28.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 227/62

(1)

Z dopisom z dne 4. decembra 2003 je bila Komisija obveščena, da je bilo v italijanskih medijih objavljenih več člankov, v katerih je bilo navedeno, da namerava italijanska vlada uvesti ugodnejše cene električne energije za izbrana podjetja na Sardiniji.

(2)

Cene so bile uvedene s členom 1 odloka predsednika vlade z dne 6. februarja 2004. Odlok je imel dva različna vpliva: (a) uvedel je ugodnejše cene električne energije za družbe Portovesme s.r.l. (2), ILA (3) in Euroallumina (4); ter (b) podaljšal veljavno ugodnejšo ceno za družbo Alcoa Transformazioni (proizvajalec primarnega aluminija, v nadaljnjem besedilu: Alcoa).

(3)

Z dopisoma z dne 22. januarja 2004 in 19 marca 2004 je Komisija pozvala Italijo, naj predloži dodatne informacije o zadevnih ukrepih. Italijanski organi so odgovorili z dopisoma z dne 6. februarja 2004 in 9. junija 2004. Italija je predložila dodatna pojasnila z dopisom z dne 20. septembra 2004.

(4)

Z dopisom z dne 16. novembra 2004 je Komisija sporočila Italiji, da bo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES glede ukrepa pomoči.

(5)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (5). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe v zvezi z ukrepi.

(6)

Italija je predložila svoje pripombe z dopisoma z dne 4. februarja 2005 in 11. februarja 2005.

(7)

Komisija je prav tako prejela pripombe od drugih zainteresiranih strani. Komisija je z dopisom z dne 22. marca 2005 o zadevnih pripombah obvestila Italijo, ki je imela možnost, da nanje odgovori. Pripombe Italije je prejela z dopisom z dne 20. septembra 2005.

(8)

Komisija je z dopisom z dne 23. decembra 2005 pozvala Italijo, naj predloži dodatna pojasnila, kar so italijanski organi storili z dopisom z dne 3. marca 2006. Komisija je zahtevala dodatna pojasnila z dopisom z dne 22. avgusta 2006. Italija je odgovorila z dopisom z dne 28. septembra 2006.

(9)

Zadeva se je 29. oktobra 2008 razdelila na del A, ki zajema ukrep v zvezi z družbo Alcoa, ter del B, v katerem so obravnavane družbe Portovesme, ILA in Euroallumina. Ta sklep zadeva le družbo Alcoa (del A).

(10)

Komisija je bila med obravnavo podobne zadeve v zvezi z državno pomočjo (6) seznanjena z drugim podaljšanjem veljavnosti sheme ugodnejše cene električne energije za družbo Alcoa. Podaljšanje veljavnosti je bilo odobreno na podlagi člena 11(11) zakonskega odloka št. 35 z dne 14. marca 2005, spremenjenega v zakon št. 80/2005 z dne 14. maja 2005 z naslovom „Nujne določbe v skladu z akcijskim načrtom za gospodarski, socialni in ozemeljski razvoj“. Upravičenci so bili družba Alcoa in tri družbe naslednice družbe Terni (7).

(11)

Z dopisom z dne 23. decembra 2005 je Komisija pozvala Italijo, naj predloži informacije, kar Italija storila z dopisom z dne 24. februarja 2006. Italija je z dopisoma z dne 2. marca 2006 in 27. aprila 2006 predložila dodatna pojasnila.

(12)

Z dopisom z dne 19. julija 2006 je Komisija sporočila Italiji, da bo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES (C 36/06) glede obeh shem.

(13)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (8). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o zadevnih ukrepih.

(14)

Italija je predložila svoje pripombe z dopisom z dne 25. oktobra 2006. Dodatna pojasnila je predložila z dopisoma z dne 9. novembra 2006 in 7. decembra 2006.

(15)

Komisija je prav tako prejela pripombe od drugih zainteresiranih strani in jih predložila Italiji ter ji dala možnost odgovora. Italija je odgovorila z dopisom z dne 22. decembra 2006.

(16)

Z dopisom z dne 20. februarja 2007 je Komisija pozvala Italijo, naj predloži dodatna pojasnila o shemi cene. Italija je ta pojasnila predložila z dopisoma z dne 10. in 14. maja 2007.

(17)

Zadeva se je 18. septembra 2007 razdelila na del A, v katerem so obravnavane tri družbe naslednice družbe Terni, in del B, ki obravnava družbo Alcoa. Komisija je 20. novembra 2007 sprejela končno negativno odločbo v zvezi z družbami Terni, s katero je odredila vračilo pomoči (9).

(18)

Medtem je Komisija z dopisom z dne 19. januarja 2007 začela preučevati zamisel o prehodnih ukrepih v zvezi s shemo cen za družbo Alcoa na Sardiniji, ki je povezana z uvedbo virtualnega programa o sprostitvi zmogljivosti (v nadaljnjem besedilu: virtualna elektrarna). Italijanski organi so odgovorili z dopisoma z dne 16. aprila 2007 in 5. novembra 2007. Italijanski organi in osebje Komisije so se sestali 13. marca 2008, pri čemer je bila Italija pozvana, naj sprejme končno stališče do 12. maja 2008. Italija je z dopisom z dne 29. maja 2008 zaprosila za podaljšanje roka za sprejetje takega stališča ter nato predložila dodatna pojasnila z dopisoma z dne 12. junija 2008 in 7. julija 2008.

(19)

Italija je zahtevala srečanje s Komisijo, da bi se preučile možnosti za virtualno elektrarno. Srečanje je poteklo 9. decembra 2008. Italija je z dopisoma z dne 19. decembra 2008 in 19. maja 2009 predložila dodatna pojasnila.

(20)

Naslednje srečanje je potekalo 26. maja 2009. Italija je z dopisoma z dne 10. julija 2009 in 18. avgusta 2009 predložila dodatna pojasnila.

(21)

Proizvajalec aluminija Alcoa je od leta 1996 upravičen do ugodnejše cene električne energije za talilnici primarnega aluminija na Sardiniji (Portovesme) in v Benečiji (Fusina). Cena je bila na začetku uvedena za obdobje 10 let (ki naj bi se končalo 31. decembra 2005) v okviru privatizacije. Zadevna cena je bila odobrena v skladu s pravili o državni pomoči z odločbo Komisije, v kateri je bilo določeno, da cena ne pomeni državne pomoči. Vendar se je narava cene sčasoma spremenila, pri čemer je Italija veljavnost cene dvakrat podaljšala, in sicer leta 2004 in ponovno leta 2005.

(22)

Sporna cena se subvencionira z gotovinskim plačilom iz izravnalnega sklada (Cassa Conguaglio per il Settore Elettrico, tj. javni organ) (10), s čimer se zniža cena, ki sta jo pogodbeno določila družba Alcoa in njen dobavitelj električne energije ENEL. Zahtevana sredstva se zberejo z drugimi dajatvami, ki jih morajo plačati vsi odjemalci električne energije na podlagi sestavnega dela A4 na računu za električno energijo.

(23)

Shema ugodnejših cen, do katere je upravičena družba Alcoa, je določena v zadevnih zakonodajnih določbah (2.2.1) in podrobnih predpisih, ki jih je določil organ za električno energijo in plin (Autorità per l’Energia Elettrica et il Gas; v nadaljnjem besedilu: AEEG) (2.2.2.1). Izravnalni sklad je izvajalska agencija za shemo (2.2.2.2). Komisija mora zato pri analizi sheme cen za družbo Alcoa upoštevati zakonodajne določbe in italijanski regulativni okvir.

(24)

Zadevne zakonodajne določbe so člen 1 odloka predsednika vlade z dne 6. februarja 2004 (11) (v nadaljnjem besedilu: odlok iz leta 2004), kakor je bil izveden z ustreznimi uredbenimi določbami in členom 11(11) zakonskega odloka št. 35 z dne 14. marca 2005, spremenjenega v zakon št. 80/2005 z naslovom „Nujne določbe v skladu z akcijskim načrtom za gospodarski, socialni in ozemeljski razvoj“ (v nadaljnjem besedilu: zakon št. 80/2005), kakor je bil izveden z ustreznimi uredbenimi določbami (12).

(25)

Italija je ustanovila organ AEEG leta 1995 (13). AEEG opravlja zelo različne regulativne naloge in ima obsežna pooblastila. Zlasti določa in spreminja cene električne energije ter načine zbiranja sredstev za kritje splošnih sistemskih dajatev (14). AEEG pri izvajanju teh nalog upošteva politične smernice vlade v zvezi z zagotavljanjem storitev v splošnem državnem interesu (15).

(26)

AEEG je v preteklosti v okviru svojih pooblastil sprejel veliko odločb (delibere), ki določajo natančne načine za upravljanje shem ugodnejših cen v Italiji.

(27)

Dodatne dajatve in druge prispevke v sektorju električne energije upravlja izravnalni sklad, tj. javni organ, ki je bil ustanovljen z zakonskim odlokom št. 98 z dne 26. januarja 1948. Izravnalni sklad deluje v skladu z navodili organa AEEG. Zlasti obravnava finančne tokove, ki so povezani z ugodnejšimi cenami električne energije (pobiranje dajatev in izplačilo končnim upravičencem).

(28)

Za oceno cene za družbo Alcoa, ki se obravnava v tem sklepu, je treba ponovno pregledati okoliščine, v katerih je bila ta cena uvedena, in poznejše spremembe teh okoliščin.

(29)

Na začetku devetdesetih let 20. stoletja se je italijanski proizvajalec aluminija Alumix kot del likvidacije konglomerata EFIM (16) v državni lasti prestrukturiral, privatiziral in bil prodan družbi Alcoa. Družba Alumix je upravljala dve talilnici primarnega aluminija, eno v kraju Portovesme na Sardiniji in drugo v kraju Fusina v Benečiji.

(30)

Družba Alcoa je pri nakupu družbe Alumix postavila pogoj, da družba ENEL, tj. dobavitelj električne energije v državni lasti, zagotovi ugodnejšo ceno za dobavo električne energije obema talilnicama.

(31)

Ugodnejša cena za družbo Alcoa je bila uvedena z ministrskim odlokom z dne 19. decembra 1995 (v nadaljnjem besedilu: odlok iz leta 1995). Ta odlok je določal, da je družba Alcoa upravičena do ugodnejšega obravnavanja iz odločbe medresorskega odbora za cene 13/1992 do konca leta 2005 (17). Po tem datumu naj bi se družba Alcoa obravnavala tako kot drugi odjemalci električne energije.

(32)

Nižja cena se je preverila na podlagi pravil o državni pomoči v zadevi C 38/1992. Komisija je v odločbi z dne 4. decembra 1996 (18) (v nadaljnjem besedilu: odločba Alumix) odločila, da ugodnejše cene ne pomenijo državne pomoči na podlagi ugotovitev, povzetih v nadaljevanju.

(33)

Država je na podlagi obravnavanega dogovora določila ceno za družbo Alcoa, pri čemer je družba ENEL, ki je bila takrat edina dobaviteljica električne energije v Italiji, dobavljala električno energijo družbi Alcoa po določeni ceni. Cene za obe talilnici so bile določene za 10 let. Cena za Sardinijo je bila leta 1996 določena na 36,3 ITL/kWh in naj bi se do leta 2005 postopno povečala na 39,6 ITL/kWh. Cena za Benečijo naj bi leta 2005 dosegla 39,9 ITL/kWh. Te cene v eurih znašajo med 18 EUR in 20 EUR/MWh.

(34)

ENEL je bil takrat organ v državni lasti (19) z monopolom nad dobavo električne energije. Zato je Komisija preverila, ali je ENEL pri uporabi cene za družbo Alcoa deloval kot razumen udeleženec na trgu.

(35)

Komisija je ocenila razmere na področju oskrbe z električno energijo v obeh zadevnih regijah v desetletnem obdobju, zajetem v ugodnejšo cenovno obravnavo. Ugotovila je, da je za trg z električno energijo na Sardiniji in v Benečiji značilna presežna proizvodnja električne energije, ki se bo verjetno ohranila v naslednjih desetih letih. Prav tako je ugotovila, da proizvajalci ne morejo izvažati električne energije iz teh regij zaradi neustreznega medsebojnega povezovanja s celinsko Italijo v primeru Sardinije in zaradi premajhnega povpraševanja v sosednjih regijah v primeru Benečije (20).

(36)

Komisija je menila, da je imel v teh okoliščinah velik industrijski odjemalec, kot je Alcoa, veliko pogajalsko moč pri družbi ENEL, ker bi zaprtje obeh talilnic, ki sta bili eni od najboljših odjemalcev družbe ENEL v Italiji, pomenilo še dodatno presežno zmogljivost in poslabšanje strukture stroškov za družbo ENEL. Zato je bila dobava električne energije po znatno nižji ceni za talilnici v krajih Portovesme in Fusina v gospodarskem interesu družbe ENEL.

(37)

Komisija je menila, da bi bil razumen dobavitelj električne energije pripravljen prodajati po ceni, ki bi zajemala povprečne mejne stroške proizvodnje, izračunane na podlagi dejanske mešanice goriva, ki jo uporabljajo elektrarne v zadevnih regijah, skupaj z majhnim prispevkom k fiksnim stroškom. Izkazalo se je, da je cena za družbo Alcoa izpolnjevala ta merila. Komisija je v zvezi s skromnimi letnimi povečanji cene za družbo Alcoa za naslednjih deset let menila, da so ta povečanja upravičena zaradi napovedi, da naj bi se mejni stroški proizvodnje družbe ENEL v prihodnosti znižali zaradi izboljšanja mešanice goriv in proizvodnih tehnologij.

(38)

Komisija je zato sklenila, da je družba ENEL pri odobritvi cene ravnala kot razumen udeleženec na trgu, in razglasila, da zadevni ukrep ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(39)

Italijanski elektroenergetski sistem se je v obdobju tik po sprejetju odločbe Alumix prestrukturiral glede na postopno liberalizacijo trga z električno energijo v EU (21).

(40)

Standardna cena za električno energijo (22) se je leta 1997 prestrukturirala in razdelila na sestavne dele cene (23). Cena za družbo Alcoa se je prvič spremenila. Cena Alumix, ki je bila pred reformo skupni znesek, se je razdelila na sestavne dele cene, da bi se prilagodila novi strukturi standardne cene. Sestavni deli cene, ki so se uporabljali za družbo Alcoa, so se znižali tako, da je bila končna cena popolnoma enaka ceni iz odločbe Alumix. V tej fazi je ENEL kot edini dobavitelj električne energije v Italiji še vedno odobril ceno neposredno: družbi Alcoa je zaračunal ceno Alumix, pri čemer ni prejel nobenega ločenega nadomestila za svojo dobavo družbi.

(41)

Leta 1999, ko je Italija prenesla prvo direktivo EU o liberalizaciji (24), se je monopol družbe ENEL nad oskrbo z električno energijo v Italiji končal, pri čemer se je družba razdelila na več družb.

(42)

Italija se je leta 2000 odločila, da bo vključila ceno Alumix med „splošne dajatve elektroenergetskega sistema“ (25). Zaradi tega novega statusa se je prvič znatno spremenil finančni mehanizem cene Alumix. Čeprav je družba ENEL v preteklosti prodajala električno energijo neposredno družbi Alcoa po ugodnejši ceni, je na podlagi novega mehanizma (26) družba ENEL prejela celotno običajno ceno, zaračunano velikim industrijskim odjemalcem, pri čemer so drugi odjemalci električne energije zagotovili potrebna sredstva za zagotavljanje, da je družba Alcoa še naprej plačevala ceno Alumix. V praksi se je družbi Alcoa nominalno zaračunala polna cena, pri čemer pa je družba dobila neposredni popust na računu. Družba ENEL je financirala ta popust z ohranitvijo prihodkov od novo uvedenih drugih dajatev na podlagi sestavnega dela A4 cene za električno energijo, ki so jo plačevali vsi odjemalci (27). Družba Alcoa je leta 2002 sklenila dvostransko pogodbo z družbo ENEL po nominalni ceni, ki je približno ustrezala standardni ceni, ki jo je zaračunavalo to javno podjetje za dobavo električne energije visoke napetosti.

(43)

Druga bistvena sprememba se je zgodila leta 2004, ko je AEEG sprejel odločbo št. 148/04, s katero se je upravno poslovodenje cen v celoti preneslo na izravnalni sklad. Na podlagi tega sistema družba ENEL ni več ohranila prihodkov od sestavnega dela A4, ampak jih je v celoti prenesla na izravnalni sklad, ki je opravil izračune in povrnil stroške družbi Alcoa. Družba Alcoa je v praksi z uporabo tega mehanizma plačala ceno, ki je bila pogodbeno dogovorjena z družbo ENEL, in iz izravnalnega sklada naknadno prejela kompenzacijski prispevek, na podlagi katerega je lahko dejansko še naprej plačevala ceno Alumix. Ta nov upravni dogovor je za družbo Alcoa začel veljati septembra 2004 in se uporablja še danes (28).

(44)

Italijanska vlada je do sprejetja odloka iz leta 2004 podaljšala ugodnejšo ceno električne energije, ki je bila uvedena z odlokom z dne 19. decembra 1995, do 30. junija 2007, in sicer za „dobavo električne energije za proizvodnjo aluminija, svinca, srebra in cinka, vendar le za obrate, ki so bili ob začetku veljavnosti tega odloka že ustanovljeni in se nahajajo na otoških območjih ter nimajo dovolj povezav z nacionalnimi elektroenergetskimi in plinovodnimi omrežji ali teh povezav sploh nimajo“ (29).

(45)

Odlok iz leta 2004 je bil v praksi namenjen (a) podaljšanju veljavne cene za družbo Alcoa do junija 2007 in (b) podaljšanju enake obravnave za tri druge družbe na Sardiniji: Portovesme, ILA in Euroallumina.

(46)

Podaljšanje veljavnosti cene za družbo Alcoa, ki ga določa odlok iz leta 2004, se je na regulativni ravni izvajalo z odločbo AEEG št. 148/04, s katero so bile prav tako uvedene spremembe finančnega mehanizma iz uvodne izjave 43.

(47)

To prvo podaljšanje veljavnosti je bilo predmet formalnega postopka preiskave v zvezi z odlokom iz leta 2004, sproženim v zadevi C 38/2004 (30). Italija (31) je navedla, da se odlok iz leta 2004 ni izvajal za družbo Alcoa, ki je bila še naprej upravičena do cene na prvotni pravni podlagi, torej na podlagi odloka iz leta 1995.

(48)

Italijanski organi so s členom 11(11) zakona št. 80/2005 podaljšali veljavnost ugodnejše cene za družbo Alcoa do leta 2010 v skladu z veljavnimi cenovnimi pogoji z dne 31. decembra 2004 (32). Podaljšanje veljavnosti cene naj bi v skladu z zakonom št. 80/2005 začelo veljati 1. januarja 2005. Vendar se je datum na podlagi navodil nacionalnih organov z odločbo AEEG 286/05 pozneje spremenil na 1. januar 2006.

(49)

Za določitev cene, ki jo je moralo plačevati podjetje Alcoa po letu 2005, se je z zakonom št. 80/2005 uvedel mehanizem za indeksacijo, na podlagi katerega naj bi se od 1. januarja 2006 ugodnejša cena (to je cena iz odločbe Alumix za leto 2005) povečala za 4 % na leto ali za povprečen odstotek povečanja izmenjave električne energije med Amsterdamom in Frankfurtom (33).

(50)

Vendar je AEEG po posvetovanju z upravičenci zagotovil drugačno razlago posodobljenega mehanizma. Odločba AEEG št. 217/05 določa, da naj bi bilo letno povečanje cene usklajeno s povprečnimi veleprodajnimi cenami, pri čemer se te cene ne bi mogle povečati za več kot 4 %. Zaradi tega posodobljenega mehanizma so se dejansko ugodnejše cene na letni ravni povečale manj, kot je bilo prvotno določeno v zakonodaji.

(51)

Drugo podaljšanje je bilo predmet formalnega postopka preiskave, sproženega v zadevi C 36/06. Potem ko je Komisija sprožila formalni postopek preiskave v zvezi s členom 11(12) zakona št. 80/2005, je AEEG z odločbo št. 190/06 v skladu z zakonom št. 80/2005 pogojil plačila z določbo, da družba Alcoa zagotovi bančno garancijo ali garancijo matične družbe za kritje tveganja vračila pomoči.

(52)

Plačila družbi Alcoa iz izravnalnega sklada v obdobju od januarja 2006 do januarja 2009 so navedena v preglednici spodaj. Podatki za leto 2009 so nepopolni, ker vključujejo le plačila iz januarja 2009, čeprav je družba Alcoa v naslednjih mesecih še naprej prejemala plačila.

(53)

Odločitev Komisije, da sproži formalni postopek preiskave, je temeljila na naslednjih utemeljitvah:

(54)

Komisija je cene, uvedene z odlokom iz leta 2004, opredelila kot pomoč za tekoče poslovanje in ocenila, ali bi se lahko taka pomoč odobrila na podlagi smernic o regionalni pomoči (34), glede na to, da je bila Sardinija leta 2004 območje, ki je prejemalo pomoč v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES. Komisija je izrazila pomisleke o možnosti odobritve pomoči na tej podlagi, ker se zdi, da taka ad hoc pomoč, odobrena omejenemu številu podjetij, ne spodbuja regionalnega razvoja.

(55)

Komisija je v zvezi s posebnim primerom družbe Alcoa izpostavila, da se zdi, da se je nova cena razlikovala od cene Alumix, ker je ceno Alumix odobrila družba ENEL, tj. monopolni dobavitelj električne energije v Italiji, medtem ko je nova cena vključevala posamično posredovanje države, da bi se nadomestila razlika med tržno ceno, dogovorjeno s proizvajalcem električne energije, in ugodnejšo ceno, določeno leta 1996.

(56)

Poleg tega je Komisijo zanimalo, ali bi se lahko zaradi ukrepa znižala raven obdavčitve za družbo. Pravna podlaga za tako znižanje bi morala temeljiti na Direktivi Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (35).

(57)

Odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave iz leta 2006 se je osredotočala na ceno za družbo Alcoa (36). Komisija je ugotovila, da so bili regulativni okvir in tržni pogoji ob sprejetju odločbe Alumix zelo drugačni od okvira in pogojev v obdobju, zajetem v odločitvi o sprožitvi postopka. Zlasti je bil trg z električno energijo zdaj liberaliziran, pri čemer se je upravljanje sheme preneslo na izravnalni sklad. Zato je Komisija menila, da je treba ponovno preveriti, ali cena za družbo Alcoa pomeni državno pomoč.

(58)

Komisija je menila, da je cena pomenila državno pomoč z utemeljitvijo, da (a) je znižanje cene za električno energijo pomenilo gospodarsko prednost; (b) odločitev o odobritvi cene so sprejeli italijanski organi in se je financirala s prenosom državnih sredstev v obliki drugih dajatev; (c) ukrep je ogrozil konkurenco; in (d) ukrep je vplival na trgovino znotraj Skupnosti, glede na to, da se je z aluminijem veliko trgovalo na svetovnih trgih. Komisija je obravnavala ukrep kot pomoč za tekoče poslovanje.

(59)

Komisija je prav tako navedla, da prejšnja ugotovitev, da cena Alumix ni državna pomoč, ne pomeni, da se nov ukrep šteje za obstoječo pomoč. Odločitev Komisije o odobritvi cene Alumix, ki je temeljila na gospodarski oceni okoliščin v zadevnem obdobju, je bila časovno omejena in ne bi mogla zajemati podaljšanja veljavnosti cene iz zakona št. 80/2005.

(60)

V zvezi z združljivostjo je Komisija ocenila, ali bi se lahko ugodnejša cena odobrila na podlagi smernic o nacionalni regionalni pomoči.

(61)

Kar zadeva obrat v Benečiji, je Komisija ugotovila, da sedež obrata ni v regiji, ki je upravičena do pomoči v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES, zato obrat ni upravičen do regionalne pomoči.

(62)

Sardinija je bila območje, ki je prejemalo pomoč v skladu s členom 87(3)(a) do konca leta 2006. Vendar je Komisija izrazila pomisleke v zvezi z možnostjo odobritve ukrepa na podlagi smernic o nacionalni regionalni pomoči (37) za zadevno obdobje.

(63)

Komisija je kljub vztrajanju Italije pri tem, da so visoke cene električne energije na Sardiniji pomenile oviro za razvoj otoka, ugotovila, da Italija ni dokazala obstoja znatno višjih cen na Sardiniji na povprečni ravni ali zlasti za energetsko intenzivna podjetja (Italija ni predložila podatkov o dvostranskih pogodbah med energetsko intenzivnimi podjetji in njihovimi dobavitelji, ker je trdila, da ti podatki niso javno dostopni). Poleg tega Italija ni pojasnila, zakaj so bile višje cene regionalna ovira ali kako je ta cena prispevala k regionalnemu razvoju. Komisija je izpostavila, da se v zadevi C 34/02 (38) ni strinjala, da je treba pomanjkanje energetskih povezav na Sardiniji obravnavati kot oviro za razvoj malih in srednje velikih podjetij v regiji (ter sprejela negativno odločitev). Zato je Komisija izrazila pomisleke v zvezi z nujnostjo pomoči.

(64)

Poleg tega je Komisija dvomila, da je taka ad hoc pomoč sorazmerna z regionalnimi ovirami, pri čemer je treba upoštevati tudi metodo za izračun ugodnejše cene, ki ni bila povezana s cenami drugod po Italiji.

(65)

Komisija je ugotovila, da se pomoč dejansko ni postopno zmanjševala, glede na to, da naj bi se cene povečale za največ 4 %.

(66)

Kar zadeva obdobje, zajeto v smernice o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (39), je Komisija ugotovila, da Sardinija ne bi bila več upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES in zlasti do pomoči za tekoče poslovanje. Čeprav bi se lahko v skladu s smernicami odobrilo dveletno prehodno obdobje za linearno postopno opuščanje obstoječih shem pomoči za tekoče poslovanje, je Komisija menila, da ni primerno dovoliti uvedbe nove pomoči za tekoče poslovanje za nekaj mesecev z načrtovanim postopnim opuščanjem ob upoštevanju izraženih pomislekov in izkrivljenosti pomoči.

(67)

Na koncu je Komisija izrazila pomisleke v zvezi z možnostjo odobritve ugodnejše cene za družbo Alcoa v obliki regionalne pomoči ali na podlagi katerih koli drugih razlogov, ki jih Italija v nobenem primeru ni opredelila.

(68)

Družba Alcoa je izpodbijala odločitev o sprožitvi postopka iz leta 2006 pri Sodišču prve stopnje. Sodišče je 25. marca 2009 sprejelo odločbo (v nadaljnjem besedilu: odločba Sodišča), s katero je potrdilo odločitev in v celoti zavrnilo trditve družbe Alcoa (40).

(69)

Na poziv Komisije v zvezi s predložitvijo pripomb glede dveh odločitev o sprožitvi podrobnih preiskav so se odzvale družba Alcoa in zainteresirane tretje osebe. V nadaljevanju so povzete le pripombe v zvezi s ceno za družbo Alcoa.

(70)

Po mnenju družbe Alcoa je bila cena namenjena odpravi nedelovanja trga, in sicer nezmožnosti nedavno liberaliziranega trga z električno energijo, da zagotovi konkurenčne cene zaradi velike tržne moči prvotnih nosilcev dejavnosti. To nedelovanje trga naj bi bilo zlasti očitno na Sardiniji. V takih okoliščinah bi bilo treba sprejeti regulativne ukrepe, vključno z ukrepom v obliki dogovorov o ceni, ki bi spremljal prehod z monopolnega položaja k pravi konkurenci.

(71)

Družba Alcoa v svoji pravni analizi vztraja, da cena ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, ker se okoliščine, na podlagi katerih je bilo z odločbo Alumix iz leta 1996 določeno, da pomoči ni bilo, še niso spremenile. Cena zlasti ne zagotavlja prednosti, njena metoda financiranja ne vključuje prenosa državnih sredstev in, ob upoštevanju značilnosti trgovine s primarnim aluminijem, cena ne vpliva na trgovino znotraj Skupnosti in ne izkrivlja konkurence.

(72)

Poleg tega družba Alcoa navaja, da bi bila cena za Sardinijo združljiva s pravili o regionalni pomoči, tudi če bi se ukrep opredelil kot državna pomoč.

(73)

Družba Alcoa meni, da je zadevna cena namenjena odpravi nedelovanja trga, da ne pomeni državne pomoči, da bi v vsakem primeru pomenila obstoječo in ne novo pomoč ter da je njeno vračilo v nasprotju z načelom upravičenih pričakovanj.

(74)

Družba Alcoa je predložila izčrpne osnovne podatke o proizvodnji aluminija in trgovini z aluminijem. Taljenje aluminija je energetsko najintenzivnejši proizvodni proces (pri katerem poraba znaša 15 kWh na kilogram proizvedenega aluminija). Skupna svetovna proizvodnja primarnega aluminija leta 2006 je bila približno 33,7 milijona ton, pri čemer je bilo le 4,5 milijona ton proizvedenega v EGP. EU-25 in EGP so pomembni neto uvozniki primarnega aluminija. Leta 2006 je EU-25 uvozila 4,7 milijona ton, pri čemer naj bi se uvoz leta 2010 povečal na 5,5 milijona ton. V industriji aluminija v EU je bilo leta 2006 neposredno zaposlenih 106 000 (41) ljudi, posredno pa še dodatnih 300 000 ljudi. Ko je družba Alcoa predložila svoje pripombe, je v EU-25 s polno zmogljivostjo delovalo skupaj 22 talilnic primarnega aluminija (31 v EGP).

(75)

Primarni aluminij je bazični proizvod, pri čemer njegovo svetovno referenčno ceno določa Londonska borza kovin. Italijanski talilnici v krajih Fusina in Portovesme proizvedeta približno 200 000 ton. Po mnenju družbe Alcoa ta omejena proizvodnja ne more vplivati na cene primarnega aluminija.

(76)

Električna energija je glavni strošek pri proizvodnji primarnega aluminija. Družba Alcoa meni, da lahko talilnice delujejo le, če se lahko sklenejo dolgoročni dogovori o oskrbi s proizvajalci električne energije. Voljni prodajalci lahko še vedno zagotavljajo sklepanje dolgoročnih sporazumov, ki temeljijo na stroških, kot je na primer sporazum družbe Alcoa na Islandiji (42). Vendar morajo talilnice brez pogodbenih dogovorov, ki temeljijo na stroških, po mnenju družbe Alcoa zaustaviti proizvodnjo. Zato so se od leta 2003 zaprle tri talilnice v EU-25, napovedanih pa je še več zaprtij. Družba Alcoa ugotavlja, da bi morala takoj zapreti italijanska obrata v kraju Fusina v Benečiji in v kraju Portovesme na Sardiniji, če se veljavnost cene ne bi podaljšala.

(77)

Družba Alcoa izpostavlja, da vlade več držav članic spodbujajo sklepanje dolgoročnih pogodb o oskrbi, ki temeljijo na stroških, in sicer med energetsko intenzivnimi industrijskimi odjemalci in proizvajalci električne energije, ob upoštevanju dejstva, da trgi z električno energijo ne delujejo pravilno. Obravnava se, da so te rešitve potrebne kot začasni ukrepi za zagotavljanje poštenega oblikovanja cen in preprečevanje zapiranja družb. Družba Alcoa je predložila kratek opis ukrepov, ki so jih sprejele Finska (naložbe konzorcijev v nov jedrski reaktor s pravico odjema po ceni, vezani na proizvodne stroške), Nemčija (35–50-odstotni popust pri stroških prenosa, skupaj z znižanjem dajatev v zvezi z obnovljivo energijo za velike industrijske odjemalce), Španija (regulirane cene), Francija (naložbe konzorcijev velikih odjemalcev v nove jedrske elektrarne, regulirane cene „za vrnitev“), Švedska (konzorciji za naložbe v nove jedrske elektrarne) in Belgija (nakupni konzorcij).

(78)

Družba Alcoa izpostavlja, da je Komisija v raziskavi energetskega sektorja (43) sama ugotovila, da trgi z električno energijo v Evropi ne delujejo pravilno. Alcoa je navedla tudi več pobud, ki jih je sprejela ali napovedala Komisija na energetskem sektorju, kot je delo Skupine na visoki ravni za konkurenčnost, energijo in okolje (44).

(79)

Alcoa meni, da cena ni državna pomoč, ker (a) se okoliščine niso bistveno spremenile, na podlagi česar bi Komisija ugotovila, da cena Alumix ni pomenila prednosti; zlasti je cena, ki jo plačuje družba Alcoa, še vedno skladna z določbami Komisije iz odločbe Alumix; (b) ukrep ne izkrivlja konkurence in ne vpliva na trgovino znotraj Unije; ter (c) v skladu z zadevno sodno prakso sodišč Skupnosti ukrep ne vključuje prenosa državnih sredstev.

(80)

Alcoa navaja, da je pri oceni obstoja prednosti ključno vprašanje, ali je cena, ki jo plačuje Alcoa, nižja od običajne tržne cene. Alcoa trdi, da je posebna cena enaka ceni, ki bi jo moralo plačati podjetje v normalnih tržnih pogojih, to je na popolnoma konkurenčnem trgu. Komisija je v zadevi Alumix sklenila, da bi na popolnoma konkurenčnem trgu zasebni dobavitelj električne energije prodajal energijo svojim najboljšim odjemalcem po mejnih stroških skupaj z majhnim prispevkom k fiksnim stroškom, in da bi lahko država določila cene na podlagi enakega merila. Alcoa meni, da je treba v tem primeru preveriti, ali so bile cene, ki jih je plačevala družba Alcoa, višje ali nižje od mejnih stroškov njenega dobavitelja električne energije (skupaj s prispevkom k delu fiksnih stroškov). Alcoa je predložila izračune, da bi dokazala svoje navedbe.

(81)

Alcoa uporablja za Sardinijo in Benečijo najnižje kartelne cene IPEX (20,2 EUR leta 2005 in 21,0 EUR/MWh leta 2006) kot približek za mejne stroške proizvajalcev, ker noben dobavitelj ne bi prodajal energije na trgih za promptne nakupe po cenah, nižjih od mejnih stroškov, zato morajo biti najnižje promptne cene višje od mejnih proizvodnih stroškov. Zanesljivost najnižjih cen, navedenih zgoraj, se lahko po mnenju družbe potrdi s primerjavo teh cen s standardnimi mejnimi stroški za elektrarne na premog, ki jih Alcoa ocenjuje na 20 EUR/MWh.

(82)

To pomeni, da po mnenju družbe Alcoa metodologije iz uvodnih izjav 80 in 81 za Benečijo in Sardinijo potrjujejo, da so cene, ki jih je plačevala Alcoa, v skladu z merili iz odločbe Alumix.

(83)

Alcoa meni, da Komisija uporablja povprečne cene IPEX kot merilo za ocenjevanje obstoja prednosti, s čimer se ne strinja. Alcoa trdi, da povprečna cena IPEX ni reprezentativna cena, ki jo plačujejo veliki industrijski odjemalci, kot je Alcoa, ki porablja električno energijo 24 ur na dan in ki namesto nakupa električne energije na trgu za promptne nakupe sklepa dolgoročne dvostranske dobavne pogodbe.

(84)

Poleg tega Alcoa navaja, da ima ENEL prevladujoč položaj pri dobavi električne energije skoraj povsod po Italiji. Zlasti na Sardiniji je ENEL zaščiten pred konkurenco nesardinskih dobaviteljev zaradi omejene zmogljivosti povezovalnih daljnovodov med Sardinijo in celinsko Italijo. Zato za zdaj trg za promptne nakupe in trg za dolgoročne dobavne sporazume v Italiji nista resnično konkurenčna. Cene, ki jih zaračunava ENEL družbi Alcoa, zato niso cene, ki bi se običajno zaračunavale na popolnoma konkurenčnem trgu na Sardiniji ali v Benečiji.

(85)

Alcoa trdi, da so cene, ki jih družba plačuje v Italiji, še vedno v celoti v skladu z merili, ki jih je določila Komisija v odločbi Alumix, in da so natančno take, kot bi bile, če bi trg ustrezno deloval. Zato Alcoa ni imela prednosti, ki je ne bi mogla pridobiti na popolnoma konkurenčnem trgu.

(86)

Alcoa trdi, da cena ne vpliva na trgovino znotraj Unije in da ne more izkrivljati konkurence. Ceno primarnega aluminija določa Londonska borza kovin, pri čemer odstopanja pri lokalnih proizvodnih stroških ne pomenijo drugačnih cen. Obseg proizvodnje primarnega aluminija v Italiji je po mnenju družbe Alcoa tako majhen, da ne more vplivati na svetovne cene.

(87)

Povpraševanje po primarnem aluminiju v EU-25 se stalno povečuje (obseg povpraševanja se je od leta 1996 do leta 2005 povečal za 42 %). Vendar se evropska proizvodnja temu ni prilagajala. Proizvodnja v EU-25 je leta 1996 pokrila 50 % povpraševanja v EU-25, leta 2004 pa le še 41 %. Zato je proizvodnja v EU vedno bolj nezadostna, pri čemer uvozniki iz držav nečlanic EU vedno pogosteje zadostijo povpraševanju.

(88)

Če industrije aluminija v Italiji ne bi bilo, po mnenju družbe Alcoa noben nov italijanski udeleženec na trgu ali udeleženec iz EU ne bi mogel nadomestiti zmanjšanja zmogljivosti v Italiji, ker obrati EU že zdaj delujejo s polno zmogljivostjo in noben obstoječi proizvajalec ali nov udeleženec na trgu ne bi bil pripravljen povečati zmogljivosti, glede na to, da so dolgoročne napovedi zvezi z razpoložljivostjo dostopnih cen energije v prihodnosti negotove.

(89)

Poleg tega Alcoa trdi, da interesi drugih evropskih proizvajalcev niso ogroženi zaradi ohranitve italijanskih cenovnih shem, ker zagotavljajo ceno električne energije, ki je le nekoliko nižja od tehtanega povprečja, ki ga plačujejo proizvajalci aluminija v EU-25.

(90)

Primerjava povprečnih cen za talilnice

(91)

Alcoa se pri utemeljitvi svoje trditve, da zadevni ukrep ni financiran iz državnih sredstev, sklicuje na sodno prakso v zadevah PreussenElektra  (45) in Pearle  (46). Alcoa trdi, da se sredstva za financiranje cene prenesejo od zasebnih subjektov (odjemalcev električne energije) k zasebnemu subjektu (Alcoa): vloga države je omejena na sprejetje zakona, ki določa plačilo zahtevanih zneskov, pri čemer je mogoče s sredstvi razpolagati le, če se izvaja predpisana shema. Po mnenju družbe Alcoa zlasti izravnalni sklad ne more nadzirati sredstev in je le računovodski posrednik.

(92)

Poleg tega družba Alcoa navaja, da bi šlo za „obstoječo“ in ne „novo“ pomoč, tudi če bi se obravnavalo, da je cena pomenila državno pomoč.

(93)

Alcoa navaja, da je bila odločba Alumix časovno neomejena in da se njena veljavnost ni končala 31 decembra 2005. Alcoa meni, da je trditev Komisije, da se je s „spremembo okoliščin“ končala veljavnost odločbe Alumix, brez osnove, ker liberalizacija trga in vloga izravnalnega sklada nista vključevali nobenih znatnih sprememb v zvezi s prednostjo (ali neobstojem prednosti) zaradi ureditve Alumix. Alcoa je po reformah še naprej plačevala enako neto ceno, pri čemer ta cena ni pomenila prednosti za kupca take energije, kot je bilo priznano v odločbi Alumix. Zato reforme niso pomenile „spremembe okoliščin“, zaradi katerih odločba Alumix ne bi bila več veljavna. Kar zadeva vlogo izravnalnega sklada, Alcoa meni, da je bila sprememba le upravna in da ni vplivala na vsebino mehanizma.

(94)

Po mnenju družbe Alcoa bi bilo podjetje tudi v primeru spremembe okoliščin še vedno upravičeno do obravnave pomoči kot „obstoječa pomoč“ na podlagi prvega stavka člena 1(b)(v) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (47) (ukrepi, ki so postali pomoč zaradi razvoja skupnega trga). Družba Alcoa navaja, da to potrjuje sodna praksa v zadevi belgijskih centrov za usklajevanje  (48). Sodišče je v tej zadevi razsodilo, da lahko Komisija po ugotovitvi, da neka shema pomoči ne pomeni državne pomoči, ponovno oceni svoje stališče le, če pri tem upošteva pravila o obstoječi pomoči, pri čemer ima lahko ponovna presoja vpliv le v prihodnosti.

(95)

Po mnenju družbe Alcoa ni pomembno, da so se energetski trgi liberalizirali, potem ko je Komisija sprejela odločbo Alumix, ker liberalizacija ni vplivala na razloge za ugotovitev, da ni šlo za pomoč (dejstvo, da so cene zajemale mejne stroške), in ne bi mogla spremeniti narave ukrepa. Zato se Komisija pri opredelitvi ukrepa kot „nova pomoč“ ne more sklicevati na drugi stavek člena 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999 (49). Poleg tega Alcoa trdi, da se Komisija na podlagi sodbe v zadevi Alzetta  (50) ne bi mogla sklicevati na drugi stavek člena 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999, tudi če bi se obravnavalo, da je liberalizacija imela vpliv.

(96)

Poleg tega se je trg z električno energijo liberaliziral pred sprejetjem Uredbe (ES) št. 659/1999. Zato se Uredba ne more uporabljati za ukrepe v sektorju električne energije, tudi če ti ukrepi postanejo ukrepi pomoči zaradi liberalizacije, pri čemer namesto tega take ukrepe urejata prvi stavek člena 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999 (obstoječa pomoč) in sodna praksa Sodišča v zadevi Alzetta.

(97)

Alcoa poleg tega trdi, da bi bila družba, tudi če se sedanja shema ne bi obravnavala kot obstoječa pomoč, v vsakem primeru upravičena do uveljavljanja upravičenih pričakovanj, glede na znatne naložbe družbe Alcoa v oba obrata ob predpostavki, da cena ne pomeni pomoči, in glede na predhodne primere v praksi sprejemanja odločitev Komisije, ki kažejo na določen manevrski prostor pri obravnavi pomoči kot obstoječa pomoč, zlasti odločba Komisije o davčnih oprostitvah pri ustanovitvi podjetij v tujini (51).

(98)

Alcoa trdi, da je, kar zadeva obrat na Sardiniji, izpodbijani ukrep v vsakem primeru v skladu z zahtevami v zvezi z upravičenostjo do regionalne pomoči.

(99)

Alcoa opisuje regionalne ovire na Sardiniji in težave energetsko intenzivnih industrij, ki so nastale zaradi pomanjkanja medsebojnega povezovanja v smislu oskrbe z energijo ter duopola družb ENEL/ENDESA, ki izkrivlja običajen konkurenčni proces in ohranja visoke cene tudi za velike odjemalce. Z ugodnejšo ceno naj bi se ta ovira odpravila.

(100)

Alcoa izpostavlja, da bi z zaprtjem talilnic delo neposredno izgubilo 2 500 ljudi. Vendar bi to posredno vplivalo še na več tisoč ljudi, ker ima družba Alcoa položaj enega od ključnih delodajalcev v regiji. Vpliv bi bil v primeru nenadnega zaprtja še večji kot v primeru postopnega opuščanja dejavnosti.

(101)

Alcoa trdi, da cena izpolnjuje merilo sorazmernosti, ker je omejena na nujne ukrepe pri odpravi nedelovanja trga (neobstoj konkurenčnega trga na Sardiniji), in je v skladu s tehtanim povprečjem cen električne energije, ki jih plačujejo druge talilnice v EU-25.

(102)

Po mnenju družbe Alcoa ni dokazano, da se cena postopno ne zmanjšuje. Postopno zmanjševanje bi se moralo oceniti glede na mejne stroške dobaviteljev, pri čemer bi morala Komisija dokazati povečanje takih stroškov, s čimer bi dokazala, da se cena postopno ne zmanjšuje. Kar zadeva povečanje cene za največ 4 %, kar je Komisija izpodbijala, ker ne zagotavlja postopnega zmanjševanja, Alcoa trdi, da je običajno treba ceno določiti za določeno obdobje. Poleg tega mora zgornja meja izražati običajen razvoj in ne sme upoštevati izrednih dogodkov, kot je izjemna podražitev cen nafte. Alcoa prav tako ugotavlja, da Komisija ni sprejela postopnega zmanjševanja, kadar se je ugodnost pridobila za štiri do pet let in se nato postopno zmanjšala (52).

(103)

Po mnenju družbe Alcoa je cena prehodna, ker naj bi se ohranila do odprave težav v zvezi z medsebojnim povezovanjem s celino (predvidoma leta 2010). Poleg tega je trditev Komisije, da je veljavnost ukrepa daljša od petih let, brez osnove, ker do zdaj cena ni pomenila pomoči.

(104)

Na koncu Alcoa trdi, da se smernice iz leta 2007 o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (53) vsebinsko ne uporabljajo, ker je bila cena odobrena pred letom 2007 in jo je zato treba oceniti v skladu s smernicami o državni regionalni pomoči iz leta 1998 (54), kot je določeno v prehodnih določbah smernic iz leta 2007.

(105)

Konkurenčni ponudnik družbe Portovesme s.r.l. (55) je predložil analizo cene Alumix, na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da vse ugodnejše cene, ki jih je uvedla Italija na Sardiniji na podlagi odloka iz leta 2004, pomenijo nezakonito državno pomoč, ki je ni mogoče odobriti kot regionalno pomoč za tekoče poslovanje in jo je treba razglasiti za nezdružljivo.

(106)

Dve združenji proizvajalcev aluminija trdita, da so cene potrebne zaradi preprečitve selitve industrije zunaj EU, dokler se ne bodo našle dolgoročne rešitve.

(107)

Konkurenčni ponudnik družbe Portovesme s.r.l. iz uvodne izjave 105 je pozval Komisijo, naj pri oceni te zadeve upošteva tudi njegov prispevek v zadevi št. C 13/2006 (56). Poleg tega družba ponovno ugotavlja, da je treba cene razglasiti za nezdružljive.

(108)

Italija je pozvala Komisijo, naj to predložitev obravnava kot nepomembno, ker zadeva C 13/06 ne obravnava iste teme: ukrepi, obravnavani v zadevi C 13/06, pomenijo novo pomoč, medtem ko pomeni cena za družbo Alcoa podaljšanje veljavnosti obstoječega ukrepa. Poleg tega zadevna tretja oseba ni proizvajalka aluminija in je ukrep za družbo Alcoa ne zadeva.

(109)

Komisija ne more sprejeti zahteve Italije. Dejstvo, da je zgodovinska podlaga cene za družbo Alcoa drugačna od zgodovinskih podlag drugih cen, ne pomeni, da so pripombe nepomembne, ker obravnavajo zadevna vprašanja, na primer, ali cene električne energije za Sardinijo pomenijo državno pomoč, kakšen je njihov prispevek k regionalnemu razvoju in kakšen je njihov vpliv na konkurenco. Poleg tega v okviru preiskave v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES ni treba, da ukrep, v zvezi s katerim so predložene pripombe, neposredno in posamezno vpliva na tretjo osebo.

(110)

Italija izpostavlja, da trg z električno energijo v EU še ni popolnoma konkurenčen, kar je priznala tudi Unija. Podjetja, zlasti energetsko intenzivna podjetja, ne morejo dobiti električne energije pod primerljivimi pogoji v različnih državah članicah.

(111)

Italija ima kljub liberalizaciji sektorja strukturne pomanjkljivosti (kot je nezadostno medsebojno povezovanje), zaradi katerih so cene energije visoke, in koncentrirano tržno strukturo, zaradi česar upravičeni odjemalci težko izberejo svojega dobavitelja električne energije. Težave so zlasti velike na Sardiniji, kjer sta le dva dobavitelja. Zato Italija trdi, da je treba sistem posebnih cen, pri katerem se upoštevajo značilnosti povpraševanja, obravnavati kot upravičen regulativni ukrep, ki spodbuja mehanizme, ki bi bili na voljo na popolnoma konkurenčnem trgu. S tem ukrepom naj bi se ponovno vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za energetsko intenzivna podjetja, ki delujejo v različnih državah članicah.

(112)

Italija trdi, da je Komisija v zvezi z družbo Alcoa razglasila, da prvotna cena Alumix iz odloka iz leta 1995 ne pomeni državne pomoči, ker je objektivno povezana z vzorci porabe talilnic ter upošteva značilnosti oskrbe z energijo in povpraševanja v zadevnih regijah.

(113)

Italija meni, da odlok iz leta 1994 temelji na dejstvih, na podlagi katerih je Komisija ugotovila, da ne gre za državno pomoč, pri čemer se je upoštevala tudi takratna kriza v sektorju kovin na Sardiniji. Po njenem mnenju je razlika med starim in novim sistemom povezana le s strukturo cen. Italija trdi, da so bile te spremembe potrebne po vzpostavitvi notranjega trga z električno energijo in za zagotavljanje nevtralnosti cen.

(114)

Italija zlasti trdi, da cena za družbo Alcoa ni zajeta v prepoved iz člena 87(1) Pogodbe ES, ker ne vključuje prenosa državnih sredstev ter ne more izkrivljati konkurence in vplivati na trgovino znotraj Skupnosti. Italija je zaradi dejstva, da dogovor o ceni ne pomeni državne pomoči, menila, da ji ni treba priglasiti odloka iz leta 2004. Italija trdi, da po sprožitvi temeljite preiskave v nobenem primeru ni več uporabljala odloka iz leta 2004 v zvezi z družbo Alcoa.

(115)

Kar zadeva uporabo državnih sredstev, Italija meni, da je sistem cen v celoti primerljiv z ureditvijo, za katero je Sodišče v zadevi PreussenElektra razglasilo, da ne vključuje državnih sredstev. Izravnalni sklad kot tehnični računovodski organ sistema ne more prosto razpolagati s finančnimi sredstvi, s katerimi upravlja. Dejstvo, da AEEG in ministrstvo za finance izvajata ukrep nadzora nad dejavnostmi izravnalnega sklada, ne pomeni, da lahko država prosto razpolaga s temi sredstvi.

(116)

Kar zadeva vpliv na trgovino znotraj Unije, se Italija strinja z mnenjem družbe Alcoa (glej uvodne izjave 86 do 90).

(117)

Italija meni, da je mogoče ceno za Sardinijo v vsakem primeru obravnavati kot regionalno pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom, glede na naslednje ugotovitve. Nepopolnost trga z električno energijo na Sardiniji je regionalna ovira, ki naj bi se ublažila z zadevno ceno. Cena pozitivno vpliva na zaposlovanje ter ohranjanje socialne in ekonomske strukture na otoku. Sorazmerna je s pomanjkljivostmi upravičenca ter je kratkoročna in prehodna.

(118)

Italija je menila, da v skladu s pravili o državni pomoči podaljšanja veljavnosti cene iz člena 11(11) zakona št. 80/2005 ni treba priglasiti, ker zadevni ukrep še vedno ne pomeni državne pomoči. Italija meni, da se podaljšanje veljavnosti ukrepa, ki ni državna pomoč, razlikuje od podaljšanja ukrepa pomoči, ker se lahko podaljšanje ukrepa pomoči obravnava kot nova pomoč.

(119)

Italija se strinja z družbo Alcoa, da je bila odločba Alumix časovno neomejena. Italija navaja, da je bilo to narejeno namerno in ugotavlja, da je Komisija sama priznala, da bi morala biti cena dolgoročni ukrep. Italija je to trditev utemeljila s sklicevanjem na odstavek iz odločbe Alumix, v katerem Komisija določa, da „se s prestrukturiranjem in ponovno vzpostavitvijo sposobnosti preživetja dejavnosti družbe Alumix zagotavlja dolgoročen in ne kratkoročen razvoj zadevnih območij“.

(120)

Italija trdi, da cena ne pomeni prednosti na podlagi ugotovitev, ki jih je oblikovala družba Alcoa in ki so opisane v uvodnih izjavah 80 do 85, ne vpliva na trgovino (glej uvodne izjave 86 do 90) in ne vključuje prenosa državnih sredstev (glej uvodno izjavo 115).

(121)

Italija se sklicuje na presežno zmogljivost proizvodnje električne energije na Sardiniji in poudarja, da bi imela družba Alcoa v takih okoliščinah običajno veliko pogajalsko moč in bi dosegla konkurenčno ceno, ki bi bila le malo višja od mejnih proizvodnih stroškov proizvajalca. Dejstvo, da to na Sardiniji ni mogoče, je po mnenju Italije posledica ravnanja prevladujočega nosilca dejavnosti, ki lahko določi ceno na Sardiniji in nima poslovnega interesa za prodajo po nižji ceni, ker se zaveda, da družba Alcoa ne more kupiti električne energije nikjer drugje. Poleg tega je lahko v duopolnem položaju v interesu obeh nosilcev dejavnosti (ENEL in ENDESA, zdaj E.ON (57), da zaračunavata ceno, ki je višja od ekonomsko optimalne cene, da bi preprečila „slab zgled“ za ostalo Italijo. Italija glede na veliko tržno moč nekdanjega monopola družbe ENEL (58) ugotavlja, da ni bistvene razlike med ceno, odobreno družbi Alcoa v monopolnih okoliščinah (ki jo je odobrila Komisija v odločbi Alumix), in ceno, ki se uporablja v sedanjih, zelo nepopolnih tržnih pogojih.

(122)

Italija prav tako spodbija sklicevanje na povprečne cene IPEX, pri čemer so njeni razlogi enaki kot v uvodni izjavi 83 zgoraj.

(123)

Italija poleg tega meni, da se gospodarski temelji odločbe Alumix z leti niso spremenili. Zato pri podaljšanju veljavnosti cene ni bilo sprememb in se to ne more šteti kot nova pomoč. Italija tudi meni, da je opredelitev ukrepa kot nezakonita pomoč nepravilna.

(124)

Italija trdi, da mora Komisija v svoji oceni upoštevati sklepe prvega poročila skupine na visoki ravni za konkurenčnost, energijo in okolje, ki je opozorila na dva nova dejavnika, zaradi katerih je bila proizvodnja aluminija v zadnjih letih omejena, to sta globalizacija referenčnega trga aluminija in vzpostavitev notranjega energetskega trga.

(125)

Zlasti vprašanje visokih stroškov električne energije za proizvodnjo aluminija na Sardiniji in v Benečiji, navedeno v odločbi Alumix, ni bilo rešeno od leta 1996. Trajnost teh vprašanj upravičuje podaljšanje veljavnosti cene, ki je bilo v vsakem primeru mišljeno kot dolgoročen ukrep za spodbujanje industrijskega razvoja. Italija poudarja, da se druge okoliščine, ki jih je Komisija upoštevala v odločbi Alumix, prav tako niso spremenile, zlasti posamezni vzorci porabe talilnic aluminija in nezadostna stopnja liberalizacije trga z električno energijo.

(126)

Italija trdi, da je treba do popolne liberalizacije trga podaljšati veljavnost ugodnejših cen električne energije in vseh podobnih instrumentov, ki so jih uvedle druge države članice zaradi zaščite in krepitve konkurenčnosti evropske industrije.

(127)

Po mnenju Italije je edina dolgoročna rešitev za znižanje stroškov električne energije izgradnja ustrezne infrastrukture na področju proizvodnje električne energije in medsebojno povezovanje, s čimer se bo trg dejansko odprl novim udeležencem na trgu. Italija poudarja pomen plinovoda GALSI, prek katerega bo alžirski zemeljski plin dostopen Evropi prek Sardinije, in morskega kabelskega sistema SAPEI, s čimer se bo okrepila medsebojna povezanost s celinsko Italijo. Ta infrastruktura je zdaj v fazi gradnje. Italija zato meni, da morajo cene ostati nespremenjene, dokler gradnja ne bo končana.

(128)

Italija prav tako poudarja, da se ta zadeva ne more primerjati z zadevo C 34/02, navedeno v odločitvi o sprožitvi postopka iz leta 2006, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je Komisija že ugotovila, da pomanjkanje zmogljivosti elektroenergetskih povezav ni pomenilo regionalne ovire za Sardinijo. Po mnenju Italije naveden primer zadeva pomoč za mala in srednje velika podjetja, ki niso veliki porabniki energije in bi jih zato pomanjkanje ustrezne energetske infrastrukture in pomanjkljivosti trga z električno energijo na Sardiniji manj prizadelo kot podjetja, kot je Alcoa.

(129)

Italija prav tako poudarja, da se Skupina na visoki ravni zaveda potrebe po ohranitvi energetsko intenzivne industrije na ozemlju EU, kot sta železarska industrija in barvna metalurgija (59), ker si prizadeva izboljšati njeno konkurenčnost in zlasti spodbuja dostop do električne energije po konkurenčnih cenah.

(130)

Italija natančno opisuje ukrepe, ki so jih za zmanjšanje stroškov električne energije energetsko intenzivne industrije in preprečitev njihove selitve zunaj EU sprejele druge države članice, zlasti Nemčija, Španija, Francija, Finska in Grčija. Italija opozarja, da imajo lahko taki ukrepi, ki so lahko različnih oblik, enake gospodarske učinke, kot jo ima italijanska ugodnejša cena, in poudarja, da bi bila zaželena uskladitev takih ukrepov s strani EU, da bi se vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za evropsko industrijo in njene konkurenčne ponudnike v tretjih državah. Kljub temu se kratkoročno ukrepi, ki jih je sprejela Italija, ne smejo obravnavati kot pomoč in se morajo oceniti z uporabo enakega merila, na podlagi katerega so se ocenili ukrepi, ki so jih uvedle druge države članice.

(131)

Kot predhoden ukrep Komisija meni, da je treba pojasniti časovni okvir in vsebinsko področje uporabe preiskave, kot je določeno v odločitvah o sprožitvi postopka.

(132)

To pojasnilo je potrebno zaradi dejstva, da se je ob začetku veljavnosti odloka iz leta 2004, tj. aprila 2004, ugodnejša cena za družbo Alcoa krila z odobritvijo državne pomoči (odločba Alumix) do decembra 2005 (60).

(133)

Glede na časovno prekrivanje med shemo Alumix in določbami, izpodbijanimi leta 2004, je treba pojasniti, ali se je z odločitvijo o sprožitvi postopka iz leta 2004 izpodbijalo podaljšanje obdobja veljavnosti cene za družbo Alcoa po koncu prvotnega obdobja veljavnosti sheme Alumix (od 1. januarja 2006) in ali se je izpodbijala samo shema Alumix v obdobju od aprila 2004 do decembra 2005 zaradi sprememb mehanizma financiranja.

(134)

S pozornim branjem same odločitve je mogoče ugotoviti, da v korist zadevnim upravičencem (Portovesme s.r.l., ILA s.p.a., Euroallumina s.p.a. in Alcoa) na splošno izpodbija novo shemo cen, uvedeno z odlokom iz leta 2004, ter se ne more razlagati kot odločitev, ki izpodbija samo shemo Alumix. Ta sklep je utemeljen z naslednjimi ugotovitvami.

(135)

Prvič, ocena ukrepa, ki se izpodbija, je globalna in ne razlikuje med upravičenci. Zlasti poseben pravni položaj družbe Alcoa kot upravičenke do odobrene cene Alumix ni niti opisan niti podrobno ocenjen.

(136)

Drugič, ugotovitve Komisije o veliki razliki med sistemom Alumix in novo shemo cen (61) kažejo le, da ugotovitev Alumix ni mogoče ekstrapolirati na novo shemo cen, če se upošteva različen mehanizem financiranja.

(137)

Tretjič, če bi bil namen odločitve o sprožitvi postopka iz leta 2004 izpodbijati prvotno shemo Alumix, bi bila v odločitvi navedena pravna podlaga, na podlagi katere se je odobrila prvotna cena (odlok iz leta 1995), in bi se zagotovilo pojasnilo, zakaj se je s prvotnim dogovorom o ceni, kot je bil spremenjen z novim ureditvenim okvirom, skrajšala veljavnost ugotovitev Komisije v shemi Alumix pred datumom izteka veljavnosti sheme.

(138)

Zato Komisija meni, da je v zvezi z družbo Alcoa odločitev o sprožitvi postopka iz leta 2004 izpodbijala podaljšanje sheme Alumix po njenem izteku veljavnosti 31. decembra 2005. Časovni okvir preiskave iz leta 2004 je tako omejen na obdobje od 1. januarja 2006.

(139)

Vendar je na ta datum zakon št. 80/2005, ki je začel veljati 1. januarja 2006 (glej uvodni izjavi 48 in 142), dejansko nadomestil odlok iz leta 2004. Zato odlok iz leta 2004 vsebinsko ni pomemben za to preiskavo.

(140)

Besedilo iz odločitve o sprožitvi postopka iz leta 2006 ne zahteva nobene razlage: nedvoumno se sklicuje na podaljšanje veljavnosti cene do leta 2010, kot je določeno v zakonu št. 80/2005 (62), in ne na shemo Alumix kot tako.

(141)

Kar zadeva časovni okvir preiskave iz leta 2006, Komisija ugotavlja, da v tem primeru ni prekrivanja med shemo Alumix, ki se je iztekla decembra 2005, in izpodbijanim podaljšanjem veljavnosti cene, ki je začelo veljati 1. januarja 2006 (glej uvodno izjavo 48). To potrjuje točka 132 sodbe Sodišča.

(142)

Ker se je 1. januarja 2006 odlok iz leta 2004 nadomestil z zakonom št. 80/2005, odlok iz leta 2004 ni neposredno pomemben za preiskavo. Preiskava se zato osredotoča na en vsebinski ukrep: podaljšanje veljavnosti cene za družbo Alcoa od 1. januarja 2006 do 31. decembra 2010 v skladu z zakonom št. 80/2005, ki se razlaga skupaj z zadevnimi uredbenimi določbami, ki jih je sprejel organ AEEG. Vendar če bi Italija ob upoštevanju, da gre le za eno ceno za družbo Alcoa ne glede na pravno podlago, po kateri je bila cena odobrena, obravnavala, da bi se lahko sklicevalo na odlok iz leta 2004 za obdobje od januarja 2006 do junija 2007, bi se morale tudi ugotovitve te odločbe šteti kot veljavne za ukrep, ki je bil uveden z odlokom iz leta 2004 (63).

(143)

Ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: ukrep (a) pomeni gospodarsko prednost za upravičenca; (b) odobri ga država ali je odobren iz državnih sredstev; (c) je selektiven ter (d) vpliva na trgovino v Skupnosti in lahko izkrivlja konkurenco znotraj EU.

(144)

Italija in družba Alcoa trdita, da cena ne pomeni državne pomoči.

(145)

Komisija najprej ugotavlja, da v skladu z dogovorom o ceni, določenem v členu 11(11) zakona št. 80/2005, država sodeluje pri ohranitvi cene električne energije, ki je bistveno nižja od cene, ki bi jo družba Alcoa lahko dosegla (in jo je dosegla) pod dejanskimi tržnimi pogoji. Če bi lahko družba Alcoa to ceno dosegla neposredno pri enem od dobaviteljev električne energije v zadevnih regijah, poseganje države ne bi bilo potrebno. Niti Italija niti družba Alcoa ne izpodbijata trditve, da so v zadevnih regijah dejanske tržne cene višje od cene, ki jo je družba Alcoa dejansko plačala zaradi vračil iz izravnalnega sklada.

(146)

Kar zadeva metodo, ki jo predlaga družba Alcoa za oceno obstoja prednosti (ali je posebna cena nižja od cene, ki prevladuje na popolnoma konkurenčnem trgu), je treba najprej poudariti, da je bilo tako razmišljanje v sodbi Sodišča že zavrnjeno (točka 71 sodbe). Sodišča Unije in Komisija v svojih ocenah obstoja prednosti ne upoštevajo pogojev, ki bi prevladovali na hipotetičnem, bolje delujočem trgu. Pogoji, ki prevladujejo na dejanskih zadevnih trgih, se dosledno obravnavajo kot referenčni okvir, kot se je izkazalo na primer v zadevi nizozemskih pridelovalcev v rastlinjakih (64), v kateri je Komisija za oceno obstoja prednosti pri nekaterih cenah plina uporabila preskus nosilcev dejavnosti v tržnem gospodarstvu.

(147)

Poleg tega trditev družbe Alcoa pomeni, da bi lahko država članica v primeru neustreznega delovanja trga upravičeno določila cene, ki spodbujajo pogoje učinkovite konkurence. Obrazložitev je, da cene, ki jih na tak način določi država, ne zagotavljajo nobene prednosti, če se kot referenčni okvir upošteva popolnoma konkurenčen trg. Tako razmišljanje je v nasprotju z ustaljenim načelom sodne prakse Unije, v skladu s katero „dejstvo, da si država članica z enostranskimi ukrepi prizadeva približati pogoje konkurence v nekem gospodarskem sektorju pogojem konkurence, ki veljajo v drugih državah članicah, zadevnim ukrepom ne more odvzeti značaja državne pomoči“ (65). Komisija meni, da se navedeno načelo enakovredno uporablja za okoliščine, v katerih si država članica prizadeva približati pogoje konkurence pogojem, ki prevladujejo na popolnoma konkurenčnem trgu.

(148)

Če bi se poleg tega predlog družbe Alcoa upošteval, subvencije, ki jih države članice dodelijo za zapolnitev vrzeli med ceno, prosto dogovorjeno med dvema udeležencema na trgu, in teoretično ceno, za katero bi se lahko sklenil dogovor pod pogoji popolne konkurence, ne bi pomenile državne pomoči. S tem bi se onemogočil glavni namen nadzora državne pomoči.

(149)

Družba Alcoa kljub temu trdi, da je to metoda, ki jo je Komisija oblikovala v zadevi Alumix.

(150)

Komisija opozarja, da je metoda, ki se je upoštevala v zadevi Alumix, obravnavala poseben položaj. V zadevi Alumix je ceno odobrila družba ENEL, ki je takrat imela monopol na trgu z električno energijo, ki še ni bil liberaliziran, in je bila v celoti v državni lasti (66). V takih okoliščinah je Komisija morala preveriti, ali je družba ENEL prodajala po umetno nizki ceni ali pa je ravnala kot razumna nosilka dejavnosti v tržnem gospodarstvu. Ob upoštevanju monopola družbe ENEL nad proizvodnjo električne energije in oskrbo z električno energijo ni bilo nobene konkurenčne tržne cene, na katero bi se lahko Komisija sklicevala pri oceni obstoja prednosti. Zato je Komisija pripravila metodo za opredelitev najnižje teoretične tržne cene, po kateri bi bil razumen dobavitelj pripravljen prodajati svojemu „najboljšemu odjemalcu“ (največji porabnik z nizko porabo) v določenih okoliščinah trga na Sardiniji in v Benečiji: razumen dobavitelj bi si prizadeval za kritje vsaj mejnih proizvodnih stroškov in dela fiksnih stroškov.

(151)

Vendar se ta metoda ne more uporabljati splošno in zunaj njenega prvotnega okvira v okoliščinah, v katerih cene ne določa več monopol v državni lasti, ampak se o njej prosto dogovarja na trgu, pri čemer cene za družbo Alcoa ni mogoče več obravnavati kot običajno poslovno transakcijo, ampak gre za jasno subvencionirano ceno. Glede na razvoj iz uvodnih izjav 39 do 43 shema ne pomeni več cene v ožjem smislu, ker ni več cena, ki jo kot dobaviteljica družbe Alcoa zaračunava družba ENEL, ali neto cena, ki jo financira družba ENEL, ampak gre za „končno ceno“, ki izhaja iz vračila iz izravnalnega sklada in cene, plačane dobaviteljici družbe Alcoa. Zato analiza, oblikovana v odločbi Alumix, v kateri se je preučilo ravnanje družbe ENEL, očitno nima nikakršnega pomena, kot je bilo to potrjeno v sodbi Sodišča, zlasti v točki 132 te sodbe.

(152)

Ker merila Alumix niso bistvena pri ugotavljanju, ali daje sedanji dogovor o ceni prednost družbi Alcoa, izračuni Italije in družbe Alcoa, ki kažejo na to, da cena še vedno izpolnjuje merila Alumix, ker krije mejne proizvodne stroške družbe ENEL, prav tako niso bistveni.

(153)

Komisija v vsakem primeru meni, da izračuni, ki sta jih predložili Italija in družba Alcoa, ne prikazujejo točne cene, ki bi jo družba Alcoa „običajno“ plačala na popolnoma konkurenčnem trgu tudi ob predpostavki, da bi se lahko mejni proizvodni stroški proizvajalca upoštevali kot ustrezno merilo, kar se zanika.

(154)

Zlasti najnižja cena IPEX, ki jo družba Alcoa navaja kot reprezentativno za ceno, ki bi jo sama „običajno“ plačala na popolnem trgu (20 EUR), ustreza mejnim proizvodnim stroškom elektrarn z osnovno obremenitvijo (najcenejše elektrarne). Vendar se električna energija iz elektrarn z osnovno obremenitvijo prodaja po nizki ceni le v času manjše porabe (67). V času večje porabe se vsa proizvedena električna energija (vključno z energijo elektrarn z osnovno obremenitvijo) prodaja po bistveno višji ceni, ker jo bo določila mejna elektrarna, ki je srednje velika ali največja elektrarna (68). Družba Alcoa porablja električno energijo 24 ur na dan, ne le v času manjše porabe. Zato bi morala biti reprezentativna cena, ki bi verodostojno izražala popolno konkurenco, časovno tehtano povprečje. To povprečje mora vključevati nekatere elemente nizkih cen za obdobja osnovne obremenitve, vendar tudi elemente visokih cen za obdobje večje porabe.

(155)

Na Sardiniji, kjer plin ni na voljo, elektrarne na premog določajo cene za 80 % leta, naftne elektrarne pa določajo cene za preostalih 20 % leta. Tudi z uporabo zelo previdnih ocen mejnih stroškov družbe Alcoa za premog (20 EUR/MWh) in nafto (60 EUR/MWh) bi bilo časovno tehtano povprečje v regiji 28 EUR/MWh, kar je več, kot trenutno plačuje družba Alcoa, tj. 26 EUR/MWh. Zato Komisija meni, da je vsaj za Sardinijo cena za družbo Alcoa nižja od mejnih proizvodnih stroškov proizvajalcev električne energije in da v nobenem primeru ni v skladu z merili Alumix ob predpostavki, da so ta merila ustrezna, kar se zanika.

(156)

Družba Alcoa in Italija trdita, da Komisija ni imela prav, ko je predlagala uporabo povprečnih cen IPEX kot približek za tržno ceno, ki bi jo veliki industrijski odjemalci običajno plačali v zadevnih regijah (glej uvodno izjavo 83). To je vseeno zavajanje v zvezi z razlago odločitve o sprožitvi postopka iz leta 2006. V navedeni odločitvi je bila primerjava med povprečnimi cenami IPEX namenjena le utemeljitvi pomislekov v zvezi s trditvijo, da so cene električne energije na Sardiniji bistveno višje od cen v drugih italijanskih regijah. Komisija meni, da bi bile lahko razlike v povprečnih cenah IPEX med regijami reprezentativne za razlike v dvostranskih cenah.

(157)

Nasprotno Komisija ni nikoli predlagala, da bi bile lahko cene IPEX približek tržne cene, ki bi jo lahko dosegla družba Alcoa. V zadevnem primeru uporaba približka ni nujna. Glede na informacije, ki so na voljo, je družba Alcoa sklenila pogodbo z družbo ENEL po nominalni ceni, ki je približno ustrezala standardni ceni, ki jo je družba ENEL zaračunavala odjemalcem električne energije visoke napetosti. Ta pogodba je merilo, na podlagi katerega se ocenjuje in količinsko opredeljuje prednost družbe.

(158)

S ceno se torej ublažijo dajatve, ki izvirajo iz pogodbe in bi se morale običajno vključiti v proračun družbe, zato ukrep v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni gospodarsko prednost za družbo Alcoa (69). Komisija meni, da se prednost izravna s kompenzacijskimi prispevki, ki se plačajo iz izravnalnega sklada in krijejo razliko med pogodbeno ceno in ugodnejšo ceno. Ta sklepna ugotovitev velja za dve talilnici družbe Alcoa na Sardiniji in v Benečiji.

(159)

Ker so se ugodnejše cene električne energije v Italiji dodelile izključno družbi Alcoa in nekaterim drugim družbam na Sardiniji, je zagotovljena prednost selektivna.

(160)

V skladu z ustaljeno sodno prakso se lahko prednost opredeli kot državna pomoč v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES le, če je odobrena neposredno ali posredno iz državnih sredstev (70) in je zanjo odgovorna država (71).

(161)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 43, se izpodbijana cena financira iz drugih dajatev, ki jih izravnalni sklad pobere na podlagi sestavnega dela A4 cene za električno energijo. Ta dajatev je obvezna, saj je določena z odločbo organa AEEG, s katero se izvaja nacionalna zakonodaja. Izravnalni sklad je z zakonom določen javni organ, ki svoje funkcije izvaja na podlagi natančnih navodil, ki so določena v odločbah organa AEEG.

(162)

Prav tako v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni donos dajatve, ki je obvezna v skladu z nacionalno zakonodajo in se plačuje z zakonom določenemu javnemu organu, državna sredstva v smislu člena 87(1) Pogodbe, kadar je namenjena financiranju ukrepa, ki izpolnjuje druga merila tega člena (72).

(163)

Italija in družba Alcoa se pri utemeljitvi trditve, da se zadevni ukrep ne financira iz državnih sredstev, sklicuje na sodbi v zadevah PreussenElektra  (73) in Pearle  (74). Obe stranki trdita, da so potrebna sredstva za financiranje cene zasebni subjekti (odjemalci električne energije) prenesli na zasebni subjekt (družba Alcoa), pri čemer je vloga države omejena na sprejetje zakona, ki določa plačilo zahtevanih zneskov, pri čemer je mogoče s sredstvi razpolagati le z izvajanjem predpisane sheme. Zlasti po mnenju Italije in družbe Alcoa izravnalni sklad ne more nadzirati sredstev in je le računovodski posrednik.

(164)

V zadevi Preussen-Elektra je Sodišče ocenilo, da obveznost nakupa električne energije iz obnovljivih virov po minimalnih cenah, višjih od dejanske tržne vrednosti te vrste električne energije, ki velja za zasebna podjetja za oskrbo z električno energijo, ni bila državna pomoč, saj ukrep ni vseboval neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev. Po mnenju Italije in družbe Alcoa je ta zadeva primerljiva z zadevo PreussenElektra, saj so se sredstva prav tako prenesla od zasebnih subjektov (odjemalci električne energije) k zasebnemu subjektu (družba Alcoa), pri čemer država ne nadzira zadevnih sredstev.

(165)

Komisija opozarja, da so v zadevi PreussenElektra potrebna sredstva za financiranje ukrepa proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije neposredno zagotovili dobavitelji električne energije, pri čemer ni sodeloval noben javni organ. V okviru tega sistema organi držav članic ne morejo nikoli razpolagati z zneski, ki jih je treba prenesti. V zadevnem primeru se denarna sredstva kljub temu prenesejo prek javnega organa, tj. izravnalnega sklada, preden se izplačajo končnemu upravičencu. Zato sodna praksa PreussenElektra obravnava različne dejanske okoliščine in za to zadevo ni pomembna.

(166)

Sodba v zadevi Pearle zagotavlja smernice, ki so bolj neposredno pomembne za to zadevo. Vendar se razlaga Komisije razlikuje od razlage, ki sta jo predložili Italija in družba Alcoa. V zadevi Pearle je Sodišče ugotovilo, da se v nekaterih določenih pogojih sredstva dajatve, ki se prenesejo prek javnega organa, ne štejejo za državna sredstva. V zadevi Pearle so se ukrepi v celoti in na lastno pobudo financirali iz gospodarskega sektorja. Denarna sredstva so se zbrala na podlagi drugih dajatev prek javnega organa, ki nikoli ne more razpolagati s sredstvi. Poleg tega so obstajali dopisi med subjekti, ki so plačali dajatev, in subjekti, ki so bili upravičeni do ugodnosti na podlagi ukrepa.

(167)

Italija in družba Alcoa menita, da je ključno merilo v zadevi Pearle to, ali ima država pravico do razpolaganja s sredstvi kako drugače kot z izvajanjem predpisane sheme. Nasprotujeta trditvi, da izravnalni sklad nima nobene diskrecijske pravice pri črpanju sredstev, ki so namenjena financiranju cen in niso nikoli del „obsega javnih financ“. Zato po mnenju Italije in družbe Alcoa država ne more prosto razpolagati s sredstvi, ki niso državna sredstva.

(168)

Najprej je treba poudariti, da v zadevi Pearle„ključno merilo“ ne obstaja, medtem ko je mogoče nekatera merila v tej zadevi subjektivno obravnavati kot bolj osrednja od drugih. Pogoji, navedeni v sodbi, so kumulativni. Sodišče prve stopnje je enako razlago navedlo v zadevi Earl Salvat  (75), v kateri je preučilo izpodbijane druge dajatve v tej zadevi glede na vsako posamezno merilo iz zadeve Pearle.

(169)

Komisija je pred preučitvijo vloge izravnalnega sklada ugotavljala, ali je izpolnjeno katero od drugih meril iz zadeve Pearle. Jasno je, da je bila cena za družbo Alcoa za razliko od zadeve Pearle določena na pobudo države in ne na pobudo gospodarskega sektorja. Poleg tega so upravičenci ukrepa v zadevi Pearle tudi edini prispevali sredstva, zato poseganje javnega organa ni pomenilo prednosti, ki bi dodatno obremenila državo. V zadevnem primeru upravičenec, tj. družba Alcoa, ne nosi finančnega bremena dajatve, ki ga nosijo izključno odjemalci električne energije. Zato se ni mogoče veljavno sklicevati na sodno prakso Pearle ne glede na to, ali je trditev družbe Alcoa in Italije o vlogi izravnalnega sklada le kot računovodskega posrednika ustrezna.

(170)

V zvezi z izravnalnim skladom Komisija opozarja, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso „ne sme razlikovati med zadevami, v katerih pomoč neposredno dodeli država, in zadevami, v katerih pomoč dodeli javni ali zasebni organ, ki ga imenuje ali ustanovi država“ (76). Zato javni ali zasebni status izravnalnega sklada ni odločilen za namene uporabe pravil o državni pomoči. Dejstvo, da je izravnalni sklad javni organ, samodejno ne pomeni veljavnosti člena 87 Pogodbe ES (77); podobno tudi poseganje zasebnega organa samo po sebi ne bi izključevalo uporabe navedenega člena (78).

(171)

Analiza se kljub temu ne more omejiti na pristojnosti izravnalnega sklada kot javnega organa. Namesto tega je treba ugotoviti, ali lahko država na splošno neposredno ali posredno prek drugega organa, ki ga imenuje, nadzoruje sredstva, ki so namenjena financiranju cene. Enak preskus bi se moral uporabiti, če bi bil izravnalni sklad zasebni organ.

(172)

Nedavna sodba Sodišča v zadevi Essent  (79) navaja v zvezi s tem dokončne smernice. V zadevi Essent je Nizozemska z zakonom uvedla dodatno dajatev za cene električne energije. Dodatno dajatev so odjemalci električne energije plačevali upravljavcem omrežij, ki so v zameno denarna sredstva prenesli na imenovano družbo SEP. Ta ni imela diskrecijske pravice pri upravljanju sredstev in je delovala pod natančnim nadzorom organov. Sodišče je ugotovilo, da so prihodki zaradi dodatne dajatve državna sredstva, ker je bila dodatna dajatev za ceno električne energije uvedena z nacionalnim zakonom in je zato pomenila dajatev, družba SEP pa je bila upravičena do uporabe prihodkov iz dajatev le za namene, ki jih določa zakon, tako da so denarna sredstva ostala pod javnim nadzorom in so bila tako na voljo nacionalnim organom. Sodišče je menilo, da to zadostuje za opredelitev takih denarnih sredstev kot državna sredstva.

(173)

Podobnosti z zadevnim primerom so jasne. Dodatna dajatev za ceno električne energije, namenjena financiranju cene za družbo Alcoa, je zakonsko določena, tako kot v zadevi Essent. Izravnalni sklad ima enako vlogo kot družba SEP, saj centralizira in upravlja prihodke od drugih dajatev, zanjo pa veljajo enake omejitve, ker lahko prihodke od dajatev uporablja le za namene, ki jih določa zakon (financiranje ugodnejših cen). Država lahko nadzoruje in usmerja uporabo zadevnih sredstev: izravnalni sklad opravlja računovodske funkcije po natančnih navodilih organa AEEG, ki deluje v okviru svojih regulativnih pooblastil in/ali v skladu z izvajanjem nacionalne zakonodaje (glej uvodni izjavi 26 in 27 zgoraj). Zato so sredstva, za katera skrbi izravnalni sklad, vedno pod javnim nadzorom.

(174)

Ta analiza je v skladu z odločbo Komisije v zadevi Italije o nasedlih naložbah (80), v kateri so denarna sredstva, ki jih upravlja izravnalni sklad na računu A6, opredeljena kot državna sredstva.

(175)

V vsakem primeru je opredelitev, da so denarna sredstva, ki jih upravlja izravnalni sklad, državna sredstva, nedvomno potrjena v nedavni sodbi Sodišča prve stopnje v zadevi Iride  (81).

(176)

Italijansko kasacijsko sodišče je že razsodilo (sodba št. 11632/03 z dne 3. aprila 2003), da pravni osebi izravnalnega sklada in italijanske države nista ločeni ter da je treba denarna sredstva, prenesena v izravnalni sklad, obravnavati kot državno lastnino, tudi če izhajajo od zasebnih subjektov in so namenjena zasebnim podjetjem. V zadevi Iride sta družbi Iride s.p.a. in Iride Energia s.p.a. vložili tožbo pri Sodišču prve stopnje, s katero sta izpodbijali odločbo, s katero je Komisija med državna sredstva uvrstila zneske, ki jih upravlja izravnalni sklad na računu A6. Trditve, ki sta jih predložili vložnici, so zelo podobne trditvam družbe Alcoa. Vložnici sta izpodbijali odločitev kasacijskega sodišča s trditvijo, da ima izravnalni sklad le vlogo računovodskega posrednika med zasebniki s finančnimi obveznostmi in upravičenci zadevnih zneskov, tj. vlogo, v skladu s katero izravnalni sklad ne more niti za kratek čas uporabiti položenih denarnih sredstev. Vložnici sta se prav tako sklicevali na uporabo sodne prakse v zadevi PreussenElektra.

(177)

V sodbi z dne 11. februarja 2009 je bilo Sodišče prve stopnje zelo jasno. Najprej je poudarilo, da ni pristojno za izpodbijanje razlage italijanske zakonodaje kasacijskega sodišča, in nato potrdilo, da bi se morala denarna sredstva iz računa A6 izravnalnega sklada šteti kot državna sredstva, ker so poleg tega, da so državna lastnina, pod stalnim nadzorom države (82).

(178)

Ta ugotovitev zadeva račun A6 izravnalnega sklada, ki se uporablja za financiranje nasedlih naložb sektorja električne energije Italije. Logično se lahko razširi na sestavni del A4, s katerim se financira sporna cena. Sodba kasacijskega sodišča temelji na analizi pravne osebe izravnalnega sklada, njegova ugotovitev v zvezi z državnim lastništvom pa zato velja za vsa denarna sredstva izravnalnega sklada. Enako velja za ugotovitev Sodišča prve stopnje, da lahko država nadzoruje sredstva, s katerimi upravlja izravnalni sklad. Razen namena zbranih sredstev (ki zajema nasedle naložbe v primeru računa A6 in financiranje ugodnejših cen v primeru sestavnega dela A4) ni nobene razlike med računom A6 in sestavnim delom A4. Zneski, preneseni družbi Alcoa iz sestavnega dela A4, se morajo zato opredeliti kot državna sredstva.

(179)

Poleg financiranja iz državnih sredstev je za ceno za družbo Alcoa odgovorna država (83), saj je pravna podlaga za ukrep določena v nacionalni zakonodaji in odločbah organa AEEG, ki je javni organ.

(180)

V zvezi z vplivom ukrepa na trgovino med državami članicami in nastalim izkrivljanjem konkurence je nesporno, da je trg aluminija v celoti odprt za konkurenco. Komisija v svojih odločbah o združitvi stalno ugotavlja, da geografski trg primarnega aluminija zajema ves svet (84).

(181)

V uvodni izjavi 214 je navedeno, da Italija ni priglasila podaljšanja veljavnosti cene za družbo Alcoa. Glede na ustaljeno sodno prakso (85) v primeru nepriglasitve pomoči Komisija ni dolžna dokazati posledic ukrepa: „če bi Komisija morala v odločbi prikazati dejanski vpliv že dodeljene pomoči, bi to povzročilo prednost držav članic, ki pomoči dodelijo s tem, da kršijo obveznost priglasitve iz člena 88(3) Pogodbe ES, v škodo tistih, ki jo o pomočeh obvestijo že na stopnji načrta“.

(182)

Zato mora Komisija dokazati le morebitni negativni vpliv ukrepa na trgovino in konkurenco znotraj Unije.

(183)

Komisija je obravnavala trditev družbe Alcoa in Italije, da cena ne vpliva na trgovino in ne izkrivlja konkurence, ker med državami članicami ni dejanskih trgovinskih tokov, ker je malo verjetno, da se bodo takšni tokovi razvili v bližnji prihodnosti (glej uvodni izjavi 86 in 88), in ker zaradi posebnosti sektorja aluminija cene ne škodijo evropskim konkurenčnim ponudnikom družbe Alcoa (glej uvodno izjavo 89).

(184)

Opozoriti je treba, da se v praksi sprejemanja odločitev Komisije in sodni praksi Sodišča odsotnost dejanskih trgovinskih tokov nikoli ni upoštevala kot dokaz, da ukrep pomoči ne vpliva na trgovino znotraj Unije. Sodišče je dejansko dosledno odločalo, da lahko pomoč podjetju vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco, tudi če podjetje, ki pomoč prejme, ne sodeluje v trgovini znotraj Unije. Če država članica dodeli pomoč podjetju, se lahko zato domača proizvodnja ohrani ali poveča, zaradi česar imajo podjetja, ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za izvoz svojih izdelkov na trg v tej državi članici (86).

(185)

Poleg tega vzorec zmanjševanja proizvodnje EU in povečevanja uvoza iz tretjih držav z omejenimi trgovinskimi tokovi med državami članicami ali brez njih ni neobičajen: to je značilno za sektorje, ki se srečujejo s strukturnimi težavami in/ali velikim pritiskom konkurence. Takšni sektorji so zlasti občutljivi glede ukrepov, ki jih sprejemajo države članice, da bi izboljšale konkurenčni položaj svojih domačih industrij.

(186)

Dejstvo, da skromna proizvodnja primarnega aluminija v Italiji morda ne bi mogla vplivati na referenčno ceno, ni pomembno. Obstoj referenčne cene aluminija, na katero pogoji proizvodnje v eni državi članici ne morejo enostavno vplivati, ne izključuje obstoja velike konkurence med podjetji s sedežem v EGP in prodaje na svetovnem trgu aluminija. Možno je, da pomoč italijanskim talilnicam družbe Alcoa navedeni družbi ne omogoča znižanja svetovne cene aluminija in izključitve konkurenčnih ponudnikov s trga ter da lahko drugi evropski proizvajalci še naprej poslujejo, dokler lahko z dobičkom prodajajo po svetovni ceni. Vendar dobički družbe Alcoa v Italiji zaradi subvencioniranih cen električne energije na splošno krepijo konkurenčni položaj družbe. Nakopičene kapitalske rezerve se lahko na primer uporabijo za prevzem konkurenčnih ponudnikov in povečanje tržnega deleža.

(187)

V nasprotju s trditvami družbe Alcoa dejstva, da je cena, ki jo je družba Alcoa plačala v Italiji, primerljiva z „običajno“ ceno električne energije, ki jo talilnice aluminija plačajo v Evropi, ni mogoče šteti za dokaz, da italijanska cena ne ogroža interesov drugih evropskih proizvajalcev. V zadevi C-372/97, Italija proti Komisiji  (87), je bilo jasno ugotovljeno, da enostranski ukrepi, namenjeni približanju pogojev konkurence v državah članicah pogojem, ki prevladujejo v drugih državah članicah, vplivajo na trgovino (in jih je zato treba opredeliti kot pomoč). Poleg tega lahko nekateri sporazumi o oskrbi z električno energijo, sklenjeni v drugih državah članicah EU, vključujejo državno pomoč, zato je Komisija sprožila temeljne preiskave v zvezi z več zadevnimi ukrepi (88). Čeprav Italija in družba Alcoa tega razloga nista izrecno navedli, Komisija meni, da je uporaben, saj opozarja na načelo, ki je dobro uveljavljeno v sodni praksi (89), da obstoj nezakonite pomoči v nekaterih državah članicah ne more utemeljiti sprejetja podobnih ukrepov v drugi državi članici.

(188)

Zdi se, da je nedavna odločitev družbe Alcoa, da zgradi talilnico na Islandiji (ki je država EGP), neposredno v nasprotju s trditvijo družbe Alcoa, da obrata, ki je bil zaprt v Italiji, ne bo nadomestila drugje v EU/EGP.

(189)

Zato je treba skleniti, da lahko ugodnejša cena električne energije, odobrena družbi Alcoa, izboljša njen konkurenčni položaj v primerjavi s konkurenčnimi podjetji v trgovini znotraj Unije. Glede na ustaljeno sodno prakso (90) je treba v takšnih okoliščinah obravnavati, da je pomoč vplivala na trgovino znotraj Unije in izkrivila konkurenco.

(190)

Komisija je ob upoštevanju navedenega sklenila, da ugodnejša cena, odobrena družbi Alcoa na podlagi člena 11(11) zakona št. 80/2005 in odloka iz leta 2004 (če je lahko isti ukrep rezultat uporabe odloka iz leta 2004 v obdobju od januarja 2006 do junija 2007), pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES in jo je mogoče odobriti le, če izpolnjuje pogoje za uporabo enega od odstopanj iz Pogodbe ES.

(191)

V točki 132 sodbe Sodišča je nedvoumno potrjena predhodna ugotovitev Komisije, da je treba ceno šteti za novo pomoč: „veljati mora, da zadevnega ukrepa ni mogoče šteti za obstoječo pomoč, ker zajema obdobje, ki se razlikuje od obdobja, preučenega v odločbi Alumix, in tudi ker ne pomeni več, da ENEL uporablja ceno, določeno v zakonskem odloku iz leta 1995, ki je bila enaka tržni ceni, ampak odobritev vračila izravnalnega sklada iz javnih sredstev, da se izravna razlika med ceno, ki jo je zaračunal ENEL, in ceno iz zakonskega odloka iz leta 1995, kakor je bil razširjen z zakonskim odlokom iz leta 2005“.

(192)

Ker je bila zoper sodbo (zadeva C 194/09) vložena pritožba, Komisija meni, da obstaja razlog za natančno analizo vprašanja ob upoštevanju člena 1(b) Uredbe (ES) št. 659/1999, ki določa vse vrste obstoječe pomoči.

(193)

Nesporno je, da izpodbijani ukrep ni začel veljati pred pristopom Italije k EU (odstavek (i) navedenega člena), se ne šteje za odobrenega, ker Komisija ni sprejela sklepa v predpisanih postopkovnih rokih (odstavek (iii)), in se ne more šteti za obstoječo pomoč zaradi izteka zastaralnega roka (odstavek (iv)) (91).

(194)

V drugem stavku člena 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999 je navedeno: „Če nekateri ukrepi postanejo pomoč zaradi liberalizacije dejavnosti s pravnimi predpisi Skupnosti, se takšni ukrepi ne štejejo kot veljavna pomoč po datumu, določenem za liberalizacijo“. Komisija v odločitvi o sprožitvi postopka ne navaja te določbe, da bi sklenila, da cena za družbo Alcoa pomeni novo pomoč. Vendar je Komisija zaradi celovitosti in ker je bil sektor električne energije liberaliziran za poslovne končne uporabnike po odobritvi prvotne cene Alumix, ki ni pomenila pomoči, preučila vprašanje, ali bi lahko bila liberalizacija pomembna za opredelitev cene kot obstoječa ali nova pomoč. Družba Alcoa meni, da temu ni tako. Komisija se strinja z mnenjem družbe Alcoa (92). Cena ni postala državna pomoč zaradi odprtja sektorja električne energije konkurenci, ker ustrezni referenčni okvir za oceno pomoči družbi Alcoa ni trg z električno energijo (na katerem družba Alcoa ni dejavna), ampak trg primarnega aluminija. Poleg tega ni vzročne povezave med liberalizacijo sektorja električne energije in odločitvijo o financiranju cene z obveznim prispevkom.

(195)

Družba Alcoa v svoji predložitvi navaja, da tudi če bi (hipotetično) cena morda postala pomoč, bi se to zgodilo zaradi spremembe tržnih pogojev ali drugih zunanjih okoliščin, npr. zaradi razvoja skupnega trga. To bi utemeljilo opredelitev ukrepa kot obstoječa pomoč. Komisija je zato preučila, ali bi se lahko prvi stavek člena 1(b)(v) Uredbe 659/1999 uporabil v zadevnem primeru. Ta določba podeljuje status obstoječe pomoči ukrepom, ki postanejo pomoč „zaradi razvoja skupnega trga in [jih] država članica ni spremenila“.

(196)

Komisija ni mogla ugotoviti razvoja skupnega trga, ki bi ustrezal opredelitvi Sodišča9, tj. „spremembi gospodarskega in pravnega okvira v sektorju, na katerega se nanaša zadevni ukrep“, kar bi lahko bilo razlog, da cena postane pomoč (93). Družba Alcoa ni opredelila takšne spremembe in dokazala obstoja vzročne povezave s spremembo vrste cene. Tudi če bi se skupni trg razvil, kar se zanika, to ne bi bilo pomembno za oceno zadevnega ukrepa: status obstoječe pomoči, ki bi se podelil zaradi hipotetičnega razvoja skupnega trga, ne bi mogel veljati po uvedbi naknadne vsebinske spremembe ukrepa s strani države članice (mehanizem financiranja na podlagi državnih sredstev), med drugim ob upoštevanju drugega merila iz prvega stavka člena 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999. Ker se je obravnavano obdobje v sedanjem postopku začelo po tej spremembi, razvoj skupnega trga ne more biti pomemben za oceno. Dejavnik razvoja, ki postane pomemben po uvedbi novega mehanizma financiranja, bi bil prav tako nepomemben, ker bi ukrep v času razvoja že pomenil državno pomoč. Zato je mogoče zavrniti navedbe družbe Alcoa.

(197)

Komisija je preučila tudi, ali bi se lahko cena za družbo Alcoa štela za obstoječo pomoč na podlagi člena 1(b)(ii) Uredbe (ES) št. 659/1999, ki zadeva „odobreno pomoč, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki sta jo odobrila Komisija ali Svet“. Trditve družbe Alcoa in Italije temeljijo na neomejeni veljavnosti odločbe o odobritvi Alumix, ki ceno za družbo Alcoa opredeljuje kot obstoječo pomoč na podlagi zgoraj navedene določbe.

(198)

Družba Alcoa in Italija menita, da je bila odločba Alumix časovno neomejena (glej uvodni izjavi 93 in 119 zgoraj). V odločbi Alumix naj bi Komisija ugotovila, da cena za družbo Alcoa nikoli ni bila ukrep pomoči. Poleg tega Komisija meni, da bi podaljšanje obstoječega ukrepa pomoči pomenilo novo pomoč, vendar ne pomeni nove pomoči, kadar je bilo ugotovljeno, da podaljšani ukrep ne pomeni pomoči. Če torej Komisija zdaj spremeni svojo oceno in ugotovi, da je ukrep državna pomoč, mora ceno, do katere je bila do zdaj upravičena družba Alcoa, v vsakem primeru šteti za obstoječo pomoč ali mora biti cena upravičena do obravnave kot obstoječa pomoč na podlagi sodne prakse belgijskih centrov za usklajevanje  (94), pri čemer mora biti vračilo izključeno (glej uvodno izjavo 94 zgoraj).

(199)

Odločba Komisije, v kateri je bilo ugotovljeno, da določen ukrep ne pomeni državne pomoči, je v osnovi predmet časovne omejitve, če ugotovitev, da pomoči ni, temelji na preskusu nosilcev dejavnosti v tržnem gospodarstvu in vključuje izražanje morebitnega stališča do tržnih pogojev, ki jih je mogoče ustrezno oceniti le v omejenem časovnem obdobju (95). Obstoj časovne omejitve ne pomeni, da Komisija meni, da bo ukrep v vsakem primeru postal državna pomoč po koncu obdobja, ki ga določa odločba.

(200)

Odločba Alumix je temeljila na odloku z dne 19. decembra 1995, ki je določil ceno za 10 let. Odlok izrecno določa, da naj bi se cene odpravile po 31. decembru 2005. Komisija je v zadevi Alumix izvedla zapleteno oceno cen in gibanj v sektorju električne energije v 10 letih, kot je prikazano v preglednicah, ki so sestavni del odločbe in določajo ceno za družbo Alcoa le do leta 2005. Takšne cene in gibanja se običajno spreminjajo, pri čemer Komisija ni mogla navesti, da državna pomoč nikoli ne bo obstajala, zlasti ob upoštevanju postopne liberalizacije trgov z električno energijo.

(201)

Zato je treba obravnavati, da so ugotovitve iz odločbe veljavne le do leta 2005. To je jasno priznalo Sodišče prve stopnje v točkah 105 in 106 svoje sodbe, ki potrjuje odločitev o sprožitvi postopka iz leta 2006 (96).

(202)

Zavrniti je treba tudi navedbe Italije, da je bila odločba Alumix namerno časovno neomejena zaradi upoštevanja potrebe po dolgoročnem ukrepu (glej uvodno izjavo 119). Odstavek iz odločbe Alumix, na katerega se sklicuje Italija („s prestrukturiranjem in ponovno vzpostavitvijo sposobnosti preživetja dejavnosti družbe Alumix se zagotavlja dolgoročen in ne kratkoročen razvoj zadevnih območij“), ne navaja cen, za katere je bilo ugotovljeno, da ne pomenijo pomoči, ampak druge ukrepe pomoči za prestrukturiranje za družbo Alumix. Poleg tega je v zadevnem odstavku navedeno le, da bo nadaljnja prisotnost družbe Alumix prispevala k dolgoročnemu razvoju zadevnih območij, in ga ni mogoče razumeti, kot predlaga Italija.

(203)

Ker je bila veljavnost odločbe Alumix omejena do 31. decembra 2005, je mogoče ugotoviti, da cena, ki velja od 1. januarja 2006 v skladu s členom 11(11) zakona št. 80/2005, pomeni novo pomoč zaradi spremembe obdobja veljavnosti ukrepa v skladu s sodbo v zadevi Diputación Foral de Álava  (97).

(204)

Komisija je preučila trditev družbe Alcoa, da nikoli ni bilo „spremembe okoliščin“, zaradi katere bi lahko prenehala veljavnost odločbe Alumix, ker na ceno, ki jo je plačala družba Alcoa, nista vplivali niti liberalizacija trga niti vloga izravnalnega sklada. Ta cena je ostala v skladu z merili iz odločbe Alumix, zato ostaja ugotovitev Komisije, da ni bilo pomoči, v celoti veljavna (glej uvodno izjavo 93).

(205)

Na podlagi preučitve dejstev se je kljub temu pokazalo, da je bil dogovor o ceni, ki ga je Komisija razjasnila v odločbi Alumix, bistveno spremenjen, kar poskuša družba Alcoa zavrniti kot zgolj upravno podrobnost, tj. prehod s cene, ki jo je odobril dobavitelj električne energije pod tržnimi pogoji, na ceno, ki je to le še po imenu in jo subvencionira država.

(206)

To spremembo je težko obravnavati kot zgolj „formalno spremembo“, ki „ne spreminja bistva odobrenih cen“, ker je nov mehanizem financiranja spremenil same gospodarske pogoje, na katerih je temeljila odločba Alumix.

(207)

Dovolj je navesti, da se je ocena v odločbi Alumix osredotočila na ravnanje dobavitelja električne energije ENEL. Ugodnejša cena ni zagotovila prednosti družbi Alcoa, ker je Komisija na podlagi preskusa nosilcev dejavnosti v tržnem gospodarstvu menila, da je bila prodaja električne energije družbe ENEL po zadevni ceni razumna. Vendar preskus nosilcev dejavnosti v tržnem gospodarstvu ni smiseln, če ENEL (ki prejme običajno ceno) ne zagotavlja več cene prostovoljno, ampak je cena rezultat nadomestila, ki ga plača država. V novem dogovoru ravnanje dobavitelja električne energije ni več pomembno.

(208)

Poleg tega pomeni uvedba mehanizma za indeksacijo z omejitvijo letnega povečanja cene za družbo Alcoa na 4 % (glej uvodno izjavo 49) z dne 1. januarja 2006 dodatno vsebinsko spremembo prvotnega dogovora o ceni, ki ga je težko upoštevati kot skladnega s trgom, če se upošteva, da so se od leta 2005 cene električne energije na veleprodajnih trgih stalno povečevale.

(209)

V nasprotju z mnenjem družbe Alcoa dejstvo, da je cena, ki jo je družba Alcoa plačevala na podlagi novega dogovora do konca leta 2005, enaka ceni, za katero je bilo v odločbi Alumix ugotovljeno, da ne pomeni pomoči, ne more utemeljiti sklepa, da ukrep ni bil bistveno spremenjen, če se upošteva mnenje generalnega pravobranilca Fennellyja v zadevi Italija in Sardegna Lines proti Komisiji  (98). Generalni pravobranilec Fennelly je pri oceni, kaj je vsebinska sprememba ukrepa pomoči, navedel, da „je uvedba popolnoma nove metode za zagotavljanje dejansko enakega obsega pomoči bistveno spremenila prvotno ureditev“. Zadevna cena se zato v celoti razlikuje od sheme, ocenjene v odločbi Alumix. Ugotovitve iz odločbe Alumix zato niso pomembne za obravnavano zadevo in bi bile nepomembne tudi ob teoretični domnevi, da je odločba Alumix časovno neomejena.

(210)

Iz podobnih razlogov sodba v zadevi belgijskih centrov za usklajevanje, na katero se sklicuje družba Alcoa, ni veljavna podlaga, na kateri bi se lahko zahtevala uporaba enakih postopkovnih zaščitnih ukrepov, kot se uporabljajo za obstoječo pomoč. Ta sodba navaja zadeve, v katerih Komisija spreminja oceno sheme, za katero je bilo predhodno ugotovljeno, da ne pomeni pomoči. Sodišče je v točki 77 uveljavljalo načelo, da mora Komisija v takšnih primerih upoštevati postopek za spremljanje obstoječe pomoči. Vendar se lahko to načelo uporabi le, če ureditev ni bila bistveno spremenjena. V obravnavani zadevi je država članica bistveno spremenila dogovor o ceni za družbo Alcoa, kot je navedeno v uvodnih izjavah 205 do 208. Zato se v tem primeru Komisija ne oddaljuje od svoje prejšnje ocene istega ukrepa, ampak ocenjuje nov in drugačen ukrep.

(211)

Navedenih sprememb ni mogoče ločiti od prvotne sheme, ker vplivajo na dejansko vsebino mehanizma, zadevna cena pa zato v skladu s sodbo v zadevi Gibraltar  (99) pomeni pomoč v celoti.

(212)

Komisija ob upoštevanju navedenega meni, da podaljšanje zadevne cene za družbo Alcoa pomeni novo pomoč od 1. januarja 2006, tj. datuma začetka veljavnosti zakona št. 80/2005.

(213)

Država članica mora v skladu s členom 88(3) Pogodbe ES priglasiti vse načrte za dodelitev ali spremembo pomoči, pri čemer predlaganih ukrepov ne sme izvajati, dokler v postopku priglasitve ni sprejet z dokončen sklep.

(214)

Ker Italija ni priglasila člena 11(11) zakona št. 80/2005, je pomoč nezakonita.

(215)

Z odstopanjem od splošne prepovedi državne pomoči iz člena 87(1) Pogodbe ES se lahko pomoč razglasi za združljivo, če izpolnjuje pogoje za uporabo ene od izjem iz Pogodbe.

(216)

Državna pomoč, odobrena družbi Alcoa v skladu s členom 11(11) zakona št. 80/2005, se lahko šteje za pomoč za tekoče poslovanje, ki načeloma ni združljiva s skupnim trgom. Sodišče je v zadevi 86/89, Italija proti Komisiji, ugotovilo, da „je treba zadevno pomoč, ki je bila dodeljena brez posebnih pogojev in le v zvezi z uporabljenimi količinami, obravnavati kot pomoč za tekoče poslovanje za zadevna podjetja, ter je kot taka vplivala na pogoje trgovanja v obsegu, ki je v nasprotju s skupnim interesom“ (100).

(217)

Sodišče prve stopnje je tudi v zadevi Siemens proti Komisiji opozorilo na načelo, da „pomoč za tekoče poslovanje, tj. pomoč, ki je namenjena zmanjšanju stroškov podjetja, ki bi jih to običajno moralo nositi v okviru tekočega poslovanja oziroma običajnih dejavnosti, načeloma ne spada v področje uporabe člena 92(3) [zdaj člen 87(3)] […] Glede na ustrezno sodno prakso takšna pomoč načeloma izkrivlja konkurenco v sektorjih, v katerih je dodeljena, pri čemer zaradi svoje narave ne more izpolniti nobenega cilja, določenega z zgoraj navedenimi določbami o odstopanjih“ (101).

(218)

Kljub temu obstajajo jasno opredeljene okoliščine, v katerih se lahko dodeli pomoč za tekoče poslovanje. Zlasti pomoč za tekoče poslovanje za okoljske namene se lahko dodeli v skladu s smernicami Komisije o državni pomoči za varstvo okolja (102). Pomoč za tekoče poslovanje se lahko izjemoma odobri tudi kot regionalna pomoč za območja, ki prejemajo pomoč. Komisija je ocenila, ali cena za družbo Alcoa morda ustreza kateri od navedenih kategorij.

(219)

Komisija ugotavlja, da cene ni mogoče odobriti kot okoljsko pomoč, ker namen zadevne cene ni okoljski.

(220)

Pomoč za tekoče poslovanje se lahko izjemoma dodeli za območja, ki prejemajo pomoč in so upravičena do pomoči v skladu z odstopanjem iz člena 87(3)(a) Pogodbe ES. Dežela Benečija, v kateri se nahaja talilnica v Fusini, v obravnavanem obdobju ni bila upravičena do pomoči v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES. Dežela Sardinija pa je bila do konca leta 2006 upravičena do takšne pomoči. Komisija je zato preučila, ali se lahko ugodnejša cena za talilnico družbe Alcoa v Portovesmu odobri v skladu s smernicami o nacionalni regionalni pomoči iz leta 1998 (103).

(221)

V skladu s točko 4.15 smernic se lahko pomoč za tekoče poslovanje izjemoma dodeli, če (i) je upravičena zaradi svojega prispevka k regionalnemu razvoju in zaradi svoje narave ter (ii) je njena višina sorazmerna z ovirami, ki naj bi jih ublažila. Država članica mora dokazati obstoj morebitnih ovir in oceniti njihovo pomembnost. V skladu s točko 4.17 smernic mora biti pomoč za tekoče poslovanje časovno omejena in se mora postopno zmanjševati.

(222)

Italija meni (glej uvodno izjavo 125), da nenehna težava visokih stroškov električne energije za proizvodnjo aluminija na Sardiniji in v Benečiji, priznana v odločbi Alumix, utemeljuje podaljšanje veljavnosti cene.

(223)

V odločbi Alumix cena za obdobje 1996–2005 ni bila odobrena kot regionalna pomoč, ampak je bilo ugotovljeno, da ni pomenila pomoči. Zato ni mogoče trditi, da je Komisija v odločbi Alumix priznala, da je bila dodelitev pomoči za tekoče poslovanje utemeljena na podlagi regionalnih vidikov.

(224)

V skladu s členom 2 smernic lahko „posamično ad hoc plačilo enemu samemu podjetju, ali pomoč, omejena na eno področje dejavnosti, zelo vpliva na konkurenco na zadevnem trgu, pri čemer bodo njeni vplivi na regionalni razvoj verjetno preveč omejeni […] Zato se bodo zadevna odstopanja [od splošne prepovedi pomoči] običajno odobrila le za večsektorske sheme pomoči, ki so v neki regiji odprte za vsa podjetja v zadevnih sektorjih“. Cena električne energije, ki se selektivno odobri nekaj posameznim podjetjem v sektorju kovin, nedvomno niso v skladu z duhom regionalne pomoči, ki bi morala biti večsektorska. Ker pa ni popolne prepovedi ad hoc pomoči, je Komisija obravnavala, ali obstajajo izjemne okoliščine, ki bi utemeljile odobritev cene.

(225)

Komisija je obravnavala zlasti pomanjkljivosti trga z električno energijo na Sardiniji, kot sta jih navedli Italija in družba Alcoa.

(226)

Italijanski trg z električno energijo je na splošno zelo koncentriran, čeprav nekoliko manj na severnem delu. Prevladujoč nosilec dejavnosti na vseh delih Italije je nekdanji monopolist ENEL, razen na Sardiniji, kjer ima družba ENEL duopol z družbo E.ON. ENEL ima znatno tržno moč, pri čemer je italijanski organ za konkurenco ugotovil, da je ENEL v obdobju 2004–2005 zlorabil svojo moč. Cene električne energije v Italiji so na splošno visoke zaradi proizvodne mešanice, ki temelji zlasti na fosilnih gorivih (zlasti plinu), neobstoja jedrske zmogljivosti in prezasedenosti povezovalnih daljnovodov z ostalo Evropo.

(227)

Na Sardiniji, ki obsega 4,1 % neto vgrajene moči v Italiji (104), se električna energija proizvaja večinoma v termoelektrarnah na fosilna goriva (premog, kurilno olje, rafinerijski katran). Na otoku ni infrastrukture za zemeljski plin.

(228)

Sardinija ima težave s presežno proizvodno zmogljivostjo, zlasti v segmentu z visokimi stroški (naftne elektrarne), ker je vlada opustila svoje načrte o koncentraciji težke industrije na otoku. Zato je ENEL preveč vlagal v proizvodne obrate. Ti obrati hitro postanejo tehnično zastareli, poleg tega pa so strukturno dražji. Izvoz električne energije s Sardinije v celinsko Italijo je prav tako omejen zaradi majhne zmogljivosti povezovalnega daljnovoda (105), ki je preobremenjen.

(229)

Dve podjetji za proizvodnjo in distribucijo električne energije ENEL in E.ON imata skupaj 95-odstotni tržni delež oskrbe z električno energijo na Sardiniji (družba E.ON približno 58 % in družba ENEL 42 %). Preiskava energetskega sektorja (106) je pokazala, da se lahko Sardinija v smislu konkurence opredeli kot duopol s skupnim prevladujočim položajem. Koncentracija na trgu je velika, čeprav ni največja v Italiji (107). E.ON in ENEL zaradi nadzora nad praktično vsemi srednje velikimi in največjimi obrati določata ceno za praktično vse dele dneva. Vendar se zdi, da so razmere na Sardiniji manj kritične kot na jugu Italije (108), kjer ENEL vedno sam določa ceno.

(230)

Veleprodajne cene električne energije v Italiji so med najvišjimi v Evropi (109), cene na Sardiniji pa so med najvišjimi v Italiji. Leta 2007 je bila nacionalna povprečna cena 70,99 EUR/MWh, medtem ko se je povprečna območna cena na Sardiniji znižala z 80,00 EUR/MWh iz leta 2006 (110) na 75,00 EUR/MWh. Povprečne regionalne cene na Sardiniji so se leta 2008 in 2009 spet začele povečevati. Cene na Sardiniji so bile v prvi polovici leta 2009 stalno nad nacionalnim povprečjem (pri čemer je bila povprečna cena 106,60 EUR/MWh v primerjavi z nacionalno povprečno ceno 60,50 EUR/MWh). Podatki o cenah iz dvostranskih pogodb na Sardiniji niso na voljo, ker ti podatki niso javno dostopni in se je Italija odločila, da jih ne bo predložila (glej uvodno izjavo 63).

(231)

Trg z električno energijo na Sardiniji je povezan z več težavami (vendar so nekatere od njih značilne za celo Italijo), ki so povzete v nadaljevanju: visoke cene, visoka stopnja koncentracije trga, tržna moč prevladujočih nosilcev dejavnosti, presežna proizvodna zmogljivost v segmentu z visokimi stroški, sorazmerna neučinkovitost proizvodnih obratov, ki postajajo zastareli, pomanjkanje dostopa do infrastrukture za zemeljski plin in nezadostno medsebojno povezovanje.

(232)

Najprej je treba obravnavati vprašanje, ali take težave resno vplivajo na gospodarski razvoj na Sardiniji. Cene električne energije na otoku so visoke, medsebojno povezovanje pa je omejeno. Komisija v zadevi C 34/02 (111) ni priznala, da pomanjkanje energetskih povezav pomeni oviro za razvoj malih in srednje velikih podjetij.

(233)

Čeprav imajo mala in srednje velika podjetja resnično manj težav zaradi visokih cen električne energije v primerjavi z velikimi, energetsko intenzivnimi industrijami, blaginja posamezne industrije ne pomeni samodejno blaginje regije. To pomeni, da pomoči za tekoče poslovanje v regiji, ki prejema pomoč, ni mogoče odobriti zaradi težav ene industrije, ampak je treba dokazati, da bo pomoč trajno prispevala k regionalnemu razvoju. Komisija meni, da Italija ni dovolj utemeljila regionalne ovire, ki je nastala zaradi razmer na trgu z električno energijo na Sardiniji.

(234)

Tudi če bi se predvideval obstoj regionalne ovire, bi še vedno morala biti izpolnjena merila iz smernic. Pomoč mora znatno prispevati k regionalnemu razvoju in mora biti sorazmerna z ovirami, ki naj bi jih ublažila.

(235)

V zadevnem primeru taka pomoč za tekoče poslovanje nikakor ne bi mogla znatno prispevati k regionalnemu razvoju. Tudi če bi priznali, da ohranitev talilnice aluminija družbe Alcoa na otoku (ali drugih upravičencev do ugodnejših cen) prispeva k zaposlovanju in ohranitvi proizvodne baze na otoku, ti vplivi ne bi bili trajni. Družba Alcoa sama trdi, da bi odprava cene pomenila takojšnje zaprtje talilnice v kraju Portovesme. Italijanski organi so predstavili ceno kot začasen ukrep, ki naj bi se ohranil le do dokončanja sedanjih infrastrukturnih projektov v zvezi s proizvodnjo energije in medsebojnim povezovanjem leta 2010 (plinovod GALSI in morski kabel SAPEI). Vprašanje je, ali bi se lahko s takim strukturnim razvojem cene električne energije znižale na raven, ki bi bila združljiva s potrebami proizvajalcev aluminija. Komisija meni, da bo lahko Sardinija z novo infrastrukturo proizvajala in prodajala električno energijo po približno enaki ceni kot v celinski Italiji, s čimer bo odpravila regionalne razlike. Vendar Komisija ne ve, kako bi se lahko s temi projekti prepolovile cene električne energije, da bi se znižale na raven 30 EUR/MWh, ki je po mnenju družbe Alcoa nujna, da bi se zagotovila donosnost njene talilnice.

(236)

Komisija prav tako ugotavlja, da državna subvencija, katere cilj je znižanje stroškov električne energije za velike odjemalce, ne spodbuja dobaviteljev električne energije, da bi znižali cene, s čimer bi preprečili odhajanje največjih odjemalcev, in ne preprečuje poslabšanja njihove strukture stroškov. Namesto tega se zdi, da subvencija še bolj spodbuja dobavitelje, da uporabijo svojo tržno moč. Zato tudi če bi lahko družba Alcoa ob upoštevanju presežne zmogljivosti resnično običajno pridobila konkurenčno ceno, če dobavitelji električne energije (ki imajo interes za ohranitev visokih cen, glej ustrezni uvodni izjavi 121 in 99) ne bi imeli tržne moči, Komisija meni, da ugodnejša cena ni primerno sredstvo za omejitev take tržne moči.

(237)

Poudariti je treba tudi, da je odločba Alumix temeljila na nasprotni predpostavki, in sicer, da so veliki odjemalci, kot je Alcoa, imeli tržno moč v obliki velike pogajalske moči v primerjavi z družbo ENEL, in da bi morala zato družba ENEL, če bi bila zasebno podjetje, prodajati po nižji ceni.

(238)

Subvencija, ki se je dodelila družbi Alcoa, je veliko višja od katere koli morebitne razlike v cenah električne energije med celinsko Italijo in Sardinijo za enako kategorijo odjemalcev. Zato cena ni sorazmerna z regionalnimi ovirami, ki naj bi jih ublažila.

(239)

Regionalna pomoč za tekoče poslovanje se mora postopno zmanjševati (glej točko 4.17 smernic o regionalni pomoči). Cena se v skladu z mehanizmom za indeksacijo, uvedenim s členom 11(11) zakona št. 80/2005, kot ga razlaga AEEG (glej zgoraj, uvodni izjavi 49 in 50), vsako leto poveča za odstotek, ki izraža razvoj cen električne energije v EU, pri čemer pa povečanje ne sme biti večje od 4 %. Taka cena se postopno zmanjšuje le, kadar se povprečne cene v EU znižajo v neto smislu (ker se cena za družbo Alcoa ne more znižati, ampak se lahko le poveča). V vseh drugih primerih se cena postopno povečuje in pomeni povečanje prednosti za družbo Alcoa (112). Zato se je pomoč za družbo Alcoa glede na hitro rastoče cene v EU od uvedbe obravnavane cene realno stalno povečevala.

(240)

Komisija ob upoštevanju navedenega meni, da se podaljšanje veljavnosti zadevne cene ne more šteti za združljivo kot regionalna pomoč v skladu s smernicami o nacionalni regionalni pomoči iz leta 1998. Ker Sardinija ni več območje, ki prejema pomoč v skladu s členom 87(3)(a) v celotnem obdobju 2007–2013, ni treba preveriti združljivosti pomoči ob upoštevanju smernic o nacionalni regionalni pomoči za 2007–2013.

(241)

Italija in družba Alcoa sta trdili, da je cena za družbo Alcoa namenjena odpravi pomanjkljivosti trgov z električno energijo, ki še niso zagotovili konkurenčnih cen. Visoke cene energije naj bi ogrozile konkurenčnost energetsko intenzivnih industrij, vključno s proizvodnjo primarnega aluminija. Pomoč naj bi preprečila preselitev družbe zunaj Evrope. Pomoč naj bi imela spodbujevalni učinek, ker bi v nasprotnem primeru, torej če pomoči ne bi bilo, družba zaprla svoji talilnici na Sardiniji in v Benečiji.

(242)

V zvezi s takimi navedbami je mogoče navesti naslednje splošne pripombe. Nepopolnega delovanja trgov z električno energijo v ožjem pomenu ni mogoče šteti za nedelovanje trga: ta pojem se nanaša na nezmožnost, da konkurenčni trg sam zagotovi socialno najboljši rezultat, medtem ko je v tem primeru težava, da zadevni trgi niso dovolj konkurenčni. Rešitev je lahko le večja in ne manjša konkurenčnost z vzpostavitvijo resnično povezanega energetskega trga. Cene električne energije, ki jih določa država, imajo običajno nasprotni učinek, tj. povzročajo zapiranje trga in preprečujejo vstop novih udeležencev, s čimer ovirajo povezovanje trgov. Zato Komisija meni, da pomoč za tekoče poslovanje v obliki umetno nizkih cen električne energije ni primerno sredstvo za odpravo nepopolnosti trga z električno energijo.

(243)

Prav tako je treba navesti, da strokovni forumi, kot je Skupina na visoki ravni za konkurenčnost, energijo in okolje (glej uvodni izjavi 78 in 124 zgoraj), v svojih ugotovitvah, ki se pogosto navajajo, ne predlagajo, da je treba odobriti posebno državno pomoč za odpravo težav v zvezi s konkurenčnostjo, ki so nastale zaradi visokih cen energije, ampak da je treba zagovarjati potrebo po popolnem izpolnjevanju veljavnih pravil o državni pomoči (113).

(244)

Komisija je izrazila pomisleke v zvezi s podobnimi trditvami, ki povezujejo ukrepe pomoči s ciljem preprečevanja preselitve industrije zunaj EU v zadevi Terni (114), pri čemer iz istih razlogov meni, da tega vprašanja ni treba natančneje analizirati v tej odločbi.

(245)

Če zadevne cene ne bi bilo, bi bile lahko italijanske talilnice družbe Alcoa v sedanjih okoliščinah nizkih cen aluminija na svetovnih trgih (zaradi zmanjšanja svetovnega povpraševanja zaradi gospodarske krize) nedonosne ali bi poslovale z izgubo. Njihovega zaprtja ni mogoče izključiti, čeprav lahko drugi dejavniki vplivajo na tako odločitev, med drugim na primer socialni in okoljski stroški zaradi zaprtja ali stroški in časovni okvir za vzpostavitev nove zmogljivosti, ki bi bila lahko potrebna za preprečitev izgube tržnega deleža.

(246)

Z dopisom z dne 19. januarja 2007 (v nadaljnjem besedilu: dopis iz leta 2007) je osebje generalnega direktorata za konkurenco Komisije preučilo zamisel o prehodnih ukrepih za postopno opuščanje cene na Sardiniji. Prevladujoče okoliščine na trgu na Sardiniji, delno zaradi njene osamljene lege, omejena zmogljivost medsebojnega povezovanja s celinsko Italijo in neugodni konkurenčni pogoji naj bi bili izjemoma razlog za odobritev pomoči za tekoče poslovanje v obliki ugodnejše cene za približno dveletno prehodno obdobje opuščanja (115) v zameno za sprejetje ukrepov za krepitev konkurence na trgu na Sardiniji z vzpostavitvijo virtualne elektrarne (116). Dopis je izrecno izključeval talilnico v Benečiji (117).

(247)

V dopisu iz leta 2007 je bilo navedeno, da mora ustrezna virtualna elektrarna omogočiti, da se približno 25 % povpraševanja po električni energiji na Sardiniji zadovolji z virtualno proizvodno zmogljivostjo tretjih dobaviteljev za obdobje vsaj petih let. V dopisu je bilo poleg tega predlagano, da mora generalni direktorat za konkurenco hitro začeti sodelovati z italijanskimi organi, da bi se določili praktični vidiki virtualne elektrarne.

(248)

Italija je z veliko zamudo 9. julija 2009 sprejela zakonodajne določbe, ki so potrebne za dodelitev pooblastila organu AEEG za vzpostavitev takega mehanizma. AEEG je 17. avgusta 2009 sprejel odločbo ARG/elt 115/09, ki vključuje določbe o vzpostavitvi virtualne elektrarne. Praktični vidiki virtualne elektrarne so v skladu z merili iz dopisa iz leta 2007. Ceno je treba odpraviti tri mesece po vzpostavitvi virtualne elektrarne in najpozneje do 31. decembra 2009.

(249)

ENEL in E.ON morata v skladu s podrobnimi pravili, ki jih je določil AEEG, prepustiti virtualno proizvodno zmogljivost nosilcem dejavnosti, ki niso povezani z nobeno od teh dveh družb. Zmogljivost, ki naj bi se sprostila (225 MW ENEL in 150 MW E.ON), se je določila glede na zadevno enostransko tržno moč posameznega prevladujočega nosilca dejavnosti. Virtualna elektrarna mora zadovoljiti vsaj 25 % povpraševanja po električni energiji na Sardiniji in se bo ohranila pet let, tj. do dokončanja sedanjih infrastrukturnih projektov za povečanje elektroenergetskih povezav med Sardinijo in celinsko Italijo.

(250)

Sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila se mora omogočiti udeležencem na trgu, ki prodajajo končnim uporabnikom. Rok zapadlosti za ponujene proizvode bo eno leto in/ali pet let. Naročila se bodo oddala za obdobje od 1. januarja 2010.

(251)

Italijanska virtualna elektrarna je bila glede na fizične omejitve elektroenergetskega omrežja na Sardiniji oblikovana kot finančni instrument (118). Pri takih virtualnih elektrarnah kupcem ni treba fizično prodajati električne energije, ki se na tak način dodeli končnim uporabnikom. Kupci so upravičeni do finančne poravnave, kadar cena, plačana na dnevnem trgu, presega določen prag. Prednost lastništva zmogljivosti virtualne elektrarne za obstoječega nosilca dejavnosti ali novega udeleženca na trgu, ki želi razširiti svoj krog odjemalcev, je dejstvo, da se lahko virtualna elektrarna uporabi kot instrument za zavarovanje pred tveganji za (druge) opravljene fizične transakcije.

(252)

Take virtualne elektrarne ugodno vplivajo na konkurenco, ker ne spodbujajo prevladujočih nosilcev dejavnosti, da bi uporabili svojo tržno moč za ohranitev visokih cen na dnevnem trgu, ker bi se vse ugodnosti, pridobljene s tako strategijo, prenesle na kupce virtualnih elektrarn.

(253)

Komisija je kljub temu, da naj bi virtualna elektrarna ugodno vplivala na konkurenco na trgu z električno energijo na Sardiniji, in kljub predlogu iz januarja 2007 sklenila, da v tem primeru virtualna elektrarna ne more biti zadostna podlaga, da bi bila pomoč združljiva v prehodnem obdobju po vzpostavitvi virtualne elektrarne in še manj v obdobju pred vzpostavitvijo virtualne elektrarne zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju.

(254)

Komisija ne zanika, da se lahko v izjemnih okoliščinah s pravnim sredstvom, ki vključuje „liberalizacijo trga“ (ali v tem primeru bolje strukturni ukrep, namenjen krepitvi konkurence na trgu, ki je še vedno zelo koncentriran, čeprav je pravno odprt za konkurenco), zagotovi podlaga za skladnost državne pomoči. Komisija je v tem posebnem primeru upoštevala naravo težav v zvezi s konkurenčnostjo na trgu z električno energijo na Sardiniji (119), vzročno povezavo med temi težavami in pomočjo ter učinkovitost virtualne elektrarne kot korektivnega instrumenta.

(255)

Kar zadeva naravo težav v zvezi s konkurenčnostjo na Sardiniji, je treba navesti naslednje. Razlogi za visoke cene na Sardiniji so med drugim nezadostno medsebojno povezovanje, stroškovna struktura lokalnega proizvodnega portfelja in tržna moč dveh glavnih proizvajalcev. Dejstvo, da so elektroenergetske povezave na otoku nezadostne, ni posledica liberalizacije, ampak geografskega položaja otoka. Več držav EU ima otoke, pri čemer imajo skoraj vse države članice otoke z nezadostnimi elektroenergetskimi povezavami ali brez elektroenergetskih povezav. Stroškovna struktura proizvodnega portfelja ni neposredno povezana z načinom delovanja trga z električno energijo ali uveljavljanjem tržne moči prevladujočih nosilcev dejavnosti. Temelji na razpoložljivosti primarnih virov energije ter drugih fizičnih in geografskih omejitvah, ki pogojujejo odločitve proizvodnih podjetij o naložbah. Nazadnje, visoko koncentrirana tržna struktura je verjetno pravilo in ne izjema na otokih. Zato je edina težava v zvezi s konkurenčnostjo, katere obstoj se lahko dokaže, duopol, ker lahko spodbuja prevladujoče nosilce dejavnosti, da določajo visoke cene. Vendar je to le eden od dejavnikov, ki prispeva k visokim cenam na Sardiniji.

(256)

Komisija je preučila tudi vzročno povezavo med ugodnejšimi cenami in pogoji na trgu na Sardiniji. Te cene niso bile nikoli namenjene obravnavi konkurenčnega položaja na Sardiniji, glede na to, da so cene na Sardiniji, ki jih je priglasila Italija, pomenile razbremenitev le za omejen krog odjemalcev, ki so imeli dejansko največjo pogajalsko moč. Italija je sama priznala, da je bil namen cene za družbo Alcoa uskladitev cene, ki jo je plačevala družba Alcoa na Sardiniji, s cenami, zagotovljenimi proizvajalcem aluminija v drugih evropskih državah.

(257)

Zadevna pomoč bi lahko okoliščine, ki so nastale zaradi duopola pri proizvodnji, le poslabšala. Alcoa s sistemom kompenzacijskih plačil, ki pomeni zadevni ukrep, ni nameravala izkoristiti svoje moči kot kupec, da bi znižala stroške električne energije, ker je bil interes družbe Alcoa pri pridobivanju električne energije po najnižji ceni izpolnjen s kompenzacijskimi plačili in ne z uporabo pogajalske moči družbe Alcoa na maloprodajnem trgu kot glavnega odjemalca električne energije na Sardiniji. Kompenzacijska plačila lahko z manjšimi spodbudami za družbo Alcoa, da išče druge vire dobave poleg obstoječega nosilca dejavnosti, do neke mere negativno vplivajo na konkurenco na maloprodajnem trgu v škodo vsem odjemalcem električne energije, ker se zdi, da krepijo finančni položaj prvotnega dobavitelja.

(258)

Poleg tega se zdi, da pričakovani ugodni vpliv virtualne elektrarne na dejanske konkurenčne pogoje na Sardiniji ni sorazmeren z obsegom in intenzivnostjo odobrene pomoči. Zdi se, da bi bili vplivi tega pravnega sredstva na trg na Sardiniji precej omejeni. Vplivalo bo le na ravnanje prevladujočih nosilcev dejavnosti, glede na to, da finančna virtualna elektrarna, kot je virtualna elektrarna, ki jo je vzpostavila Italija, ne more vplivati na medsebojno povezovanje ali stroške proizvodnje in, za razliko od sporazuma o podizvajanju, ni namenjena spremembi tržne strukture v smislu proizvodne mešanice.

(259)

Pomoč izkrivlja konkurenco na trgu primarnega aluminija, medtem ko bo virtualna elektrarna prinesla nekaj izboljšav v smislu konkurence na drugem trgu, tj. sektorju električne energije. Virtualna elektrarna zaradi svoje narave ne more neposredno vplivati na trg aluminija.

(260)

Komisija glede na navedeno meni, da cena, ki se je uporabljala za talilnici družbe Alcoa v Benečiji in na Sardiniji, ne morejo biti upravičene do nobenega odstopanja iz člena 87 Pogodbe ES. Odstopanja iz člena 87(2) se ne uporabljajo, ker ne gre za pomoč socialnega značaja, ker pomoč ni namenjena za povrnitev škode zaradi naravnih nesreč ali izjemnih dogodkov in ker pomoč ni bila dodeljena za nadomestilo gospodarske škode zaradi delitve Nemčije. Odstopanja iz člena 87(3)(b) in (d) se prav tako ne uporabljajo, ker ukrep ni namenjen pospeševanju izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali odpravljanju resne motnje v gospodarstvu države članice ali pospeševanju kulture in ohranjanju kulturne dediščine. Kar zadeva odstopanje v členu 87(3)(a), analiza, izvedena zgoraj v uvodnih izjavah 220 do 240, kaže na to, da cene ni mogoče odobriti kot pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je veliko brezposelnosti. Kar zadeva člen 87(3)(c), analiza kaže, da cene, čeprav je povezana z virtualno elektrarno, ni mogoče šteti za združljivo na podlagi navedenega odstopanja (glej zlasti uvodne izjave 216, 217, 241 do 245 in 253 do 259).

(261)

Zato je treba podaljšanje veljavnosti ugodnejše cene za družbo Alcoa, ki je bila uvedena s členom 11(11) zakona št. 80/2005 in z odlokom iz leta 2004 (ker bi lahko isti ukrep temeljil na uporabi navedenega odloka v obdobju od januarja 2006 do julija 2007), razglasiti za nezdružljivo s skupnim trgom.

(262)

V primerih nezakonite pomoči, ki ni združljiva s skupnim trgom, je treba v skladu s členom 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 takoj vzpostaviti neizkrivljeno konkurenco, razen če bi bilo vračilo v nasprotju s splošnim načelom prava Unije.

(263)

V skladu z ustaljeno sodno prakso prejemnik pomoči ne more upravičeno pričakovati, da je pomoč zakonita (120), če je bila pomoč dodeljena brez predhodne priglasitve v skladu s členom 88(3) Pogodbe ES. Skrbno podjetje je popolnoma sposobno ugotoviti, ali se je upošteval postopek priglasitve in ali je pomoč zakonita.

(264)

Vendar pa se prejemniku nezakonite pomoči ne prepreči sklicevanje na izjemne okoliščine, na podlagi katerih je upravičeno domneval, da je pomoč zakonita, in je zato zavrnil vračilo te pomoči (121). Na drugi strani je določeno: „če premišljen in dobro poučen gospodarski subjekt lahko predvidi sprejetje ukrepa Skupnosti, ki bo vplival na njegove interese, se na to načelo ne more sklicevati, če je bil ta ukrep sprejet“ (122).

(265)

Komisija je preučila, ali bi lahko imele družbe zaradi izjemnih okoliščin, ki jih navaja družba Alcoa in so povezane z odločbo Alumix, taka upravičena pričakovanja.

(266)

Sodišče je v vseh primerih odločilo, da lahko zakonita pričakovanja temeljijo le na natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovilih institucij Skupnosti, ki so zaradi svoje narave vzrok za upravičeno pričakovanje, da ukrep ni pomoč ali da je ukrep zakonit (123).

(267)

Družba Alcoa trdi, da bi se lahko vseeno sklicevala na upravičena pričakovanja, čeprav se sedanja shema ne bi štela za „obstoječo pomoč“, ker se je sklicevala na ugotovite iz odločbe Alumix, da ob nakupu družbe Alumix pomoči ni bilo, in se je odločila za nadaljnje naložbe v obe talilnici. Družba Alcoa kot precedens prav tako navaja odločbo Komisije o davčnih oprostitvah za jeklarske družbe pri ustanovitvi podjetij v tujini (124) (glej uvodno izjavo 97 zgoraj).

(268)

V navedeni odločbi Komisije, ki obravnava davčne oprostitve Francije za jeklarske družbe, določb o obstoječi pomoči ni bilo mogoče uporabiti neposredno, ker je pomoč jeklarskemu sektorju določala Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki ne priznava pojma obstoječe pomoči. Komisija je priznala upravičena pričakovanja upravičencev s smiselno uporabo zadevnih določb iz Pogodbe ES in v skladu s tem ni odredila vračila pomoči. Vendar je bila zadeva vsebinsko podobna zadevi belgijskih centrov za usklajevanje, ker je Komisija spremenila svojo presojo v zvezi z ukrepom, ki ga je pred tem opredelila kot ukrep, ki ne vključuje pomoči, pri čemer država članica zadevnega ukrepa ni spremenila. Komisija mora zaradi pripomb iz uvodne izjave 210 zavrniti trditev, da se lahko navedena odločba uporabi kot podlaga za priznavanje upravičenih pričakovanj družbe Alcoa.

(269)

Kar zadeva pomembnost, ki jo je družba Alcoa pripisala odločbi Alumix, je treba izpostaviti, da bi lahko upravičenec na podlagi te odločbe upravičeno pričakoval, da dogovor o ceni, obravnavan v navedeni odločbi, ni pomenil pomoči le do 31. decembra 2005.

(270)

Vendar nobeno upravičeno pričakovanje ne more temeljiti na odločbi Alumix v zvezi s podaljšanjem veljavnosti cene iz člena 11(11) zakona št. 80/2005. Alcoa ne bi mogla upravičeno pričakovati, da bi bil ukrep iz leta 2005, s katerim se je veljavnost cene podaljšala do leta 2010, prav tako samodejno upravičen kot ukrep, ki ne pomeni pomoči. Glede na to, da se je ukrep (a) znatno spremenil in (b) da se je podaljšala njegova veljavnost, bi moral preudaren upravičenec preveriti, ali je pomoč zakonita.

(271)

Neobstoj upravičenih pričakovanj na podlagi odločbe Alumix je izrecno potrjen v odstavku 109 sodbe Sodišča.

(272)

Dejstvo, da je družba Alcoa vlagala v italijanska obrata, ne more biti vzrok za upravičena pričakovanja v zvezi z zakonitostjo spremenjenega in podaljšanega dogovora o ceni, glede na to, da je bilo ob odobritvi prvotne cene za družbo Alcoa jasno, da naj bi se ta cena ohranila največ deset let ter da je Alcoa načrtovala svoje naložbe na tej podlagi in ne na podlagi predvidevanja, da veljavnost cene časovno ni omejena.

(273)

Komisija je glede na navedene pripombe ugotovila, da ni bilo izrednih okoliščin, zaradi katerih bi lahko Alcoa upravičeno pričakovala, da je zadevni ukrep zakonit.

(274)

Kar zadeva obrat na Sardiniji, je Komisija prav tako preučila, ali sta lahko dopis iz leta 2007 in poznejši razvoj na podlagi tega dopisa vzrok za upravičena pričakovanja družbe Alcoa.

(275)

V zvezi s tem je treba navesti, da Komisija v dopisu iz leta 2007 ni navedla natančnih in brezpogojnih zagotovil v zvezi s pomenom virtualne elektrarne pri ugotavljanju združljivosti pomoči. V dopisu služb Komisije je bilo le navedeno, da bo „evropski komisar za konkurenco pripravljen predlagati kolegiju postopno in kratko obdobje opuščanja za cene električne energije na Sardiniji“. To besedilo je pomenilo, da bo pozitiven rezultat v vsakem primeru odvisen od tega, ali bo celotna Komisija odobrila osnutek odločbe. Zato dopis iz leta 2007 glede na njegov status (dopis služb Komisije) in vsebino (pogojno zagotovilo) ne more biti vzrok za upravičena pričakovanja take narave, kot jih je priznalo Sodišče.

(276)

Italija in Alcoa nista predložili utemeljitev v zvezi s tem. Vendar je Komisija preverila, ali druga splošna načela prava Unije preprečujejo vračilo v celoti ali delno vračilo.

(277)

Kar zadeva obrat v Benečiji, je treba navesti, da vračilo ne krši nobenega splošnega načela prava Unije; Komisija je imela pri odločitvi o sprožitvi postopka resne pomisleke o združljivosti pomoči za obrat v Benečiji, pri se čemer v nadaljevanju postopka vtis, ki ga je dobila družba Alcoa s sprožitvijo preiskave, v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti.

(278)

Kar zadeva obrat na Sardiniji, je Komisija preučila razmere na podlagi dopisa iz leta 2007 in njihov poznejši razvoj. Kot je navedeno zgoraj v uvodni izjavi 275, v dopisu oddelkov Komisije ni bilo nobenih natančnih in brezpogojnih zagotovil v zvezi s pomenom virtualne elektrarne pri ugotavljanju združljivosti pomoči, ampak je bil dopis omejen na navedbe, da bi komisar za konkurenčnost predlagal kratko obdobje opuščanja za ceno, ki bi jo odobrila Komisija, če bi se Italija takoj odzvala na predlog. Vendar se je zamisel o virtualni elektrarni v nadaljevanju postopka odložila, dokler se ni Italija odločila, da jo bo začela izvajati.

(279)

Komisija je kljub temu predlogu, kot je bilo pojasnjeno v uvodnih izjavah 253 do 259 zgoraj, sklenila, da virtualna elektrarna ne bi mogla biti podlaga za odločitev o združljivosti pomoči iz razlogov, ki so povezani z okoliščinami ukrepa, in zaradi splošne narave virtualne elektrarne, tj. razlogov, ki niso povezani z razpravami z Italijo. Kljub temu je to razlog za razmislek, ali bi se lahko z daljšimi pogovori o virtualni elektrarni odpravila domneva, da mora ocena nezdružljivosti ukrepa nezakonite pomoči nujno pomeniti vračilo zadevne pomoči v celoti.

(280)

Ne glede na dejstvo, da preiskava sama po sebi ni bila pretirano dolga (tri leta), Komisija priznava, da se je v tej zadevi preiskava podaljšala zaradi pogovorov v zvezi z uvedbo virtualne elektrarne.

(281)

Čeprav so bili pogovori o virtualni elektrarni tako dolgi večinoma zaradi zapoznelega odgovora Italije na predlog, Komisija priznava, da zaradi dolgih razprav o virtualni elektrarni ni bilo mogoče upoštevati načela učinkovitega upravljanja in da so razprave vplivale na ravnanje upravičenca med preiskavo. Zaradi pričakovanja, da bi se lahko zaradi virtualne elektrarne zagotovil ugoden rezultat za obrat na Sardiniji, tj. pričakovanja, ki ga je ustvarila Komisija in se ni pravočasno odpravilo, bi se lahko spremenil način, kako družba Alcoa dojema tveganje za vračilo pomoči obratu na Sardiniji po sprožitvi postopka, kar bi lahko vplivalo na njegovo poslovno strategijo v smislu naložb in lokacije dejavnosti. Če dopisa iz leta 2007 ne bi bilo, bi se lahko družba Alcoa odločila, da ne bo nadaljevala dejavnosti na Sardiniji in tako omejila znesek, ki ga je treba vrniti.

(282)

Komisija glede na navedene okoliščine ugotavlja, da je primerno, da se ne zahteva vračilo pomoči za obrat na Sardiniji za obdobje od datuma pošiljanja dopisa, tj. 19. januarja 2007, do datuma tega sklepa.

(283)

Vse zneske nezdružljive pomoči, ki jih je prejela družba Alcoa v skladu s členom 11(11) zakona št. 80/2005 od 1. januarja 2006 naprej, je treba vrniti z obrestmi v skladu s poglavjem V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (125).

(284)

Namen vračila je ponovna vzpostavitev konkurenčnega položaja upravičenca pred dodelitvijo nezdružljive pomoči. Zato je treba za količinsko opredelitev zneskov, ki jih je treba vrniti, določiti ceno, ki bi jo morala plačati družba Alcoa na trgu za dobavo električne energije, če se cena ne bi podaljšala.

(285)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 157, je družba Alcoa sklenila dvostransko pogodbo z družbo ENEL za nominalno ceno, ki približno ustreza standardni ceni, ki jo je zaračunavalo to javno podjetje za električno energijo visoke napetosti. Po mnenju Komisije je to cena, ki bi jo morala plačati družba Alcoa za dobavo električne energije, če ugodnejše cene ne bi bilo. Zato Komisija meni, da je znesek, ki ga je treba vrniti, enak razliki med pogodbeno in ugodnejšo ceno. Ta znesek ustreza kompenzacijskemu prispevku, ki ga je družba prejela v zadevnem obdobju (126). Enako metodo izračuna je Komisija določila v zadevi Terni  (127), ki je neposredno primerljiva s to zadevo.

(286)

Komisija je zaradi celovitosti preučila in zavrnila trditev, da bi lahko družba Alcoa s pogajanji dosegla boljšo ceno pri javnem podjetju, če državne subvencije ne bi bilo, in da mora zato vračilo temeljiti na drugačnem, domnevno realnejšem pragu.

(287)

Predvsem Komisija načeloma ne podpira zamisli o uvedbi teoretičnega praga, kadar je na voljo konkreten in primeren prag. Sodišče je v zadevi Unicredito  (128) zavrnilo podobno hipotetičen pristop in odločilo, da „vzpostavitev prejšnjega stanja […] ne pomeni drugačne rekonstrukcije preteklosti glede na take hipotetične elemente, kot so pogosto številne odločitve, ki bi jih udeleženi subjekti lahko sprejeli“.

(288)

Zato se je družbo, potem ko je Komisija leta 2004 in leta 2006 sprožila formalni postopek preiskave v zvezi s ceno, pri čemer je morala družba Alcoa zagotoviti garancijo matične družbe za kritje tveganja vračila pomoči, jasno spodbudilo, da s pogajanji doseže čim boljše pogoje dobave z družbo ENEL. Zato ni nobenih dokazov, da pogodbena cena, za katero sta se prosto dogovorili družbi Alcoa in ENEL, ne pomeni tržne cene, ki bi jo plačala družba Alcoa, če pomoči ne bi bilo.

(289)

Komisija ugotavlja, da je Italija v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe ES nezakonito izvajala določbe člena 1 odloka predsednika vlade z dne 6. februarja 2004 in člen 11(11) zakonskega odloka 35/05, spremenjenega v zakon z zakonom št. 80/2005, o podaljšanju veljavnosti ugodnejše cene električne energije za družbo Alcoa. Komisija meni, da ukrep, ki pomeni izključno pomoč za tekoče poslovanje, ni upravičen do nobenega odstopanja od splošne prepovedi državne pomoči v skladu s Pogodbo ES, in je zato nezdružljiv s skupnim trgom. Zato je treba preklicati vsa plačila neplačane pomoči, že izplačano pomoč pa je treba vrniti. Znesek, ki ga je treba vrniti, ustreza seštevku vseh kompenzacijskih sestavnih delov iz izravnalnega sklada za družbo Alcoa. Kar zadeva obrat v Benečiji, to vračilo zajema obdobje od 1. januarja 2006 do datuma sprejetja tega sklepa. Kar zadeva obrat na Sardiniji, vračilo zajema obdobje pred dopisom iz leta 2007, tj. od 1. januarja 2006 do 18. junija 2007 –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga mora vrniti upravičenec;

(b)

podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s to odločbo;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da se je od upravičenca zahtevalo vračilo pomoči.