1)

Ali navedena sodna praksa vrhovnih rednih in upravnih sodišč – zlasti sklep Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija) št. 13973/2022 z dne 3. maja 2022, s katerim se častnemu sodniku, zaposlenemu za določen čas, kot je Giudice di pace (mirovna sodnica) iz postopka v glavni stvari, ne priznava nobenih pravic, povezanih s statusom delavca, za katerega veljajo primerljivi delovni pogoji kot za poklicnega sodnika, zaposlenega za nedoločen čas – pomeni resno kršitev prava Unije, ker preprečuje učinkovito sodno varstvo pravic pred neodvisnim nacionalnim sodiščem pod pogojem in v obsegu, v katerem Sodišče ugotovi, da so bili s to sodno prakso rednega sodišča zadnje stopnje kršeni člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (2) […] ter določbi 2 in 4 okvirnega sporazuma med ETUC, UNICE in CEEP o delu za določen čas z dne 18. marca 1999, ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 (3) […] – kakor jih je Sodišče Evropske unije razlagalo v sodbi z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C-658/18, (UX) EU:C:2020:572 […], in v sodbi z dne 7. aprila 2022 (PG), C-236/20, EU:C:2022:263 […] – ter člen 47(1) in (2) Listine?

2)

Ali člen 31(2) Listine, člen 7 Direktive 2003/88/ES ter določbi 2 in 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil prenesen z Direktivo 1999/70/ES, kakor jih je Sodišče Evropske unije razlagalo v zadevah UX in PG, ter člen 47(1) in (2) Listine nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je člen 29(5) [Decreta legislativo (zakonska uredba)] št. 116/2017, kakor je bil nadomeščen s členom 1(629) Legge nr. 234/2021 (zakon št. 234/2021), v delu, v katerem je s to nacionalno določbo predvidena samodejna odpoved ex lege vsem zahtevkom, ki izhajajo iz prava Unije, v postopku v glavni stvari pa odpoved pravici do plačanega dopusta, ki pripada tožeči mirovni sodnici, če je v natečajnem postopku vložila prošnjo za uvrstitev na zaprti seznam do dopolnjenega 70. leta starosti in sklenitev delovnega razmerja z Ministero della Giustizia (ministrstvo za pravosodje, Italija) pod plačilnimi pogoji, ki veljajo za upravne uradnike s pravosodnimi funkcijami, pri čemer je dodaten pogoj uspešnost na tem natečajnem postopku?

3)

Ali je v skladu s smernicami Sodišča Evropske unije iz sodb UX in PG to, da namerava predložitveno sodišče po uspešni izvedbi vseh preverjanj – za katera je v skladu z navedeno sodno prakso Sodišča pristojno nacionalno sodišče, in sicer glede primerljivosti delovnih pogojev tožeče mirovne sodnice in enakovrednih rednih sodnikov, zaposlenih za nedoločen čas, kar zadeva pravico tožeče stranke do odškodnine zaradi neplačila dopusta – uporabiti kot parameter pri izračunu pripadajoče odškodnine plačo, določeno za rednega sodnika sodišča, uvrščenega v plačni razred HH03, ob upoštevanju razlik v postopku zaposlovanja častnih sodnikov in poklicnih sodnikov s pogodbami za nedoločen čas, pri čemer je samo za drugo skupino (redne sodnike) pridržana pravica do ekonomskega in poklicnega napredovanja na podlagi višje kvalificiranosti in ne zgolj na podlagi delovne dobe v smislu plačnih razredov in napredovanj?

4)

Nazadnje, ali člen 47 Listine in pogoji neodvisnosti sodišča, ki jih je Sodišče navedlo v točkah od 45 do 49 sodbe v zadevi UX, nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je člen 21 [zakonske uredbe] št. 116/2017, ki za to predložitveno sodišče določa možnost uporabe ukrepa razrešitve s sodniške funkcije, o čemer popolnoma samostojno odloča Consiglio superiore della magistratura (vrhovni sodni svet, Italija), in sicer brez stopnjevanja disciplinskih sankcij, tudi če namerava to nacionalno sodišče v postopku v glavni stvari uporabiti sodno prakso Sodišča, s čimer ravna v nasprotju z nacionalno ureditvijo, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, in v nasprotju z zgoraj navedeno sodno prakso vrhovnih rednih in upravnih sodišč?