Zadeva C-206/04 P

Mülhens GmbH & Co. KG

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Pritožba – Znamka Skupnosti – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 – Verjetnost zmede – Besedna znamka ZIRH – Ugovor imetnika znamke Skupnosti SIR“

Povzetek sodbe

1.        Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(1)(b))

2.        Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor nad presojo dejstev, ki jih je Sodišču prve stopnje predložilo Sodišče – Izključitev, razen ob izkrivljanju

(člen 225 ES, Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

1.        Pri presoji verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti med dvema znakoma, ki si na vidni in pojmovni ravni nista podobna, ampak sta si podobna na slušni ravni v določenih državah, ni izključeno, da bi lahko že podobnost znamk na slušni ravni ustvarila verjetnost zmede v smislu navedene določbe. Vendar je treba obstoj take verjetnosti ugotoviti v okviru celovite presoje v zvezi s pojmovno, vidno in slušno podobnostjo med zadevnimi znaki. V tem pogledu je presoja morebitne slušne podobnosti zgolj eden od upoštevnih dejavnikov v navedeni celoviti presoji, zato ni nujno, da obstaja verjetnost zmede, vselej ko se ugotovi samo slušna podobnost med znakoma.

Poleg tega se pri navedeni celoviti presoji lahko ugotovi, da lahko pojmovne in vidne razlike med znakoma nevtralizirajo slušne podobnosti med njima, če ima vsaj ena od znamk z vidika upoštevne javnosti jasen in določen pomen, tako da bi ga ta javnost lahko neposredno razumela.

(Glej točke od 19 do 22 in 35.)

2.        Iz člena 225(1), drugi pododstavek, ES in iz člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje je zato edino pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva in presodi dokaze. Presoja dejstev in dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

(Glej točki 28 in 41.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 23. marca 2006(*)

„Pritožba – Znamka Skupnosti – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 – Verjetnost zmede – Besedna znamka ZIRH – Ugovor imetnika znamke Skupnosti SIR“

V zadevi C-206/04 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropskih skupnosti, vložene 6. maja 2004,

Mülhens GmbH & Co. KG, s sedežem v Kölnu (Nemčija), ki jo zastopata T. Schulte-Beckhausen in C. Musiol, odvetnika,

tožeča stranka,

drugi stranki v postopku sta

Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata S. Laitinen in A. von Mühlendahl, zastopnika,

tožena stranka v postopku na prvi stopnji,

Zirh International Corp., s sedežem v New Yorku (Združene države Amerike), ki jo zastopa L. Kouker, odvetnik,

intervenient na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, N. Colneric, sodnica, J. N. Cunha Rodrigues, M. Ilešič (poročevalec) in E. Levits, sodniki,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. oktobra 2005,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 10. novembra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Mülhens GmbH & Co. KG s pritožbo zahteva razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 3. marca 2004 v zadevi Mülhens proti UUNT – Zirh International Corp. (ZIRH) (T‑355/02, Recueil, str. II-791, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo na razveljavitev odločbe drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 1. oktobra 2002 (zadeva R 247/2001‑3), s katero je ta zavrnil ugovor, ki ga je tožeča stranka vložila proti zahtevi za registracijo besednega znaka „ZIRH“ (v nadaljevanju: sporna odločba).

 Pravni okvir

2        Člen 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1) določa:

„Ob ugovoru imetnika prejšnje znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih:

[…]

(b)    če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka; verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.“

3        Člen 8(2) te uredbe določa:

„Za namen odstavka 1 izraz ‚prejšnje znamke‘ pomeni:

(a)   znamke naslednje vrste z datumom zahtev za registracijo, ki predhodi datumu zahteve za registracijo znamke Skupnosti, ob upoštevanju, če je to primerno, predhodnih pravic, ki se zahtevajo v zvezi s to znamko;

(i)   znamke Skupnosti;

[…]“

4        Člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 v bistvu uporablja enake izraze kot člen 4(1)(b) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1).

 Dejansko stanje

5        Zirh International Corp. (v nadaljevanju: Zirh Corp.) je 21. septembra 1999 pri UUNT zahtevala registracijo besednega znaka „ZIRH“ kot znamke Skupnosti za proizvode in storitve iz razredov 3, 5 in 42 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen (v nadaljevanju: Nicejski aranžma).

6        Tožeča stranka je 24. maja 2000 vložila ugovor na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 proti registraciji znamke za vse proizvode in storitve, določene v zahtevi. Ta ugovor je temeljil na obstoju prejšnje znamke Skupnosti, namreč mešane besedne in figurativne znamke, sestavljene iz besednega elementa „SIR“ in heraldične podobe, ki je bila registrirana za proizvode iz razreda 3 v smislu Nicejskega aranžmaja in ustreza opisu: „Parfumerijski izdelki, eterična olja, kozmetična sredstva, losioni za lase, sredstva za čiščenje zob, mila“ (v nadaljevanju: prejšnja znamka).

7        Ta ugovor je oddelek za ugovore UUNT z odločbo z dne 29. junija 2001 zavrnil, pri čemer je predvsem menil, da, čeprav bi se zadevni proizvodi in storitve tržili po istih distribucijskih kanalih ali na istih prodajnih mestih, lahko razlike med dvema znamkama očitno prevladajo nad slušno podobnostjo, ki lahko obstaja med tema znamkama v določenih uradnih jezikih Evropske unije, tako da ni verjetnosti zmede med navedenima znamkama.

8        Tožeča stranka se je 10. julija 2001 pritožila zoper to odločbo pred drugim odborom za pritožbe UUNT, ki je s sporno odločbo zavrnil pritožbo ter potrdil odločbo oddelka za ugovore, katerega obrazložitev je sprejel.

 Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

9        Z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prejelo 4. decembra 2002, je tožeča stranka vložila tožbo na razveljavitev izpodbijane odločbe na podlagi enega samega tožbenega razloga, in sicer zaradi kršitve pojma verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

10      Sodišče prve stopnje je najprej v točkah od 33 do 43 izpodbijane sodbe spomnilo na upoštevne določbe in ustrezno sodno prakso na področju verjetnosti zmede s prejšnjo znamko.

11      Nato je Sodišče prve stopnje začelo splošno presojo celote upoštevnih dejavnikov, pri čemer je upoštevalo zlasti njihove razlikovalne in prevladujoče elemente, na podlagi katerih je menilo, da se slušna podobnost med zadevnimi znamkami v veliki meri nevtralizira. Sodišče prve stopnje se je izrazilo tako:

„44   Glede vidne primerjave znamk v sporu je treba ugotoviti, prvič, da gre za pomembne razlike v videzu, čeprav imajo besedni elementi teh dveh znamk skupni drugo in tretjo uporabljeno črko, namreč črki ‚ir‘. Prvi črki, ki sta ‚s‘ oziroma ‚z‘, sta dejansko različni. Poleg tega sta navedena besedna elementa sestavljena iz različnega števila črk, saj črkama ‚ir‘ v prijavljeni znamki sledi črka ‚h‘. Besedni znak prejšnje znamke je sicer povezan s heraldično podobo, medtem ko je prijavljena znamka oblikovana samo iz besednega znaka, ki je sestavljen iz navadnih črk. Zato pri presoji videza vseh zadevnih znakov obstoj posameznih elementov vsakega znaka daje splošni vtis, da je vsak znak drugačen.

45     V zvezi s fonetično podobnostjo UUNT ne izpodbija, da so si besedni elementi, ki jih vsebujeta ti znamki, podobni v določenih uradnih jezikih Evropske unije. Dejansko, kot pravilno trdi UUNT v točki 26 odgovora na pritožbo, bi se v številnih državah članicah prejšnja znamka najverjetneje izgovarjala po angleško, saj je ‚sir‘ sloviti angleški izraz, ki bi bil lahko znan tudi javnosti, ki ni angleško govoreča. Čeprav se lahko prijavljena znamka Skupnosti izgovori različno v različnih jezikih, je treba upoštevati, da sta si, kot priznava UUNT, zadevni znamki fonetično podobni vsaj v angleško govorečih državah in Španiji, ker razlike med angleško oziroma špansko izgovarjavo niso posebno izrazite. Na fonetični ravni je treba zato znamki obravnavati kot podobni v teh državah.

46     V zvezi s pojmovno primerjavo spornih znamk tožeča stranka na tem mestu ne izpodbija ugotovitev UUNT. Dejansko, kot pravilno trdi UUNT, ne obstaja pojmovna podobnost, ker se zdi verjetno, da bo povprečni potrošnik držav članic pomislil na angleško besedo ‚sir‘ zaradi razširjenega poznavanja tega izraza v Evropi. Ker izraz ‚zirh‘ nima očitnega pomena v nobenem od enajstih uradnih jezikov Evropske unije, bo zato širša javnost zaznavala besedo ‚zirh‘ kot neologizem. Zato je treba ugotoviti, da na pojmovni ravni ni podobnosti med znamkama.

47     Ugotoviti je treba, da med znamkama SIR in ZIRH ni podobnosti niti na vidni niti na pojmovni ravni. Na fonetični ravni sta si zadevni znamki podobni v določenih državah. V zvezi s tem je pomembno ugotoviti, da bi lahko v skladu s sodno prakso že sama izključitev fonetične podobnosti znamk ustvarila verjetnost zmede (sodba [Sodišča z dne 22. junija 1999] v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, [C‑342/97, Recueil, str. I-3819], točka 28, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. januarja 2003 v zadevi Mystery Drinks proti UUNT – Karlsberg Brauerei (MYSTERY), T-99/01, Recueil, str. II‑43, točka 42].

48     Torej, kot je bilo že opozorjeno v točkah 39 in 42, je treba v tem primeru opraviti celotno presojo vseh upoštevnih dejavnikov na podlagi celotnega vtisa, ki ga dajeta zadevni znamki, pri čemer je treba upoštevati predvsem njune razlikovalne in prevladujoče elemente.

49     Dejansko se lahko v skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje fonetične podobnosti nevtralizirajo s pojmovnimi razlikami, ki ločujejo zadevni znamki. Taka nevtralizacija zahteva, da ima vsaj ena od zadevnih znamk jasen in določen pomen z vidika upoštevne javnosti, tako da ga lahko ta javnost takoj razume (sodba [Sodišča prve stopnje z dne 14. oktobra 2003 v zadevi Phillips-Van Heusen proti UUNT – Pash Textilvertrieb und Einzelhandel (BASS), T-292/01, Recueil, str. II-4335], točka 54).

50     V tej zadevi to velja v zvezi z besednim elementom prejšnje znamke SIR, kot izhaja iz točke 46. Te analize ni mogoče ovreči z dejstvom, da ta besedni znak ne določa nobene značilnosti izdelkov, za katere se je registrirala ta znamka. Dejansko ta okoliščina upoštevni javnosti ne preprečuje, da bi takoj razumela pomen tega besednega elementa prejšnje znamke. Zadošča, da bi ena od zadevnih znamk imela tak pomen, da bi se fonetične podobnosti, ki obstajajo med tema znamkama, v veliki meri nevtralizirale, če druga znamka ne bi imela takega pomena ali bi imela le popolnoma drugačen pomen (glej v tem smislu [zgoraj navedeno] sodbo BASS, točka 54).

51     V tej zadevi je ta nevtralizacija potrjena z dejstvom, da sta znamki SIR in ZIRH tudi vidno drugačni. V tem smislu je treba poudariti, kot je UUNT primerno izpostavil, da ima stopnja fonetične podobnosti med znamkama zmanjšano pomembnost pri proizvodih, ki se tržijo tako, da upoštevna javnost navadno ob nakupu opazi znamko, ki jih označuje tudi na viden način (glej v tem smislu [zgoraj navedeno] sodbo BASS, točka 55).

52     Tako je v primeru spornih proizvodov v tej zadevi, kar je v nasprotju s trditvami tožeče stranke. Dejansko trditve tožeče stranke, na podlagi katerih se proizvodi, določeni s prejšnjo znamko, ne prodajajo izključno na podlagi njihovega videza, in na podlagi katerih so pomembni kanali za trženje proizvodov tožeče stranke parfumerije, frizerski saloni in kozmetični saloni, ne ovržejo tega zaključka.

53     V zvezi s tem je treba opozoriti, da tožeča stranka na noben način ni dokazala, da se njeni proizvodi navadno tržijo tako, da javnost vidno ne zaznava znamke. Dejansko je tožeča stranka zadovoljna s trditvijo, da obstaja običajen kanal trženja prek parfumerij, frizerskih in kozmetičnih salonov, tako da potrošnik proizvoda ne more dobiti neposredno, temveč samo s posredovanjem prodajalca.

54     Tudi če se domneva, da lahko parfumerije ter frizerski in kozmetični saloni oblikujejo pomembne kanale trženja proizvodov tožeče stranke, se ugotovi, da so tudi na teh krajih proizvodi na splošno ponujeni na policah tako, da potrošnikom omogočajo vidni pregled. Zato, tudi če ni izključeno, da bi se lahko zadevni proizvodi prodajali tudi na podlagi ustnega naročila, se ta način ne bi obravnaval kot običajen način trženja teh proizvodov.“

12      Zato je Sodišče prve stopnje v točki 55 izpodbijane sodbe sklenilo, da stopnja podobnosti med zadevnima znamkama ni dovolj velika, da bi presodilo, da bi javnost lahko mislila, da zadevni proizvodi prihajajo iz istega podjetja ali, odvisno od primera, iz ekonomsko povezanih podjetij, in je posledično zavrnilo tožbo tožeče stranke.

 Pritožba

13      Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in sporno odločbo in UUNT naloži plačilo stroškov. V podporo svoji pritožbi je navedla en sam pritožbeni razlog, ki vsebuje dva dela, ki izhajata iz kršitve člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94. Vsak izmed dveh delov navaja različna očitka.

14      UUNT in Zirh Corp. predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov tožeči stranki.

 Prvi del edinega pritožbenega razloga (verjetnost zmede)

 Prvi očitek

–       Trditve strank

15      Tožeča stranka trdi, da delna podobnost in delna enakost med zadevnimi proizvodi in storitvami na eni strani ter slušna podobnost med zadevnima znamkama na drugi strani vodijo do zaključka o obstoju verjetnosti zmede med tema znamkama. Po mnenju tožeče stranke, ki se v zvezi s tem sklicuje na točko 28 zgoraj navedene sodbe Lloyd Schuhfabrik Meyer, člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 pomeni, da očitna podobnost, ki se zaznava z enim od čutil, vzpostavlja obstoj verjetnosti zmede. V tej zadevi ta verjetnost izhaja iz slušne podobnosti.

16      UUNT ne izpodbija analize tožeče stranke v zvezi s podobnostjo znamk. Vendar meni, da je učinek zgoraj navedene sodbe Lloyd Schuhfabrik Meyer samo v priznanju možnosti, da slušna podobnost zadošča za vzpostavitev verjetnosti zmede.

–       Presoja Sodišča

17      Uvodoma je treba spomniti, da je v skladu s sedmo uvodno izjavo Uredbe št. 40/94 ugotavljanje verjetnosti zmede odvisno od številnih elementov, zlasti od prepoznavnosti znamke na trgu, povezovanja, ki ga lahko povzroči uporabljen ali registriran znak, stopnje podobnosti med znamko ter označenim blagom in storitvami.

18      Obstoj verjetnosti zmede v javnosti je torej treba presojati celovito, pri čemer je treba upoštevati vse pomembne dejavnike v tej zadevi (glej v tem smislu glede Direktive 89/104, sodbi z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL, C-251/95, Recueil, str. I-6191, točka 22, in z dne 22. junija 2000 v zadevi Marca Mode, C‑425/98, Recueil, str. I-4861, točka 40).

19      Celovita presoja verjetnosti zmede glede znamk mora v zvezi z vidno, slušno ali pojmovno podobnostjo zadevnih znakov temeljiti na celotnem vtisu, ki ga ti znamki ustvarita, upoštevajoč zlasti njune razlikovalne in prevladujoče elemente (glej glede Direktive 89/104 zlasti zgoraj navedeni sodbi SABEL, točka 23, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 25).

20      V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje po presoji celotnega vtisa, ki ga ustvarita zadevna znaka, v točki 47 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ta znaka nista podobna na vidni in pojmovni ravni, nasprotno pa sta navedena znaka podobna na slušni ravni v določenih državah, pri čemer ni izključeno, da bi lahko ta edina podobnost ustvarila verjetnost zmede.

21      Ne bi bilo izključeno, da bi lahko sama slušna podobnost znamk ustvarila verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (glej glede Direktive 89/104 zgoraj navedeno sodbo Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 28). Vendar je treba opozoriti, da bi bilo treba obstoj take verjetnosti ugotoviti v okviru celovite presoje v zvezi s pojmovno, vidno in slušno podobnostjo med zadevnimi znaki. V tem pogledu je presoja morebitne slušne podobnosti zgolj eden od upoštevnih dejavnikov v okviru navedene celovite presoje.

22      Tako iz točke 28 zgoraj navedene sodbe Lloyd Schuhfabrik Meyer ni mogoče sklepati, da nujno obstaja verjetnost zmede, vselej ko se ugotovi samo slušna podobnost med znakoma.

23      Torej je Sodišče prve stopnje pravilno preučilo celotni vtis, ki ga ustvarita zadevna znaka, v zvezi z njuno morebitno pojmovno, vidno in slušno podobnostjo v okviru celovite presoje verjetnosti zmede.

24      Iz tega izhaja, da je treba prvi očitek prvega dela edinega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljenega.

 Drugi očitek

–       Trditve strank

25      Po mnenju tožeče stranke slušna podobnost zadošča za ugotovitev obstoja verjetnosti zmede, če se proizvodi, ki jih zadevni znamki označujeta, ne kupujejo izključno tako, da jih kupec vidi. V zvezi z zadevnimi proizvodi pa potrošniki v številnih trgovinah nimajo možnosti, da bi si sami postregli, in jih morajo torej izrecno zahtevati. Poleg tega naj bi se ti proizvodi navadno kupovali po telefonu. Po mnenju tožeče stranke potrošnik, ki v vseh teh primerih samo fonetično zaznava znamko „SIR“, ne pozna vidnih značilnosti proizvodov, ki jih ta znamka označuje.

26      Po mnenju UUNT slušna podobnost v tem primeru ni odločilna, ker se zadevni proizvodi navadno kupujejo tako, da jih kupec vidi. Po njegovem mnenju se ti proizvodi dejansko tržijo tako, da ob nakupu upoštevna javnost zaznava znamko, kot da ta vidno označuje navedene proizvode. Zato UUNT meni, da distribucijski kanal, ki zahteva ustno naročilo, ni značilna ali navadna situacija za nakup teh proizvodov, čeprav bi se bilo mogoče ustno sklicevati na zadevne proizvode. Tako zaključi, da v tem primeru ni nobene verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

–       Presoja Sodišča

27      V zvezi z drugim očitkom tožeče stranke glede učinkov načinov trženja zadevnih proizvodov je treba ugotoviti, da pritožba dejansko teži k temu, da bi dosegla, da bi Sodišče nadomestilo presojo dejstev Sodišča prve stopnje z lastno presojo.

28      Odločitev Sodišča prve stopnje, vsebovana v točkah od 52 do 54 izpodbijane sodbe, na podlagi katere se zadevni proizvodi navadno tržijo na način, ki omogoča, da jih upoštevna javnost vidno pregleda, pomeni presojo dejstev, katere nadzor ni v pristojnosti Sodišča v okviru pritožbe. Iz člena 225(1), drugi pododstavek, ES in iz člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje je zato edino pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva ter da presodi dokaze. Presoja dejstev in dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej sodbo z dne 15. septembra 2005 v zadevi BioID proti UUNT, C‑37/03 P, ZOdl., str. I-7975, točka 43 in navedena sodna praksa).

29      Ker se tožeča stranka ni sklicevala na izkrivljanje dejstev in dokazov, predloženih Sodišču prve stopnje, je treba drugi očitek prvega dela edinega pritožbenega razloga zavrniti kot nedopustnega.

30      Torej je treba v zvezi s prvim delom edinega pritožbenega razloga ugotoviti, da Sodišče prve stopnje ni napačno presodilo pomena člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

31      Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je treba prvi del edinega pritožbenega razloga zavrniti kot deloma neutemeljenega in deloma nedopustnega.

 Drugi del edinega pritožbenega razloga (nevtralizacija slušne podobnosti)

 Prvi očitek

–       Trditve strank

32      Tožeča stranka trdi, da je izhodiščna točka sklepanja Sodišča prve stopnje, kot jo je izrazilo v točkah 48 in 49 izpodbijane sodbe, napačna. Po mnenju tožeče stranke slušne podobnosti dejansko ne bi bilo mogoče nevtralizirati z vidnimi in pojmovnimi razlikami.

33      UUNT trdi, da če Sodišče pritrjuje sklepanju, ki ga je razvilo Sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni sodbi Phillips-Van Heusen proti UUNT – Pash Textilvertrieb und Einzelhandel (BASS) (točka 54), v skladu s katerim so pojmovne in vidne razlike, ki ločujejo znamki, take, da nevtralizirajo slušne podobnosti, če ima vsaj ena od znamk z vidika upoštevne javnosti jasen in določen pomen, tako da bi ga ta javnost lahko takoj razumela, bi ga moralo uporabiti v tej zadevi.

–       Presoja Sodišča

34      Kot je bilo opozorjeno v točki 19 te sodbe, bi morala biti celovita presoja v zvezi z vidno, slušno in pojmovno podobnostjo zadevnih znamk utemeljena s celotnim vtisom, ki ga ustvarita ti znamki, pri čemer bi bilo treba upoštevati predvsem njune razlikovalne in prevladujoče elemente.

35      Navedena celovita presoja obsega to, da lahko pojmovne in vidne razlike med znakoma nevtralizirajo slušne podobnosti med njima, pod pogojem, da bi imela vsaj ena od znamk z vidika upoštevne javnosti jasen in določen pomen, tako da bi ga ta javnost lahko neposredno razumela (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2006 v zadevi Ruiz-Picasso in drugi proti UUNT, C-361/04 P, ZOdl., str. I-643, točka 20).

36      Zato lahko Sodišče prve stopnje po tem, ko se je pravilno izrazilo v točkah 48 in 49 izpodbijane sodbe, da splošna presoja vključuje presojo razlikovalnih in prevladujočih elementov zadevnih znakov in da se lahko slušne podobnosti nevtralizirajo s pojmovnimi razlikami med navedenima znakoma, razsodi, ne da bi pri tem napačno razumelo pomen člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, da stopnja podobnosti med zadevnima znakoma ni dovolj visoka za ugotovitev, da bi upoštevna javnost lahko mislila, da zadevni proizvodi izvirajo iz istega podjetja ali, odvisno od primera, iz ekonomsko povezanih podjetij.

37      Iz tega izhaja, da je treba prvi očitek drugega dela edinega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljenega.

 Drugi očitek

–       Trditve strank

38      Tožeča stranka trdi, da je bistven pomen znamke „SIR“ jasen samo, če se ta znamka izgovori v angleškem jeziku. Njena izgovarjava v vseh drugih uradnih jezikih Evropske unije nima nobenega pomena in pomeni le domišljijski znak. Zato po mnenju tožeče stranke Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, da ima v zadevi ena od spornih znamk jasen in določen pomen, pri odločitvi, da se slušna podobnost nevtralizira z vidnimi in pojmovnimi razlikami, ki ločujejo ti znamki. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

39      UUNT meni, da ima figurativna znamka „SIR“ jasen in določen pomen v smislu zgoraj navedene sodbe Sodišča prve stopnje Phillips-Van Heusen proti UUNT – Pash Textilvertrieb und Einzelhandel (BASS) (točka 54). Zato Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava pri razlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

–       Presoja Sodišča

40      V zvezi z drugim očitkom tožeče stranke glede presoje pojmovnih in vidnih razlik spornih znakov je treba ugotoviti, da pritožba dejansko stremi k temu, da bi Sodišče nadomestilo presojo dejstev Sodišča prve stopnje z lastno presojo.

41      V zvezi s tem zadošča poudariti, da je odločitev Sodišča prve stopnje v točkah 50 in 51 izpodbijane sodbe, v skladu s katero pojmovne in vidne razlike med spornima znakoma nevtralizirajo njuno slušno podobnost, presoja dejstev, katere nadzor ni v pristojnosti Sodišča v okviru pritožbe. Iz člena 225(1), drugi pododstavek, ES in iz člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropskih skupnosti dejansko izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje je zato edino pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva in da presodi dokaze. Presoja dejstev in dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej zgoraj navedeno sodbo BioID proti UUNT, točka 43 in navedena sodna praksa).

42      Ker se tožeča stranka ni sklicevala na izkrivljanje dejstev in dokazov, predloženih Sodišču prve stopnje, je treba drugi očitek drugega dela edinega pritožbenega razloga zavrniti kot nedopustnega.

43      V zvezi z drugim delom edinega pritožbenega razloga je torej treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje ni napačno presodilo pomena člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

44      Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je treba drugi del edinega pritožbenega razloga zavrniti kot deloma neutemeljenega in deloma nedopustnega.

45      Ker nobeden od delov edinega pritožbenega razloga, ki ga je navedla tožeča stranka v utemeljitev svoje pritožbe, ni utemeljen, jo je treba zavrniti.

 Stroški

46      V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 istega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. UUNT in Zirh Corp. sta predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      Mülhens GmbH & Co. KG se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.