A.

ker je glavna značilnost izvajanja politike EU t.i. deljeno upravljanje med Komisijo in državami članicami,

B.

ker člen 53(3) Finančne uredbe navaja, da kadar Komisija izvršuje proračun z deljenim upravljanjem, „se naloge izvrševanja prenesejo na države članice“, in ker morajo države članice ukrepati v skladu s smernicami, ki jih je sprejela Unija,

C.

ker je potrebno ponovno poudariti (7), da postopek razrešnice med drugim pomeni tudi iskanje načinov za boljše finančno poslovodenje v EU in to z izboljšanjem osnove za sprejemanje odločitev v luči poročil Računskega sodišča ter odgovorov in mnenj institucij,

D.

ker ima Komisija skladno s Pogodbo pravico pobude in ker je končna finančna odgovornost za izvrševanje proračuna nedeljiva in pripada – v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v Maastrichtski pogodbi – Komisiji, kot je določeno v členu 274 Pogodbe, v skladu s čimer se morajo določiti ustrezni pregledi sredstev Skupnosti,

E.

ker se Komisija zanima predvsem za zagotovitev popolnega izvajanja nadzornih določb,

1.

obžaluje zavajujočo izjavo Sodišča glede neporavnanih obveznosti v zvezi s strukturnimi skladi, ki so ob koncu 2003 predstavljale „vrednost plačil petih let po trenutno veljavni stopnji porabe …“ (točka 0.6.), saj ta znesek vključuje obdobje med letoma 2004 in 2006, za katerega niso mogle biti prevzete obveznosti leta 2003; opozarja, da se neporabljena sredstva na koncu obdobja povrnejo državam članicam;

2.

pozdravlja dejstvo, da je uvedba pravila n +2 (leto prevzema obveznosti +2) v veliki meri prispevala k rešitvi te težave, zaradi česar je bila v zadnjih dveh letih stopnja absorpcije strukturnih skladov več kot 99 %;

3.

poziva Komisijo, naj si prizadeva najti ravnotežje med pripravo politik in postopkom zagotavljanja sredstev za njihovo izvedbo ter pri tem upošteva tudi finančni načrt za obdobje po letu 2006 in da opravi kritično analizo porazdelitve pristojnosti znotraj Komisije (organizacija uprave) in administrativnih postopkov;

4.

poziva Komisijo, da hkrati v razširjeno presojo vplivov za nove uredbe vključi stroške izvajanja in upravno breme držav članic in končnih upravičencev ter s tem ustvari medsebojni nadzor za ohranitev stroškov izvajanja in upravnega bremena v sprejemljivih mejah;

5.

ugotavlja, da Računsko sodišče, z izjemo neobstoječih učinkovitih postopkov notranje kontrole v postavki raznih prihodkov in predujmov, meni, da konsolidirane poslovne knjige Evropskih skupnosti in priložene opombe polno in točno odražajo prihodke in odhodke ter finančno stanje Skupnosti ob koncu leta 2003 (Izjava o zanesljivosti, odstavka II in III);

6.

opozarja na naslednje izvlečke iz „Letnega poročila organu, ki da razrešnico, o notranjih revizijah iz 2003“ (8) v zvezi z računovodskimi sistemi in informacijskimi sistemi za upravljanje:

in ugotavlja, da besedilo kaže na to, da

7.

obžaluje, da porazdelitev pristojnosti v upravni strukturi Komisije zmanjšuje vlogo računovodje na zbiranje podatkov o poslovnih knjigah, ki jih dobi od odredbodajalcev; verjame, da mora računovodja sprejeti splošno odgovornost za skladnost poslovnih knjig za institucijo kot celoto in se ne sme izključno zanašati na več kot trideset posameznih pooblaščenih odredbodajalcev;

8.

pričakuje, da bo računovodja zaključil poslovne knjige – ne pa spremne opombe poslovnih knjig – in s tem sprejel osebno odgovornost za podatke v njih ter ob morebitnih omejitvah natančno pojasnil vrsto in obseg pridržkov; poudarja razliko med uradnim sprejetjem poslovnih knjig s strani kolegija in certifikacijo poslovnih knjig kot resničnega in poštenega zapisa računovodje; poziva Komisijo – ponovno (9) – da predloži ustrezne zakonodajne predloge za spremembo Finančne uredbe in/ali izvedbenih določb v zvezi z njo;

9.

obžaluje, da Komisija še naprej odklanja povišanje položaja računovodje; poudarja, da je potrjevanje pravilnosti vodenja računov temeljna prvina nadzorne strukture in da so druge prvine celotne nadzorne strukture bistveno oslabljene, če ta prvina manjka; zagovarja težnjo najnovejše reforme finančnega poslovodenja v Komisiji, da bi prenesla odgovornost na posamezne generalne direktorje; je kljub temu prepričan, da se mora izjava o zanesljivosti generalnih direktorjev opirati na izjavo o zanesljivosti celotnega postopka računovodje, ki nosi vso odgovornost in mora imeti vsa potrebna sredstva za izpolnjevanje svojih dolžnosti;

10.

pričakuje, da bo Komisija v predlog o spremembi Finančne uredbe vključila določbe, po katerih bo računovodja dolžan potrjevati pravilnost računovodstva, npr. na podlagi sistematičnega preverjanja ali naključnih preizkusov; je mnenja, da je treba računovodjo povišati v vodilnega finančnika z vlogo institucionalne protiuteži 39 službam uprave in da je njegov trenutni položaj, na katerem zgolj zelo formalno potrjuje podatke, ki jih prejema od generalnih direkcij, ne da bi smel po potrebi podati svojo lastno oceno (člen 61 Finančne uredbe), v nasprotju s ciljem reforme finančnega poslovodenja;

11.

poudarja, da povišanje računovodje ni korak nazaj k staremu sistemu, v katerem je imel tedanji „finančni nadzornik“ pristojnost odobravanja plačil in obveznosti ter je predhodno preverjal transakcije; poudarja razliko med starim sistemom in zahtevo po povišanju računovodje, da bi mogel izvajati predhodne sistemske preglede in naknadne naključne preglede transakcij; obžaluje, da Komisija še naprej navaja zavajajoče in napačne razlage, da je okrepljena vloga računovodje v nadzorni strukturi korak nazaj k staremu sistemu, podpis računovodje pod zaključni račun pa zgolj formalnost;

12.

seznanja Komisijo s tem, da ne more sprejeti zgolj kozmetičnih popravkov v zvezi z vlogo računovodje; pričakuje, da bo Finančna uredba vsebovala zahtevo, da vodilni finančnik poda izjavo, v kateri bo na svojo odgovornost – in ne na podlagi podatkov, prejetih od generalnih direkcij – potrdil, da zaključni račun odraža dejanske razmere in da so postopki, na katerih temelji, zakoniti in pravilni;

13.

ne razume, kako je lahko Računsko sodišče 10 let zapored podalo negativno izjavo o zanesljivosti v zvezi z odobritvami plačil, hkrati pa podalo dejansko jasno mnenje o splošnih poslovnih knjigah Komisije; želi prejeti kratko pisno obrazložitev Računskega sodišča o zadevi;

14.

ponovno opozarja, da je Komisija 17. decembra 2002 sprejela akcijski načrt za posodobitev računovodskega sistema Evropskih skupnosti, ki naj bi se začel uporabljati s 1. januarjem 2005; poudarja, da je postopek priprave začetne bilance stanja temeljnega pomena za uspešen prehod od računovodstva na podlagi dejansko realiziranih plačil na računovodstvo na podlagi nastanka poslovnega dogodka;

15.

z razočaranjem ugotavlja, da Računsko sodišče „tudi tokrat nima sprejemljivega zagotovila, da se nadzorni sistemi in kontrole pomembnih področij proračuna izvajajo učinkovito in da obvladujejo tveganja v zvezi z zakonitostjo in pravilnostjo poslovanja“ (0.4.);

16.

opozarja na posebne zaključke Računskega sodišča glede odhodkov:

17.

ugotavlja, da zaključki Sodišča jasno kažejo, da glavne težave v zvezi z zakonitostjo in pravilnostjo transakcij ostajajo v prvi in največji meri na ravni držav članic, manj pa na ravni Komisije;

18.

sprejme stališče, da mora Komisija v primerih deljenega upravljanja s sredstvi Skupnosti nujno najti načine izboljšave za odgovorno porabo na ravni držav članic z učinkovitim obvladovanjem „tveganja zaradi prenosa“, ki je posledica dejstva, da ima Komisija sicer končno odgovornost pri vseh odhodkih, a hkrati nosi odgovornost tudi, kadar so skladi EU deljeno upravljani z državami članicami;

19.

ugotavlja, da so države članice zadolžene za izvrševanje večinskega dela proračuna EU, Evropska komisija pa nosi končno odgovornost za izvrševanje in – ob upoštevanju načela subsidiarnosti iz Maastrichtske pogodbe – s tem tudi za nadzorne ukrepe znotraj držav članic in Komisije;

20.

se zaveda, da je zaradi razlikovanja med financiranjem in izvrševanjem politike Skupnosti prišlo do ti. „tveganja zaradi prenosa“, ki zadeva naslednja področja:

21.

meni, da se ti problemi ne morejo rešiti s centralnim nadzorom in da sedanji položaj jasno kaže potrebo po novih instrumentih za večji vpogled Komisije v sisteme upravljanja in nadzora držav članic; meni, da bosta le dovolj izčrpna predhodna objava in letna izjava o zanesljivosti s strani upravnih organov držav članic, kot je že večkrat predlagala služba za notranjo revizijo (10) Komisije, le-tej omogočali izpolnjevanje svojih obveznosti iz člena 274 Pogodbe;

22.

poziva Komisijo, da do 1. oktobra 2005 predloži začetno poročilo, ki pojasnjuje možnosti sklenitve protokola z državami članicami, v katerih bo upravni organ (finančni minister) pred črpanjem sredstev in na letni podlagi podal izjavo o primernosti svojih nadzornih sistemov, ki so zmožni zagotavljati ustrezno zanesljivost za odgovornost Komisije;

23.

V tem poročilu priporoča zahtevo o tem, da letna izjava o razkritju vključuje:

nadalje priporoča, da to poročilo določi pravice Komisije, da preveri letno poročilo in uvede jasno določen organ za izvajanje sankcij, ki prizadenejo celotno financiranje zadevnih držav članic v primeru neustrezne objave;

24.

meni, da je neprimerno določiti proračunska sredstva za politiko deljenega upravljanja za obdobje po letu 2007 brez konkretnega odgovora na pripombe Računskega sodišča in znatnega izboljšanja nadzornih mehanizmov v državah članicah;

25.

svetuje Komisiji in Svetu o težavah v zvezi s sklenitvijo medinstitucionalnega sporazuma o novem finančnem načrtu, dokler ne bodo upravni organi držav članic (finančni minister), kot je opisano v odstavkih 21-23, v celoti sprejeli načela objave izkazov in stanje njihovega izvajanja ne bo postalo prednostna naloga;

26.

ocenjuje, da v finančnem upravljanju Evropske unije napredek ni mogoč brez dejavnega sodelovanja držav članic in da mora biti to „sodelovanje“ zasidrano na politični ravni;

27.

je prepričan, da finančni minister raje vzpostavi ustrezno delujoče nadzorne sisteme in kontrole namesto, da bi tvegal pojasnjevanje svojemu parlamentu, zakaj mora državna blagajna vračati precejšnje zneske Evropski uniji;

28.

poziva Komisijo, naj bo pri nadzoru plačilnih agencij strožja in manj strpna do nesposobnosti, ob upoštevanju izvedljivosti:

29.

opozarja, da mora Sodišče od vstopa Maastrichtske pogodbe v veljavo Parlamentu in Svetu letno podati izjavo o zanesljivosti (znano kot „DAS“, ki je kratica francoske „Déclaration d'Assurance“), tj. o zanesljivosti poslovnih knjig ter zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov;

30.

poudarja, da je izbira meril in načina (na podlagi katerih Sodišče poda DAS) prepuščena presoji Računskega sodišča in zakonodajalec tega ne predpisuje;

31.

opozarja, da je v začetku mnenje Računskega sodišča temeljilo izključno na statistični metodi, tj. na neposrednem neodvisnem preverjanju celotnega vzorca in na ekstrapolaciji verjetnosti napak;

32.

povzema v nadaljevanju nekatere svojstvene omejitve in lastnosti DAS v taki meri, kot se morajo ti elementi upoštevati pri vrednotenju rezultatov analiz DAS in vpliva teh rezultatov na odločitev, ali podeliti razrešnico ali ne, kot tudi na možne prihodnje izboljšave metodologije DAS:

33.

priznava, da je Računsko sodišče zadnja leta pokazalo, da se zaveda vedno večje kritike in je poskušalo spremeniti metodologijo DAS s širitvijo podlage za njeno vrednotenje;

34.

ugotavlja, da je celoten DAS rezultat konsolidacije specifičnih ocen, ki zadevajo lastna sredstva in vsako poglavje finančnega načrta, ter da ocene, ki se nanašajo na sektorje, sedaj temeljijo na štirih informacijah:

35.

ugotavlja, da mora biti osrednje vprašanje glede DAS to, ali nadzorni sistemi in kontrole, izvedene na ravni Skupnosti in nacionalni ravni, zagotavljajo Komisiji sprejemljivo zanesljivost glede zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov;

36.

poziva Sodišče, da izboljša predstavitev celotne izjave o zanesljivosti in specifičnih ocen z nadaljevanjem v smeri izčrpnejšega opisa pridržkov in da vključi bolj podrobne in specifične informacije o slabostih posameznih sektorjev in držav članic z namenom vzpostavitve operativnega seznama (temelječega na tveganju) pridržkov, ki se lahko sčasoma spremljajo;

37.

meni, da ni več cilj preiskave vzorca poslovnih dogodkov izračunavanje verjetnosti napak ter da se rezultati preizkušanja novega pristopa upoštevajo skupaj z rezultati, pridobljenimi v okviru drugih treh stebrov;

38.

poziva Sodišče – v zvezi z oceno, ali je novi pristop bistveno drugačen od začetnega pristopa – da pri pripravi sektorskih ocen priskrbi nadaljnje informacije o povezavi med štirimi viri;

39.

poziva Sodišče, da podrobno pojasni, do katere mere lahko pridobi rezultate revizije od „drugih revizorjev“ in vlogo, ki jo imajo ti rezultati pri oceni Sodišča; ugotavlja, da je v letnem poročilu premalo sklicevanj na rezultate drugih revizorjev; še posebej bi bila dobrodošla informacija o rezultatih in težavah sodelovanja z „drugimi revizorji“ posameznih držav članic, saj „drugi revizorji“ vključujejo tudi nacionalne revizijske organe, ki so od Evropskih institucij popolnoma neodvisni;

40.

meni, da sedanja sprememba DAS, čeprav je korak v pravo smer, ni zadostna, da bi popravila zgoraj omenjene omejitve in pomanjkljivosti; pozdravlja dejstvo, da novi pristop omogoča nekaj vpogleda v pravilnost posameznega sektorja, vendar obžaluje, da še vedno ni dovolj vpogleda v pravilnost izdatkov posamezne države članice; ugotavlja, da je DAS še vedno orodje, ki preveč temelji na analizi poslovnih dogodkov in posameznih napak; ugotavlja torej, da mora biti analiza delovanja nadzornega sistema in kontrol tako okrepljena, da bo omogočala dajanje predlogov konkretnih izboljšav teh sistemov in ugotavljanje izvora pomanjkljivosti;

41.

poziva Računsko sodišče, da še naprej razvija svoj kakovostni pristop DAS, da se bodo zadostno upoštevali večletnost številnih programov in ustrezne nadomestne kontrole, kot so naknadne revizije in potrditev popravkov računov, tako da se z zagotavljanjem izterjave nepravilnih izplačil zavaruje proračun EU; cenil bi predstavitev posebnega poročila s strani Računskega sodišča o tem pomembnem vprašanju in s tem pojasnila o odnosu med predhodnim nadzorom in naknadnim preverjanjem;

42.

poudarja, da nadomestne kontrole, čeprav so pomemben element nadzornih sistemov in kontrol, ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti le-teh in vsekakor pomanjkljivosti oblikovanja same politike;

43.

obžaluje v tem pogledu vedno večje število sklicevanj na predhodne določbe o razlagi in veljavnosti zakonodaje Skupnosti; poudarja, da je pomembno izogniti se pomanjkljivi zakonodaji Skupnosti, ker negativno vpliva na delovanje Unije in vodi k pravni negotovosti, ki so ji v državah članicah podvrženi ljudje, institucije in podjetja; ugotavlja, da nedvoumna izjava Računskega sodišča glede okvirnih programov raziskovanja, pri katerih bodo „[značilne napake zakonitosti in pravilnosti v smislu plačil] verjetno še obstajale, če ne bodo revidirana določila o programih“ (Izjava o zanesljivosti, odstavek VI(c));

44.

poziva Komisijo, da zmanjša tveganje napak v podatkih o financiranju Skupnosti z zagotovitvijo, da vključuje zakonodaja Skupnosti jasna, delujoča pravila v zvezi z upravičenostjo stroškov ter da zahteva uvedbo odvračilnih in sorazmernih upravnih kazni, če so upravičeni stroški preseženi;

45.

opozarja, da je v odstavku 48 svojega Sklepa z dne 10. aprila 2002 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2000 (12) zahteval, da Računsko sodišče priskrbi mnenje „o izvedljivosti uvedbe enotnega modela revizije glede proračuna EU, v katerem bo vsaka raven kontrole temeljila na predhodni kontroli, z namenom, da bi se zmanjšalo breme revizorjev in izboljšala kakovost revizijskih del, vendar da se ne bi zmanjšala neodvisnost zadevnih revizijskih organov“;

46.

opozarja tudi, da je isti sklep od Komisije zahteval, da pripravi poročilo o isti temi, ter ugotavlja, da Komisija doslej tega še ni storila;

47.

pozdravlja Mnenje Računskega sodišča št. 2/2004 (13) o „enotnem modelu revizije“, ki ga ima za zelo pomemben prispevek k razpravi o DAS in zato zasluži natančno proučevanje s strani vseh zainteresiranih; ugotavlja, da mnenje ne prinaša le „enotnega modela revizije“ v strogem pomenu tega pojma, tj. da bi bil poslovni dogodek predmet ene revizije s strani enega organa, temveč predvsem vzpostavitev „okvira notranje kontrole Skupnosti“ (odstavek 3);

48.

gleda s posebnim zanimanjem priporočila, ki jih je pripravilo Računsko sodišče za učinkovitejši in uspešnejši okvir notranje kontrole:

49.

se sprašuje, v luči stalnih kritik, usmerjenih na tradicionalni pristop DAS v zadnjih 10 letih, zakaj ta priporočila niso bila objavljena že veliko prej;

50.

meni, da je struktura, predlagana za notranjo kontrolo Skupnosti, pomembno orodje za doseganje boljših in uspešnejših sistemov nadzora in kontrol ter lahko prispeva k prepotrebni posodobitvi metodologije DAS;

51.

poudarja, da se odgovornost za porabo sredstev EU prične v državah članicah in da morajo zato biti poročila, kot je opisano v odstavkih 21–23, upravnih organov (finančni minister) vsake države članice sestavni del notranje kontrole Skupnosti;

52.

ugotavlja, da se okvir notranje kontrole Skupnosti – kot že ime pove – nahaja na področju „notranje kontrole“ in se zato ne ukvarja z akterji na področju „zunanje revizije“;

53.

obžaluje, da Računsko sodišče ni predstavilo nobenega smelega predloga glede sodelovanja državnih ustanov za izvajanje revizij pri izboljšanju preglednosti in odgovornosti (glavna elementa dobre javne uprave) na ravni držav članic, še posebej zato, ker rezultati Računskega sodišča jasno kažejo, da so na tej ravni najbolj potrebni;

54.

pozdravlja pobudo nizozemskega računskega sodišča, ki letno objavlja „EU Trend Report“ o finančnem poslovanju v Evropski uniji in predstavlja svoje mnenje o spremljanju in kontroli porabe sredstev EU na Nizozemskem (15); rad bi spodbudil druge nacionalne revizijske organe, da bi sledili tej pobudi;

55.

poziva Komisijo, Svet in – ob upoštevanju njegove neodvisnosti – Računsko sodišče, da se obvežejo za uresničevanje notranje kontrole Skupnosti in organu, pristojnemu za podeljevanje razrešnice (kakor hitro je mogoče), predstavijo akcijski načrt o tem;

56.

poziva tudi Komisijo, da bdi nad tem, da podrobni predlogi, ki določajo pravni okvir predlogov politike s strani Komisije kot del političnega projekta Unije do leta 2013, v celoti upoštevajo elemente, vsebovane v „okviru notranje kontrole Skupnosti“ in načelo letnih poročil s strani upravnih organov držav članic (finančni minister), kot je opisano v odstavkih 21–23;

57.

poziva Računsko sodišče, da posveti posebno pozornost vprašanju o tem, če so predlogi Komisije v skladu z „okvirom notranje kontrole Skupnosti“ in načelom letnih poročil;

58.

pozdravlja dejstvo, da je Računsko sodišče „ugotovilo, da je Komisija prvič predstavila analizo stopnje zanesljivosti, ki so jo glede zanesljivosti za pravilnost in zakonitost poslovnih dogodkov zagotovili nadzorni sistem in kontrole“, ter zato prevzela „odgovornost za izvajanje proračuna … z lastnimi odredbodajalci s strani upravnih predstavnikov delegacij“ (odstavek 1.58 Letnega poročila Računskega sodišča za proračunsko leto 2003);

59.

ugotavlja, da je Računsko sodišče ugotovilo (glej odstavek 1.69, tabela 1.2, odstavki 5.57-5.62, 7.48, 8.36 in 8.38), da „obseg pridržkov, ki so jih posamezni oddelki navedli, ni v skladu ali zadostno utemeljen za zagotavljanje zanesljivosti v izjavah“ ter da kljub nekaterim izboljšavam „letna poročila o delu in izjave generalnih direktorjev še ne morejo sistematično služiti kot podlaga za svoje zaključke revizije v posameznih področjih finančnih perspektiv“ (glej odstavek 1.71 in tabelo 1.2);

60.

poziva Komisijo, da upošteva zgoraj omenjene pripombe Računskega sodišča ter da v vsakem letnem poročilu o delu predstavi sprejete ukrepe za zmanjševanje tveganja za napake v poslovnih dogodkih, skupaj z oceno njihove učinkovitosti; pričakuje, da bodo taki ukrepi vodili k boljšemu splošnemu razumevanju tveganj in h krepitvi kulture obvladovanja tveganj znotraj generalnih direktoratov Komisije; vendar ugotavlja, da bo potrebna okrepitev in podpora skupne, osrednje metodologije za obvladovanje tveganj;

61.

poziva tudi Komisijo, da okrepi letno poročanje o delu in postopek sinteznega poročila ter da novih moči izražanju zanesljivosti, na podlagi katere lahko Računsko sodišče oblikuje svojo izjavo o zanesljivosti; priznava, da so bili storjeni začetni koraki za boljše razumevanje tega postopka ter da bodo letna poročila o delu, pridržki in izjave dobili večji pomen; poziva Komisijo, da posveča pozornost nadaljnjemu izboljševanju poročil ter spremljanju opazovanj, ki so v njih zajeta; poziva še zlasti Komisijo, da pojasni opredelitev usposobljenosti, pridržkov in drugih opažanj v letnih poročilih o delu, ki bi lahko označevala izjeme od pravil;

62.

poziva Komisijo, da spremeni letno sintezno poročilo v konsolidirano izjavo o zanesljivosti o upravnem in finančnem nadzoru Komisije kot celoti;

63.

poziva Računsko sodišče, da navede potrebne pogoje, ki bodo pri oblikovanju izjave o zanesljivosti omogočali večje upoštevanje letnih poročil o delu in izjav;

64.

poziva Komisijo, da s temeljitimi programi usposabljanja in obveščanja zagotovi, da se vsi njeni državni uradniki zavedajo, kako lahko poročajo o vsakršnem sumu nepravilnosti ali slabega upravljanja po običajnih hierarhičnih postopkih in, če je potrebno, po postopkih „prišepetavanja“;

65.

poziva Komisijo, da obravnava možnost priprave izračunov števila napak po sektorju in državi članici, tako da si pomaga z ugotovitvami preteklih revizij, naredi analizo kakovosti informacij, ki so jih podale države članice, ter objavi rezultate v letnih poročilih in sintezo letnih poročil na način, da bo pregled nad kakovostjo upravnega sistema države članice z vidika odgovornosti do EU jasen;

66.

poziva Računsko sodišče, da v svoji izjavi o zanesljivosti poda tudi svoje ocene glede pravilnosti informacij, ki jih je podala Komisija in države članice, ter da oceni dosežen napredek;

67.

poziva Komisijo, da pregleda Finančno uredbo, da bi izboljšala uporabo in razumljivost ter da bi povečala učinkovitost nadzora s kritično analizo količine in kakovosti načrtovanega nadzora;

68.

opozarja posamezne komisarje na njihovo politično odgovornost pri zagotavljanju, da so generalni direktorati znotraj svojih pristojnosti dobro upravljani, ter ponavlja predlog o svetovalcu v vsakem kabinetu, ki bi imel posebno odgovornost, med drugim spremljanje vseh revizijskih poročil (kot je predlagano v resoluciji Parlamenta (16) o Eurostatu z dne 22. aprila 2004), kjer so bila v preteklosti prezrta zgodnja opozorila na težave;

69.

ugotavlja, da je sistematično izrekanje sankcij, naloženih državam članicam, privedlo do zadržka držav članic do razkritja izvedbenih težav; poziva Komisijo, da spodbudi in se bolj osredotoči na element učenja finančnega nadzora s spodbujanjem izmenjave podatkov med državami članicami, primerjalnih analiz, sodelovanja nacionalnih revizorjev v revizorskih skupinah in skupnih naložb v boljših informacijskih sistemih ter z izvedbo preventivnih revizij, ki se osredotočajo na svetovanje in ne na nalaganje sankcij;

70.

pričakuje, da bo Komisija v nadaljnjem poročilu izčrpno navedla podrobnosti o sprejetih in uresničenih ukrepih za obravnavo ugotovitev in uresničitev priporočil, ki jih je Računsko sodišče podalo v Letnem poročilu za proračunsko leto 2003 in treh prejšnjih letnih poročilih (2002, 2001, 2000); zahteva od Komisije, da v poročilo vključi podroben seznam in časovni razpored načrtovanih ukrepov v primerih, kjer ni bil sprejet ali izveden še noben ukrep;

71.

poziva Računsko sodišče, da predloži letno poročilo o svojih dejavnostih, sposobnostih za dosego zastavljenih ciljev, stroških na enoto, pomembnih področjih razvoja in drugih relevantnih dejavnikih v zvezi z učinkovitostjo institucije; meni, da bi bilo takšno poročilo o učinkovitosti odličen način za objavo informacij o posodobitvi izjave o zanesljivosti in drugih spremembah v reviziji, ki jo izvaja Računsko sodišče;

72.

nadalje poziva Računsko sodišče, da prouči možnost objave svojega priročnika za revizijo in informacij o izjavi o zanesljivosti na svoji spletni strani;

73.

pozdravlja namero Sveta, da „se še bolj posveti obravnavi vprašanj revizije in finančne kontrole v prizadevanju za bolj urejen in učinkovit nadzor nad priporočilom Sveta o razrešnici“ (17);

74.

poziva Računsko sodišče, da vsako leto organizira številna „merila uspešnosti revizij“ postavk prenesenih izdatkov, ki bodo objavljena v posebnih poročilih, kjer

ter poziva Računsko sodišče, da v prihodnje organizira naknadne revizije za spremljanje napredka;

75.

poziva Svet, da v sodelovanju s Parlamentom in Komisijo da prednost oblikovanju področja revizije in nadzora ter mu da politični zagon, ki ga potrebuje pri ustanovitvi skupine visokih strokovnjakov, ki bi:

76.

bo enkrat letno povabil predstavnika Sveta, da obvesti njegov pristojni odbor o napredku dela skupine strokovnjakov, s tem da zagotovi „neprekinjeno“ naravo dela;

77.

meni, da je bistveno, da se prouči, na kakšen način lahko nacionalni revizijski organi igrajo v procesu bolj operativno vlogo, pri tem pa ne gre pozabiti, da so to neodvisni organi, ki ne razpolagajo vedno z ustreznim poznavanjem zakonodaje EU; poziva Računsko sodišče, da posreduje oceno (vključno z analizo stroškov in koristi) rezultatov dela kontaktnega odbora predsednikov najvišjih revizijskih organov Evropske unije in Računskega sodišča ter mnenje Računskega sodišča, ali lahko učinek širitve ponovno oživi vlogo tega organa;

78.

nadalje meni, da bi bilo potrebno analizirati, ali je treba reformirati trenutno strukturo in delovanje vodstva Računskega sodišča; ponovno opozarja, da ima Računsko sodišče trenutno 25 članov in 736 zaposlenih, od katerih jih je 325 poklicnih revizorjev (stopnje A in B), 275 (stopnje A in B) jih dela v revizijskih skupinah in 50 (stopnje A) v kabinetih članov;

79.

obžaluje, da se zaradi časovne stiske ne more posvetiti priporočilu Sveta pozornosti, ki jo zasluži, in poziva Komisijo, da posreduje, ter Svet, da sprejme naslednji predlog za spremembo člena 145(1) Finančne uredbe:

„Na priporočilo Sveta, ki odloča s kvalificirano večino, Evropski parlament podeli Komisiji razrešnico v zvezi z izvrševanjem proračuna za leto n do 30. junija leta n+2.“;

80.

poziva predsednika Parlamenta, da v svojem naslednjem govoru pred Evropskim svetom spregovori o potrebi po izboljšanju finančnega poslovanja skladov Evropske unije;

81.

poudarja, da delež lastnih sredstev, izračunan na podlagi bruto nacionalnega dohodka, nenehno narašča in bo kmalu znašal dve tretjini lastnih sredstev; zato izrecno podpira priporočilo Računskega sodišča (odstavek 3.48), da bi Komisija izvajala bolj neposredno preverjanje osnovnih podatkov nacionalnih računov;

82.

poziva države članice, da pravočasno vsake tri mesece poročajo o primerih nepravilnosti, in pri tem priznava, da lahko države članice v izjemnih primerih zahtevajo odstopanje od pravil; pričakuje, da imajo pristojne službe držav članic dovolj usposobljenega osebja in da bodo države članice, vključno z Nemčijo, Grčijo in Španijo, pričele uporabljati elektronsko poročanje do julija 2005; poziva Komisijo, da obvesti svoj pristojni odbor o napredku na tem področju najkasneje do septembra 2005;

83.

meni, da je Komisija odgovorna, da v obdobju od 1971 do septembra 2004 ni bilo izterjanih najmanj 1 120 milijonov EUR; meni, da je to stanje nesprejemljivo in da se države članice ter Komisija niso obnašale kot dobri gospodarji; pričakuje, da bo pravočasno za postopek razrešnice za leto 2004 dobil poročilo o tem, kako in kdaj bo ta denar izterjan; ugotavlja, da je 812 milijonov EUR, ki bi prav tako lahko bili izterjani, trenutno predmet spora na sodiščih; nadalje pričakuje oceno učinkovitosti 20 % „premije“, ki se plača plačilni agenciji za uspešno izterjavo;

84.

poziva Komisijo, da predlaga enostavnejša in skladnejša pravila za izterjatvo v pripravah na spremembo Finančne uredbe; pričakuje posvet o tem pred dokončanjem predloga Komisije;

85.

ugotavlja, da bo Komisija do marca 2005 pregledala približno vseh 4 000 primerov nepravilnosti (442 glavnih primerov in 3 500 manjših primerov), ki so nastali v navedenem obdobju;

86.

pozdravlja namero Komisije, da posodobi „črno listo“ z izvajalci, katerih letne nepravilnosti znašajo več kot 100 000 EUR;

87.

vztraja, da Komisija doseže napredek, ki ga je mogoče izmeriti z realističnimi kazalci napredka in rednim poročanjem o napredku njegovemu pristojnemu odboru;

88.

poziva Komisijo, naj izboljša nadzor nad plačilnimi agencijami, ki so odgovorne za izvajanje skupne kmetijske politike; poudarja, da je pred pristopom k EU plačilne agencije v novih državah članicah morala odobriti Komisija; zahteva, da Komisija nadaljuje to prakso in Parlamentu predloži poročilo o možnosti odobritve plačilnih agencij v sedanjih državah članicah s strani Komisije;

89.

meni, da nacionalne podatkovne baze, ki so jih vzpostavile države članice v okviru sistema identifikacije in registracije, ne zagotavljajo možnosti izmenjave podatkov, ker ne obstajajo enotni standardi; obžaluje, da to potencialno ogroža čezmejno sledljivost živali;

90.

priznava, da trenutna uredba ne omogoča Komisiji, da pripravi zavezujoča pravila o medsebojnem povezovanju nacionalnih podatkovnih baz; na osnovi ugotovitev, ki so navedene v posebnem poročilu Računskega sodišča; poziva Komisijo, da predloži zakonodajni predlog, ki razširja pooblastila Komisije v tej meri, da bi ta lahko zagotovila združljivost nacionalnih podatkovnih baz;

91.

poziva Komisijo, da znotraj obstoječega zakonodajnega okvira zagotovi vodenje in svetovanje glede izmenjave podatkov, še posebej novim državam članicam, ki pravkar vzpostavljajo nacionalne podatkovne baze;

92.

izjavlja, da zamenjava trenutnega sistema ušesnih znamk z napravami za elektronsko identifikacijo ne bi izboljšala samo počutja živali, temveč tudi sledljivost živali iz ene države članice v drugo, če so informacije na teh elektronskih napravah usklajene; prosi Komisijo, da predloži konkreten predlog o uporabi naprav za elektronsko identifikacijo namesto ušesnih znamk; poudarja, da mora predlog Komisiji dati pooblastila, da bo ta lahko zagotovila uvedbo enotnih standardov za informacije, shranjene na dotičnih elektronskih napravah; meni, da mora biti tehnologija za uvedbo sistema elektronske identifikacije v skladu z ustreznim standardom, preden se jo lahko izvaja;

93.

ugotavlja, da mora Komisija v skladu z zakonodajo Skupnosti vsaka tri leta predložiti Parlamentu in Svetu poročilo o izvajanju ukrepov za izkoreninjenje bolezni slinavke in parkljevke in v tem kontekstu nastalih stroških Skupnosti; obžaluje, da Komisija doslej še ni izpolnila svojih obveznosti; poziva Komisijo, da od 2006 dalje predloži takšno podrobno oceno vsaka tri leta; meni, da mora ta ocena vključevati analizo stroškov in koristi strategije Skupnosti;

94.

poudarja, da ni potreben samo skrben nadzor nad uradnim prenosom, temveč tudi nad izvajanjem v državah članicah; zahteva od Komisije, da še naprej spodbuja raziskave cepiv in metod testiranja ter da posodobi študijo o sposobnostih veterinarskih služb v državah članicah, da pravočasno zagotovijo učinkovito kontrolo bolezni;

95.

ugotavlja, da se je v zadnjem desetletju prevoz živali na enotnem trgu močno povečal, vendar pa problemi v zvezi s sledljivostjo premikov živali in dobrega počutja živali med prevozom niso bili rešeni v zadostni meri; prosi Komisijo, da obravnava možnost zmanjšanja prevoza tako, da bi se povečala uporaba lokalnih klavnic; nadalje poziva Komisijo, da nemudoma sprejme ukrepe za zmanjšanje prevoza bolnih ali poškodovanih živali;

96.

meni, da je bistveno poudariti pomembnost vloge kmetov v strategiji Skupnosti za preprečevanje in kontrolo bolezni; poziva Komisijo, da predloži Svetu in Parlamentu zakonodajni predlog, v okviru katerega bodo povračila nadomestil Skupnosti, ki jih države članice plačujejo kmetom za ukrepe v zvezi z izkoreninjenjem bolezni, odvisna od dejstva, v kolikšni meri kmetje izpolnjujejo svojo obveznost, da morajo nemudoma poročati o izbruhu bolezni;

97.

ugotavlja, da je potrebna nadaljnja pojasnitev finančnega okvira, da bi zagotovili enakopravno obravnavo kmetov in preglednost izračunov nadomestil; poudarja, da je Parlament v svoji resoluciji z dne 17. decembra 2002 na temo krize slinavke in parkljevke leta 2001 (18) menil, da je pravično upravljanje nadomestil bistvenega pomena za preprečevanje goljufij; prosi Komisijo, da uskladi stopnje nadomestil za različne živalske bolezni in da določi realistične kriterije za izračun, kot je npr. trenutna tržna vrednost živali; priznava, da v primeru izbruha bolezni ni jasno določene tržne vrednosti za uhlevljeno živino, živali za razplod in plemenske živali, temveč samo za pitano živino;

98.

poudarja, da morajo biti javna sredstva še naprej glavni vir financiranja za stroške Skupnosti za izkoreninjenje bolezni, ker je javno zdravje v interesu celotne družbe, in da so tudi kmetje davkoplačevalci; ugotavlja, da kmetje v nekaterih državah članicah finančno prispevajo k nacionalnim stroškom za izkoreninjenje bolezni (potrebno za sofinanciranje skupnih stroškov), medtem ko druge države članice ne zahtevajo prispevkov kmetijskega sektorja, kar lahko škoduje konkurenčnim pogojem za kmetijske proizvajalce v EU; ponovno ugotavlja, da je parlamentarni začasni odbor za slinavko in parkljevko zahteval od Komisije, da predlaga načine, ki bi vključili tudi kmete v kritje stroškov Skupnosti; pozdravlja prizadevanja v različnih državah članicah in študijo, izdelano za Komisijo leta 2003, ki iščejo načine za zbiranje finančnih prispevkov kmetov; prosi Komisijo, da v zvezi s tem čim prej pripravi konkreten predlog;

99.

pozdravlja reformo skupne kmetijske politike za tobak, ki jo je sprejel Svet leta 2004, katere namen je ločiti pomoč za tobak od proizvodnje s postopnim prenosom tobačne premije v zahtevke za enotna kmetijska izplačila v štiriletnem prehodnem obdobju;

100.

podpira priporočilo Računskega sodišča, da Komisija podpre reformne predloge z zadostnimi podatki in analizami učinkov; poziva Komisijo, da posebno pozornost nameni pomembnosti proizvodnje tobaka za zaposlenost;

101.

ugotavlja, da proizvodnja tobaka Skupnosti zajema samo 30 % potreb industrije; poudarja, da je zadnja reforma skupne ureditve trga že uvedla mehanizme za uskladitev evropske proizvodnje s povpraševanjem v EU;

102.

opaža, da ima trenutna neusklajenost ponudbe in povpraševanja za posledico izvoz tobaka, proizvedenega v EU; obžaluje, da ta politika ni v skladu z razvojno pomočjo Skupnosti majhnim pridelovalcem tobaka v državah v razvoju, ki so odvisni od izvoza, saj izvozi tobaka EU bistveno zmanjšujejo njihove izvozne možnosti; zahteva uskladitev kmetijske in razvojne politike Skupnosti;

103.

poudarja, da je, čeprav je možno na območjih, kjer raste tobak, npr. v pokrajini Loare, severni Italiji in Nemčiji, pridelovati druge poljščine, gospodarsko ravnovesje kmetijskih gospodarstev v veliki meri odvisno od tobaka; kot je priznal Parlament v poročilu o zadnji reformi skupne ureditve trga, „je izjemno težko najti gospodarske alternative, ki bi lahko ustvarile enako število delovnih mest kot proizvodnja tobaka“; poziva Komisijo, da zasleduje politiko spodbujanja pridelovanja alternativnih poljščin in uporablja Tobačni sklad kot pomemben instrument za izboljšanje kakovosti tobaka EU in za raziskovanje alternativnih poljščin;

104.

poudarja, da so bile raziskave alternativnih poljščin zanemarjene in da proizvajalci niso bili spodbujeni k prehodu na druge gospodarske dejavnosti; Tobačni sklad Skupnosti, ki se financira z dajatvami na subvencije za tobak in ki ga upravljata Generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja (50 %) in Generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov (50 %), je bil premalo izkoriščen, večina neporabljenih 68 milijonov EUR pa se pripiše informativnim kampanjam Generalnega direktorata za zdravje in varstvo potrošnikov; od leta 2006 se ne financirajo nobeni ukrepi za spodbujanje preusmeritve proizvodnje; poziva k bolj usklajenemu pristopu;

105.

meni, da je izpolnjevanje obveznosti držav članic glede obveščanja, kot je določeno v ustreznih uredbah Skupnosti, bistveno za učinkovit nadzor trga tobaka in s tem povezanih izdatkov Skupnosti; vztraja, da se uvedejo finančne sankcije za tiste države članice, ki niso izpolnile teh obveznosti;

106.

meni, da je pomembno, da so kmetje vnaprej obveščeni o svojih novih obveznostih glede navzkrižne usklajenosti z okoljskimi standardi po reformi leta 2006, saj so soočeni z zmanjšanjem ali ukinitvijo plačil, če ne bodo izpolnjevali obveznosti; poziva Komisijo in države članice, da pravočasno natančno določijo kriterije še pred začetkom veljavnosti reforme, da bi kmetje lahko uskladili svoje dejavnosti z novimi pravili;

107.

ugotavlja, da bo morala Komisija do 31. decembra 2009 predložiti Svetu poročilo o izvajanju reforme 2006; izraža zanimanje za to poročilo in prosi, da se posreduje tudi Parlamentu;

108.

obžaluje, da nekatere države članice niso sposobne nadzorovati in upravljati denarja davkoplačevalcev, za katerega so odgovorne, in opozarja na hinavščino nekaterih držav članic, ki krivijo Komisijo, da ni nadzorovala porabe denarja, za katerega so odgovorne te države članice;

109.

ugotavlja, da Računsko sodišče ni našlo napak v notranjih kontrolnih mehanizmih Komisije in je ugotovilo izboljšave; obžaluje dejstvo, da je zaradi nezadostnih sredstev le omejeno število sistemov držav članic bilo podvrženo preverjanju na kraju samem;

110.

poziva Komisijo, da obvesti Parlament o državah, ki niso hitro izvedle dogovorjenih izboljšav v svojih kontrolnih sistemih in ki še naprej pošiljajo nepopolna poročila v smislu člena 8;

111.

spodbuja Komisijo, da začasno ustavi vmesna izplačila državam članicam v primeru resne nepravilnosti ali ob pojavu resnih pomanjkljivosti v kontrolnih sistemih upravljanja držav članic;

112.

ugotavlja, da pomanjkanje merljivih ciljev in jasno definiranih kazalcev otežuje ocenjevanje doseganja ciljev programa Interreg III – krepitev gospodarske in socialne kohezije znotraj Skupnosti s spodbujanjem čezmejnega, nadnacionalnega in medregionalnega sodelovanja ter uravnoteženega razvoja območja Skupnosti; ugotavlja, da je potemtakem težko oceniti, ali so bila uporabljena najbolj učinkovita sredstva za dosego ciljev;

113.

poziva Komisijo, da nameni več pozornosti pripravi jasno definiranih ciljev in kazalcev, ki bodo omogočali spremljanje učinkov programa, tako da bo možno oceniti dodano vrednost evropskih izdatkov na tem področju; poudarja potrebo po jasni in strokovni analizi, ki bo pokazala razkorak med zasebnimi in družbenimi stroški in koristmi ali med stroški in koristmi na lokalni ravni in ravni Skupnosti, saj so te razlike prav tiste, ki v prvi vrsti opravičujejo tak program;

114.

meni, da so splošne stopnje izvajanja proračunskih postavk za okolje, javno zdravje in varno hrano zadovoljive;

115.

pozdravlja ukrepe, s katerimi se prizadeva izboljšati ciklus izvajanja večletnih programov; poziva Komisijo, naj se bolje osredotoči na javne razpise in naj zagotovi večjo pomoč kandidatom, da bi preprečila predložitev številnih vlog za projekte, ki so očitno neupravičeni do financiranja;

116.

poudarja, da spoštovanje upravnih in finančnih določb Finančne uredbe ne sme voditi do nepotrebnih zamud pri dodeljevanju sredstev ali izbiranju projektov za financiranje;

117.

ugotavlja, da so pravila za sodelovanje pri okvirnih raziskovalnih programih preveč zapletena; strinja se z Računskim sodiščem, da je to resen problem za Komisijo in udeležene; obžaluje, da imajo še posebno male organizacije z manj razvito upravno strukturo ter mala in srednje velika podjetja težave z velikim obsegom pravil in zahtev;

118.

opozarja, da šesti okvirni program skupaj upravlja več generalnih direktoratov; ugotavlja, da Računsko sodišče meni, da ta razdrobitev vodi k zmanjševanju odgovornosti, podvajanju nalog in povečani potrebi po usklajevanju;

119.

upošteva priporočilo Računskega sodišča za pregled „pravil za določitev finančne udeležbe Skupnosti ob istočasnem zagotavljanju ustreznega nadzora nad izdatki“; pričakuje popolno udeležbo Parlamenta že v začetnih fazah vsakega pregleda glede na njegovo vlogo so-zakonodajalca za pravni okvir in pravil udeležbe v okvirnih programih;

120.

ugotavlja, da bi se morala „Lizbonska agenda“ odražati v povečanih proračunskih sredstvih za sedmi okvirni program; poudarja, da bi takšno občutno povečanje proračuna zahtevalo učinkovito poenostavitev upravnih postopkov, tako za sodelujoče kot za Komisijo;

121.

z zaskrbljenostjo ugotavlja zaključek Računskega sodišča, da naknadne finančne revizije ponovno kažejo „znatno povečanje napak, v glavnem zaradi previsokih izjav o izdatkih …, ki niso bile odkrite pri notranjem nadzoru Komisije“; pričakuje uvedbo revizijskih potrdil z izboljšavami, ki jih je predlagalo Sodišče, kar bo morda pripeljalo do tega, da se bo zmanjšala potreba po obsežnih naknadnih finančnih revizijah;

122.

poziva Komisijo, naj upošteva izkušnje, ki izhajajo iz pomanjkanja preglednosti računovodstva v zvezi s petim okvirnim programom zaradi številnih stroškovnih kategorij, ter zagotovi, da se le-to ne ponovi v poznejših programih;

123.

poziva Komisijo, naj njen predlog za sedmi okvirni program temelji na učinkovitih poenostavitvah, kot so na primer:

124.

poudarja, da ni dovolj, da sodelujoči upoštevajo formalna pravila in postopke, saj je ravno tako pomembno, da se zagotovi vrednost denarja; spodbuja Komisijo, naj izvede kvalitativno oceno znanstvenih rezultatov;

125.

poziva Komisijo, da oblikuje svoje postopke tako, da se stroški za pripravo uporabe projekta znižajo na raven, ki jo je mogoče upravičiti;

126.

poziva Komisijo, da ponovno oblikuje pravila za sodelovanje tako, da kot standardni postopek vpelje dostop do vmesnih znanstvenih in tehničnih ocenjevanj programov v izvajanju; poziva Komisijo, da določi primeren odbor za začasno ocenjevanje; naproša Računsko sodišče, da objavi mnenje o teh novih pravilih;

127.

z zaskrbljenostjo ugotavlja s strani Računskega sodišča opažene zamude Komisije pri sprejemanju vzorčnih pogodb v okviru šestega okvirnega programa in finančnih smernic, kakor tudi pri izvajanju standardov notranjega nadzora Komisije in razvijanju skupnega informacijskega sistema, ki do neke mere nadomešča „izboljšave, dosežene z zgodnejšim sprejetjem pravnega okvira in poenostavitvijo pogodbene strukture“; pričakuje, da bo Komisija izkoristila dosedanje izkušnje, da bi se v prihodnosti izognila podobnim zamudam;

128.

nadalje spodbuja Komisijo, da vključi v sedmi okvirni program učinkovitejše upravljalne strukture:

129.

pozdravlja namen Komisije, da v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj uvede jamstveno shemo za boljši vpliv na financiranje posojil za evropske raziskovalne projekte in infrastrukturo, zlasti s strani Evropske investicijske banke; spodbuja Komisijo, da v okviru predlagane sheme upošteva posebne potrebe malih in srednje velikih podjetij ter preuči možnost razširitve takih shem na projekte EUREKA;

130.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da po informacijah Generalnega direktorata za notranji trg in storitve zaradi notranjega prestrukturiranja očitno niso bila izkoriščena vsa razpoložljiva sredstva, dodeliti pa ni bilo mogoče celo nekaterih zunanjih študij;

131.

je na splošno zadovoljen z visoko stopnjo izčrpanosti sredstev za postavke na področju Generalnega direktorata za zdravje in varstvo potrošnikov, ki za leto 2003 znaša 99,3 % razpoložljivih proračunskih sredstev;

132.

opozarja, da je 86,61 % koriščenje sredstev pri proračunskih postavkah za področje Generalnega direktorata za davke in carinsko unijo sicer zadovoljivo, vendar pa zagotovo ne odlično;

133.

se z zaskrbljenostjo izreka o splošnem trendu, da se na podlagi restriktivnih predpisov nove Finančne uredbe daljša postopek javnega naročanja na področju programov potrošnikov, interes morebitnih predlagateljev pa se bo zaradi birokratskih postopkov močno oslabil;

134.

ugotavlja, da je bilo v končno sprejetem in med letom spremenjenem proračunu za leto 2003 skupaj 661,8 milijonov EUR namenjenih za odobritve za prevzem obveznosti prometne politike in 609,3 milijone EUR na razpolago za odobritve plačil; nadalje ugotavlja, da je od tega:

135.

pozdravlja povečano stopnjo uporabe tako odobritev za prevzem obveznosti kot odobritev plačil za projekte vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T), ki so dosegli skoraj 100 %, in pričakuje, da bo rezultat tega določitev sredstev držav članic iz javnega in zasebnega sektorja za pospešitev dokončanja teh projektov;

136.

izraža zaskrbljenost nad tem, da je vmesna in končna plačila za projekte vseevropskega prometnega omrežja v letu 2003 Komisija pogosto odobrila, ne da bi bili izpolnjeni posebni predpogoji določb finančnega izvajanja, in opozarja, da je Računsko sodišče v letnih poročilih za leti 2001 in 2002 na to slabost že opozorilo Komisijo;

137.

ugotavlja, da se kljub tej visoki stopnji uporabe odobritev plačil obseg neporavnanih obveznosti ali RAL (reste à liquider) ni zmanjšal in se je za TEN-T med letom 2003 nekoliko povečal na 1 154 milijone EUR;

138.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je za druge proračunske postavke na področju prometa stopnja uporabe odobritev za prevzem obveznosti padla iz 93 % na 83 %; stopnja uporabe odobritev za prevzem obveznosti za prometno varnost je bila s 65 % razpoložljivih proračunskih sredstev še posebej nizka in stopnja uporabe plačil je bila 72 %; opozarja, da so te stopnje za prometno varnost v letu 2002 znašale 99 % in 58 %; meni, da so te stopnje za ključni cilj, določen v Beli knjigi o prometu, popolnoma nesprejemljive, kar velja zlasti za drastičen upad pri uporabi odobritev plačil;

139.

pozdravlja dosedanje ukrepe Komisije, da bi se odpravile pomanjkljivosti programskega načrta in poslovanja, ki so uničile prvo generacijo programov Socrates in mladinskih programov; pozdravlja izboljšano arhitekturo in postopke upravljanja v nedavno sprejetih predlogih za naslednjo generacijo mladinskih programov in programov vseživljenjskega učenja;

140.

ugotavlja, da se Komisija sooča s težavno nalogo, ko skuša uskladiti zahteve za to, da bi bila upravna bremena prosilcev za štipendijo programov te vrste kolikor je mogoče lahka, z nekaterimi obveznostmi, ki vključujejo pravila za izvajanje Finančne uredbe, da bi zagotovili dobro finančno poslovanje;

141.

poudarja svoje prepričanje, da bi morala biti sorazmernost vodilno načelo upravnih in računovodskih zahtev naslednje generacije mladinskih programov in programov vseživljenjskega učenja; poudarja prednosti ciljnih odstopanj od pravil za izvajanje Finančne uredbe, ki dovoljujejo:

142.

poudarja pomembnost pravočasne objave vmesnih in naknadnih ocenjevalnih poročil o prihodnosti mladinskih programov in programov vseživljenjskega učenja;

143.

pozdravlja dejstvo, da je prišlo do napredka pri izvajanju proračuna na področju svobode, varnosti in pravic (proračunski naslov B5-8) v primerjavi s proračunskim letom 2002; ugotavlja, da je stopnja izvajanja, zlasti plačil, ena najnižjih v Komisiji (68 % leta 2003, 79 % za celotno notranjo politiko), stopnja izvajanja obveznosti pa je dosegla povprečje notranje politike; poziva Generalni direktorat za pravice, svobodo in varnost, naj v prihajajočih proračunskih letih še naprej izboljšuje izvajanje proračuna;

144.

upošteva pripombe Računskega sodišča v Letnem poročilu za proračunsko leto 2003 glede notranjega okoljskega nadzora Komisije, ki temeljijo na analizi štirih od štirinajstih generalnih direktoratov, ki izvajajo notranjo politiko, vključno s takrat tako imenovanim Generalnim direktoratom za pravosodje in notranje zadeve; poziva Generalni direktorat za pravice, svobodo in varnost, naj upošteva priporočila Računskega sodišča;

145.

z zaskrbljenostjo in obžalovanjem opozarja na pripombe Računskega sodišča v Letnem poročilu za proračunsko leto 2003 glede izvajanja Sklada za begunce; glede na prestrukturiranje programov izdatkov na tem področju politike v okviru novega finančnega načrta, ki bo uvedel bolj deljeno upravljanje, poziva Komisijo, naj na državni in evropski ravni zagotovi zadosten okoljski nadzor;

146.

izraža zaskrbljenost, ker Komisija še ni podala svojega mnenja o osnutku finančne uredbe Eurojusta, kot zahteva sklep Eurojusta, čeprav ga je ta Komisiji poslal novembra 2003;

147.

se strinja s političnimi nalogami Komisije za proračun 2003, saj sta bili širitev in priprava njene izvedbe absolutni prednostni nalogi EU; opozarja na pomen, ki ga v luči ciljev lizbonskega in barcelonskega vrha na eni strani pripisuje potrebi po povečanju deleža žensk na trgu delovne sile razširjene EU s posebnim ciljem okrepiti družbeno-gospodarski položaj žensk v novih državah in na drugi strani opredelitvi ustreznih finančnih sredstev pri načrtovanju proračuna;

148.

opozarja, da je v skladu s členom 3(2) Pogodbe ES spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami temeljno načelo EU in horizontalni cilj vseh ukrepov in politik Skupnosti; ponovno poudarja svojo željo, da se enakost spolov ustrezno upošteva kot stalni prednostni cilj pri proračunskem načrtovanju, skladno z načelom upoštevanja perspektive enakosti spolov pri pripravi proračuna („gender budgeting“).

149.

izraža zadovoljstvo nad znatnim napredkom pri izvrševanju proračuna 2003 glede vseh ciljev in programskih opredelitev strukturnih skladov, kar se kaže v deležu izvrševanja plačil (89 %), ki je znatno višji od deleža iz leta 2002 (71 %); posebno opozarja na popolno pomanjkanje podatkov o ukrepih za spodbujanje enakosti spolov, sofinanciranih iz skladov, in Komisijo poziva, naj v tej zvezi kar najhitreje ustrezno ukrepa;

150.

izhaja iz načela, da se proračunska sredstva med ženske in moške porazdelijo različno zaradi še vedno obstoječih razlik po spolih; opozarja, da proračunski podatki za leto 2003 ne prinašajo podatkov o obsegu in učinkih sredstev, namenjenih za ukrepe s področja spodbujanja enakosti spolov v smislu perspektive integracije načela enakosti spolov („gender mainstreaming“), in od Komisije zahteva, da Parlamentu nemudoma predloži ustrezne podatke;

151.

ugotavlja, da je Komisija polagala veliko upanja v reformo, ko je bila sprožena leta 2000, in da jo je razglasila za uspešno; je seznanjen in podpira sklepe Sveta z dne 22. in 23. novembra 2004, v katerih Svet hvali Komisijo za doseženi napredek pri izboljšanju upravljanja in hitrega izplačevanja pomoči Skupnosti ter spodbuja Komisijo k nadaljevanju prizadevanj, usmerjenih v izboljšanje kakovosti in učinkovitosti izvajanja; ugotavlja, ob izkazovanju popolne podpore decentralizaciji, da morajo biti znatni stroški, ki jih povzroča decentralizacija, opravičeni z otipljivimi rezultati; zato pozdravlja prihodnjo oceno Računskega sodišča o delovanju decentralizacije v okviru delegacij, kot je navedeno v delovnem programu 2004 Računskega sodišča in kot je pozival Odbor za zunanje zadeve v svojem mnenju o razrešnici 2002; upa, da bo poročilo vključevalo vsaj analizo stroškov in koristi decentralizacije;

152.

čeprav poročilo o dejavnostih 2003 Generalnega direktorata za zunanje odnose omenja potrebo po nadaljnji oceni decentralizacije, se zdi, da bi bile predmet te ocene le potrebe po osebju; opozarja zlasti na poziv Sveta Komisiji, naj izvede kakovostno oceno zunanje pomoči ES, ločeno od letnega poročila, ter da jo predstavi pred julijem 2005;

153.

opozarja na dejstvo, da še vedno ni ustreznih sistemov upravljanja informacij kot tudi sistema nadzora dela delegacij v zvezi z oceno finančnih tveganj; ta položaj je sam Generalni direktorat za zunanje odnose priznal v svojem letnem poročilu o dejavnostih za leto 2003 in ga pripisuje pomanjkanju človeških virov; čeprav je treba pozdraviti iskrenost Komisije in njene predloge, usmerjene v izboljšanje položaja, ugotavlja, da je potrebno te predloge izvesti čim prej in poziva Komisijo, da pred julijem 2005 predstavi vmesno poročilo o doseženem napredku;

154.

je zaskrbljen, da je Računsko sodišče pri reviziji izvajalskih organizacij na ravni projektov odkrilo veliko nepravilnih transakcij (odstavka 7.38 in 7.39 Letnega poročila); ugotavlja, da Komisija v svojem odgovoru soglaša z Računskim sodiščem, da je opazovanje razpisnih postopkov in postopkov javnih naročil s strani enot projektnega upravljanja in nevladnih organizacij še vedno pomembno področje; pričakuje, da bodo člani Komisije z odgovornostjo za zunanjo pomoč do 1. septembra 2005 predložili akcijski načrt, da bi obvladali te težave;

155.

opozarja na dejstvo, da lahko večja doslednost različnih politik Evropske unije poveča učinkovitost porabe Skupnosti;

156.

v zvezi z letnim poročilom Računskega sodišča na splošno meni, da bi bilo koristno, če bi Računsko sodišče pripravilo jasnejši oris dejanske škode, ki so jo povzročile morebitne ugotovljene nepravilnosti;

157.

priznava potrebo po vzpostavitvi ravnotežja med zahtevami na področju poročanja in postopkov za nevladne organizacije na eni strani ter dejansko možnostjo za slednje, da redno izpolnjujejo te zahteve, na drugi strani; pozdravil bi razmišljanje Računskega sodišča o tem, kako najbolje uskladiti te interese;

158.

sprašuje, če je Komisija skušala primerjati učinkovitost pomoči raznih mednarodnih donatorjev; če tega še ni storila, predlaga, da čim prej opravi to nalogo;

159.

opozarja, da je Parlament ob različnih priložnostih podprl zamisel o ustanovitvi Solidarnostnega sklada za Latinsko Ameriko; ugotavlja, čeprav obstaja občutna podpora v korist takšnega sklada, da bi ga morala spremljati večja socialna prizadevanja s strani političnega in gospodarskega vodstva zadevnih držav; zlasti opozarja na odgovornost, ki jo imajo države s posebno negativnimi rezultati na področju delitve dohodka, da poskušajo popraviti takšen položaj; ugotavlja, da bi Evropska unija morala uresničevati socialne cilje v takšnih državah tako z zagotavljanjem pomoči kot s prepričevanjem zadevnih držav, da si same bolj prizadevajo v tej smeri; meni, da je treba najti zadovoljivo ravnotežje med tema dvema elementoma;

160.

pričakuje, da bo Komisija zagotovila (pisno) utemeljitev Parlamentu, vsakokrat ko ne bo izvedla določbe iz proračunske pripombe;

161.

meni, da razvojna politika predstavlja ključni element zunanjepolitičnega delovanja Unije: njen cilj je odpraviti revščino, to pa naj bi dosegli s krepitvijo socialne in zdravstvene infrastrukture ter infrastrukture s področja vzgoje in izobraževanja, z večanjem proizvodnih zmogljivosti revnega prebivalstva in zagotavljanjem podpore zadevnim državam pri njihovem pospeševanju domače rasti in razvoju potencialov; poudarja, naj bi uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja predstavljalo pomemben korak k doseganju tega cilja;

162.

priznava prizadevanja Komisije pri osredotočanju svojih razvojnih ukrepov na uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, vključno z opredelitvijo desetih ključnih kazalcev; poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja v tej smeri, in priporoča, naj 35 % izdatkov za razvojno sodelovanje Evropske unije posveti uresničitvi razvojnih ciljev novega tisočletja;

163.

zaveda se težav v zvezi z merjenjem vpliva pomoči Skupnosti pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja v primeru več darovalcev; obžaluje dejstvo, da si Komisija ni prizadevala za vzpostavitev ustreznega mehanizma za merjenje takšnega vpliva in se je tako omejila na merjenje napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja v državah v razvoju; obžaluje dejstvo, da so odgovori Komisije na vprašalnik Odbora za razvoj posebej nejasni glede uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja v okviru razvojnih ukrepov Komisije;

164.

pozdravlja izboljšave, ki jih je Komisija uvedla v svojem sistemu poročanja, in priznava kakovostno izboljšanje letnega poročila za leto 2004 o razvojni politiki in zunanji pomoči ES (COM(2004) 0536 in SEC(2004) 1027);

165.

sklene uvesti letno plenarno razpravo o letnem poročilu Komisije o razvojni politiki in zunanji pomoči ES;

166.

pozdravlja dejstvo, da se je delež porabe za socialne infrastrukture in storitve uradne razvojne pomoči, financirane v okviru splošnega proračuna ter Evropskega razvojnega sklada, ki je leta 2003 znašal skupno 8 269 milijonov EUR, povečal od 31,4 % leta 2002 na 34,7 % leta 2003;

167.

obžaluje kot nesprejemljivo dejstvo, da je bilo samo 198 milijonov EUR (2,4 %) namenjenih osnovnemu izobraževanju in 310 milijonov (3,8 %) osnovnemu zdravstvu; poziva Komisijo, da poveča finančna sredstva za te sektorje in zahteva, da se v državah v razvoju 20 % izdatkov za razvojno sodelovanje Evropske unije nameni za osnovno izobraževanje in zdravstvo;

168.

pozdravlja vlogo Komisije v razpravi o usklajevanju darovalcev in harmonizaciji postopkov; obžaluje pomanjkanje napredka na mednarodni ravni in odpor držav članic; poziva Komisijo, da poveča prizadevanja za preprečevanje podvajanja razvojnih ukrepov in za napredek v smeri komplementarnosti;

169.

meni, da je bila podpora Komisije pri pripravi novih držav članic na sodelovanje v razvojni politiki EU nezadostna; poziva Komisijo, da podpre nove države članice in države kandidatke pri oblikovanju njihove razvojne politike ter postopku ozaveščanja v zvezi z razvojnimi vprašanji;

170.

izraža pohvalo Komisiji za njeno požrtvovalno pomoč pri programu PHARE, ker je pripravila države kandidatke na upravljanje s strukturnimi skladi;

171.

izraža zaskrbljenost, ker Komisija ni zagotovila, da bi bil pred pristopom dokončan postopek pridobitve dovoljenj za številne agencije, ki izvajajo programe PHARE in ISPA v novih državah članicah; vendar poziva Komisijo, naj si prizadeva zagotoviti, da ne bo ponovila iste napake v primeru Romunije, Bolgarije in bodočih držav pristopnic;

172.

vendar pa ugotavlja, da je vrednost programa PHARE v smislu „učiti se z delom“ omejena, saj so upravljani programi občutno drugačni kot programi Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski socialni sklad, za katere bi se morali pripravljati, ter vsekakor ostaja velika potreba po večji pomoči pri vzpostavljanju institucij za upravljanje strukturnih skladov po pristopu; izraža zaskrbljenost glede sposobnosti držav kandidatk, da bi po pristopu lahko sprejele sredstva strukturnih skladov;

173.

vendar pa načeloma pozdravlja predlog novega enotnega instrumenta za pripravo na upravljanje strukturnih skladov, pod pogojem, da njegova sestava ni preveč zapletena; poudarja potrebo po primernem nadzornem okviru, vendar poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo novi instrument čim bolj preprost, da bi na ta način izvajanje ne bilo ovirano;

174.

zaključuje z dejstvom, da so bila prizadevanja in cilji programa SAPARD, prvega popolnoma decentraliziranega instrumenta predpristopne pomoči, odlični, čeprav niso bili v celoti doseženi; ugotavlja koristi programa SAPARD, ki ni samo pospeševal gospodarskega razvoja v državah kandidatkah, temveč je tudi spodbudil ljudi, da mislijo na nov razumnejši način, s poudarkom na projektu; ugotavlja, da je program prinesel koristi v smislu „učiti se z delom“, s tem je oskrbel državne upravne organe v državah pristopnicah z neposrednimi izkušnjami glede upravljanja skladov Skupnosti; meni, da bodo vse izkušnje, pridobljene s tem programom, vsekakor dodana vrednost pri izvajanju bodočih programov Skupnosti; naproša Komisijo, da izboljša predhodno analizo potreb, da bi tako še bolj povečala dodano vrednost;

175.

priznava, da sistem decentraliziranega upravljanja, uporabljen pri izvajanju programa, na splošno deluje dobro, vendar poziva Komisijo, naj ga še dodatno izboljša na podlagi izkušenj, pridobljenih ob reševanju problemov, in zagotovi več podpore državam pristopnicam ob pojavu problemov ter večji nadzor programa samega;

176.

opozarja, da med drugim zapleteni postopki in pravne negotovosti vodijo k občutni nezadostni porabi skladov; razočaran je, da je bila po petih letih izvajanja, glede na podatke z dne 15. decembra 2004 izplačana samo polovica sredstev končnim porabnikom; vsekakor pa izraža zadovoljstvo, da sredstva programa SAPARD ne bodo izgubljena zaradi zamud; vendar opozarja Komisijo, da želeno pospeševanje izplačil ne sme pod nobenim pogojem izločiti nadzora in kontrole programa;

177.

ugotavlja, da je bila večina sredstev programa SAPARD namenjena projektom, ki so povečali proizvodnjo, in zahteva, naj se v okviru novih programov nameni večji poudarek kakovosti, okoljskim in zdravstvenim standardom;

178.

priznava, da je bilo izplačevanje sredstev bolje upravljano kot pri programu PHARE, vendar zahteva še dodatna izboljšanja, da bi se na ta način zmanjšale izgube denarja Evropske unije;

179.

izreka pohvalo Komisiji za prizadevanja, ki jih je vlagala prek posebne finančne pomoči v okviru predpristopne strategije za Malto in Ciper, s čimer je tema dvema državama pomagala pri pripravah na članstvo; vendar obžaluje, da sta bila Malta in Ciper izključena iz glavnih predpristopnih instrumentov, PHARE, SAPARD in ISPA, in so bile zato njune možnosti za pripravo na upravljanje sredstev Skupnosti bolj omejene.