27.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/1

(1)

Glavna naloga Evropske investicijske banke (EIB) je financiranje naložb v Evropski uniji, poleg tega pa od leta 1963 izvaja financiranje zunaj Unije v podporo zunanjim politikam Unije. S tem omogoča, da se proračunska sredstva Unije, ki so na voljo za regije zunaj Unije, dopolnjujejo s finančno močjo EIB v korist držav prejemnic. S takšnim financiranjem EIB prispeva k splošnim vodilnim načelom in ciljem politik Unije, vključno z razvojem tretjih držav in blaginjo Unije v spreminjajočem se svetovnem gospodarstvu. Financiranje EIB v podporo zunanjim politikam Unije bi bilo treba še naprej izvajati v skladu z načeli dobre bančne prakse.

(2)

Člen 209(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v povezavi s členom 208 PDEU določa, da EIB v skladu s pogoji iz svojega statuta prispeva k izvajanju ukrepov, potrebnih za spodbujanje ciljev politike Unije na področju razvojnega sodelovanja.

(3)

EIB v skladu s členom 19 statuta EIB Komisiji v mnenje predloži prošnje, ki so naslovljene neposredno na EIB za financiranje EIB v skladu s tem sklepom (v nadaljnjem besedilu: prošnja za financiranje EIB).

(4)

Da bi podprli zunanje delovanje Unije in EIB omogočili, da financira naložbe zunaj Unije, ne da bi bila zaradi tega prizadeta boniteta EIB, je bilo pri večini njenih poslov v regijah zunaj Unije uporabljeno proračunsko jamstvo EU (v nadaljnjem besedilu: jamstvo EU), ki ga upravlja Komisija.

(5)

Jamstvo EU je bilo nazadnje vzpostavljeno za obdobje 2007–2011 s Sklepom št. 633/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o odobritvi jamstva Skupnosti Evropski investicijski banki za izgube pri posojilih in jamstvih za posojila za projekte zunaj Skupnosti (2).

(6)

Jamstveni sklad za zunanje delovanje (v nadaljnjem besedilu: jamstveni sklad), ustanovljen z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009 z dne 25. maja 2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe (3), zagotavlja likvidnostno rezervo za proračun Unije za izgube nastale pri financiranju EIB in pri drugem zunanjem delovanju Unije.

(7)

V skladu s Sklepom št. 633/2009/ES sta Komisija in EIB pripravili vmesni pregled zunanjega financiranja EIB na podlagi neodvisnega zunanjega ocenjevanja, ki ga nadzoruje upravljalni odbor „modrih oseb“, pregleda zunanjega svetovalnega organa in posebnih ocen, ki jih izvede EIB. Upravljalni odbor je 12. februarja 2010 Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in EIB predložil poročilo s sklepi in priporočili.

(8)

V poročilu je upravljalni odbor ugotovil, da je jamstvo EU učinkovit in prepričljiv instrument politike z velikim finančnim in političnim vplivom ter da bi ga bilo treba ohraniti zaradi kritja političnih ali državnih tveganj. Predlagane so bile tudi nekatere spremembe Sklepa št. 633/2009/ES, da bi zagotovili kar največjo dodano vrednost in učinkovitost zunanjega financiranja EIB.

(9)

Bistveno je, da se ustanovi seznam držav, potencialno upravičenih do financiranja EIB v sklopu jamstva EU. Seznam držav, upravičenih do financiranja EIB v sklopu jamstva EU, kakor so navedene v Prilogi I k Sklepu št. 633/2009/ES, je primerno razširiti.

(10)

Da bi upoštevali pomemben razvoj politike, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte glede spremembe Priloge III k temu sklepu. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje zadevnih dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu.

(11)

Zneski, kriti z jamstvom EU v posamezni regiji, bi morali biti še naprej zgornje meje za financiranje EIB v sklopu jamstva EU in ne cilji, ki naj bi jih EIB dosegla.

(12)

V okviru podpore Unije tretjim državam za obvladovanje svetovne gospodarske in finančne krize je EIB svoje zunanje posojilne dejavnosti v skladu s svojim tekočim mandatom v letih 2009 in 2010 osredotočila zlasti na predpristopne ter sosedske in partnerske države. Poleg tega bi morala Unija zaradi nemirov v južnem Sredozemlju v začetku leta 2011 pomagati prizadetim državam, da se zagotovijo sredstva za obnovo in posodobitev njihovega gospodarstva. Zato bi morala biti do konca trajanja mandata zgornja meja iz splošnega mandata revidirana in povišana za 1 684 milijonov EUR, da bi bila prilagoditev na te začasne in izredne razmere mogoča brez poseganja v zgornje meje iz naslednjega večletnega finančnega okvira.

(13)

Financiranje EIB, ki izhaja iz zgoraj navedenega povišanja zgornje meje splošnega mandata, bi zato moralo biti skladno s političnimi reformami, ki jih opravijo posamezne partnerske države in jih oceni Komisija v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta in sklepov Sveta. V tej oceni bosta obravnavana tudi pregled evropske sosedske politike in obnovljen poudarek na različni obravnavi. V predpristopnih državah bo financiranje EIB še naprej dopolnjevalo pomoč Unije.

(14)

Poleg regionalnih zgornjih mej bi bilo treba aktivirati neobvezni mandat v višini 2 000 milijonov EUR in ga nameniti za podporo financiranju EIB na področju blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje v regijah, ki jih zajema mandat. EIB bi lahko v tesnem sodelovanju s Komisijo s svojim znanjem in sredstvi prispevala k podpori državnih organov ter zasebnega sektorja pri spopadanju z izzivom podnebnih sprememb in omogočila čim boljši izkoristek razpoložljivih sredstev. Za projekte blažitve in prilagajanja bi bilo treba sredstva EIB, če je to mogoče in ustrezno, dopolniti s koncesijskimi sredstvi, ki so na voljo v okviru proračuna Unije in z učinkovitim in doslednim kombiniranjem nepovratnih sredstev in posojil za financiranje v zvezi s podnebnimi spremembami v okviru zunanje pomoči Unije. V zvezi s tem je primerno, da bi se v letno poročilo Komisije za Evropski parlament in Svet vključilo podrobno poročilo o finančnih instrumentih, uporabljenih za financiranje teh projektov, ob opredelitvi zneskov sredstev EIB v skladu z neobveznim mandatom in ustreznih zneskov nepovratnih sredstev.

(15)

Upravičenost za prejem sredstev EIB, namenjenih blažitvi podnebnih sprememb v sklopu jamstva EU, bi se lahko v okviru mandata za podnebne spremembe začasno omejila za države, za katere se presodi, da niso sprejele zavez glede izpolnitve ustreznih ciljev, povezanih s podnebnimi spremembami. Vsaka takšna omejitev upravičenosti bi morala temeljiti na celoviti in vsestranski politični presoji. Svet bi zato moral imeti pristojnost odločanja, na podlagi predloga Komisije in ob sodelovanju z ESZD, o omejitvi upravičenosti države do prejema sredstev EIB za blažitev podnebnih sprememb v sklopu jamstva EU. Takšna omejitev bi morala veljati le za financiranja EIB, za katere se prošnja za financiranje EIB predloži po začetku veljavnosti tega sklepa in so podpisana po 1. januarju 2012.

(16)

V okviru mandata za podnebne spremembe bi bilo treba pri dodeljevanju sredstev po regijah zagotoviti določeno prožnost, da bi bilo koriščenje razpoložljivih finančnih sredstev v triletnem obdobju 2011–2013 čim hitrejše in čim bolj učinkovito, pri čemer bi si bilo treba prizadevati, da se zagotovi uravnotežena razdelitev po regijah v tem obdobju, in sicer na podlagi prednostnih nalog, ki so bile določene za zunanjo pomoč v okviru splošnega mandata.

(17)

V srednjeročnem pregledu izvajanja zunanjih nalog EIB je bilo ugotovljeno, da je treba okrepiti povezavo med cilji politike Unije in njihovim izvajanjem prek EIB in jo narediti bolj nedvoumno ter strukturirano, čeprav je bilo financiranje EIB, izvedeno v obdobju, ki ga pokriva ocena (2000–2009), na splošno v skladu z zunanjo politiko Unije.

(18)

Da bi povečali usklajenost mandata in okrepili osredotočenost zunanjega financiranja EU na podporo politikam Unije in kar najbolj povečali koristi upravičencev, bi bilo treba v tem sklepu na podlagi primerjalnih prednosti EIB na področjih, na katerih je dosegla dobre rezultate, določiti horizontalne cilje na visoki ravni v okviru mandata za financiranje EIB v vseh upravičenih regijah in državah. Zato bi morala EIB v vseh regijah, za katere velja ta sklep, financirati projekte na področjih blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje (tudi s prenosom tehnologij, povezanih z novimi energetskimi viri), socialne in gospodarske infrastrukture (zlasti pri prometu, energiji, vključno z obnovljivo energijo, energetski varnosti, energetski infrastrukturi, okoljski infrastrukturi, vključno z vodo in sanitarijami, ter informacijski in komunikacijski tehnologiji) ter razvoja lokalnega zasebnega sektorja, zlasti podpiranja malih in srednje velikih podjetij (MSP). Treba bi bilo opozoriti, da ima lahko izboljšanje dostopa MSP do financiranja bistveno vlogo pri spodbujanju gospodarskega razvoja in pri boju proti brezposelnosti. Temeljni cilj financiranja EIB na teh področjih bi moralo biti regionalno povezovanje med partnerskimi državami, vključno z gospodarskim povezovanjem med predpristopnimi državami, sosednjimi državami in Unijo. EIB bi moral biti sposoben podpreti prisotnost Unije v partnerskih državah z neposrednimi tujimi naložbami, ki prispevajo k spodbujanju prenosa tehnologije in znanja, tako z jamstvom EU za naložbe v prej omenjena področja kot tudi na lastno tveganje.

(19)

Da bi EIB učinkovito navezala stik z MSP, bi morala sodelovati z lokalnimi institucijami za finančno posredovanje v upravičenih državah, s čimer bi zlasti zagotovila, da bo del finančnih koristi prenesen na njihove stranke in bo zagotovil dodano vrednost v primerjavi z drugimi finančnimi viri. EIB bi morala v okviru sporazumov o sodelovanju z zadevnimi posredniškimi institucijami po potrebi zahtevati, da se zaradi zagotavljanja dodane vrednosti projekti strank preverijo glede na dogovorjena merila v skladu z razvojnimi cilji Unije. Dejavnosti finančnih posrednikov v podporo MSP bi morale biti popolnoma pregledne, o njih pa bi bilo treba redno poročati EIB.

(20)

Financiranje EIB bi moralo poleg tega prispevati k splošnim načelom, ki vodijo zunanje delovanje Unije, navedenim v členu 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), kot so spodbujanje in utrjevanje demokracije ter pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter k izvajanju mednarodnih okoljskih sporazumov, katerih pogodbenica je Unija. Predvsem v zvezi z državami v razvoju, kakor so opredeljene na seznamu prejemnikov uradne razvojne pomoči (URP), ki ga je ustanovila organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), bi moralo financiranje EIB spodbujati naslednje: trajnostni gospodarski, socialni in okoljski razvoj, še posebno najbolj ogroženih med njimi, njihovo nemoteno in postopno vključevanje v svetovno gospodarstvo, boj proti revščini, pa tudi skladnost s cilji, ki jih je odobrila Unija v okviru Združenih narodov in drugih pristojnih mednarodnih organizacij.

(21)

Čeprav je prednost EIB še vedno v tem, da je investicijska banka, pa bi morala v skladu s tem sklepom opredeliti vpliv svojih zunanjih poslov na razvoj v tesnem sodelovanju s Komisijo in pod demokratičnim nadzorom Evropskega parlamenta ob upoštevanju načela evropskega soglasja o razvoju ter načel iz člena 208 PDEU, pa tudi načel učinkovitosti pomoči iz pariške deklaracije iz leta 2005 in agende za ukrepanje iz Akre iz leta 2008. To bi morala storiti z vrsto konkretnih ukrepov, zlasti s povečanjem svoje zmogljivosti za presojo okoljskih, socialnih in razvojnih vidikov projektov, vključno s človekovimi pravicami in tveganji, povezanimi s konflikti, ter s spodbujanjem lokalnega posvetovanja z javnimi organi in civilno družbo. Pri izvajanju postopka skrbnega pregleda v zvezi s projektom bi morala EIB po potrebi in v skladu s socialnimi in okoljskimi načeli Unije od nosilca projekta zahtevati, da izvede lokalna posvetovanja in njihove rezultate objavi. Poleg tega bi se morala bolj usmeriti na sektorje, v katerih ima temeljito strokovno znanje in izkušnje, pridobljene pri financiranju v Uniji, in ki bodo pripomogli k nadaljnjemu razvoju zadevnih držav, kot so dostop do financiranja za MSP in mikro subjekte, okoljska infrastruktura, vključno z vodo in sanitarijami, trajnostni promet in blažitev podnebnih sprememb, zlasti na področju obnovljive energije. Financiranje bi lahko zajemalo tudi projekte v podporo zdravstveni in izobraževalni infrastrukturi, če obstaja jasna dodana vrednost.

(22)

EIB bi morala postopoma okrepiti tudi svojo dejavnost na področju podpore prilagajanju podnebnim spremembam, po potrebi v sodelovanju z drugimi mednarodnimi finančnimi institucijami in evropskimi dvostranskimi finančnimi institucijami. Zaradi dodatnih zahtev, uvedenih na podlagi tega sklepa, bi bil potreben dostop do koncesijskih sredstev in postopno prilagajanje človeških virov, obenem pa bi si bilo treba prizadevati za doseganje učinkovitosti, uspešnosti in medsebojnega dopolnjevanja ter jih izkoristiti. Dejavnost EIB bi morala tudi dopolnjevati cilje in prednostne naloge Unije v zvezi z vzpostavljanjem institucij in sektorskimi reformami. Poleg tega bi morala EIB opredeliti kazalnike uspešnosti, ki so povezani z razvojnimi in okoljskimi vidiki projektov in njihovimi rezultati.

(23)

Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je bila vzpostavljena funkcija visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (v nadaljnjem besedilu: visoki predstavnik), da bi povečali vpliv in usklajenost zunanjih odnosov Unije.

(24)

V zadnjih letih se je zunanja politika Unije še razširila in okrepila. To velja predvsem za predpristopno strategijo, evropsko sosedsko politiko, strategijo Unije za Srednjo Azijo, obnovljena partnerstva z Latinsko Ameriko in Jugovzhodno Azijo ter strateška partnerstva Unije z Rusijo, Kitajsko in Indijo. Poleg tega velja to tudi za politike Unije na področju razvojnega sodelovanja, ki so se sedaj razširile na vse države v razvoju. Od leta 2007 dalje podpirajo zunanje odnose Unije tudi novi finančni instrumenti, in sicer instrument za predpristopno pomoč (IPA), evropski instrument sosedstva in partnerstva (ENPI), instrument za razvojno sodelovanje (DCI), evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ter instrument za stabilnost.

(25)

V luči ustanovitve ESZD in po začetku veljavnosti tega sklepa bi morali Komisija in EIB spremeniti memorandum o soglasju glede sodelovanja in usklajevanja v regijah iz Sklepa Sveta 2006/1016/ES z dne 19. decembra 2006 o odobritvi jamstva Skupnosti Evropski investicijski banki za izgube pri posojilih in jamstvih za projekte zunaj Skupnosti (4) ter, če je to primerno in z odobritvijo visokega predstavnika, razširiti novi memorandum o soglasju na ESZD, zlasti glede rednega in sistematičnega dialoga med Komisijo in EIB na strateški ravni, ki bi moral vključevati ESZD, ter druge vidike v okviru pristojnosti ESZD.

(26)

Ob prispevanju k izvajanju ukrepov, ki so potrebni za poglobitev ciljev EU na področju razvojnega sodelovanja v skladu s členom 209(3) PDEU, bi si morala EIB prizadevati za posredno podporo uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015 v vseh regijah, v katerih je dejavna.

(27)

Da bi povečali skladnost celotne podpore Unije v zadevnih regijah, bi bilo treba izkoristiti priložnosti združevanja financiranja EIB s proračunskimi viri Unije kjer in kadar je to primerno, na primer v obliki jamstev, tveganega kapitala in subvencioniranih obrestnih mer, skupnega financiranja naložb, skupaj s tehnično pomočjo za pripravo projektov in njihovo izvajanje, v okviru instrumentov IPA, ENPI, DCI, EIDHR in instrumenta za stabilnost. V primeru takšnega združevanja financiranja EIB z drugimi proračunskimi viri Unije bi bilo treba v vseh sklepih o financiranju jasno navesti vire, ki bodo uporabljeni. Letno poročilo Komisije za Evropski parlament in Svet o financiranju EIB, ki se izvaja na podlagi tega sklepa, bi moralo vsebovati podrobno razčlenitev proračunskih virov in finančnih instrumentov, uporabljenih skupaj s financiranjem EIB.

(28)

Treba bi bilo zagotoviti, da je zunanje financiranje EIB na vseh ravneh, od vnaprejšnjega strateškega načrtovanja pa do posledičnega razvoja projekta, v skladu z zunanjo politiko Unije in cilji na visoki ravni, zastavljenimi v tem sklepu, ter jih podpira. Da bi povečali skladnost zunanjih ukrepov Unije, bi bilo treba dodatno okrepiti politični in strateški dialog med Komisijo, ESZD in EIB. Z istim namenom bi bilo treba zagotoviti večje sodelovanje in zgodnjo medsebojno izmenjavo informacij med Komisijo, EIB ter ESZD na operativni ravni. Pisarne EIB zunaj Unije bi morale biti v prvi vrsti v delegacijah Unije, da bi spodbudili to sodelovanje in hkrati delili stroške delovanja. Zelo pomembno je, da si Komisija, EIB in ESZD pri postopku priprave programskih dokumentov čimprej začnejo izmenjevati stališča, da bi kar najbolj povečali medsebojna dopolnjevanja med dejavnostmi teh treh organov Unije.

(29)

Praktični ukrepi za povezovanje ciljev iz splošnega mandata in njihovega izvajanja bodo določeni v regionalnih tehničnih operativnih smernicah. Takšne smernice bi morale biti skladne s širšim okvirom regionalne politike Unije, določenim v tem sklepu. Te smernice bi morale odražati strategije Unije za posamezne države in skušale zagotoviti, da financiranje EIB dopolnjuje ustrezne politike, programe in instrumente pomoči Unije v različnih regijah.

(30)

EIB bi morala v posvetovanju s Komisijo pripraviti okvirni večletni program za načrtovani obseg podpisanega financiranja EIB, da se zagotovi ustrezno proračunsko načrtovanje za zagotovitev sredstev jamstvenega sklada in skladnost načrtovanega financiranja EIB z zgornjimi mejami, določenimi v tem sklepu. Komisija bi morala ta načrt upoštevati pri svojem rednem proračunskem načrtovanju, ki ga predloži proračunskemu organu.

(31)

Preučiti bi bilo treba razvoj „platforme Unije za sodelovanje in razvoj“ z namenom čim bolj učinkovitega delovanja mehanizmov za kombiniranje nepovratnih sredstev in posojil v regijah zunaj Unije. Komisija bi morala v ta namen ustanoviti skupino strokovnjakov iz držav članic, ESZD ter EIB in bi ocenila stroške in koristi takšne platforme. Skupina bi se morala pri svojih obravnavah posvetovati z drugimi zadevnimi udeleženci, tudi z evropskimi večstranskimi in dvostranskimi finančnimi institucijami. Takšna platforma bi še naprej spodbujala medsebojno dopolnjevanje in sporazume vzajemnega zaupanja, ki temeljijo na primerjalni prednosti različnih institucij, obenem pa spoštovala vlogo in pristojnosti Komisije in EIB pri izvrševanju proračuna Unije oziroma izvajanju posojil EIB. Komisija bi morala na podlagi ugotovitev skupine strokovnjakov do sredine leta 2012 Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo ter po potrebi oblikovati predlog platforme.

(32)

EIB bi bilo treba spodbujati, da poveča obseg poslov in razprši svoje finančne instrumente zunaj Unije brez uveljavljanja jamstva EU, da bi se ob upoštevanju vidikov v zvezi z vzdržnostjo zadolževanja jamstvo lahko uporabljalo za države in projekte, ki imajo slab dostop do trga, jamstvo pa bi zaradi tega imelo večjo dodano vrednost. Posledično bi bilo treba EIB spodbuditi, naj ob upoštevanju lastne zmogljivosti za prevzem tveganj – in vedno z namenom podpore zunanjepolitičnim ciljem Unije – poveča zneske, ki jih posoja na lastno tveganje, vključno v okviru podpore gospodarskih interesov Unije, in to zlasti v predpristopnih in sosednjih državah ter v državah z dolgoročno bonitetno oceno v drugih regijah, poleg tega pa tudi v državah z nizko bonitetno oceno, kadar ima EIB ustrezna jamstva pri tretjih strankah. EIB bi morala v posvetovanju s Komisijo razviti politiko za odločanje o tem, ali se bodo projekti izvedli v okviru mandata z jamstvom EU ali pa jih bo financirala EIB na lastno tveganje. Takšna politika bi upoštevala zlasti kreditno sposobnost zadevnih držav in projektov.

(33)

EIB bi morala razmisliti o povečanju financiranja, ki se izvaja v skladu s tem sklepom za decentralizirane javne subjekte, če je bila za tovrstno financiranje opravljena ustrezna ocena kreditnega tveganja s strani EIB.

(34)

EIB bi morala ob upoštevanju usmeritev banke glede tveganj povečati razpon ponudbe novih in inovativnih finančnih instrumentov, vključno z večjim poudarkom na razvijanju jamstvenih instrumentov EIB, kolikor je to mogoče. Poleg tega bi bilo treba EIB spodbujati k dajanju posojil v lokalnih valutah in izdajanju obveznic na lokalnih trgih, pod pogojem, da partnerske države izvedejo potrebne strukturne reforme, zlasti v finančnem sektorju, ter druge ukrepe, ki olajšujejo dejavnost EIB.

(35)

Za zunanje dejavnosti EIB bi bilo treba postopoma dati na voljo dovolj človeških virov in finančnih sredstev, da bi zagotovili, da bo EIB zadostila zahtevam mandata v regijah in podregijah. Predvsem bi morale biti na voljo zadostne zmogljivosti, da se podprejo cilji Unije na področju razvojnega sodelovanja, poveča poudarek na predhodni oceni okoljskih, socialnih in razvojnih vidikov njenih dejavnosti ter da se učinkovito spremljajo projekti v času njihovega izvajanja. Treba bi bilo izkoristiti priložnosti za dodatno izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti ter dejavno spodbujati medsebojna dopolnjevanja.

(36)

Pri financiranju izven Unije, ki spada na področje uporabe tega sklepa, bi si EIB morala še naprej prizadevati za izboljšanje usklajevanja in sodelovanja z mednarodnimi finančnimi institucijami in evropskimi dvostranskimi finančnimi institucijami, po potrebi vključno s sodelovanjem pri sektorskih pogojih in vzajemnim zaupanjem pri postopkih, uporabo skupnega sofinanciranja in udeležbo v globalnih pobudah, kot je pospeševanje usklajevanja in učinkovitosti pomoči. Pri takšnem usklajevanju in sodelovanju bi si bilo treba prizadevati, da se kar najbolj zmanjšata morebitno podvajanje stroškov in nepotrebno prekrivanje. Ta prizadevanja morajo temeljiti na vzajemnosti. Načela, določena v tem sklepu, bi bilo treba uporabljati tudi, če se financiranje EIB izvaja v okviru sporazumov o sodelovanju z drugimi mednarodnimi finančnimi institucijami in dvostranskimi finančnimi institucijami.

(37)

EIB bi morala zlasti v državah zunaj Unije, v katerih sodeluje z drugimi, izboljšati svoje sodelovanje z drugimi evropskimi finančnimi institucijami, in sicer s sporazumi, kot je tristranski memorandum o soglasju med Komisijo, skupino EIB in Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD), ki se nanašajo na sodelovanje zunaj Unije in skupini EIB in EBRD omogočajo, da se dopolnjujeta in izkoristita svoje primerjalne prednosti.

(38)

Treba bi bilo okrepiti poročanje in prenos informacij EIB Komisiji, da bi Komisija lahko izboljšala letno poročilo za Evropski parlament in Svet o financiranju EIB, izvedenem na podlagi tega sklepa. Zahteve glede dodatnega poročanja iz te uvodne izjave bi morale veljati le za financiranja EIB, pri katerih se prošnja za financiranje EIB predloži po začetku veljavnosti tega sklepa in so podpisana po 1. januarju 2012. V poročilu bi bilo treba predvsem oceniti skladnost financiranja EIB s tem sklepom ob upoštevanju regionalnih tehničnih operativnih smernic, vanj pa bi bilo treba vključiti naslednje: poglavje glede dodane vrednosti EIB, na primer v zvezi s podporo zunanji politiki Unije; izpolnjevanje zahtev na podlagi mandata; kakovostjo financiranih poslov; prenosom finančnih koristi na stranke; ter poglavja o sodelovanju, vključno s sofinanciranjem s Komisijo ter z drugimi mednarodnimi finančnimi institucijami in dvostranskimi donatorji. V njem bi bilo treba oceniti tudi, do kolikšne mere je EIB pri zasnovi in spremljanju financiranih projektov upoštevala gospodarsko, finančno, okoljsko in socialno vzdržnost. Zajemati bi moralo tudi posebno poglavje, v katerem bi se podrobno ocenili ukrepi EIB za izpolnjevanje veljavnega mandata, kot je določeno s Sklepom št. 633/2009/ES, ob posebnem poudarku na financiranju EIB, pri katerih so bili uporabljeni finančni posredniki iz nesodelujočih jurisdikcij. EIB bi morala pri financiranju ustrezno izvajati svojo politiko do pomanjkljivo reguliranih ali nesodelujočih jurisdikcij, da bi prispevala k mednarodnemu boju proti davčnim goljufijam in davčnim utajam. Poročilo bi moralo tudi zajemati oceno socialnih in razvojnih vidikov projektov. Treba bi ga bilo objaviti, s čimer bi civilni družbi in državam prejemnicam omogočili, da izrazijo svoje mnenje. Po potrebi bi bilo treba v poročilu opisati večje spremembe okoliščin, ki bi upravičile dodatne spremembe mandata pred koncem obdobja. Vanj bi bilo treba vključiti predvsem razčlenitev financiranja EIB v skladu s tem sklepom skupaj z vsemi finančnimi viri Unije in drugih donatorjev, da bi omogočili pregled finančne izpostavljenosti financiranja.

(39)

Financiranje EIB bi bilo treba še naprej upravljati v skladu s predpisi in postopki EIB, vključno z ustreznimi nadzornimi ukrepi ter ukrepi za preprečevanje utaje davkov, ter ustreznimi predpisi in postopki, ki se nanašajo na Računsko sodišče in Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF).

(40)

Komisijo bi bilo treba pozvati, naj ob predložitvi predloga za odobritev jamstva EU v naslednjem finančnem okviru v tesnem sodelovanju z EIB in ob upoštevanju posledic zagotavljanja sredstev jamstvenega sklada preuči predvsem naslednje zgornje meje, ki jih krije jamstvo EU, seznam potencialno upravičenih držav in možnost, da EIB zagotovi financiranje v obliki mikrokreditov in drugih vrst instrumentov. Komisija in EIB bi morali preučiti možnosti za povečanje medsebojnega dopolnjevanja finančnih instrumentov preko IPA, ENPI, DCI, EIDHR in Instrumentom za stabilnost in zunanjega mandata EIB.

(41)

Ta sklep ne bi smel posegati v pogajanja in odločitve o prihodnjem večletnem finančnem okviru.

(42)

Iz teh razlogov ter zaradi pravne varnosti in jasnosti, bi bilo treba Sklep št. 633/2009/ES razveljaviti –

(a)

splošni mandat v višini 27 484 milijonov EUR;

(b)

mandat za podnebne spremembe v višini 2 000 milijonov EUR.

(a)

razvoj lokalnega zasebnega sektorja, zlasti pomoči MSP;

(b)

razvoj socialne in gospodarske infrastrukture, vključno s prometom, energijo, okoljsko infrastrukturo ter informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami;

(c)

blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, kot je opredeljeno v členu 2(4).

(a)

strateških dokumentih, ki jih pripravi Komisija in/ali, odvisno od primera, ESZD, kot so nacionalni in regionalni strateški dokumenti, okvirni programi, akcijski načrti in predpristopni dokumenti;

(b)

dokumentih EIB za strateško načrtovanje in uvedbi novih projektov;

(c)

drugih političnih in operativnih vidikih.

(a)

nekonvertibilnost valute;

(b)

razlastitev;

(c)

vojna ali državljanski nemiri;

(d)

odklonitev pravnega varstva pri kršitvi pogodbe.