PRILOGA

1.   Kurilne naprave, ki jih je treba vključiti v prehodni nacionalni načrt

Deli kurilnih naprav (na primer ena ali več posameznih kurilnih enot, ki imajo skupni odvodnik z drugimi enotami ali spadajo pod primer iz člena 29(2) Direktive 2010/75/EU) ne spadajo v prehodni nacionalni načrt (1).

Za namene druge alinee točke (b) člena 32(1) Direktive 2010/75/EU kurilne naprave, zajete v navedeni določbi, vključujejo tudi naprave, ki jih ne upravlja upravljavec rafinerije, vendar obratujejo v sklopu rafinerije in uporabljajo goriva iz navedene točke.

Kurilne naprave, za katere bodo kadar koli med uporabo prehodnega nacionalnega načrta veljale določbe poglavja IV Direktive 2010/75/EU o sežigalnicah odpadkov in napravah za sosežig odpadkov, se ne vključijo v prehodni nacionalni načrt.

2.   Podatki o kurilnih napravah, ki jih je treba vključiti v prehodni nacionalni načrt

Prehodni nacionalni načrt vključuje seznam vseh kurilnih naprav, ki jih zajema, in vse podatke o teh napravah, ki so bili uporabljeni za izračun zgornjih meja emisij.

Podatki za posamezne naprave, ki jih je treba vključiti, se nanašajo na skupno nazivno vhodno toplotno moč, uporabljena goriva in značilnosti obratovanja vsake kurilne naprave med obdobjem izvajanja prehodnega nacionalnega načrta.

V prehodni nacionalni načrt je treba za vsako kurilno napravo, ki jo ta načrt zajema, vključiti vsaj naslednje podatke:

1.	ime in lokacijo kurilne naprave (2);

2.	datum izdaje prvega dovoljenja za kurilno napravo;

3.

datum predložitve vloge za prvo dovoljenje za kurilno napravo, skupaj z datumom, ko je kurilna naprava prvič začela obratovati; Opomba: Te informacije se zahtevajo le v primeru kurilne naprave, za katero je bilo prvo dovoljenje izdano po 27. novembru 2002, obratovati pa je začela najpozneje 27. novembra 2003.

4.	vsako povečanje skupne nazivne vhodne toplotne moči kurilne naprave za vsaj 50 MW, do katerega je prišlo med 27. novembrom 2002 in 31. decembrom 2010 (z navedbo dodane zmogljivosti v MW) (3);

5.	skupno nazivno vhodno toplotno moč (MW) vsake kurilne naprave na dan 31. decembra 2010;

6.

število letnih obratovalnih ur (4) vsake kurilne naprave, izraženo kot povprečje v obdobju 2001–2010; Opomba: Te informacije se zahtevajo le v primeru, ko se za izračun prispevka kurilne naprave k zgornji(-m) meji(-am) emisij uporabljajo posebne mejne vrednosti emisij za kurilne naprave, ki letno obratujejo manj kot 1 500 ur.

7.	(morebitna) onesnaževala, glede katerih kurilna naprava ni zajeta v prehodnem nacionalnem načrtu (5);

8.	letno količino porabljenega goriva (TJ/leto), izraženo kot povprečje v obdobju 2001–2010, razčlenjeno na 6 vrst goriva: črni premog, lignit, biomasa, druga trdna goriva, tekoča goriva, plinasta goriva (6);

9.

letno stopnjo pretoka odpadnih plinov (Nm3/leto), izraženo kot povprečje v obdobju 2001–2010 (7); Opomba 1: V primeru kurilnih naprav, ki uporabljajo več vrst goriva in/ali vključujejo več vrst naprav, je treba stopnjo pretoka odpadnih plinov navesti ločeno za vsako vrsto goriva in/ali kurilne naprave (8). Opomba 2: Če je stopnja pretoka odpadnih plinov izračunana na podlagi količine uporabljenega goriva (in ne na podlagi dejanskih spremljanih pretokov odpadnega plina), je treba sporočiti faktor (ali faktorje v primeru več vrst goriva ali kurilnih naprav), ki je bil uporabljen za izračun (Nm3/GJ).

10.

količino žvepla, vnesenega prek uporabljenih domačih trdnih goriv (9) (v tonah žvepla na leto), izraženo kot povprečje v obdobju 2001–2010; Opomba: Te informacije se zahtevajo le v primeru, ko kurilna naprava uporablja domača trdna goriva in je za izračun prispevka kurilne naprave k zgornjim mejam žveplovega dioksida uporabljena najnižja stopnja razžveplanja (za leto 2016 in/ali 2019).

Če prehodni nacionalni načrt zajema kurilne naprave, ki so plinske turbine ali plinski motorji, mora biti to v njem posebno navedeno.

3.   Določitev zgornjih meja emisij

3.1   Metoda za izračun prispevkov posamezne naprave k zgornjim mejam emisij v letih 2016 in 2019

3.1.1   Splošen primer

Za določitev veljavnih zgornjih meja emisij za onesnaževalo za leti 2016 in 2019 se prispevek vsake kurilne naprave, izražen v tonah na leto (tpa), izračuna z naslednjo enačbo:

prispevek k zgornji meji (tpa) = stopnja pretoka odpadnih plinov (Nm3pa) × MVE (mg/Nm3) × 1,0 × 10–9

kjer je:

—

„stopnja pretoka odpadnih plinov“ je stopnja prostorninskega pretoka odpadnih plinov, v kubičnih metrih na leto (Nm3pa), izražena kot povprečje v obdobju 2001–2010. Izražena je pri standardni temperaturi (273 K) in tlaku (101,3 kPa), ob ustrezni referenčni vsebnosti kisika (tj. enaki, kot je bila uporabljena za mejno vrednost emisij (MVE)) in po korekciji za vsebnost vodnih hlapov,

—

„MVE“ je ustrezna mejna vrednost emisij za zadevno onesnaževalo, izražena v mg/Nm3, pri čemer je vsebnost kisika po prostornini pri odpadnem plinu 6 % pri trdnih gorivih, 3 % pri tekočih in plinastih gorivih (za kurilne naprave, ki niso plinske turbine ali plinski motorji) in 15 % pri plinskih turbinah in plinskih motorjih.

Podrobnosti o določitvi mejnih vrednosti emisij za izračun zgornjih meja emisij za leti 2016 in 2019 so navedene v oddelkih 3.2 in 3.3.

3.1.2   Poseben primer naprav, ki uporabljajo več vrst goriva in/ali vključujejo več vrst naprav

Enačbe iz oddelka 3.1.1 ni mogoče uporabiti za kurilne naprave, ki so v obdobju 2001–2010 uporabljale več vrst goriva (sočasno ali ne) ali so sestavljene iz več vrst naprav.

Za te kurilne naprave je treba uporabiti drugačne mejne vrednosti emisij in/ali referenčne pogoje za izračun njihovega prispevka k zgornjim mejam emisij. Zato se uporabi naslednja metoda.

prispevek k zgornji meji (tpa) = Σ [stopnja pretoka odpadnih plinov (Nm3pa) × MVE (mg/Nm3) × 1,0 × 10–9]

Ta enačba pomeni, da se za vsako vrsto goriva, uporabljeno v obdobju 2001–2010, povprečni letni volumen odpadnega plina (Nm3 na leto) pomnoži z ustrezno mejno vrednostjo emisij (ki ustreza skupni nazivni vhodni toplotni moči celotne kurilne naprave). Zmnožki se potem seštejejo za vse uporabljene vrste goriva.

Za vsako vrsto goriva je treba zagotoviti, da sta zmnožena volumen odpadnega plina in mejna vrednost emisij izražena pri enaki referenčni vsebnosti kisika.

Enak pristop se uporablja v primerih, ko je bila v obdobju 2001–2010, ob upoštevanju člena 29(1) in (2) Direktive 2010/75/EU, ena sama kurilna naprava sestavljena iz kombinacije različnih vrst naprav. Nazorna primera sta:

—	ena ali več plinskih turbin, kombiniranih z eno ali več vrstami kurilnih naprav,

—	en ali več plinskih motorjev, kombiniranih z eno ali več vrstami kurilnih naprav.

3.1.3   Najnižja stopnja razžveplanja (NSR)

Enačbe iz oddelka 3.1.1 ni mogoče uporabiti za kurilne naprave, ki uporabljajo domače trdno gorivo (10) in zaradi značilnosti tega goriva ne morejo biti v skladu z ustreznimi mejnimi vrednostmi emisij, določenimi za žveplov dioksid v Direktivi 2010/75/EU.

Za take naprave se lahko za izračun njihovega prispevka k zgornji meji emisij, ki velja za žveplov dioksid, namesto mejnih vrednosti emisij za žveplov dioksid uporabijo ustrezne najnižje stopnje razžveplanja (11).

V tem primeru se prispevek kurilne naprave k zgornji meji emisij žveplovega dioksida, v tonah na leto (tpa), izračuna z naslednjo enačbo:

prispevek k zgornji meji SO2 (tpa) = vnos žvepla (tpa) × (1 – (NSR/100)) × 2

kjer je:

—	„vnos žvepla“ je letna količina žvepla (S), ki ga vsebuje domače trdno gorivo, uporabljeno v kurilni napravi, izražena v tonah na leto (tpa) in kot povprečje v obdobju 2001–2010,

—	„NSR“ je ustrezna najnižja stopnja razžveplanja, izražena v odstotkih.

Podrobnosti o določitvi ustrezne najnižje stopnje razžveplanja za izračun zgornjih meja emisij za leti 2016 in 2019 za žveplov dioksid so navedene v oddelkih 3.2 in 3.3.

3.2   Ustrezne mejne vrednosti emisij in najnižje stopnje razžveplanja za izračun zgornjih meja emisij za leto 2016

V skladu s členom 32(3) Direktive 2010/75/EU se zgornja(-e) meja(-e) emisij za leto 2016 izračuna(-jo) na podlagi ustreznih mejnih vrednosti emisij iz Priloge III do Priloge VII k Direktivi 2001/80/ES ali, kjer je primerno, na podlagi najnižje stopnje razžveplanja iz Priloge III k Direktivi 2001/80/ES. Tako izračun zgornjih meja emisij za leto 2016 temelji na ustreznih mejnih vrednostih emisij in NSR, ki bi se v skladu z Direktivo 2001/80/ES za zadevno kurilno napravo uporabljale 1. januarja 2016, ob upoštevanju naslednjih določb (12).

Mejne vrednosti emisij in NSR se določijo na podlagi skupne nazivne vhodne toplotne moči celotne kurilne naprave na dan 31. decembra 2010, vrste(-vrst) uporabljenega goriva in letnega števila obratovalnih ur, izraženo kot povprečje v obdobju 2001–2010. Če je bila v obdobju od 27. novembra 2002 do 31. decembra 2010 moč kurilnih naprav povečana za vsaj 50 MW, se uporabljajo pravila za izračun ustreznih mejnih vrednosti emisij iz člena 10 Direktive 2001/80/ES.

Za vse plinske turbine, vključene v prehodni nacionalni načrt, se uporablja ustrezna mejna vrednost emisij za dušikove okside iz dela B Priloge VI k Direktivi 2001/80/ES, ne glede na člen 2(7)(j) Direktive 2001/80/ES.

Ker Direktiva 2001/80/ES ne določa mejnih vrednosti emisij za plinske motorje, se uporablja ustrezna mejna vrednost emisij za dušikove okside iz dela 1 Priloge V k Direktivi 2010/75/EU.

Za kurilne naprave, ki so v obdobju 2001–2010 uporabljale različne vrste goriva, se navede ustrezna mejna vrednost emisij za vsako posamezno gorivo. Oddelek 3.1.2 navaja podrobnosti o metodi, ki se uporabi za izračun prispevka vsake od teh naprav k zgornjim mejam emisij.

Direktiva 2001/80/ES dopušča, da nekatere kurilne naprave, ki obratujejo manj kot 1 500 ur (kot povprečje v petletnem obdobju), izpolnjujejo manj stroge mejne vrednosti emisij. Te je mogoče za izračun prispevka posamezne naprave k zgornji meji emisij za leto 2016 uporabiti le, če je povprečno število obratovalnih ur te naprave v letih 2001–2010 nižje od 1 500 ur na leto.

Pregled ustreznih mejnih vrednosti emisij iz Priloge III do Priloge VII k Direktivi 2001/80/ES in ustrezne NSR iz Priloge III k Direktivi 2001/80/ES je na voljo v preglednicah C.1, C.2 in C.3 iz Dodatka C k tej prilogi. (13)

3.3   Ustrezne mejne vrednosti emisij in najnižje stopnje razžveplanja za izračun zgornjih meja emisij za leto 2019

V skladu s členom 32(3) Direktive 2010/75/EU se zgornje meje emisij za leto 2019 izračunajo na podlagi ustreznih mejnih vrednosti emisij iz dela 1 Priloge V k Direktivi 2010/75/EU ali, kjer je primerno, ustreznih stopenj razžveplanja iz dela 5 Priloge V k Direktivi 2010/75/EU. Tako izračun zgornjih meja emisij za leto 2019 temelji na ustreznih mejnih vrednostih emisij in NSR, ki bi se v skladu z Direktivo 2010/75/EU za zadevno kurilno napravo uporabljale 1. januarja 2019.

Mejne vrednosti emisij in NSR se določijo na podlagi skupne nazivne vhodne toplotne moči celotne kurilne naprave na dan 31. decembra 2010, vrste(-vrst) uporabljenega goriva in letnega števila obratovalnih ur, izraženo kot povprečje v obdobju 2001–2010.

Pregled ustreznih mejnih vrednosti emisij iz dela 1 Priloge V k Direktivi 2010/75/EU in ustreznih NSR iz dela 5 Priloge V k Direktivi 2010/75/EU je na voljo v preglednicah D.1, D.2 in D.3 iz Dodatka D k tej prilogi.

Za kurilne naprave, ki so v obdobju 2001–2010 uporabljale različne vrste goriva, se navede ustrezna mejna vrednost emisij za vsako posamezno gorivo. Oddelek 3.1.2 navaja podrobnosti o metodi, ki se uporabi za izračun prispevka vsake od teh naprav k zgornjim mejam emisij.

Direktiva 2010/75/EU dopušča, da nekatere kurilne naprave, ki obratujejo manj kot 1 500 ur (kot povprečje v petletnem obdobju), izpolnjujejo manj stroge mejne vrednosti emisij. Te je mogoče za izračun prispevka naprave k zgornji meji emisij za leto 2019 uporabiti le, če je povprečno število obratovalnih ur te naprave v letih 2001–2010 nižje od 1 500 ur na leto.

3.4   Izračun zgornjih meja emisij

3.4.1   Izračun zgornjih meja emisij za leti 2016 in 2019

Za leti 2016 in 2019 se zgornje meje skupnih emisij na onesnaževalo določijo s seštevanjem prispevkov vsake posamezne naprave k ustreznim zgornjim mejam emisij:

zgornja meja 2016 (tpa) = Σ [prispevek posamezne naprave k zgornji meji za leto 2016]

zgornja meja 2019 (tpa) = Σ [prispevek posamezne naprave k zgornji meji za leto 2019]

3.4.2   Izračun zgornjih meja emisij za leta 2017, 2018 in 2020

Zgornje meje za leto 2017 (zgornja meja 2017) se izračunajo z naslednjo enačbo:

Zgornje meje za leto 2018 (zgornja meja 2018) se izračunajo z naslednjo enačbo:

Zgornje meje za prvo polovico leta 2020 (zgornja meja 2020) se izračunajo kot polovica zgornjih meja za leto 2019:

4.   Naknadne spremembe prehodnih nacionalnih načrtov

Države članice obvestijo Komisijo vsaj o naslednjem:

(a)

kurilnih napravah, za katere velja odstopanje z omejenim trajanjem v skladu s členom 33 Direktive 2010/75/EU; Opomba: Medtem ko morajo države članice posredovati svoje prehodne nacionalne načrte najpozneje 1. januarja 2013, morajo upravljavci do 1. januarja 2014 sporočiti pristojnemu organu, ali želijo uveljaviti odstopanje z omejenim trajanjem. Tako je lahko kurilna naprava najprej vključena v prehodni nacionalni načrt, predložen Komisiji, preden se zanjo uveljavi odstopanje z omejenim trajanjem. Potem ko je upravljavec kurilne naprave obvestil pristojni organ o odločitvi za uveljavitev odstopanja z omejenim trajanjem, je treba kurilno napravo odstraniti iz prehodnega nacionalnega načrta. Prispevke k veljavni(-m) zgornji(-m) meji(-am) emisij vsake od kurilnih naprav, ki bi spadale v člen 33 Direktive 2010/75/EU, je tako treba razbrati iz zgornje(-ih) meje(-a) emisij, izračunane(-ih) v zadnji sprejeti različici prehodnega nacionalnega načrta (ali, če tak načrt ni bil sprejet, izračunane(-ih) v zadnji različici prehodnega nacionalnega načrta, predloženi Komisiji).

(b)	kurilnih napravah, ki so zaprte (tj. tistih napravah, ki so dokončno prenehale obratovati) ali katerih skupna nazivna vhodna toplotna moč je zmanjšana na manj kot 50 MW;

(c)

kurilnih napravah, v katerih se sosežig odpadkov začne po 31. decembru 2015 in ki bi zaradi tega spadale v poglavje IV Direktive 2010/75/EU. Opomba: Kot je navedeno v členu 32(3) Direktive 2010/75/EU, kadar je naprava, zajeta v predhodnem nacionalnem načrtu, zaprta ali ne spada več v področje uporabe poglavja III Direktive 2010/75/EU, to ne sme voditi v povečanje skupnih letnih emisij iz preostalih naprav, zajetih v tem načrtu.

Države članice za namen člena 32(6) Direktive 2010/75/EU niso zavezane sporočati Komisiji naslednjih informacij, saj naknadne spremembe, na katere se nanašajo, ne bi smele vplivati na veljavno(-e) zgornjo(-e) mejo(-e) emisij:

—	zmanjšanje ali povečanje skupne nazivne vhodne toplotne moči po 31. decembru 2010 (razen zmanjšanja za manj kot 50 MW),

—	zmanjšanje ali povečanje števila letnih obratovalnih ur po letu 2010,

—	sprememba uporabe goriva (vrste, kakovosti) po letu 2010 (razen prehoda na sežig odpadkov, zaradi česar bi bila naprava opredeljena kot naprava za sosežig odpadkov in s tem izločena iz prehodnega nacionalnega načrta).

Spremembe, ki vplivajo na ime naprave (na primer zaradi spremembe upravljavca), se sporočajo prek popisov emisij, ki jih države članice predložijo v skladu s členom 6(3) tega sklepa in členom 72(3) Direktive 2010/75/EU.

---

(1)  Enako pravilo velja glede členov 33, 34 in 35 Direktive 2010/75/EU. Posledično posamezen del kurilne naprave ne more biti zajet z določbami členov 33, 34 ali 35, medtem ko bi bil kak drug del (ali deli) te naprave vključen v prehodni nacionalni načrt.

(2)  Kot je bilo poročano v popisu emisij, pripravljenem v skladu z Direktivo 2001/80/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav (UL L 309, 27.11.2001, str. 1).

(3)  Te informacije so potrebne za opredelitev ustreznih mejnih vrednosti emisij na dan 1. januarja 2016, kot določa člen 10 Direktive 2001/80/ES.

(4)  „Obratovalne ure“ so čas, izražen v urah, v katerem kurilna naprava, v celoti ali po delih, obratuje in izpušča v zrak emisije, brez obdobja zagona in ustavitve.

(5)  Na primer, plinske turbine so v prehodnem nacionalnem načrtu lahko zajete le glede emisij NOx. Druge naprave so lahko v prehodnem nacionalnem načrtu zajete za določeno(-a) onesnaževalo(-a), medtem ko za njihova druga onesnaževala veljajo mejne vrednosti emisij iz Priloge V k Direktivi 2010/75/EU.

(6)  Za kurilne naprave, ki so se kadar koli v obdobju 2001–2010 uporabljale za sosežig odpadkov (ki niso „biomasa“ v skladu z opredelitvijo iz člena 3(31)(b) Direktive 2010/75/EU in so bili posledično zajeti z Direktivo 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov (UL L 332, 28.12.2000, str. 91)), se količina sežganih odpadkov v navedenem obdobju ne vključi v to točko.

(7)  Glej oddelek 3.1.1 te priloge o veljavnih referenčnih pogojih.

(8)  Glej oddelek 3.1.2 te priloge.

(9)  „Domače trdno gorivo“ pomeni naravno nastalo trdno gorivo, ki se uporablja v kurilni napravi, posebej namenjeni za to gorivo, in se pridobiva lokalno.

(10)  To velja za kurilne naprave, ki so v obdobju 2001–2010 uporabljale domače trdno gorivo.

(11)  „Stopnja razžveplanja“ pomeni razmerje v danem časovnem obdobju med količino žvepla, ki ga kurilna naprava ne izpusti v zrak, in količino žvepla, vsebovanega v trdnem gorivu, ki se vnese v kurilno napravo in ga naprava porabi v enakem časovnem obdobju.

(12)  Vključitev naprave v nacionalni program za zmanjševanje emisij iz člena 4(6) Direktive 2001/80/ES ne vpliva na ustrezne mejne vrednosti emisij za izračun zgornjih meja emisij.

(13)  Ta pregled ni izčrpen. Predvsem ne zajema situacij, ko je bila moč kurilne naprave med 27. novembrom 2002 in 31. decembrom 2010 povečana za vsaj 50 MW, zaradi česar so pomembne tudi mejne vrednosti emisij, navedene v delih B iz Priloge III do Priloge VII k Direktivi 2001/80/ES (uporaba člena 10 Direktive 2001/80/ES).