede na takratni pravni okvir dodatka, za katera je veljal člen 4(2a)(b) Uredbe št. 1408/71, ne vpliva na vsebinsko preučitev teh dodatkov, ki jo lahko v okviru kasnejšega pravnega okvira na podlagi zgoraj navedene sodbe Jauch izvede Sodišče.

72      Iz tega izhaja, da Komisija utemeljeno trdi, da je v Uredbi št. 647/2005 napačno uporabljeno pravo, ker so DLA, AA in CA navedeni na seznamu iz spremenjene priloge IIa, ki je namenjena le posebnim dajatvam, za katere se ne plačujejo prispevki.

73      Glede na navedeno izhaja, da se je v določbah točke 2 Priloge I k Uredbi št. 647/2005, v oddelkih pod naslovi „Finska“ (b), „Švedska“ (c) in „Združeno kraljestvo“ od (d) do (f) napačno uporabilo pravo in jih je treba zato razveljaviti.

 Časovni učinki te sodbe

74      Vendar mora Sodišče ugotoviti, da bi preprosta razveljavitev vpisa DLA na seznam iz spremenjene priloge IIa prisilila Združeno kraljestvo, da odobri del za „mobilnost“ te dajatve nedoločenemu številu upravičencev v vsej Evropski uniji, čeprav narave tega dela DLA kot dajatve, za katero se plačujejo prispevki, ni mogoče izpodbijati in bi bil ta lahko zakonito vpisan na navedeni seznam kot dajatev, ki je ni mogoče izplačevati v tujino.

75      Sodišče lahko na podlagi te okoliščine izvrši svojo pristojnost, ki mu jo izrecno priznava člen 231, drugi pododstavek, ES v primeru razveljavitve uredbe, tako da začasno ohrani učinke vpisa DLA, ki se nanaša le na njegov del za „mobilnost“, da se bodo lahko v razumnem roku sprejeli ustrezni ukrepi za vpis tega dela v spremenjeno prilogo IIa.

 Stroški

76      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Sodišče v skladu s členom 69(3), prvi pododstavek, tega poslovnika, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške. Ker Parlament in Svet s predlogi nista uspela, morata vsak nositi svoje stroške in vsak v enakem delu stroške Komisije. V skladu s členom 69(4) Poslovnika države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Določbe točke 2 Priloge I k Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 647/2005 z dne 13. aprila 2005 o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, in Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71, v oddelkih pod naslovi „Finska“ (b), „Švedska“ (c) in „Združeno Kraljestvo“ od (d) do (f), se razveljavijo.

2)      Učinki vpisa preživninskega dodatka za invalide v oddelku pod naslovom „Združeno kraljestvo“ (d) Priloge IIa k Uredbi Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, spremenjeni in posodobljeni z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 647/2005, se ohranijo le glede dela za „mobilnost“ tega dodatka, da se bodo lahko v razumnem roku sprejeli ustrezni ukrepi za vpis tega dela v navedeno prilogo.

3)      Evropski parlament in Svet Evropske unije nosita svoje stroške in v enakem delu stroške Komisije Evropskih skupnosti.

4)      Republika Finska, Kraljevina Švedska in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosijo svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: francoščina.